Parkelj hodi, tam po blatu,
repa za obaro ni zadost’.

Saj res — pa to sploh paše v obaro?
Ali je bolj za kompost?

Kompost, sem rekel, pa ne vem.
Verjetno to bo malo mem’.

Okej, priznam, nekoliko sem skrenil,
še eno sled bi vam odklenil.

Kaj slonov nos lahko bi bil,
če z njim neb’ trobil, ampak ril?

Uganka tale zdaj je mimo,
vsi trije čakajo na zimo.
repa

Zadnje čase sem (ponovno) kar precej v razno raznih namiznih igrah. Raje, kot v računalniških in niti ne toliko v razno raznih — na tapeti sta zlasti Mansions of Madness in Eldritch Horror, obe navdihnjeni s strani H.P. Lovecrafta in cthulhujevske mitologije, katere začetnik je. Mimogrede, da ne bom kar nekaj na divje; tale zapis bo, če bo vse po sreči, review. Oziroma nekaj na to noto. Mislim tudi, da ne bo prvi (review namizne igre). Oziroma bo, jebela. Bo! Doslej sem dvakrat pisal o kartah za zbiranje. Namizna igra je drugačna žival. Nekam sem, v uvod, bi rad stlačil še misel, da so prav namizne igre tisti najmočnejši derivat Lovecraftovega dela. Filmi so bolj kot ne zanič, računalniške igre prav tako niso bog ve kaj … No, pod pojem derivat bi lahko uvrstil tudi knjižna dela mlajših avtorjev, ki so nadaljevali (in nadaljujejo) eksploracijo vzporednih svetov in dimenzij, in so nekatera zelo dobra, ampak to je to. Žalost, skratka. Dočim namizne igre so genialne. V glavnem vse. Od Call of Cthulhu igranja vlog (RPG, pen and paper variante), do nekoliko mlajšega Arkham Horrorja in seveda do Mansionsov ter Eldritcha. Pa tudi Elder Sign je baje kolikor toliko fin, čeprav ima (kot pravijo — jaz še nisem preizkusil) prevelik poudarek na trkljanju kock.

cocbanner

Okej, pa da se ne bom toliko ukvarjal s sabo in s tem, kakšen bo (če bo) ta zapis … Mogoče bi najprej nekaj besed o tem, kaj človek dobi za svoj denar. Ker zadeva ni poceni. V Črni lukni košta 75 ojrov. Jaz sem jo naročil na bookdepositoryju za 50, kar je bistveno manj, a še vedno ne malo denarja. Je pa škatla zato precej velika. Notri je precej plastičnih figur, notri je ogromno kart (v dveh različnih dimenzijah), notri so navodila … V glavnem svašta. Zakaj sem omenil navodila, ki so ipak samoumevna? No, za razumevanje tega bo najbolje, da z naštevanja komponent presedlam na opis igre same. Mansions of Madness je igra, ki (skoraj) vse stavi na atmosfero (ki je, posledično, fenomenalna). Igra je (v originalu) za od dva do pet igralcev, izmed katerih ima eden vlogo tako imenovanega keeperja. Ali dungeon masterja ali game masterja (sama nomenklatura tu ni pomembna — še najlepše bi bilo, če bi rekel voditelja), skratka keeper predstavlja tisti zlo silo v igri, ki jo hočejo preiskovalci (preostanek igralcev) premagati in razrešiti. Podobno kot pri klasičnih RPGjih (Dungeons & Dragons, Dark Heresy, nenazadnje tudi Call of Cthulhu …), ima ta voditelj nalogo, da vodi (voditelj ima nalogo, da vodi, vau) igro. Kako to počne? Z navodili. Ta so opremljena s petimi različnimi scenariji, ki so na voljo igralcem. Pri nas se po navadi odločimo kolektivno ali naključno, ampak če je keeper control freak … Zakaj pa ne. Pet scenarijev se sliši malo, ker “ko enega enkrat preigraš, itak že vse veš in v drugo ni več zanimivo.” Igra se s tem spopade na zanimiv način. Keeper mora pri vsakem scenariju sprejeti nekaj odločitev, ki v igro dodajo variabilnost. Recimo; kje je gospodar dvorca zakopal svojo umorjeno ženo? Na vrtu, ali v kleti? Ko te odločitve sprejme, ima v navodilih bolj ali manj natančno določene vse nadaljnje korake. Ti zajemajo (a niso omejeni na) iskanje in razporeditev (glede na scenarij in sprejete odločitve) ustreznih namigov (ali cluejev) in stvari, ki jih lahko preiskovalec najde in pobere v posameznem prostoru. Ta celotna procedura je za keeperja precej dolgotrajna in da ne rečem mukotrpna (plus, po domače; ne smeš zajebat, ker lahko že z minimalnim kiksom narediš igro za preiskovalce nerešljivo). Kar je po eni strani slabost igre, po drugi pa neke vrste varovalka pred tem, da bi vsi hoteli biti voditelj, ki ima, resnici na ljubo, v večini primerov nekoliko boljše možnosti za zmago kot preiskovalci. Kar je zelo v kontekstu z Lovecraftovimi štorijami, v katerih je človek, v primerjavi s kozmičnimi silami, ki mu pretijo, naravnost brezvezen. Je pa vsled tega priporočljivo, da keeper (po potrebi) svojo željo po zmagi podredi želji po dobri igralni izkušnji vseh vpletenih. Kaj to pomeni? Težko konkretiziram, ker je zelo odvisno od posamezne situacije … Ne bi rad napisal, da mora voditelj preiskovalcem včasih malce popustiti, ampak v bistvu je to to. Včasih je lepše, če se posluži kakšne težje, ali pa vsaj manj očitne poti. In še en protip, tako za eno, kot za drugo stran; zelo dobro je (na glas) prebrati flavor tekst — ta praviloma nima neposrednega učinka na igro, doda pa ogromno k atmosferi in razumevanju same zgodbe. Brez tega je igra zreducirana na obračanje kartic in razreševanje njihovih efektov, brez pravega konteksta in to ni nič.

mom

Kot rečeno, se igra vrti okrog iskanja sledi in namigov in v končni fazi razreševanja takšnih in drugačnih ugank. Na poti jim stojita tako voditelj, kot igra sama, ki meri število odigranih krogov in po določenem pretečenem času vpelje nove elemente (ki so v večini primerov v prid keeperju, kajpada). Sami pogoji za zmago (ki so keeperju znani vnaprej, ostalim pač ne) varirajo med scenariji in segajo vse od (ne-tako-zelo) enostavnega pobega iz dvorca, do uboja določene pošasti ali kultista. Preiskovalci te pogoje za zmago običajno izvejo šele, ko zberejo vse potrebne dokaze, sledi, oziroma namige. Medtem ko igra ni nujno (čeprav večinoma je) voditeljeva zaveznica, ima on v rokavu tudi nemalo lastnih trikov, s katerimi lahko greni življenje svojim nasprotnikom. Uporaba teh trikov zelo zavisi od scenarija, v določeni meri pa tudi od voditeljeve paradigme in taktike. Z drugimi besedami; od keeperja je odvisno, ali se bo preiskovalcev lotil s hordo kultistov in pošasti, ali pa bo zvit in bo raje sejal nezaupanje in paranojo in bo preiskovalce s tem postopoma spravljal ob pamet. V vsakem primeru ima na voljo tako pošasti, kot poškodbe (fizične in psihične), poleg pa še kupček za scenarij specifičnih mythos kart, ki poskrbijo za to … da se na hodniku pojavi poltergajst. Ali pa, da preiskovalcu pred očmi izginejo vrata. Ali pa, da preiskovalca zajame nenadna vrtoglavica. Skratka precej opcij je. Nekaj besed bi namenil še fajtu, ki mi je bil (kot igralcu) nekaj povsem novega. Okej, v igri je seveda kocka, ampak poleg nje so na mizi še trije kupčki kart (po en za vsak tip pošasti). In potem je odvisno, najprej kak tip pošasti napadaš (oziroma te napada). Glede na to, izbereš kupček, od koder vlečeš karto. Potem je odvisno, s kakšnim orožjem napadaš. Če ima potegnjena karta tekst za, denimo strelno orožje, ti pa napadaš z orožjem za na blizu … Potem moraš vzeti novo. In v praksi moraš včasih odvreči precej kart, preden prideš do ustrezne — vsled česar je ta sistem, bi rekel, nekoliko neroden. Ampak meni, osebno je vseeno zanimiv.

In dejansko človek pride v povsem filmske situacije. Najbolj v spominu mi je ostala igra, kjer sem igral lik ostarele pisateljice, keeper pa me je že na začetku seanse preklel ali pa blagoslovil z izgubo volje. To je mythos karta, ki je preiskovalec ne sme razkriti svojim kolegom in katere posledica je, da zmagaš skupaj s keeperjem (namesto s preiskovalci). In valda … ker imaš pred seboj skrito karto, soigralci postanejo sumničavi — a kaj, ko je imel nekaj krogov kasneje že vsak izmed nas svojo (seveda nismo imeli vsi iste) skrivno karto in smo si zaupali zgolj zato, ker smo bili vsi v istem zosu in ker je bilo jasno, da si ne moremo zaupati. In potem hočeš ujeti neko ravnotežje med tem, da nisi preveč koristen za keeperjevo agendo (ker te lahko kolegi preiskovalci pospravijo) in da nisi preveč koristen za preiskovalce. Ravno neko pravo stopnjo neuporabnosti moraš pogruntati, če nočeš izpasti sumljiv in svoje neumne poteze na glas opravičevati in ne vem, kaj še vse. In hudič je, ker kljub temu, da si na keeperjevi strani, ne veš, kakšen je njegov pogoj za zmago. Na koncu se je izkazalo, da je za zmago (preiskovalcev) potrebno samo odnesti neko relikvijo iz dvorca. Jaz sem bil ravno v bližini in sem kolegoma dejal, da ni zime, da jo bom pobral in črta. In res; jo poberem in črta. Ampak ne skozi izhod, temveč na drugo stran dvorca, stran od njiju. Pa še z zlomljeno nogo. Naslednjič, ko smo igrali ta isti scenarij, je bila situacija seveda popolnoma drugačna.

Igra je zabavna, časovno žal dokaj požrešna (s postavitvijo kar dve uri preč — četrti in peti igralec lahko to še zavlečeta), vsekakor pa taka, da na nivoju posameznih seans človeku ostane v spominu. Njena dobra stran je tudi, da obstaja precej dodatkov (Call of the Wild je odličen), ki vpeljejo predvsem nove scenarije, z njimi pa tudi še nekatere dodatne elemente. In še ena fantastična stvar je; obstaja tudi ogromno community scenarijev, ki si jih človek lahko pretoči in natisne z interneta. In teh zlepa ne zmanjka. V glavnem; the Pepi approves!

Hehe, glede na to, da so tema nekje treh četrtin vseh mojih glasbenih objav Dublinersi, najbrž izgleda, kot da so njihovi koncerti edini, ki se jih udeležujem. No, temu ni tako, pa vendar — tudi ta objava je namenjena njim. Oziroma njihovi najnovejši inkarnaciji. The Dublin Legends. Po zaključku njihove zadnje (jubilejne) turneje (odnosno še nekoliko prej), ki jo je med drugim zaznamovala tudi smrt legendarnega Barneya McKenne, se je sklenil upokojiti tudi zadnji še živeči (skoraj) izvirni Dubliner, John Sheahan. Preostali trije člani (plus Gerry O’Connor/Paul Kelly — včasih en, včasih drug) so sklenili, da lahko pokoj še malo počaka. “Da je zdaj že prepozno, da bi končali,” kot je nekdaj izjavil Barney. Beseda je dala besedo in tako so (pred dobrim letom) nastali The Dublin Legends. Pred kratkim jih je za nedoločen čas zapustil Patsy Watchorn, namesto njega pa se jim je pridružil njegov brat, Paul. Skratka. Legendsi nas bodo (bojda) obiskali 11. septembra, nastopili pa bodo v dvorani Grand Hotela Union (oziroma tako pravi Eventim). Po moje bo dbest; kolikor sem bral razne vtise s koncertov, nova zasedba ne zažiga nič manj od stare. Samo toliko z moje strani (zaenkrat). En tak heads up. V vsakem primeru javim, kako je bilo.



Ta teden je (bil?) Comic Con. V San Diegu. Igra prestolov je imela (kot vsa leta) svoje omizje, svoj panel (ki si ga lahko ogledate bodisi na Winter is Coming, bodisi na novi alternativi, Watchers on the Wall (ne vem še, kaj se mi bolj dopade, zato oboje), bodisi kod drugod) in na njem je bila med drugim predstavljena tudi deveterica tistih prominentnejših likov, ki jih bomo spoznali v peti sezoni in igralcev, ki jim bodo posodili ter stas. Video.

Igra prestolov je že od nekdaj notorična za svojo ne premočrtno podajanje zgodbe in če smo včasih vsaj okvirno pričakovali, kateri liki bodo nastopili v posamezni sezoni, zdaj tega ni več. Ustvarjalci serije so zdaj dosegli razpotja, kjer lahko enostavno rečejo: “Okej, v tej sezoni se bomo osredotočili na to, drugo leto pa na nekaj drugega.” Podobne taktike se je poslužil tudi GRRM (ko je pisal četrto knjigo), ampak njemu se ni najbolj izplačala (oziroma vsaj jaz tako mislim). Pri čemer velja izpostaviti, da najbrž ni težava v taktiki sami, temveč v dejstvu, da je peto knjigo pisal več kot pet let. In četrto tudi tam nekje, kar pomeni, da o določenih likih ne bu, ne mu več kot deset let. Pri seriji podobne bojazni najbrž ni, zato okej; da vidimo. Zakaj o tem? Zato, ker me je — že pred časom, ko sem bral casting call — v oči zbodla zastopanost hiše Martell. In po drugi strani nezastopanost hiše Greyjoy. Ki pomeni, da bo dogajanje na Železnih otokih porinjeno vse tja v šesto sezono. Če ne celo v nepovrat. Ali pa z ekrana, oziroma z drugimi besedami; Železni otoki bodo zgolj omenjani … na mitingih malega sveta, recimo. Možno tudi, da kasting novice za hišo Greyjoy še pridejo (enkrat pozimi), ker gotovo bo novincev več kot devet (čeprav tudi 9 je že kar konkretna cifra). V vsakem primeru, če sem povsem iskren; ipak mi ni prav dosti do tega konkretnega zgodbovnega loka — ne bom (zelo) hud, če se ga samo preleti.

Torej. Hiša Martell. Spoznali smo Oberyna, spoznali smo njegovo spremljevalko, Ellario Pesek … Peta sezona nas bo popeljala naravnost v osrčje Dornije, v Sončno sulico, kjer bomo spoznali najprej Oberynovega brata, princa Dorana, ki boleha za putiko — kar je tudi razlog, da se ni mogel udeležiti Joffove poroke. Doran je v bukvah miren in premišljen možakar. Zelo miren in premišljen. Miren in premišljen do te mere, da gre njegovim tlačanom, po naturi vročekrvnim Dornijcem, to vsaj malo v nos. V seriji ga bo upodobil človek, ki bi bil lahko tudi Oberyn. Če bi D&D poslušala svojo bazo oboževalcev. Pa je nista in Alexander Siddig bo tako Doran Martell. Definitivno eno večjih imen v seriji. Nebeško kraljestvo, Spopad titanov, Vladavina ognja … če naštejem naslove samo nekaj filmov, v katerih je nastopil. Ne vem, kaj dodati. Tako kul kasting, da že malo meji na fan service. Bomo videli, kako se bo odrezal, lahko pa rečem, da mu je (oziroma bi mu moral biti) Doran Martell pisan na kožo bolj kot Oberyn. Brez, da bi se spuščal v detajle, že zaradi starosti. Trystane Martell, Doranov sin, bo Toby Sebastian. Nikoli slišal. Edino, kar tu lahko izpostavim, je, da je Toby bistveno starejši od Trystanea. Ta podatek, kombiniran s tem, da je Trystane edini izmed treh Doranovih otrok, za katere lahko ta trenutek z gotovostjo trdimo, da so vključeni v serijo, morda pomeni, da bo Trystane amalgam večih likov. Na misel mi pade, da bo nekoliko absorbiral svojo sestro, Arianne. Kar je škoda, ampak bom preživel. Nova Myrcella! Še ena škoda, ampak po Tommenu ne (povsem) nepričakovana. Aimee Richardson bo zamenjala Emmi Roberts podobna Nell Tiger Free. Kaj je razlog za recast, ne vem, predstavljam pa si, da je sličen tistemu za recast Tommena (karkoli že pač je). Verjetno je hec v glumaških (ne)sposobnostih. Areo Hotah, Doranov osebni stražar, bo DeObia Oparei. Iz filma Doom. In iz Piratov 4. In iz Osmega potnika. Jaz se ga, po pravici, spomnim zgolj iz Piratov, kjer je igral enega glavnih Črnobradčevih henčmenov. Glede na to, da je igralec temne polti, me zanima, ali bo Areo Hotah tudi v seriji Norvožan, ali ga bodo zavoljo tega umestili nekam drugam, denimo na Poletne otoke (kakor so to storili s Xarom Xhoanom Daxosom v drugi sezoni). Glede na to, da je v knjigah (ja, ja … vem, siten sem že s temi knjigami) Doranova žena (in Trystaneova mati) iz Novosa in da je Toby Sebastian še bolj blede polti kot Alexander Siddig … bodo nekaj najbrž morali spremeniti.

Peščene kače, podmladek Rdečega gada. Kar tri (od skupaj osmih — izmed katerih treh sploh ne srečamo, eno srečamo, pa se izdaja za nekoga drugega, eno pa (baje) šele v šesti knjigi) bomo spoznali, kar je presenetljivo precej. Drugo najstarejšo, Nym Pesek, bo upodobila igralka azijskih korenin, Jessica Henwick. Upam, da bodo v seriji omenili, kam (v kateri del Essosa) je Oberyn (svetovljan, valjda) šel po te azijske korenine. Dopade se mi, da ustvarjalci serije (tudi) na ta način širijo svet. Martin to počne z barvanjem (na zeleno) las in umetelnim oblikovanjem pričesk, D&D pa z vključitvijo drugih rasnih skupin. Jaz bi rekel, da je druga opcija več kot odlična alternativa prvi. Druga izmed peščenih kač je Tyene Pesek, v knjigah hči septnice. Igrala jo bo Rosabell Laurenti Sellers, sicer hči Italijana in Američanke. Simpatična punca, bomo videli, kako se bo odrezala. Tyene je v knjigah pridna in (po materi) pobožna … Obvlada pa (po fotru) strupe — dočim tisto prvo je bolj kot ne krinka. Zadnja in hkrati najstarejša izmed kač pa je Obara Pesek. Taka, ne falim dosti, če rečem možača, varianta. Oziroma bojevnica, lepše. Obara bo Keisha Castle-Hughes, v prostem času kraljica planeta Naboo. V glavnem; kače so kar prave. Pa všeč mi je, da so si med seboj že na videz tako različne.

Štorija Targaryenove Daenerys se bo obogatila za enega Yezzana. Že s satelita je vidno, da to ne bo isti Yezzan, kot ga srečamo v knjigah. Možakar je tam groteskno debel, s svojo menažerijo spačkov … Sicer pa eden izmed yunkaijskih Modrih gospodarjev. No, dopuščam, da bo Yezzan v seriji isti v vseh obzirih, le da pač ne bo groteskno debel in da ne bo imel svoje menažerije spačkov. Enzo Cilenti je nastopil v Kick-Ass 2 (v vlogi, ki se je ne spominjam), v Zdravnikovi vesti, v seriji Rome (v nekaj epizodah) … Noben novinec, skratka. Bomo videli, kdo točno bo televizijski Yezzan.

Ostane še Jonathan Pryce, ki bo nastopil v vlogi Visokega vrabca. Pryce je legenda — verjetno eden izmed treh najbolj znanih igralcev, ki so kdaj nastopili v Igri prestolov, od prve sezone dalje. Vsled česar verjetno nima smisla, da naštevam filme, v katerih se je pojavil. In čestitke Nini Gold za ta ulov. Dajmo na tej točki še par besed o Visokem vrabcu. Kdo je Visoki vrabec? Ime Visoki vrabec je bolj kot ne posmehljivi vzdevek brezimnega starca, ki v četrti knjigi nastopi kot nekakšen de facto verski vodja. Po vojni nastopijo posledice vojne in narod začne iskati uteho v veri … in GRRM v svojih knjigah razišče tudi ta aspekt in stvari postanejo zanimive. Sprašujem se, ali je samo naključje, da je Pryce na videz tako zelo podoben papežu Frančišku. Hehe. Upam, da mi ni ušel kak kvarnik, tisti, ki še niste prebrali četrte knjige, pa prosim za vsak slučaj kliknite na tole povezavo. Hvala.

Že pred časom sem (sicer bolj na kratko) pisal o snemanju novega slovenskega fantazijskega filma in o akciji zbiranja sredstev za kritje stroškov produkcije. Cilj 7500$ je bil dosežen (in za dobro tretjino presežen) in zdaj so tu rezultati. Vtisi? Hja. Zgodba sama je generična, da bolj ne bi mogla biti. Na hitro; štorija je postavljena nekaj desetletij nazaj in gre o fantu, ki pride na podeželje k dedku in je tam podvržen preziru vaških pobov, češ, kaj bo ta mestna srajca, na koncu pa raztura in izpade junak. Že tisočkrat uporabljen templejt, to pot pač z okusom slovanske mitologije. Po navadi dam največ na zgodbo in s tega vidika bi moral biti razočaran, ampak bodimo realni; film je dolg dvajset minut. Kaj hočem reči s temi dvajsetimi minutami? Ker dvajset minut je načeloma dovolj za marsikaj, ne? No, ravno za narediti tovrstno zgodbo svežo in kvalitetno pa dvajset minut po moje ni dovolj časa. In dovolj o tem. Jaz tu kvačkam na dolgo in na široko o zgodbi in zakaj ta morda ni tako atraktivna kot pri kakem ameriškem špektaklu, medtem ko … mislim (in priznam), da sem s tem zgrešil bistvo filma. Jaz celoten projekt jemljem (in mislim, da bi ga bilo v tej luči potrebno jemati) kot nekakšno znanilko in preverbo, če je to (žanrski film) pri nas sploh možno in smiselno. Na tem nivoju pa film po moje blesti. No, igralski performansi pač niso bog ve kaj. Okej, Dare Valič ima tak gravitas, da bi lahko (namesto dialogov) nariral cel film, pa ta zato ne bi bil nič slabši, sicer pa (slovensko) nadpovprečje. Zdaj pa tisto, kar me je navdušilo. Fotografija je čudovita. Tu mi pridejo na misel kadri, ki (samo) fokusirajo ogenj. Mogočno, mistično in obče lepo. Glasba tudi. Odjavna špica, ki jo odpoje Maja Keuc, je fenomenalna. Tak, proper filmski komad. Morda spet ne povsem svež, ampak meni všečen. Upam, da ne bom razumljen napak in da izjava ne bo vzeta za zlonamerno, če rečem, da je prav odjavna špica (pesem in animacija) moj najljubši del filma. To, in prizor s pošastnimi volkovi. Lepo in apetitlih izpeljani posebni efekti ga ponesejo v višave in visoko nad slovenske standarde. Tako da s teh stališč pa film zelo klapa in se mi suma sumarum kar dopade. In če se vrnem par vrstic višje; je možno in je smiselno.

vlcsnap-2014-07-05-12h23m17s224

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.