Ta teden je (bil?) Comic Con. V San Diegu. Igra prestolov je imela (kot vsa leta) svoje omizje, svoj panel (ki si ga lahko ogledate bodisi na Winter is Coming, bodisi na novi alternativi, Watchers on the Wall (ne vem še, kaj se mi bolj dopade, zato oboje), bodisi kod drugod) in na njem je bila med drugim predstavljena tudi deveterica tistih prominentnejših likov, ki jih bomo spoznali v peti sezoni in igralcev, ki jim bodo posodili ter stas. Video.

Igra prestolov je že od nekdaj notorična za svojo ne premočrtno podajanje zgodbe in če smo včasih vsaj okvirno pričakovali, kateri liki bodo nastopili v posamezni sezoni, zdaj tega ni več. Ustvarjalci serije so zdaj dosegli razpotja, kjer lahko enostavno rečejo: “Okej, v tej sezoni se bomo osredotočili na to, drugo leto pa na nekaj drugega.” Podobne taktike se je poslužil tudi GRRM (ko je pisal četrto knjigo), ampak njemu se ni najbolj izplačala (oziroma vsaj jaz tako mislim). Pri čemer velja izpostaviti, da najbrž ni težava v taktiki sami, temveč v dejstvu, da je peto knjigo pisal več kot pet let. In četrto tudi tam nekje, kar pomeni, da o določenih likih ne bu, ne mu več kot deset let. Pri seriji podobne bojazni najbrž ni, zato okej; da vidimo. Zakaj o tem? Zato, ker me je — že pred časom, ko sem bral casting call — v oči zbodla zastopanost hiše Martell. In po drugi strani nezastopanost hiše Greyjoy. Ki pomeni, da bo dogajanje na Železnih otokih porinjeno vse tja v šesto sezono. Če ne celo v nepovrat. Ali pa z ekrana, oziroma z drugimi besedami; Železni otoki bodo zgolj omenjani … na mitingih malega sveta, recimo. Možno tudi, da kasting novice za hišo Greyjoy še pridejo (enkrat pozimi), ker gotovo bo novincev več kot devet (čeprav tudi 9 je že kar konkretna cifra). V vsakem primeru, če sem povsem iskren; ipak mi ni prav dosti do tega konkretnega zgodbovnega loka — ne bom (zelo) hud, če se ga samo preleti.

Torej. Hiša Martell. Spoznali smo Oberyna, spoznali smo njegovo spremljevalko, Ellario Pesek … Peta sezona nas bo popeljala naravnost v osrčje Dornije, v Sončno sulico, kjer bomo spoznali najprej Oberynovega brata, princa Dorana, ki boleha za putiko — kar je tudi razlog, da se ni mogel udeležiti Joffove poroke. Doran je v bukvah miren in premišljen možakar. Zelo miren in premišljen. Miren in premišljen do te mere, da gre njegovim tlačanom, po naturi vročekrvnim Dornijcem, to vsaj malo v nos. V seriji ga bo upodobil človek, ki bi bil lahko tudi Oberyn. Če bi D&D poslušala svojo bazo oboževalcev. Pa je nista in Alexander Siddig bo tako Doran Martell. Definitivno eno večjih imen v seriji. Nebeško kraljestvo, Spopad titanov, Vladavina ognja … če naštejem naslove samo nekaj filmov, v katerih je nastopil. Ne vem, kaj dodati. Tako kul kasting, da že malo meji na fan service. Bomo videli, kako se bo odrezal, lahko pa rečem, da mu je (oziroma bi mu moral biti) Doran Martell pisan na kožo bolj kot Oberyn. Brez, da bi se spuščal v detajle, že zaradi starosti. Trystane Martell, Doranov sin, bo Toby Sebastian. Nikoli slišal. Edino, kar tu lahko izpostavim, je, da je Toby bistveno starejši od Trystanea. Ta podatek, kombiniran s tem, da je Trystane edini izmed treh Doranovih otrok, za katere lahko ta trenutek z gotovostjo trdimo, da so vključeni v serijo, morda pomeni, da bo Trystane amalgam večih likov. Na misel mi pade, da bo nekoliko absorbiral svojo sestro, Arianne. Kar je škoda, ampak bom preživel. Nova Myrcella! Še ena škoda, ampak po Tommenu ne (povsem) nepričakovana. Aimee Richardson bo zamenjala Emmi Roberts podobna Nell Tiger Free. Kaj je razlog za recast, ne vem, predstavljam pa si, da je sličen tistemu za recast Tommena (karkoli že pač je). Verjetno je hec v glumaških (ne)sposobnostih. Areo Hotah, Doranov osebni stražar, bo DeObia Oparei. Iz filma Doom. In iz Piratov 4. In iz Osmega potnika. Jaz se ga, po pravici, spomnim zgolj iz Piratov, kjer je igral enega glavnih Črnobradčevih henčmenov. Glede na to, da je igralec temne polti, me zanima, ali bo Areo Hotah tudi v seriji Norvožan, ali ga bodo zavoljo tega umestili nekam drugam, denimo na Poletne otoke (kakor so to storili s Xarom Xhoanom Daxosom v drugi sezoni). Glede na to, da je v knjigah (ja, ja … vem, siten sem že s temi knjigami) Doranova žena (in Trystaneova mati) iz Novosa in da je Toby Sebastian še bolj blede polti kot Alexander Siddig … bodo nekaj najbrž morali spremeniti.

Peščene kače, podmladek Rdečega gada. Kar tri (od skupaj osmih — izmed katerih treh sploh ne srečamo, eno srečamo, pa se izdaja za nekoga drugega, eno pa (baje) šele v šesti knjigi) bomo spoznali, kar je presenetljivo precej. Drugo najstarejšo, Nym Pesek, bo upodobila igralka azijskih korenin, Jessica Henwick. Upam, da bodo v seriji omenili, kam (v kateri del Essosa) je Oberyn (svetovljan, valjda) šel po te azijske korenine. Dopade se mi, da ustvarjalci serije (tudi) na ta način širijo svet. Martin to počne z barvanjem (na zeleno) las in umetelnim oblikovanjem pričesk, D&D pa z vključitvijo drugih rasnih skupin. Jaz bi rekel, da je druga opcija več kot odlična alternativa prvi. Druga izmed peščenih kač je Tyene Pesek, v knjigah hči septnice. Igrala jo bo Rosabell Laurenti Sellers, sicer hči Italijana in Američanke. Simpatična punca, bomo videli, kako se bo odrezala. Tyene je v knjigah pridna in (po materi) pobožna … Obvlada pa (po fotru) strupe — dočim tisto prvo je bolj kot ne krinka. Zadnja in hkrati najstarejša izmed kač pa je Obara Pesek. Taka, ne falim dosti, če rečem možača, varianta. Oziroma bojevnica, lepše. Obara bo Keisha Castle-Hughes, v prostem času kraljica planeta Naboo. V glavnem; kače so kar prave. Pa všeč mi je, da so si med seboj že na videz tako različne.

Štorija Targaryenove Daenerys se bo obogatila za enega Yezzana. Že s satelita je vidno, da to ne bo isti Yezzan, kot ga srečamo v knjigah. Možakar je tam groteskno debel, s svojo menažerijo spačkov … Sicer pa eden izmed yunkaijskih Modrih gospodarjev. No, dopuščam, da bo Yezzan v seriji isti v vseh obzirih, le da pač ne bo groteskno debel in da ne bo imel svoje menažerije spačkov. Enzo Cilenti je nastopil v Kick-Ass 2 (v vlogi, ki se je ne spominjam), v Zdravnikovi vesti, v seriji Rome (v nekaj epizodah) … Noben novinec, skratka. Bomo videli, kdo točno bo televizijski Yezzan.

Ostane še Jonathan Pryce, ki bo nastopil v vlogi Visokega vrabca. Pryce je legenda — verjetno eden izmed treh najbolj znanih igralcev, ki so kdaj nastopili v Igri prestolov, od prve sezone dalje. Vsled česar verjetno nima smisla, da naštevam filme, v katerih se je pojavil. In čestitke Nini Gold za ta ulov. Dajmo na tej točki še par besed o Visokem vrabcu. Kdo je Visoki vrabec? Ime Visoki vrabec je bolj kot ne posmehljivi vzdevek brezimnega starca, ki v četrti knjigi nastopi kot nekakšen de facto verski vodja. Po vojni nastopijo posledice vojne in narod začne iskati uteho v veri … in GRRM v svojih knjigah razišče tudi ta aspekt in stvari postanejo zanimive. Sprašujem se, ali je samo naključje, da je Pryce na videz tako zelo podoben papežu Frančišku. Hehe. Upam, da mi ni ušel kak kvarnik, tisti, ki še niste prebrali četrte knjige, pa prosim za vsak slučaj kliknite na tole povezavo. Hvala.

Že pred časom sem (sicer bolj na kratko) pisal o snemanju novega slovenskega fantazijskega filma in o akciji zbiranja sredstev za kritje stroškov produkcije. Cilj 7500$ je bil dosežen (in za dobro tretjino presežen) in zdaj so tu rezultati. Vtisi? Hja. Zgodba sama je generična, da bolj ne bi mogla biti. Na hitro; štorija je postavljena nekaj desetletij nazaj in gre o fantu, ki pride na podeželje k dedku in je tam podvržen preziru vaških pobov, češ, kaj bo ta mestna srajca, na koncu pa raztura in izpade junak. Že tisočkrat uporabljen templejt, to pot pač z okusom slovanske mitologije. Po navadi dam največ na zgodbo in s tega vidika bi moral biti razočaran, ampak bodimo realni; film je dolg dvajset minut. Kaj hočem reči s temi dvajsetimi minutami? Ker dvajset minut je načeloma dovolj za marsikaj, ne? No, ravno za narediti tovrstno zgodbo svežo in kvalitetno pa dvajset minut po moje ni dovolj časa. In dovolj o tem. Jaz tu kvačkam na dolgo in na široko o zgodbi in zakaj ta morda ni tako atraktivna kot pri kakem ameriškem špektaklu, medtem ko … mislim (in priznam), da sem s tem zgrešil bistvo filma. Jaz celoten projekt jemljem (in mislim, da bi ga bilo v tej luči potrebno jemati) kot nekakšno znanilko in preverbo, če je to (žanrski film) pri nas sploh možno in smiselno. Na tem nivoju pa film po moje blesti. No, igralski performansi pač niso bog ve kaj. Okej, Dare Valič ima tak gravitas, da bi lahko (namesto dialogov) nariral cel film, pa ta zato ne bi bil nič slabši, sicer pa (slovensko) nadpovprečje. Zdaj pa tisto, kar me je navdušilo. Fotografija je čudovita. Tu mi pridejo na misel kadri, ki (samo) fokusirajo ogenj. Mogočno, mistično in obče lepo. Glasba tudi. Odjavna špica, ki jo odpoje Maja Keuc, je fenomenalna. Tak, proper filmski komad. Morda spet ne povsem svež, ampak meni všečen. Upam, da ne bom razumljen napak in da izjava ne bo vzeta za zlonamerno, če rečem, da je prav odjavna špica (pesem in animacija) moj najljubši del filma. To, in prizor s pošastnimi volkovi. Lepo in apetitlih izpeljani posebni efekti ga ponesejo v višave in visoko nad slovenske standarde. Tako da s teh stališč pa film zelo klapa in se mi suma sumarum kar dopade. In če se vrnem par vrstic višje; je možno in je smiselno.

vlcsnap-2014-07-05-12h23m17s224

No, to pa je finale, da se reče. The best of it’s kin. Tako rekoč na vseh frontah se zgodi nekaj prelomnega, kar je po pričakovanjih, ampak lahko bi zavozili, pa niso. Vse skupaj bi lahko izpadlo kot preveč masla na premalo kruha, če si za trenutek sposodim Bilba Bisagina. Tako kot lansko leto — pa ni. Resda je vse ves čas na tankem ledu in na tisti res res spodnji meji še sprejemljivega, ampak se izide. Ne vem, če si upam reči, da je to najboljši del ever, ampak ni daleč. Celo brez Kamnosrčne. Če sem bil jezen, ker je niso vključili v lanski finale, zdaj nima več veze. Zakaj, zato ker — pozor, KVARNIK!lansko leto bi lahko videli njeno vstajenje. Tega zdaj ipak ne moremo več. Lahko pa jo srečamo že v akciji. Kar pa nima roka trajanja in je povsem vseeno, kdaj se zgodi. Celo bolj kul bo, če bomo, preden jo srečamo, deležni enega proper buildupa. Govoric o Bratovščini, recimo, in da jo zdaj namesto Berica vodi neka gospa Kamnosrčna o kateri nihče ne ve nič, razen, da rada obeša Freye. Pa tudi Graves (režiser) je že komentiral vse skupaj. Rahlo cinično tako do lika Kamnosrčne, kot do ogorčenja oboževalcev, ampak jaz sem prepričan, da jo bomo srečali ob letu osorej (tako je, osorej sem rekel). 80%. ’nuff said.

Najboljši del epizode? Vse v zvezi z Zidom, kot zadnjič — le da tokrat ne brez konkurence. Epizoda se začne točno tam, kjer se je prejšnja končala. Jon fast-forwarda mimo pogorišča pretekle bitke in v gozd, kjer ga nemudoma obkoljejo divježi. In sekundo kasneje pozdavi Mance — pozdravi in povabi v šotor. Mance (kakšno razliko naredi en n v imenu, kaj?) je dobričina, ni kaj, ampak vseeno sem si predstavljal, da ne tabori tako zelo na robu gozda. Ta vtis divješke kvantitete jim tu res ne uspe in problem je po moje tudi v dejstvu, da Jon tako zelo hitro najde kralja onkraj Zidu. Pogovor po moško. Brez nekih nakladanj in laži — Mance tega itak ne mara, ampak tudi Jon mu toči zgolj čisto vino. Prizna, da je bila njegova zvestoba ves čas z Nočno stražo in da je bila infiltracija med divježe zgolj del Qhorinovega načrta. Take stvari. Par besed o Ygritte in zdravica za Grenna in Maga. Nisem bil prepričan, da je velikan v tunelu tudi v seriji Mag Mar Tun Doh Weg, alias Mag Mogočni, kralj velikanov — zlasti zato, ker mi je deloval mlajši od svojega kompadreta, ki je fasal harpuno v hrbet (starost v resnici nima nobene veze s pedigrejem, ne vem, zakaj sem to povezoval) — ampak je. Kar je kul. Mance Jonu predlaga mirovni sporazum. Konec vojne v zameno za to, da Jon njega in njegovih slabih sto tisoč frendov spusti skozi predor. Predlog podkrepi z informacijo o štiristotih divježih, ki ta trenutek plezajo prek Zidu. Mja. Saj načeloma je predlog prima in fer, ampak celo Mance ne more jamčiti za toliko divježev. Realno ne. Tako kot Jon ne more za petdeset zapriseženih bratov Nočne straže. Tako da je ta navidez preprosta odločitev (ker valjda pomagaš ljudem, ki hočejo zgolj zavetje) v resnici daleč od tega. Jon na neki točki zgrabi nož (kar ni najbolje posneto, vsaj kar se mene tiče — vse kar se vidi, je, da nekaj razburi divježe), ampak Mance ve po koliko so hruške, nakar napetost pretrga bojni rog. No, to je to. To je to, kar sem (neuspešno) pričakoval že prejšnji teden in kratki minutaži navkljub moj najljubši del finala. Stannisov prihod.

Dragonstone

Bi rekel, da je tu v igri podobna karta, kot je bila lansko leto, ko so z razkritjem identitete Theonovega ječarja in mučitelja takisto čakali vse do finala. Igrali so (pa to dokaj uspešno) na presenečenje, kljub temu, da je Roose Bolton na koncu druge sezone jasno povedal, da bo nad Zimišče poslal svojega pankrta — kar se je potem tudi zgodilo. Na podoben način se je tretja sezona končala s Stannisovim prejemom prošnje Nočne straže … In zdaj smo, kjer smo. V glavnem; divježi podležejo, povsem brez pardona. Itak niso bili na položajih in so bolj kot ne samo čajčkali med čakanjem komande za vnovičen naskok na Zid, ampak učinkovitost in že sama formacija težke konjenice (čisti Rohan) ni zato nič manj impresivna. Kot tudi ne standoff med kraljem na Ozkem morju in kraljem onkraj Zidu. Mislim, da je to prvič, da je Stannisova baza oboževalcev zadovoljna s (TV) Stannisovo karakterizacijo. Oziroma prvič po Črni vodi. Kar je precej dragocena in redka stvar, ampak ja; Stannis je tu spet the Mannis. Ena taka, za Stannisa karakteristična niansa, je že dejstvo, da se na Zidu, v najhujšem mrazu, pojavi v svoji standardni bojni opravi, brez kakršnih koli … ne vem, kož, recimo? Na Severu so popularne kože — ne, če si Stannis. Plus, sinhroni sestop s konjev. No, pa tudi Mance je bil lansko leto bistveno bolj medel kot to pot. Morda medel ni prava beseda. Pust je bil. Letos se mi zdi bolj karizmatičen in tak, kakršen mora biti, oziroma kakršen je v knjigah. Kljub temu, da je poražen, ne poklekne pred Stannisom in ker le ta ni Joff (ali Ahil) in ni tam zato, da bi se izživljal — nad pretepenimi psi kot pravi — to tudi sprejme. Okej, sprejme na predlog Jona Snega, ki je ravno tako poleg. Jon se predstavi za sina človeka, ki je umrl za Stannisovo pravico do prestola in si s tem v kraljevih očeh instano pridobi nekaj (malega) rišpekta. Tu se porodi vprašanje, kako Jon ve, da je Ned podpiral Stannisa. Stannis v pismu, ki ga je poslal širom kraljevine, gospoda Starka ni omenjal. Mislim, saj ni nemogoče — povsem mogoče je sklepati, da je Stannis tista privzeta opcija, ki jo je Ned podprl — ampak moj zaključek je v najboljšem primeru ta, da je Jon za nekoga, ki je bil dve sezoni povsem izven civilizacije, zelo na tekočem in to ob tem, da južnjaška politika ni ravno nekaj, s čimer bi se moral zapriseženi brat Nočne straže ukvarjati. Nadalje se vrnemo v grad Črnina, kjer moister Aemon vodi ceremonial za padlimi brati.

vlcsnap-2014-06-16-19h27m37s17

Na grmadi so Pyp, Grenn, dočim sera Alliserja pa ni videti, kar znabiti pomeni, da ga še srečamo. Med pogrebniki pa je opaziti Eda, Jona, Sama, celo Slynta, za katerega je to verjetno prvič in zadnjič, da ne izpade negativec. Okej, v prvi sezoni, ko je Neda prosil za okrepitev mestne garde ravno tako ni bil sporen — vsaj navidez ne. No, pogrebu prisostvujejo tudi prišleki, kar je seveda lepa gesta in poklon. Saj ne, da se imajo kam dati, ampak navzoča je celotna kraljeva družina, vključno s Shireen. In Melisandro, ki s pogledom nemudoma prebode Jona. Okej, sledi še interakcija s Tormundom, kjer se izkaže, da ni nekih zamer na eni ali drugi strani in privat grmada za Ygritte, ampak ne bi preveč v detajle. Ne vem, saj Jonovo slovo od njegovega divješkega dekleta je tak lep, intimen moment, ampak te zadeve mene ne ganejo preveč. Mogoče je hec tudi v tem, da ustvarjalci serije to sezono vse do prejšnje epizode niso bili baš uspešni pri prikazu njunih vzajemnih čustev. Saj je težko, glede na to, da nista imela nobenih interakcij, ampak če pogledam za nazaj … Poskusili so, no, ampak kar se mene tiče, ne preveč uspešno. Ali pa sem samo jaz zanič pri branju tovrstnih namigov, ker pač ne vem, da če me bejba trikrat ustreli in se potem deset tednov kuja in pripravlja puščice, da me bo ustrelila še četrtič, petič in šestič — da me ima še vedno rada. Tako nekako, no. Sicer je pa Sever definitivno nekaj, česar nadaljevanja se še kako veselim. Moja napoved je, da bo peta sezona tam zgoraj kar močna. Zelo verjetno najmočnejša doslej. Mislim seveda na Zid in okolico in nasploh bolj te politične aspekte.

Dočim kar se Brana in kompanije tiče — pojma nimam, kaj pričakovati. Zakaj, ker serija je z njim že zelo pri kraju pete knjige. Tako da sumim, da bo v peti sezoni na tej fronti že precej Zimskih vetrov. Pa pustimo zaenkrat špekulacije. Druščina zdaj doseže vršak iz Branovih (ter Jojenovih) zelenih sanj. Pred vhodom pa … Noč živih mrtvecev. Oziroma Pirati s Karibov. Zdaj, okostnjaki so nekoliko atipični, glede na neživce, ki smo jih na Severu vajeni, ampak meni se to dopade. Sploh, ker imam neke svoje teorije o njihovem izvoru, oziroma o tem, zakaj so tam. O teorijah tu ne bom, ker niso toliko teorije, kot neki čudni občutki in sumi, brez pravih temeljev. V želodcu imam vse tam gor in močno dvomim, da bo končni rezultat (Branove ekspedicije) kaj prida prijeten. Skratka, vname se boj. Bran si sposodi Hodorja (kar je na tej točki že dokaj ustaljena praksa — pa ne bi smela biti), Meera raztura, eden od okostnjakov pa ta čas lepo v izi kolje Jojena. Kar me spet spomni na Pirate in prizor, v katerem Jack Sparrow pokonča Jonesa (oziroma njegovo srce). V obeh situacijah je vsa pozornost nekje stran od dejanskega sranja. No, na lepem se pojavijo otroci gozda, ki z ognjenimi kroglami (ki hočeš, nočeš spominjajo na ognjene krogle, ki jih spušča Mario, ko zaužije rožico) zatrejo okostnjake (in usput skurijo Jojenovo truplo — že vejo, zakaj) ter Brana odpeljejo pod vršak. K Trookemu vranu, ki se izkaže za starca, obdanega s koreninami. Nisem opazil, ali te rastejo skozi njega, kot v knjigi (če nič drugega, so vsaj ovite okoli njega), v vsakem primeru pa se mi zdi njegova pojava manj bizarna, kot sem si jo predstavljal. Pač, Dumbledore varianta. Ta njegova spojenost s koreninami vršaka mi je v knjigi delovala mnogo bolj nezaslišano. Oziroma mnogo manj slišano. Oziroma prva varianta. Mi je pa všeč, da je dialog skorajda naravnost iz knjige. Saj do te točke sem najbrž že vzpostavil, da nisem nek purist in da me spremembe in odstopanja ne motijo preveč, ampak mi je všeč. En tak kimljaj bralcem, če nič drugega. “Nikdar več ne boš hodil. Letel pa boš,” parafraziram.

Dany in Meereen. Dopade se mi ta kontrast; Zahodnje obravnava kdo bo vladal, Vzhodnje pa kako. Kaj je težje? Nič od obojega ni lahko, bi rekel, pa čeprav ima Daenerys opravka samo z enim mestom. Tole poslušanje jamranja podložnikov je po eni strani mučna kalvarija, po drugi strani pa nujen (a ne nujno zadosten) pogoj za dobro vladavino. Ne nujno zadosten zato, ker imamo to tudi v Medvodah (v obliki oddaje Vaš zakaj, županov zato), pa ne pomaga prav dosti. V tej epizodi se pred Nevihtorojeno najnaprvo pojavi starec. Ki je bil v prejšnjem življenju spoštovani učitelj (dasiravno suženj), v tem pa brezposeln svobodnjak, ki si lahko s svojim znanjem in izobrazbo pomaga približno toliko, kot si lahko pomagajo brezposelni učitelji v resničnem svetu. V poštev pridejo inštrukcije lenih mulcev, si predstavljam, kaj bistveno več je pa že pod vprašajem. In kaj naredi starec? Dany prosi, če se lahko proda nazaj svojemu gospodarju. Beden občutek mora biti, da sužnju pokloniš svobodo, ta pa ti jo potem vrže v obraz. Nek kompromis sicer pade, ampak to je neke vrste poraz. Tu padejo njeni ideali in tu pade njena ideja, da je največ, kar lahko pokloniš sužnju, svoboda. Kar pa ni nič v primerjavi s tem, kar sledi. Naslednji prednjo stopi kmet, ki ima s seboj omot kosti. Podobna situacija kot pred tedni, le da kosti to pot niso kozje, temveč človeške. Človeškega življenja ni mogoče kupiti, odnosno plačati — iz česar Dany pač mora izhajati, sicer njen pohod proti sužnjarjem nima nobene teže. (Pobegli) Drogon je krivec. Ukrep, ki ga sprejme Daenerys je zaprtje preostalih dveh zmajev. Kar ni vzgojno, niti pošteno (do Rhaegala in Viseriona, kajpada), ampak raji je potrebno dati neko sporočilo. Žalosten trenutek, pravzaprav, po drugi strani pa najboljše od Dany v tej (in lanski in predlanski) sezoni. Ta njena lastnoročna vklenitev obeh zmajev … je en tak madež na njen naziv lomilka verig. Če nič drugega. Kudos Emiliji, bajdvej. Po nekem obdobju se tu (še posebej v tem prizoru z zmaji) spet izkaže.

Dany

Kraljevi pristanek. Prvi kraj dogajanja je laboratorij velikega moistra; navzoči veliki moister, Qyburn, Cersei in Gora (ki je prisoten, a ne priseben). Izkaže se, da je bila Oberynova sulica zastrupljena. Če se zdaj za trenutek spomnimo tistih nekaj kadrov, kjer je kazalo Oberynovega oprodo, kako gladi in maže rezilo sulice, je zdaj stvar postavljena v kontekst. Mantikorin strup. Prva (in zaenkrat verjetno edina) opazka, ki jo imam, je, da Gora tu umira bistveno bolj spokojno kot v knjigi, kjer ne gre brez velike količine vpitja in krikov bolečin. Pycelle ima zadnje čase mejo, koliko besed lahko izreče, preden začne iti kraljici (regentki) na živce in tokrat jo preseže zelo hitro. Zelo. In je posledično nagnan iz svojega lastnega laboratorija. Dočim Qyburn ostane in Qyburn ima za Gregorja očitno neko rešitev in … Bomo videli. Cersei nato stopi k očetu in mu vnovič pove, da se ne bo omožila z Lorasom. In je vnovič zavrnjena, le da gre tokrat korak dalje. Par korakov, bolje — ker res pade ven in Tywinu celo prizna, da sta z Jaimejem recimo temu več kot samo brat in sestra. In zagrozi, da bo to informacijo gladko lansirala, če se bodo preveč grebli za Tommena. Kamikaza, varianta. Mislim, tale zadnji GoT je res en tak father’s day special in Tywinu pisan na kožo sto na uro. Naj na tej točki izpostavim, kako zelo kul je Headeyeva v tem prizoru. Vsa čast. Mislim, saj to je ipak evidentno, ampak nič hudega, če napišem. Tywin je skratka šokiran, česar nismo vajeni, Cersei, na drugi strani, pa polna adrenalina — ki jo odpelje naravnost k bratu. Ta je najprej rahlo zadržan, ker ji nekoliko zameri debakl s Tyrionom, ampak ni zime. Jaime odrine belo knjigo gospoda poveljnika (in simbolično svojo zaobljubo) in se požgeta. Kar tam, na mizi. Ne vem, kaj in kako se jima ne izide (ker ne pokaže), ampak Jaime v naslednjem prizoru osvobodi brata. S pomočjo Varysa, Pajka, ki očitno res ničesar ne pozabi in ki dobro pozna skrivne predore in prehode Rdeče utrdbe. Zdaj, ne vem točno, kako točno sta planirala, ampak nek prepad je — med tam, kjer Jaime Tyriona pusti in tam, kjer ga Varys potem pobere. In ta prepad se izkaže za Tywina usodnega. Prva pade Shae, ki zdaj greje posteljo Tywinu in ki se celo brani z nožem. Nakar Tyrion krene še proti stranišču. Z Joffreyevim samostrelom, odnosno s samostrelom, identičnim Joffovemu — ampak po moje je kar isti, ker deluje drag in izdelan po naročilu (z zlatim lannisterskim levom, spredaj). Njuna interakcija je kar taka … Okej oče je v rahlo podrejenem položaju, prvič ker je ravno sredi nečesa, drugič pa zato, ker ima sine samostrel. Ampak se drži, in je za povrhu še sila pokroviteljski, kar mu je pač v naravi. In faše. Škoda edinole, da niso vključili prve Tyrionove ljubezni, Tyshe … V knjigi to Tyriona še toliko bolj podžge. Kakor koli; Varys je nad situacijo zaprepaden (v resnici verjetno manj, kot se naredi), ampak še vedno akcija — na ladjo in za eno izmed svobodnih mest. V zabojniku. Tu se mi dopade ta Varysov že skorajda povratek v Rdečo utrdbo in impulzivna sprememba načrta, ko enkrat zasliši zvonove. Varys je hud taktizer in vse stvari skrbno načrtuje, ampak tu gre pa kontrastno res s tistim trenutnim občutkom v želodcu, in ni povsem siguren, še potem, ko je enkrat na ladji. Njegov izraz na obrazu je precej zgovoren.

Varys

Ostanejo še Pes in Arya. In Brienne in Pod. Tega ni v knjigi, je pa smiselno. Glede na to, da sta oba para hodila po nekako istih stopinjah. Brienne uoči Aryo, ki ravno vadi z Iglo. Vprašanje: “Ali ste vitez,” je, se ve, neizbežno, ampak punci se kar poštekata. Obe sta taki atipični plemkinji, ki imata raje od vezenja in šivanja mečevanje. Ampak stvar se podre, ko se z velike potrebe vrne Pes. Pod prepozna Psa, Brienne pa s podatki, ki ji jih je natrosil Vroča potička (mimogrede, zamerim Brienne, da je pomezila krovolka 2.0 — za Aryo je bil), v obziru, prepozna Aryo. In potem so problemi. Brienne bi vzela Aryo, Arya noče z Brienne, Pes Brienne navrže očitkov, da dela za Lannisterje ((bivši) krokar vrana s črnuhom zmerja, pa to) in urnebes. Res fenomenalno skoreografiran dvoboj in verjetno eden boljših v seriji. Saj akrobacije s sulico so prima in ognjen meč je špektakel, ampak dva odlična fajterja, meč na meč, je še zmeraj top. Oziroma eden boljših, sem rekel, ne nujno najboljši. Izpostaviti velja, da je Pes nekoliko upočasnjen. Vsled tiste ugriza, ki mu ga je prizadejal Grizač, preden se je v naslednji sekundi zgrudil mrtev. Sandor postopoma podleže bolje pripravljeni (in opremljeni) tekmici. Na neki točki pred porazom ujame Rob Roy moment (ko prime za rezilo — le da je valirijski meč verjetno ostrejši od rapirja) in se še enkrat požene v Brienne, nakar ta ujame svoj Mike Tyson moment in mu odgrizne uho … nakar je počasi konec. Brienne ponori in Psa kratko malo vrže po strmini — medtem ko je pod tačas izgubil Aryo. Okej, to je nekoliko za lase. Vsaj, če se mene vpraša. Vse skupaj se odvije na razmeroma majhnem prostoru, ampak kot da so na različnih koncih sveta. Brienne in Pod se kar sprijazneta, da jima je Arya ušla, medtem ko ona sedi sto metrov nižje in se pogovarja z umirajočim Psom. Ta jo prosi, naj ga pokonča, ampak ne. Ne nakloni mu te milosti in ga raje prepusti dolgotrajnemu, mučnemu umiranju. Še en nadpovprečno kul performans, tokrat z McCannove strani. “Kill me, kill me …” Bolj kul bi bilo samo v slučaju, da bi vključili njegov očitek, češ, da ni prava volkulja, ker da pravi volkovi pokončajo ranjene živali. Sicer pa zlomljena noga. KVARNIK! Že dolgo časa (ranga deset let) se po internetu valja teorija o grobarju in golemu. Finta je sledeča; Brienne v četrti knjigi obišče nek otok pobožnjakarjev. Tam je en nadpovprečno velik grobar, ki šepa, pa še s psom, ki sliši na ime Pes se dobro zastopita. Obraza se ne vidi, ker nosi kapuco, ampak brez problema bi lahko bil to poduhovljeni Sandor. Golem, na drugi strani, pa je Frankengregor, oživljen od Qyburna. In obeta se dvoboj med Frankemgregorjem, ki se bo boril za obsojeno Cersei, in prvakom, ki ga bo izbrala Vera. Tako da ja; precej poetsko in tole zlomljeno nogo v seriji jaz jemljem kot potrditev. 90%. Ker sicer se v te detajle ne spuščajo, pa tudi Sandorjeva smrt ne bi ostala odprta. Arya pobaše zgolj Sandorjevo mošnjo z zlatom in krene proti Solinam, kjer si z Jaqenovim kovancem zagotovi prevoz v Braavos. Valar Morghulis!

Nič, za letos je to to. Sploh proti koncu sem se rahlo ubiral z objavami (zlasti zaradi šihta), ampak upam, da ni bilo prehudo. Dogajati je zdaj začelo tudi na drugih koncih interneta. Kar se slovenske GoT vsebine tiče, da se razumemo. Pižama in Anže Tomič že od lanskega leta uspešno furata podcast Glave, kjer enkrat na štirinajst dni z gosti komentirata aktualne epizode. Oziroma sta komentirala, glede na to, da je konec sezone. No, eno epizodo imata še. HBO Slovenija je pisal nek blog … Mlad portal Geeksem tudi, pa je zdajle že nekaj časa offline. To bi bilo pravzaprav bolj smotrno, da bi napisal na začetku sezone, ampak šele zdaj mi je padlo na misel. Sicer je pa zdajle, za obdobje suše, prva pomoč še vedno Winter is Coming. Tam bodo kasting najave (te bodo verjetno tudi tu, le da manj redno), tam bo vse. Se slišimo beremo!

Achtung, attenzione, KVARNIKI! v komentarjih!

… Ko bo štala. Črna voda 2. Z Neilom Marshallom na režiserskem stolčku in vsem, kar spada zraven. Noro bo. Vaaaaa, komaj čakam.

In res je bilo tako. Okej, takole; po ogledu sem bil sprva razočaran. Zato, ker sem — brez kvarnikov — na koncu pričakoval nekaj, česar potem nisem dobil. To bo zdaj ipak v finalu, kamor morda tudi spada, ampak jaz sem se tega res veselil in bil na koncu prikrajšan in potem jasno surla do tal. Nakar sem zadevo premislil. Drugače, kot kakor so storili, ne more biti. In dopade se mi, da gre vojna za Zid še v deseto epizodo. Ker tako izpade zares mogočna in takšna, kakršna mora biti — Črna voda je, kar se tega tiče, izpadla kot ena polurna ploha in potem sonce. Bo pa (tudi) na ta račun finale zares komaden. Če se ne motim, prek ene ure. S tem, resnici na ljubo, nimam(o) pretirano finih izkušenj, ampak tokrat so obeti zares dobri. Skrbi me kvečjemu le to, da bodo nekatere scene (spet) preveč na horuk. Ker bo — kljub podaljškom — vsega enostavno preveč. Lansko leto, recimo, je bilo tako, za drugo sezono se po pravici ne spomnim, prva sezona, kjer je bila štorija še dokaj skoncentrirana, pa ni imela podobnih problemov (niti tako zelo podaljšane minutaže). Nič, Varuhi na Zidu. Glede na to, da je težko pričakovana bitka za Zid zelo v žlahti s tisto za Kraljevi pristanek, bo tudi ta zapis soroden tistemu izpred dveh let. V smislu, da bom manj koherenten, kot sicer (manj kot sicer tu v resnici ne pomeni prav dosti) in bom šel kar po vrsti in po alinejah.

  • Počasen štart — Jon in Sam o ljubezenskih podvigih. Zaobljuba Nočne straže je bila že od samega začetka obsojena na to, da bo nekega dne podvržena različnim interpretacijam. Spočeti otroka ni nujno isto, kot imeti spolni odnos z dekletom, Sam ima prav, ampak Igra prestolov je umeščena v čas in prostor, kjer se z neželenim potomstvom opravi prej kurativno kot preventivno. Plus Jonov opis Ygritte. Imela je lase. … … … Dve roki, dve nogi. … Oči. Sem že rekel lase?
  • Sova! in švist v divješki tabor. Na tem mestu morda samo en metapodatek za lažje branje; tekom zapisa bom Manceove komandose, ki napadajo z juga, (občasno) imenoval ta spodnji, glavnino z one strani Zidu pa ta zgornji. Okej, ostali smo … Kje že? Pri švistu v divješki tabor. Tormund o tem, kako je nekoč spal z medvedko. Kar je v skladu z enim izmed nazivov, ki jih nosi v knjigi, Husband to bears. Ampak Ygritte zgodbo že pozna in že tako ali tako je na trnih in ko se je loti še Styr … Ne pomaga.
  • Žiljkin povratek v grad Črnina. Spet smo pri mašilih. V knjigah Sam Žiljke nikdar ne vtakne v bordel, tako kot Bolton (odnosno nekdo izmed njegovih) nikdar ne krene na Zid in se spoprijatelji z Jonom … Vse skupaj je skratka eno samo premikanje figur z izhodišča nekam in potem nazaj na izhodišče. Razumem, da štorija ni ves čas enakovredna na vseh frontah in da včasih kje manjka zapletov, ampak to mi deluje (pre)poceni. Mislim, saj načeloma sem to kost že preglodal, ampak ne morem si kaj.
  • Sam in moister Aemon. Prizori, kjer se pojavi moister Aemon, so vselej dobra roba. Tudi, kadar Samu razlaga, da je bil svoje čase jebač — kot pritiči targaryenskemu dediču. Ja, pa si. -Ne, pa nisem. -Ja, pa si. -Ne, pa nisem. -Ja, pa si. -Ne, pa nisem. … Nakar se Sam pozanima, v katero se je bil mladi Aemon tako močno zaljubil, ampak brez konkretnega odgovora. Zdaj, ali se stari ne spominja, ali pa ime samo ni baš pomembno. Za to konkretno situacijo verjetno res ni.
  • Žiljka pri vratih, na drugi strani pa Pyp. Ki komplicira, češ da ne more odpreti vrat. Tu Sama prvič slišimo preklinjati — ko Sam zakolne, veš, da je situacija resna. Sam Žiljki in Samu obljubi, da ju ne bo nikdar več zapustil. Mja. Tarlyjev ima gladko monopol nad prvo tretjino epizode. V teh petnajstih minutah je deležen več character developmenta, kot prej v (skoraj) štirih sezonah skupaj.
  • Iiiiin največji ogenj, ki ga je Sever kdaj uočil. Dogovorjeni znak, ki ga je Ciarán Hinds napovedal nekje v začetku tretje sezone. Nočna straža zatrobenta, thennski menokožec (o kresu) obvesti ostale in ta spodnji krenejo pot pod noge — obenem pa tudi ta zgornji. Sprašujem se, ali morda ne bi bil bolj na mestu najmanjši ogenj, kar jih je Sever videl, in pametneje pozicionirana sova. Ker kako gre že tista pesem o Nedu Starku? You gotta face the fact, you might not come back, if you keep warning people when you gonna attack. No ja, če nasprotnika številčno neseš tisoč proti ena, verjetno nima veze.

Kres

  • Največji ogenj na Severu je še kar kul, ni pa to ognjíca.
  • Priprave na Zidu in generalka zdaj šibajo s peto prestavo. Pod Slyntovo taktirko. Joj, ta Slynt. V tem delu res pride do izraza razlika med glavnima Jonovima antagonistoma (ki se je tudi sicer kazala tekom sezone, le da ne tako očitno) — med Slyntom, ki je tista klasična karikatura reve in nasilneža, ter Thorneom, ki je kljub vsemu sposoben poveljnik, ki si brez problema umaže roke, če je treba. Ko se o situaciji prepriča na lastne oči, je celo toliko moža, da Jonu prizna zmotnost svojega stališča o nezasutju tunela. Plus, nakloni mu lekcijo iz poveljništva — da poveljnik pač mora vztrajati pri svojih odločitvah, ker da se lahko vsakršno cincanje vzame za znak šibkosti. Kot dolgoletni oficir in raid leader, lahko samo kimam. Dopade se mi, da je na Zidu moč opaziti slamnate vojake. Kul kimljaj bralcem, dasiravno bi morda bolj pasali k spodnji garniziji.
  • Sam parkira Žiljko in tudi sam krene na položaj — ampak ne preden ji ne ukrade enega poljuba. Zaresnega, usta na usta. Character development, pa to. Njegov odhod jasno takoj sproži očitek o nedržanju obljube, da je ne bo nikdar več zapustil, ampak dolžnost je dolžnost.
  • Sam in Pyp sta del izbrane trideseterice, ki brani južno stran Zidu. Pyp je v tej epizodi Samova verzija Sama. Ali z drugimi besedami; to, kar je Sam po navadi Jonu, je zdaj Pym Samu. To je človek, ki ga imaš poleg sebe, zato da od daleč izgledaš boljši, kot si v resnici. Oziroma, če še nisem bil dovolj jasen; Adi Smolar bolje pove. Sam pa opogumljen z Žiljkinim žegnom hladen ko špricer.
  • Pričetek bitke. Ta spodnji so zdaj že skoraj pri gradu in podobno ta zgornji. Res epski prelet scene. Vse od južne strani Zidu, preko gradu Črnina, do severne. Naravnost spektakularna fotografija. In moram reči, da kolikor se mi po eni strani zdi ta sinhronizacija z največjim ognjem privlečena za lase, idejo o združitvi dveh bitk (v knjigi se namreč najprej odvije napad od spodaj in šele nato od zgoraj) še kar obrajtam. Sploh glede na denarne in časovne omejitve — raje vidim en orenk urnebes, kot dva nekaj na pol.
  • Okej, en sam, samcat mamut in dva velikana … in nekje okoli tisoč (približno, od oka — vsekakor pa manj od opevanih sto tisočev) deluje nekoliko bogo, v smislu kvantitete. Ampak stvar je logična. Sto tisoč vojakov nima kaj početi pod Zidom, razen čakati, da braniteljem zmanjka katrana in puščic. Opaziti je tudi kar nekaj suličark. Mance ima kvote pošlihtane — me veseli, da so ohranili ta detajl.
  • Thorne poveljuje na Zidu. Archers KNOCK, others HOLD! V tistem Grennu z Zidu uide sod. Thorne seveda pade ven, češ, kaj se gredo, ampak takšna je realnost. Nihče izmed navzočih še ni branil Zidu. Vsaj pred takim napadom ne. Zato kiksi. DRAW! Okej, naslednje minute pa, moram priznati, ne razumem povsem. Zasliši se rog in trobilec Thornea obvesti: “Down bellow.” Sklepam, da gre tu za opozorilo na napad z južne strani. Okej, za zmedo v bistvu krivim montažo. Thorne prejme informacijo, da se spodaj nekaj dogaja. Nato preklopimo na ta spodnje, ki so zdaj že pri obzidju in smo z njimi nekje pol minute, nakar se vrnemo na Zid, kamor prisopiha tudi Slynt in sera Alliserja obvesti o drugem napadu — ta pa kot da prvič sliši. Kot da ga ni pred slabo minuto na isto reč opozoril tudi rog. Čeprav zdajle, ko gledam še enkrat (in preverjam, v kako temno temo brcam), pa dejansko niti ni tako čudno. Okej, kaj pa vem. Pustimo to, kjer je. Skratka. Thorne komando preda Slyntu, sam pa krene na drugo fronto. In v vsej zmedi skorajda pozabi reči: “FIRE!”
  • Ne vem, zakaj, ampak občutek imam, da v bitki umre prek sto Vranov. Saj v resnici jih najbrž ne, ampak nekje 70% vseh prikazanih smrti je na strani Nočne straže.
  • Sam vnovič zakolne. Ker Pyp vse zgreši. Sistem imata; dva samostrela, Sam napenja, Pyp pa proži. Ne vem, zakaj Sam ne strelja, če je Pyp tako zanič. Razen, če ni dahovec prešvohoten, da bi napel samostrel.
  • Govor sera Alliserja je kul, ne vem pa, če je omemba Thenncev ter njihovih ljudožerskih tendenc dobra za moralo. Jaz bi jim na njegovem mestu to verjetno prihranil.
  • V akcijo se zdaj poženeta tudi velikana — eden na mamutu, drugi pa peške. Tek slednjega prej spomni na lahen drnc kake srnice, kot na težek drnc kakega velikana.
  • Na Zidu gre Slyntu vse na živce. Noben nič ne zna, nobene discipline. V Kraljevem pristanku se je to počelo drugače. Ja. Če sta tvoja največja dosežka izdaja človeka, ki ti je zaupal in nastavil hrbet, ter poboj dojenčkov, bo dejanska bitka znabiti res nekoliko eksotična in drugačna od slike, ki si jo imel v glavi. Pa še velikani — Kraljevi pristanek je, kar se tega tiče, res inkubator. Nobenih velikanov, nobenih belih hodcev, nobenih zmajev. In po moje je kar realno, da se Slynt podela, tako kot se podela. Če ne bi bilo govora ravno o Janosu Slyntu, bi človek celo sočustvoval. Mi je pa všeč, kako se ga znebijo. Grenn se umakne dobesedno za tri korake in potem priteče nazaj, kao da se je pravkar vrnil od spodaj ter Slynta obvesti, da Thorne nujno potrebuje izkušene može njegovega kova. Slynt se ponudbe oklene z obema rokama (podobno, kot je to predlani storil Joff) in krene z liftom. Komanda pa preide na Jona.
  • Manjše skupinice divježev se povzpnejo na Zid. Nočna straža se nadnje spravi s streljanjem pod pravim kotom — česar še nisem videl in vključitev takšnih, specifičnih taktik, je, kar se mene tiče, vedno dobrodošla in zanimiva. Se mi zdi, da je to Marshallova domena, oziroma v nekem intervjuju sem prebral, da je možakar kar načitan o zgodovini vojen in že v drugi sezoni je bila vključitev avtobot čolna, ki se potem spremeni v ovna, njegova ideja.
  • Iz podobnega razloga mi je kul tudi prizorčič, v katerem človek (eden izmed divježev, kajpada) napne lok in s puščico ne doseže vrha Zidu, nakar se obenj postavi velikan, takisto z lokom. In doseže Zid.

Da mal nakažemo, kako se strelja

  • Slynt Thorneu po pričakovanjih ni v neko hudo pomoč in se raje skrije v shrambo. V Žiljkino shrambo. Mislim, da je Janos Slynt edini človek, zapriseženi brat Nočne straže, ki bitko preživi, brez da bi kogar koli ubil. Oziroma eden izmed dveh; drugi je moister Aemon.
  • Haha, tule moram omeniti en nekoliko random prizor, ki mi je v vsej epizodi morda eden ljubših. Ko divježi vdrejo v kuhinjo. In fašejo sto na uro. Sploh, ko na sceno prispe nekdo, ki bi lahko bil troprsti Hobb, glavni kuhar, in s seboj prinese bizarno veliko mesarico. In udari po enemu izmed Thenncev. Kar je vsaj malo poetsko — da Thennca (ljudožerca) ubije kuhar.
  • Pyp končno zadane — in v zameno faše od Ygritte. Dočim Sam tudi to pot ostane spregledan. *kreh*plot shield*kreh*
  • Velikana mamuta prikleneta na vrata. Na rešetko. Še ena kul, taka rahlo eksotična fora, ki je ne vidiš vsak dan … Bizarna je edinole pol minutna vsesplošna odsotnost puščic in padajočih sodov in blažen mir, ki ga imata pri opravilu. In odsotnost čelad, ko sem že ravno pri bizarnih rečeh. GRRM se bo spet pritoževal v komentarjih epizod na blu-rayih, že vidim. Jon v odgovor pošlje Grenna in pet drugih v tunel. Za vsak slučaj, če velikana prebijeta zunanja vrata.
  • Mir nato premotijo sodi, ki padejo na mamuta in eksplozija, ki jo povzročijo. Mamut potegne črto nazaj, proti gozdu, starejši (oziroma sivejši) izmed obeh velikanov pa za njim. In konča s harpuno v hrbtu, kar da drugemu velikanu strašno moč s katero potem dvigne rešetko — rešetko, s katero se je nedolgo nazaj mučil celo mamut.
  • Prvi epski dvoboj! Thorne proti Tormundu. Thorne se dobro drži, ampak zmaga brada — ne vem pa, če ser Alliser umre. Dejansko ne izgleda tako in če se ne motim, ga odnesejo z bojišča.
  • Samov prvi kill! S strelico v glavo pokonča thennskega menokožca. In krene na Zid, spotoma pa dvigne moralo pobu Ollyju, ki nato zgrabi lok. Ygritte mu je ugonobila starše (oziroma vsaj očeta), čez kak teden se izkaže, da je mulo odličen lokostrelec … zdaj pa pograbi najbližje orožje, ki mu je na razpolago in to je slučajno lok — le kam to pelje.
  • Sam prispe na Zid z novico, da je ser Alliser padel. Jon preda poveljstvo Eddu Turobi (sam krene dol, v spodnji štuk) in kar naenkrat je govora o neki kosi. O THE kosi. “Kaj hudiča je kosa,” sem se spraševal in nisem bil razočaran, ko sem končno izvedel. Sicer je pa to že tretja predaja poveljstva na Zidu.
  • Grenn in pet drugih pred velikanom. Pričakovano. V knjigi se z velikanom spopade kovač Donal Noye, ampak v glavnem vsi, ki spremljamo te zadeve, smo na tihem pričakovali, da ga bo v seriji nadomestil Grenn. Velikan zašprinta proti notranji rešetki, šesterica bratov pa še zadnjič ponovi prisego. Epski moment. Zame najbolj epski v vsej epizodi.
  • Na sceno prispe Duh. Zdaj pa zares.
  • Jon vs Styr. Še drugi izmed dvobojev v tem delu. Meč proti sekiri. Jon Sneg je že tik pred porazom, a ga spasi trik, ki se ga je naučil od Karla jebenega Tannerja. Nasprotniku pljuneš v obraz. In to baje pomaga. Če je pri roki še kakšna macola, pa sploh. Opazi ju tudi Ygritte in ne ve, koga bi ustrelila. Občutek imam, da bi najraje pokončala kar Styra, ki ji gre prvo kot prvo na živce, drugo kot drugo pa ji je skočil v zelje.
  • Jon in Ygritte nato končno ujameta svojo minutko, ki pa jo pretrga pob Olly. Še poslednji: “Ničesar ne veš, Jon Sneg.”
Olly
  • Kosa. Kot rečeno, nisem bil razočaran. Tudi ta kosa je zelo marshallovska.
  • Konec bitke za danes, od divjeških komandosov ostane samo še Tormund, zdaj divješka ikebana, poln puščic. Ki ga vklenejo, a ne preden mu Jon ne nakloni še ene strelice. Tako, za hec.
  • Jon sklene, da bo stopil v akcijo. Da bo šel solo do Mancea in ga pokončal. Brez meča. YOLO! Spotoma pa sreča tudi Grenna, ki je uspešno branil predor. In plačal z življenjem. Kar žalostno, če prav pomislim, glede na to, da so bili na začetku Jon, Sam, Pyp in Grenn in da sta po tokratni epizodi samo še Jon in Sam. Dobro, in Edo, ki se je pridružil nekoliko kasneje. Grozno je sploh s tem v obziru, da sta oba, Pyp in Grenn, v bukvah še živa.
  • Fade to white.

Pardon za poznost, kot po navadi. Gužva, gužva, gužva, ta teden, res gužva, tako da vsaj izgovor imam. Nič, do prihodnjič! Prilagam še prikolico od finala, čeprav kdor je ni pogledal do četrtka, je verjetno tudi ne namerava. :)

Nedova smrt (pa niti ne sama smrt — že spodleteli coup in Mezinčkova izdaja), rdeča poroka in dvoboj med Gregorjem Goro in Rdečim gadom — to troje je, kar se mene tiče, suhi jagodni izbor Pesmi ledu in ognja. Govora je seveda o prvih petih knjigah. Ti trije dogodki so me med branjem (branjem, ponavljam, ne nujno tudi med gledanjem) najbolj sesuli. Če bi iskal top štiri, bi brez težav primaknil še četrtega, ampak recimo, da je to pot govora o samo treh. In seveda (samo) o dogodkih, ki so me sesuli. Za dogodke, ob branju katerih sem od navdušenja mlatil po mizi in si šepetaje ponavljal: “Jes, jes, to, jes,” imam svoj spisek. Takole začenjam seveda zato, ker nam je zadnja epizoda postregla še z Dvobojem. In ni razočarala. Nekatere, sem bral, je, ampak mene ni. Kljub temu, da sem stvar pričakoval. Morda je bilo vsled tega celo huje. Ker: “O fak, zdajle pa bo, zdajle pa bo,” in si ves čas na trnih, ker veš, kaj pride in veš, da je neizbežno in … Mja, no. Bom raje z analogijo; kot ko se zjutraj zbudiš, petnajst minut pred budilko, in potem, namesto da bi to petnajstko še odspal, vsake pol minute preverjaš uro, kako dolgo lahko še spiš. Več o dvoboju potem in … Zdajle sem se osredotočil zlasti na ta recimo temu vrhunec, ampak epizoda je močna celostno in verjetno ena močnejših v sezoni.

Špica zdaj preleti tudi Cailinski podgrad. Mogoče nekaj besed o tem, zakaj je Cailinski podgrad tako ključnega pomena. Prvo kot prvo, lociran je v Grlu. Grlo je najjužnejše področje Severa, prek katerega poteka meja s Porečnimi deželami in hkrati edina kopenska pot na Sever (in s Severa). Poseljujejo ga koliščarji (dežela je namreč ena sama močvara), na čelu katerih stoji Starkom zvesta hiša Reed (glava Howland, dediča nam znana Jojen in Meera). Podgrad pa je utrdba, zadnji branik pred južnjaško invazijo, ki pa je v času miru praviloma zapuščen. V knjigi (v seriji ni videti — možno pa, da tudi) ga sestavljajo trije stolpi v trikotni formaciji, kar drugače povedano pomeni, da se z napadom na en stolp odpreš ognju z dveh drugih. In zato je za Boltone jeba, če ga držijo Greyjoyi. Nekaj mož se že lahko pretihotapi mimo, cela boltonska vojska pa nikakor. Tako nekako. V glavnem, ja. Ramsay je zdaj že v akciji. V akciji, da izvrši očetovo željo z začetka sezone. Zadnji napotki Njuhu. Ti napotki … Jao. Kako sprevržen dialog. Jaz mislim, da gredo ustvarjalci serije v tem obziru tu celo prek knjig. Konkretno, pogovor (oziroma pankrtov monolog — Theon ipak samo kima) tu teče o kalamarih in njihovi nespameti. In o njihovi mogočnosti, ko so v vodi in tistem drugem, ko so na kopnem. In o tem, kdo je Theon Njuh. Danes, začasno, Theon, Njuh pa 4ever. Táko, povsem zaresno generalko oddelata, preden se princ Železnih otokov končno napotí nad Cailinski podgrad. Stražarji ga vprašajo po identiteti in Theon mu gre hudičevo težko z jezika. Znotraj branika je vzdušje klavrno. Razsaja bolezen, obup — vse to pod pojemajočim primežem poveljnika Ralfa Kenninga. Zdaj, bolezen. Serija se zadeve (zaenkrat) ne dotakne, ampak kot sem omenil, Podgrad je lociran na terenu pod jurisdikcijo koliščarjev. Koliščarji niso baš priljubljen narod in eden izmed razlogov je, da se v boju radi poslužujejo bolj specifičnih tehnik, kot je denimo strup. In zato bolezen, ampak serija ima čisto možno kak drug razlog. Theon Kenningu preda boltonski svitek s pogoji za predajo, ampak komajda stoječi poveljnik svojega princa sesuje v prah. Theon je na tej točki pač totalno labilen in Kenningova zavrnitev ga instantno vrne nazaj na Andrejev križ in pod nož. Na jezik se mu prikrade besedica Njuh in vse skupaj že skorajda splava po vodi. Skorajda — eden izmed Kenningovih mož namreč zadnji trenutek nekoliko zalterira poveljnikovo odločitev in namesto njega podpiše predajo. Ralf nima s sekiro v glavi seveda nič proti. Podobno ponudbo je sprejel tudi Dagmer in bil potem podobno nagrajen. S plaščem iz lastne kože. To je pač Ramsayev ultimativni trik. Ki vsakič deluje. Vsaj na železnorodnih. Pa smo spet pri maloumju lignjev. Nakar se srečata oče in sin. Roose in Ramsay. Verjetno gre tu sklepati, da se je Roose med epizodami, v katerih je bil odsoten, pretihotalil nazaj južno in zbral svojo vojsko ter jo pripravil na prečkanje Grla. Prva tema je Locke. Roose na manko kakršnihkoli novic v zvezi z njim odgovori z zamahom roke, češ, da vse skupaj niti ni baš pomembno in ta podvig je zdaj zaključen še s tega vidika — tako da zdaj je ta zadeva resnično, kot da se ni nikdar zgodila. Locke, ki ga v knjigi itak ni, je mrtev. To je edina posledica. Roose za nagrado (za dobro službo) legitimizira svojega pankrta. Oziroma je to storila Krona. Roose samo preda novico. Ta dinamika fotr-sin nekoliko spomni na dinamiko Ramsay-Njuh. Roose sina vpraša po imenu in Ramsay mora prenesti svoj pankrtski priimek, podobno, kot mora Theon prenesti svoj nov nadimek. Ko pride na sceno oče Bolton, ni nobene dileme, kdo je šef, pa čeprav Ramsay ne deluje kot nekdo, ki bi se koga bal in ga spoštoval. Vsi skupaj nato krenejo proti sedežu, ki pritiči varuhu Severa — Zimišču.

Arrynski dol. Orlovo gnezdo. Okej, ne vem, zakaj v špico ne vključijo Orlovega gnezda. V prvi sezoni so ga. Namesto Braavosa bi lahko vključili Orlovo gnezdo. Porkaš. Mezinček si je z Lysinim samomorom nakopal nič kaj prijetno avdienco s pomembnejšimi predstavniki dolske gospode. V knjigi so to gospodje deklaranti in njihova vloga ni toliko osredinjena samo na primer smrti Lyse Arryn, ampak delujejo kot nekakšna opozicija Mezinčku. No, saj tudi tu. Nek antagonizem do Baelisha obstaja, sploh z Royceve strani, vseeno pa je v ospredju rajnka Lysa. Poleg bronastega Yohna, gospoda Runovega kamna, Mezinčku kri pijeta še Anya Waynwood, gospa Železhrastja, in ser Vance Corbray, vitez, ki ga v knjigi ni. Royce skratka prepuca Mezinčka in nič kaj posebej obetavno mu ne kaže, vse dokler na sceno ne prispe Sansa. Punca slušateljem pove celo štorijo; od tega, da ona v resnici ni Mezinčkova nečakinja Alayne, temveč Sansa, najstarejša hčerka Eddarda Starka, do tega, kako jo je Mezinček poljubil na lice in kako je Lysa to videla, do tega, kako se je teta iz ljubosumja spravila nanjo in potem iz istega razloga storila samomor. Z drugimi besedami, zlaže se res samo tam, kjer je treba in samo toliko, kot je potrebno, da spasi Baelisha in zlasti sebe. S tretjimi besedami, mojstrsko jih ovije okrog prsta. S solzami in z vsem, Waynwoodova jo celo objame, ubožico. Mezinček prekipeva od ponosa. Je pa nekaj; dolski plemiči zdaj vedo, da je Sansa Sansa (bronasti Yohn celo pripomni, da je v preteklosti obiskal Zimišče — ko je sina Waymarja pospremil k Zidu). V bukvah je to po koncu petega dela še skrito. S tem, da serija v teh dobrih petih minutah preleti skoraj vsa Sansina poglavja v Vranji gostiji, nimam (prevelikega) problema. Moti me edinole, da Royce in ostali ne urežejo nobene o Joffovi smrti. Sansa je izginila takrat, ko je umrl, jebela da je še vedno osumljenka, pa čeprav imajo Tyriona. Podobna situacija, kot ko Tyrion prejšnji teden štirinajst dni nazaj Bronna ni pobaral o Shae. Se mi zdi, da so to taki očitni sloni sredi sobe (če si za trenutek sposodim angleščino), da njihova neomemba izpade popolnoma nenaravno. Ampak zdaj je, kar je. Royce in ostali v glavnem nasedejo in zdaj so kar naenkrat kolegi z Mezinčkom. Ta jim predlaga, naj se aktivirajo in aktivneje podprejo svojega gospoda, sam pa bo Robina (kot šefa arrynskega dola in varuha Vzhoda) poslal na turnejo po vseh manjših dolskih gradovih, da utrdi svojo komando in se izvežba za posel gospodovanja. To izpod materinega krila pač ne gre. Sploh, če je mati mrtva. Baelish nato obišče Sanso, ki v svoji čumnati nekaj štrika. Vpraša jo — spet s svojim srhljivim glasom, ki ga je imel zdajle zadnjih nekaj epizod izklopljenega — zakaj mu je pomagala, na kar ona odvrne, da predvsem zaradi sebe. Če bi ubili njega, kaj bi storili z njo? That’s my girl, pa to. Tu bi še enkrat izpostavil (kot protiutežutež vsem kritikam, ki sem ji jih namenil v preteklosti (pa jih ni bilo toliko, nekaj pa vendarle)), da je Sophie konsistentno dobra. Že celo sezono. Za kar kudos. Sploh zdaj, ko na dan prihaja ta Sansina plejerska narava in ima kot igralka nekaj več manevrskega prostora. Kulsko, v glavnem. Družina treh, ki niso v sorodu, se nato odpravi (?) po opravkih. Oziroma tako vsaj delujejo — kot, da nekam gredo. Mezinček daje napotke Robinu, ki je nad zadevo dokaj navdušen in nič kaj potrt vsled mlečne abstinence, ki se mu zdaj obeta, s stopnic pa se Baelishu nato pridruži še Sansa. Po novem zajebana sto na uro. S črnimi lasmi (kar kaže na to, da je njena identiteta še vedno skrivnost in da se od trojice plemičev pričakuje molčečnost), v črnem, z nekoliko globljim izrezom … Na nekem forumu je nekdo napisal, da je ona zdaj Sansauron. Kar se mi dopade, ker je v kontekstu s tem, kar ves čas trdim za televizijsko verzijo Mezinčka — da se obnaša kot radbibil temni vladar.

vlcsnap-2014-06-04-18h29m37s145

V Dol prispeta tudi Pes in Arya. Psa baše rana, ki mu jo je prizadejal Grizač, ampak kot da ni nič. Bolšji ugriz. Kdo je že rekel bolšji ugriz? Aja, khal Drogo. Oziroma ne, njega je ugriznila muha, druga stvar. Arya kljub dosegu cilja ni pretirano srečna — njo zdaj osrečuje morjenje. Tandem se ustavi pred Krvavimi durmi. Pes se predstavi za Psa in Aryo za Aryo, vitez vrat pa jima izreče sožalje. Ker da je Lysa pred tremi dnevi omahnila skozi Mesečeva vrata. Arya bruhne v smeh. Verjetno zaradi ironičnosti celotne situacije. Ali pa zaradi smole, ki jo spremlja že malodane celo pot; Pes jo dostavi v Dvojčka, mrtva mati, Pes jo dostavi v Dol, mrtva teta. Ali pa zato, ker je globoko v sebi spoznala, da ji dogodivščine s Psom povsem ustrezajo in da jih tako še ni konec. Mene, po pravici, ta prizor ni povsem prepričal. Ta smeh mi nekako ne potegne … Kaj pa vem. Ne rečem, da ni na mestu, ampak morda je malo posiljen? Neprepričljiv? Slabo odigran? Nisem prepričan v čem točno je težava, ampak skoraj zagotovo je nekje v sami izvedbi (in ne nujno v scenariju). Lahko pa tudi, da se motim in da zapenjam po nepotrebnem.

Krtovo. Ne podzemlje, temveč naselje na Severu. Naselje, kjer imajo kurbnhaus. Ki ga zdaj obiščejo tudi trije zapriseženi bratje Nočne straže. Toliko, da stestirajo svojo zaprisego, nič drugega. Hja. Da se ponovim; to je eden zanikrnejših bordelov, kar sem jih kdaj videl. V resnici jih nisem videl ravno neskončno, ampak čutim se kompetentnega za poteg te črte. Pač ni, ni … ni. Tole riganje znanih napevov ni apetitlih. Ni pa tudi enostavno, s čimer v obziru je mera rišpekta punci, ki se bavi s to veščino, vseeno na mestu. Taista prijateljica noči se kmalu zatem usede na glavo Žiljki, češ, da ne more spati zaradi jokanja malega Sama. Njun prepir zmoti skovik sove. Najprej en, nato še drug. Žiljka utiša sostanovalko in na osnovi nisem prepričan česa oceni, da ne skovikajo sove. Temveč divježi. Ki se vsujejo nad Krtovo. In pomorijo vse, kar leze in gre. Razen Žiljke. Ygritte Žiljki prizanese. Zakaj, lahko spet samo špekuliram. Morda zato, ker je Ygritte bolj kul od ostalih divježev. Morda zato, ker je Žiljka z otrokom, ali pa zato, ker Ygritte prepozna divježinjo v njej in jo sprejme kot sestro. Ali pa zato, ker Žiljko še potrebujemo in ima en tak začasen plot shield. Novice se na Severu hitro širijo in grad Črnina je v naslednjem prizoru že obveščen o tem, kar je prešlo v Krtovem. In Sam jasno v solzah. Očita si, ker ni predvidel nevarnosti, ki preti tako Krtovem, kot tudi ostalim bližnjim vasicam (kolikor jih pač je). Grenn, Pyp, Edo in Jon so mu v oporo in to kolikor toliko uspešno — sploh, ko ga spomnijo, da je punca trdoživa in da je povsem mogoče pobegnila. Ta prizorčič je hkrati tudi tista poslednja priprava na drug teden. Ko bo štala. Črna voda 2. Z Neilom Marshallom na režiserskem stolčku in vsem, kar spada zraven. Noro bo. Vaaaaa, komaj čakam.

Eh, sem mislil, da bom lahko z napovedjo epskosti, ki brez dvoma bo deveta epizoda, počakal do konca zapisa in tja prilepil prikolico, kot se spodobi, pa mi je spodletelo. Škoda. Zdaj, če sem že začel, bom dal še trejler kar semle.

V Meereenu se Igra to pot zlomi nekoliko bolj kot smo vajeni — ko se zgodi bodisi nič, bodisi nekaj, kar Dany pohendla za šalo — kot da ni nič. Okej, najprej imamo golo Missandei. Na približno 8:25. Plus, minus pet sekund. Uoči jo tudi Sivi črv in neka ljubezenska zgodba je na obzorju. To, česar ustvarjalci niso mogli izživeti z Irri in Rakharom (ker je Elyes Gabel štartal filmsko kariero, če prav vem), bodo zdaj očitno z Missandei in Sivim črvom. Dobro za njiju, ali kaj naj rečem. Sivi črv se lingvistki potem sicer opraviči za strmenje, ampak opravičila so jasno odveč. Tako da res, res z gotovostjo nista brat in sestra, kot sem špekuliral na začetku. Oziroma ni še rečeno … Luke in Leia tudi nista vedela. In če kam pašejo tovrstna razmerja, pašejo v Igro prestolov. Tisti, važenjši del; Barristan Selmy nadzoruje razkriževanje Gospodarjev, ko do njega kar naenkrat pristopi pob s pismom. Pismo nosi rokin pečat in sporočilo o Jorahovi pomilostitvi. Vse to je ipak plod Tywinovega pisanja (pomagal mu je gospod Mace, ne pozabimo — prinesel je papir in pisalo), dve epizodi nazaj, ampak podpisan je kralj Robert. Ser Barristan, poštenjačina, pismo najprej dostavi Jorahu. Temu se sesuje svet, skupaj s šansami, ki jih pri zmajski kraljici je, ali pa ni imel. Sledi avdienca z Daenerys, ki izdajalca tekom neizbežnega pogovora ves čas težko gleda v oči. Če sploh ga. Deluje namreč, kot da gleda skozi njega. Jorah predlaga, da je to delo Tywina Lannisterja, ampak podpis je, kot rečeno, Robertov. Ali gre potemtakem za ponaredek? Na tej točki niti ni več pomembno. Verjetno bi lahko vztrajal, da o tem ne ve nič in da si je Tywin kar nekaj izmislil, ampak … Težko. Ker gre za dokaj specifično zadevo. In Tywinu je uspelo. Vreči ključ v kolesje, pol sveta stran. Dany spodi (zato, ker ga v mestu noče ne živega, ne mrtvega) Joraha in ta odjaha v neznano.

Kraljevi pristanek. Jaime je še zadnjič na obisku pri Tyrionu. Njun pogovor nanese na bratranca Orsona Lannisterja, ki je še zelo majhen dojilji padel na glavo in bil od takrat naprej … paden na glavo. Preprostejši. Imel je tendenco mečkati hrošče. In o tem se Tyrion razgovori v božjo mater, pet minut. Po tamalem. Verjetno gre za aluzijo na bogove. Ki pobijajo ljudi brez pravih razlogov, odnosno razlogov, ki bi bili smrtniku razumljivi. Morda celo na ljudi, ki se pobijajo med seboj, brez pravih razlogov. Morda celo na Goro. Ne vem. Kakorkoli že, jaz bi rekel, da vse skupaj rahlo striže s Tyrionovo simpatijo do pohabljencev, pankrtov in polomljenih reči, ki jo je izrazil v prvi sezoni. Nakar odbije poldan. Čas za dvoboj. Tyrion je priveden ven, kjer vidi Oberyna, kako suka vino in se poljublja s svojo spremljevalko in nima ne čelade, ne zaresnega oklepa. Škratu se vse skupaj ne dopade niti malo, še najmanj pa morda Oberynova samozavest, ki je kot da ne bi še nikdar v življenju videl Gore. Ali vsaj slišal zanj. Rdeči gad tu postavi par trditev, ki padeta tekom dvoboja. “Danes ni dan, ko umrem.” (Sposojeno od Jojena.) “Ni važno, kako velik je, ko je enkrat na hrbtu,” parafraziram, seveda. Žal. Na tribuni, oziroma na posebnem VIP piedestalu, so zbrani vsi glavni pomembneži. Tywin, kraljica … Mace, neposredno na Tywinovi levi — zanj imam občutek, da je nekomu zasedel mesto, pa tega ne ve, hkrati pa mu nihče noče ničesar reči, ker je škoda živcev. Okej, tole moje konstantno norčevanje iz gospoda Tyrella je počasi že čez rok trajanja. Prelahka tarča, v bodoče se bom vzdržal. Počasi štarta osrednji dogodek. Napove ga Pycelle, ampak je predolg, zato ga Tywin nekje na četrtini pokensla. Mi je pa všeč, da ta čast pripade velikemu moistru, ker je to konsistentno s prvo sezono, kjer je Nedovo obsodbo takisto nariral Pycelle — kar sem ves čas smatral za napako, ker bi moral to takrat početi visoki septnik. Ampak v seriji je to očitno drugače in glavno, da je konsistentno. S tem lahko živim. Prične se boj. Oberyn nindža, Gora napram njemu počasen, ampak obema uspe nekaj potez. Okej, še zadnjič. Na neki točki dvoboja, ko Gora že leži, Oberyn pokaže na Tywina in vpraša: “Kdo je dal ukaz (za umor moje žlahte)?” Res epsko bi bilo, če bi Mace, ki sedi poleg, pokazal nase, rekoč: “A jaz?” Zdaj pa res dovolj. Hja. “Elia Martell! Posilil si jo! Ubil si jo! Pobil njena otroka!” To je Oberynova mantra. In tudi ta se na koncu izkaže za napačno, ko Clegane razodene pravi vrstni red, ki je pomor otrok -> posilstvo -> drobljenje glave. Je pa ta zaključek svinjski. Ko Gora enkrat zgrabi Oberyna, mu zbije zobe … po vsaj desetih ogledih tega prizorčiča, me še vedno stisne. Oberynovi kriki — sploh, ker je bil še malo prej tako samozavesten. Ellarijini kriki. Cerseijin privoščljiv nasmešek. Tywinova hladnokrvna obsodba. Tyrionova premaganost in vdanost v usodo. Pa tudi tehnični aspekti; fotografija, dinamična montaža, ni da ni. Vse štima. Več bi si od ekranizacije težko želel.

EDIT: V komentarjih par hudih kvarnikov (5. knjiga)!

E, sedma epizoda. Mockingbird. Ptica oponaševalka. Mimus nekaj po latinsko — v resnici ne vem, kako je s temi latinskimi, binarnimi imeni. Če se ne motim, prva beseda pomeni rod, druga pa vrsto. Mimus je torej rod, nekaj pa lahko nadomestim … s petyrus, recimo. Ptica oponaševalka je namreč Mezinčkov privat grb. In je ne gre mešati z tako imenovanim mockingjayem iz Iger lakote. Kot ne gre Iger lakote mešati z Igro prestolov. Hja. Biti sedma epizoda (in v nekoliko manjši meri osma) je nehvaležen posel. To je ponavadi ravno nekje po vmesni prelomnici (s prelomnico mislim odmevnejši dogodek, kot je bilo Tyrionovo sojenje), ko se stvari spet nekoliko umirijo in ko zgodba spet vzame pot pod noge in se potihoma premakne naprej, do finala — nove prelomnice. In mogoče je tudi to razlog, zakaj mi je Ptica oponaševalka zaenkrat najslabši del četrte sezone (kar v resnici sploh ni tako slabo, kot se sliši). Ni pa edini (razlog, namreč) in nikakor se nisem kar nekaj naprdnil, da tako pač mora biti, pa čeprav samo zavoljo tradicije. O kiksih in rečeh, ki so me zmotile (in me motijo), tekom zapisa, tule na začetku pa naj za ravnotežje dodam kvečjemu še to, da ima epizoda tudi precej dobro izpeljanih momentov — tudi s stališča adaptacije.

Okej, gremo. Kraljevi pristanek. Ječe. Jaime obišče Tyriona, jezen, ker je njegov načrt splaval po vodi. Kraljemorec (tisti, dejanski — in ne tisti, ki je regicida samo obtožen) je planiral, da bo Tyrion priznal krivdo, Tywin pa ga bo pomilostil in poslal na Zid. Sam pa se bo izčlanil iz kraljeve garde in prevzel titulo dediča Livarske skale. Na očetovo radost. Tyriona je Shae podžgala, da je svoje napovedal vsem navzočim in zdaj je, kjer je. V zadovoljstvo mu je edinole, da je očetu pokvaril plane. Ampak kaj zdaj. Tyrion potrebuje prvaka, ki ga bo zastopal v dvoboju. Jaime ga zavrne, še preden ga sploh zares vpraša. Razlog je roka, oziroma nje odsotnost in posledična nesposobnost mečevanja. To zelo očitno ni samo izgovor — o tem priča pozlačena dlan — se pa človek vpraša, koliko se Jaime zares počuti prikrajšanega, ker ne more braniti brata. Oziroma koliko mu ta hendikep pride prav, pa čeprav tega morda noče priznati. Pa ne zato, ker bi se bal nasprotnika, daleč od tega. Problem je ta, da je hkrati brat in ljubimec tožnice, sin glavnega sodnika, brat obtoženega in oče in stric umorjenega. Predstavljam si, da bi bil možakar ta moment (kot tudi že celo sezono) raje povsod drugod. Oziroma vsaj jaz bi bil na njegovem mestu. Ker je jeba biti takole raztrgan med toliko fakcij. Tyrion nekoliko pritisne, češ, kako prima bi bilo očeta spraviti v položaj, ko lahko bodisi izgubi oba potomca, bodisi nobenega. Tyrionova perspektiva je tu perspektiva zapornika, ki je obsojen na smrt in na situacijo gleda povsem drugače kot nekdo, ki nima tega problema. YOLO, pa to. On bi se kot Thelma in Louise odpeljal prek pečine. Tako reč je nekoliko absurdno predlagati človeku, ki ni v istem zosu kot ti in potem od njega pričakovati, da bo za sceno. Jaime brata sicer ne zavrne, ampak počaka. Počaka, da se Tyrion sam zave absurdnosti in da ne rečem sebičnosti svojega predloga. Pogovor nato nanese na to, kdo se bo boril za Cersei. Tyrion upa na sera Meryna Tranta (kdo pri zdravi pameti bi imenoval Meryna Tranta?), Jaime pa ga prizemlji z novico, da jo bo zastopal Gora. Ki je zdaj že v Kraljevem pristanku in počne, kar Gora počne najbolje — pobija kaznjence. Okej. Verjetno sem že omenil, ampak na živce mi gre konstantno menjanje igralcev. In na živce mi gre, da bi lahko bil Hafþór Júlíus Björnsson Roryju McCannu prej sin, kot starejši brat. Na živce mi grejo vsi ti preglasi in čudne črke v imenu, ki za seboj potegnejo skandinavski akcent. Na živce mi gre, da se je Conan Stevens, ki je Goro upodobil v prvi sezoni, potem raje odločil za Hobita — samo zato, da ga je Peter Jackson potem pokenslal iz filma in se namesto njega raje odločil za računalniško generirano verzijo orkovskega poveljnika. To slednje je vsaj nekoliko karmično, če nič drugega. Ampak kaj hočem. Lahko se pizdim v nedogled, pa ne bo nič bolje. Verjamem, da bi se ustvarjalci serije z veseljem ognili menjavam, če bi le imeli možnost, pa je nimajo. Kljub temu pa so imeli šanso za neko konsistent(nejš)o karakterizacijo, kolikor je le te pač bilo. Gora, ki smo jo v drugi sezoni srečali v Harrendvoru, je popolnoma drug človek. Pa ne samo po izgledu, tudi po obnašanju. Dopuščam, da zaradi navzočnosti Tywina, ampak kaj pa vem. Tak preskok v karakterju (tja in spet nazaj) se mi ne zdi dober, pa čeprav je z malo domišljije morda celo upravičen.

vlcsnap-2014-05-22-18h33m14s107

Naslednji, ki obišče Tyriona, je Bronn. V gosposki opravi, kar je za Škrata (in nas) nekaj povsem novega. Izkaže se, da mu je Cersei uredila ženitev. Z Lollys Stokeworth. Zdaj, morda bi tu besedo ali dve o hiši Stokeworth. Stokeworthi so v knjigi razmeroma premožna in za Krono pomembna familija, s svojim sedežem v posredni bližini Kraljevega pristanka. Za časa Vihre mečev je glava družine gospa Tanda Stokeworth (v seriji očitno obstaja nek gospod Stokeworth, glede na to, da Bronn čaka na njegovo smrt), njeni hčeri pa sta — tako kot v seriji — maloumna Lollys in starejša, neplodna Falyse. Naprej pa … Najbolje, da dam šanso nadaljevanki — morda pa Stokeworthove spoznamo v naslednji sezoni. Skratka. Moram priznati, da nisem prepričan, ali zadevo razumem v celoti in menim, da krivda ni samo na moji strani. Če grem po vrsti; Bronn Tyriona sicer zavrne (ker da je Gora prevelik in za svojo velikost prehiter, predvsem pa ker Tyrion tokrat ne more preplačati Cersei — celo tako obupan je, da Bronnu ponudi kos Severa, za katerega vemo, kako izven dosega mu je), ampak njun pogovor je od začetka do kraja bolj kot ne kolegialen. Tyrion se na koncu celo pošali (čeprav je situacija bridko resna), da se bo z Goro spopadel sam in da računa, da bo o tem kdo spisal kakšno pesem — Bronn pa, da jo bo kdaj slišal. Pesem, mimogrede, že obstaja. Reče se ji Pegam in Lambergar. Ampak to ni to, kar me bega. Bega me, za kaj je kraljica Bronna nagradila z zaroko. Zato, ker bo zavrnil Tyriona? Ali zato, ker ji je dostavil Shae? Oziroma, ali ji jo je sploh dostavil on in kako to, da ga Tyrion tega ne vpraša? Sploh glede na to, kakšne volje je Škrat zadnje čase. (Take, da ne skopari z očitki.) Upam, da je jasno, kaj hočem reči. Mislim, mene bi na njegovem mestu zanimalo, glede na to, da jo je odpeljal prav Bronn. Plačanec ali ne, vprašanje, ki se tu poraja, je, ali Bronn je ali ni izdal Tyriona in jaz bi rekel, da to ni kar tako. Ampak zaenkrat mi manjka dokazov, da bi trdil to ali ono, tako da … Bomo videli. Zadnji obisk, ki ga prejme Tyrion, je nenapovedan. V celici se pojavi princ Oberyn Martell. Najprej o lepi blondinki, s katero je preživel enega izmed preteklih popoldnevov. O Cersei. Če se ne motim, je tu govora o prizoru, kjer sta govorila o otrocih. O Myrcelli. Ipak je bilo z aviona videti, kaj točno je bil takrat razlog njenega obiska. Zanimivejši del pogovora gre o tem, kako sta Oberyn in njegova sestra Elia nekoč obiskala Livarsko skalo. Tyrion se je bil takrat komajda rodil, nedolgo zatem pa so se že razširile govorice o Tywinovi pošasti. S kremplji, rdečim očesom, s tako moškimi kot ženskimi genitalijami, skratka ni, da ni. Oberyn — takrat še mlad poba — se je o tem hotel prepričati in Cersei ga je za časa njegovega obiska popeljala k zibeljki. Tam pa razočaranje. Cerseiina pošast, ki je ugonobila njeno mati, se je izkazala za (skorajda) navadnega otroka. Brez krempljev in rdečih oči. Tyrion tu sliši — in to iz ust zapriseženega sovražnika hiše Lannister — da ni pošast. Dober občutek, ki Škratu orosi oči. Oberyn pa to še stopnjuje. Tu je, da se maščuje (jov!) in sklene, da bo svojo pravično jezo najprej stresel na Goro, za kar prilika je ravno bližajoči se dvoboj. Močan, s čustvi nabit moment in glasen odmev prizoru, kjer Tyrion prizna svojo (ne)krivdo. Verjetno najboljši del tokratne epizode. Najbrž ni kvarnik, če povem, da je spopad, ki se bo, po napovedniku (in naslovu epizode) sodeč, odvil v naslednjem delu, eden močnejših prizorov vseh petih knjig. Ko sem prvič prebral to poglavje, mi ni šlo iz glave kak teden. Ne pretiravam. Upam, da bo adaptacija dosegla podoben standard.

Porečne dežele. Najprej Arya in Pes. Nabašeta na umirajočega starca. Ki ima za táko, usput vlogo izredno veliko dialoga, moram reči. Pogovor sam je dokaj brezpredmeten. Tak, kakršni so pač pogovori z umirajočimi ljudmi. Saj ne, da sem se že kdaj pogovarjal z umirajočim človekom, ampak predstavljam si, da takrat ne delaš nekih težkih poizvedb in da bolj kot ne samo poslušaš in si v uteho. Rana je grda, kot rane v trebuh znajo biti (saj ne, da sem bil že kdaj ranjen v trebuh, ampak predstavljam si …) in jasno je, da možakar ne bo preživel. Psa prosi za pijačo in potoži, ko se ta izkaže za vodo in ne za vino. Vina je vseeno deležen. In to čistega. In prav zanimivo je slišati, kako se Arya po dolgem času predstavi z Arya Stark in kako Pes njene besede podpre s povsem resničnimi informacijami o njuni poti. Bi rekel, da je ta resnica vsaj terapevtska. Za oba. Pes nato z nožem v srce zaključi starca in celotno procesijo naredi za novo lekcijo Aryi. Pokaže ji, kje je srce, kako se na hitro ubije človeka, sam nož pa nato obriše kar ob starčeva oblačila. Nakar se iz nič pojavita Rorge in Grizač, ki smo ju spoznali (in nazadnje srečali) v drugi sezoni. In ko rečem iz nič, je res iz nič. Tako iz nič, da sem si jaz v glavi podzavestno zavrtel to glasbo. Grizač kar naenkrat zagrize (kaj pa drugega) v Sandorjev vrat, ta pa zlomi Grizačevega. V sekundi. Ostane še Rorge. Izkaže se, da je njuna pojavitev že direktna posledica nagrade, ki jo je Tywin razpisal prejšnji teden. Sto srebrnikov. In Arya ni pozabila Rorža (prej, mimogrede, nisem vedel, da se Rorge prebere Rorž — ne rečem, da ni logično, ampak jaz sem ves čas govoril Rorge, tako kot je napisano), samo imena ni poznala. Vsled česar ni mogel biti na njenem spisku. Ta krivica je zdaj popravljena in Arya nemudoma stestira to, kar jo je pravkar naučil Pes. Igla v srce in celó brisanje krvi je skorajda do črke, kot je nakazal mentor. Nekoliko drugače kot v knjigi, vse skupaj, predvsem Brienne je prikrajšana, ampak kolikor sem slišal, bodo kompenzacije. Psa in Aryo nato srečamo še nekoliko naprej. Sandor si šiva rano (ki mu jo je bil malo prej povzročil Grizač — ugriznine se rade zagnojijo), Arya pa se nadenj zgrne z baklo. Ampak benevolentno, da ne bo pomote, ker rano je potrebno razkužiti in vsak otrok ve, da se to počne z baklo. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da se tega Pes ustraši. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da bi se tega ustrašil tudi kdo, ki nima fobije pred ognjem. Pes zdaj pride na račun s svojo zgodbo, za pripoved katere ga je v prvi sezoni prikrajšal Mezinček. Ptica oponaševalka, pa to. Zdaj izvemo iz prve roke, da je Sandor od brata fasal zavoljo odtujene lutke. In kar je še huje — oče si je bratu v bran izmislil zgodbo, da se je vnela Sandorjeva posteljnina in da je to vzrok njegovih opeklin. Arya in Pes se tu kot izobčenca in individualista nekoliko zbližata. Vsaj toliko, da Pes Aryi dovoli zašiti rano. Drug del Porečnih dežel sta Brienne in Podrick. Ujamemo ju ravno med obedom v priljubljeni Krčmi na razpotju (taisti krčmi, kjer se je v prvi sezoni ustavil kralj Robert in kjer je nedolgo zatem gospa Catelyn zajela Tyriona — za malo nostalgije), ujame pa ju tudi Vroča potička, ki je od tretje sezone dalje tam zaposlen. Serija vsled časovnih omejitev vedno stiska in ubira bližnjice in srečanja s Potičko v knjigi ni. Moram pa reči, da je to ena posrečenejših bližnjic doslej. Tudi zato, ker je mulo, ki igra debelušnega pekovega vajenca, faca in dejansko dober igralec. Brienne tu naredi usodno napako in pohvali ledvičkino pito. Usodno, ker Potička kar prisede. In jima razloži vse od A do Ž o ledvičkini piti, medtem ko si Pod in Brienne izmenjujeta WTF poglede. In spet smo pri vitezih, ki jih definirajo oklepi. In ko Brienne omeni Starkovo Sanso … Pridemo tudi do Winterhella. Zabaven prizorčič, v glavnem. Potička sprva ni povsem siguren, ali tandemu, ki ga ima pred seboj, lahko zaupa, ampak ko Brienne in Pod že skorajda kreneta pot pod noge, poba pride za njima. Pove jima, da Sanse sicer ne pozna, a da je zato videl Aryo. Kar je kar razodetje, glede na to, da Arye niso videli že sto let in da je na tej točki lahko rečem kar splošno sprejeto dejstvo, da je mrtva. Potička jima še izroči pekliškega krvovolka 2.0, za Aryo, nakar kreneta. Ideja pade, da bi se lahko obe punci nahajali pri teti, v arrynskem Dolu. Zakaj pa ne.

vlcsnap-2014-05-22-18h40m45s10

Gremo zdaj na Meereen. Daenerys obišče Daario. Kar v privat sobanah, kamor je v izogib straži priplezal skozi okno, s seboj pa ima rože, katere je nabral na otoku. Na otok je seveda plaval. Normalno. Možakar prizna, da zna samo dve stvari. Zna ženske in zna vojno. Kar sta, resnici na ljubo, dve stvari več od tistih, ki ne znajo nobene stvari. Pač, ja. Daenerys ga utilizira za oboje. Najprej za prvo in nato še za drugo. Prvo na veliko žalost sera Joraha, ki vstane zgodaj zjutraj, si umije zobe, počeše lase, zaštarata naravnost proti sobanam meereenske kraljice … In sreča Daaria, ki je bil očitno pravkar tam. In kar se tiče Joraha, bi šlo tudi brez opazke, da je Dany dobre volje. Tako dobre volje, da se je celo preoblekla. V še bolj strupen gvant. Mater. In Jorah ne odobrava, kaj mu pa drugega preostane. Iz cone prijateljstva si pač de facto opozicija. Izvemo, da je Daenerys Daaria poslala nad Yunkai. Z misijo pobiti vse Gospodarje — slednji so po osvoboditvi namreč ponovno zasužnjili vse sužnje. Za Joraha to ni način, kar tudi izrazi in Dany si premisli. Ne. Jorah jo premisli. Namesto takojšnjega poboja Daenerys Gospodarjem ponudi izbiro. Bodisi lahko živijo v njenem novem svetu, bodisi umrejo v svojem starem. Njeno besedo pa ima tja ponesti Hizdahr Zo Loraq. Tu nimam niti šimfov, niti pohval. Štorija v fazi zorjenja, se temu reče. Ne zares, ampak ajde.

Zmajev kamen. Bolj kot ne samo za vzorec. Selysa in Mel sta ostali doma in prva drugo zmoti ravno med kopeljo. Mislim, kaj naj rečem. Carice van Houten svojih skoraj štirideset nosi kot da ni nič. Pridi kdaj pome. Z ognjem v očeh. Pa to. Če ne bi vedel, bi v devetih od desetih primerov zamešal, kdo od obeh je kraljica in kdo … Nekraljica. Malo zavisti je v zraku, ampak še zdaleč ne dovolj, da bi kakor koli vplivala na Selysino vero v R’hllorja. Pa tudi Melisandra jo zna vrteti krog prstov. Ta prizorčič je zanimiv zato, ker nam da nekaj pogleda v Melisandrine moči. Nekaj je res, nekaj pa so tudi triki in napoji. Tudi ljubezenski, ki pa ga Mel na Stanetu na Selysino žalost in slabo voljo ni uporabila. Praški pridejo v poštev prepričati človeka v nekaj. Za ognjemet. Da bliska. Tudi v mojem fohu je tako, da ko predstavljaš kakšno zadevo in upaš, da boš dobil sredstva za izpeljavo projekta … Narediš kaj? Narediš žurko. Narediš zadevo kar se da atraktivno. Laikov pač ne zanimajo dolgočasni detajli. Koga brigajo prerokbe in njihove interpretacije, če lahko Mel v ogenj enostavno vrže ščepec pulfra in to je to. Zdaj, ne vem, a se Selyse z možem dobi v Braavosu, ali že na naslednji destinaciji, ampak dilema je Shireen. Selyse je ne bi vzela s seboj (ker ima do nje določen odpor), dočim Stannis ja. Stannis jo ima rad. Pa tudi Mel je za to, da gre Shireen zraven. Pa ne, ker bi jo imela rada. Vse skupaj izpade precej zlovešče in slaba napoved za Shireen. Mislim, bolj očitno ne bi moglo biti. Ampak bomo videli, ker to je tudi zame nov teren. Tamali v vsakem primeru želim vse najboljše. Gremo na Zid. Tega je tudi bolj kot ne zgolj za vzorec. Jon in ostali preživeli se vrnejo v grad Črnina. Slynt in Thorne nemudoma zahakljata za Duha in da taka zver nima kaj početi zunaj kletke, nakar sledi sestanek. Jon poroča, da so spotoma videli tudi divješki tabor in da bo Mance pri Zidu nekje v okviru enega meseca. Predlaga, da zapečatijo predor, ampak Thorne je proti. In tudi prvi graditelj Yarwyck, čeprav najbrž bolj zaradi strahu pred serom Alliserjem, kot zaradi lastne pameti. Oziroma vsaj tak vtis sem dobil. Pa tudi situacija je tu nekoliko drugačna kot v knjigi. V knjigi zasutje predora predlaga Bowen Marsh, prvi oskrbnik. In to Jonu, ki je tam proti. Tako da tule so vloge nekoliko zamenjane. Saj ne, da je važno, opazil sem pa vendarle. Čeprav meni je zasutje logična poteza. Bliža se vojna, priprave so v teku, kot da bo šel ravno zdaj kdo na obhod, četudi predor ostane prehoden. Ko vihar enkrat mine, pa se predor lepo odkoplje in to je to. Vsaj jaz tako mislim.

Ostane še Orlovo gnezdo, kjer je stvar nekoliko resnejša. Zunaj sneži, kar Sanso spomni na dom. Spomni dovolj močno, da se loti izgradnje snežene makete Zimišča. Prikaže se Robin, ki konstrukcijo podre, Sansa pa reagira … Podobno, kot bi reagiral Robin. Z užaljenostjo in celo klofuto. Mja. S strani punce, ki je tri sezone trpela v Kraljevem pristanku, ne bi pričakoval takšnega pošiza zavoljo kupa snega. Robin zgasne, nedvomno k mami, nadomesti pa ga Petyr Baelish. In jo potolaži, češ, da naj se ne sekira glede Lyse. Sansa ga vpraša, zakaj je dejansko ubil Joffa, ta pa ji odvrne, da zato, ker je škodoval Catelyn. Če verjameš, ane. Pogovor nato nanese na to, kako je imel Catelyn rad in kako bi bila Sansa v nekem drugem svetu (morda v knjižnem, kjer je, oziroma se zanjo izdaja — za Baelishevo nezakonsko hči) lahko njegova hčerka. Nakar jo kušne. In to ne na lica, ne na čelo, ne po eskimsko, temveč zares. Na usta, akcija. Zadevo seveda porajta Lysa. Ki se nato spravi na Sanso in divja vse dokler je Mezinček ne prekine. In jo porine skozi mesečeva vrata. In celo alibi ima. Pred časom je bilo vzpostavljeno, da je Lysa na trenutke nadpovprečno glasna. Da se jo sliši onkraj Ozkega morja. Kriki pojasnjeni. Tisti največji oboževalci so se že pritožili nad dejstvom, da Mezinček, preden porine Lyso, namesto only Cat, reče your sister. Ampak v to se pa reeeees ne bom spuščal. Ne vem zakaj so to storili, ker bi bil vse en drek, če bi uporabili prvo (knjižno) opcijo, ampak druga ni za moje pojme nič slabša. Tako da … Ja. Konec.

Čujemo se … Prihodnji teden verjetno ne (razen, če ne bom imel kaj drugega, važnega — morda kaj nepovezanega z Igro prestolov), potem pa spet. Ta vikend imajo Američani namreč dan spomina (ali kako se že reče po naše). In Igre prestolov ni. To isto dejstvo hkrati porabljam tudi kot izgovor, zakaj je zapis spet tako zakasnel.

Vau. Najboljša epizoda v sezoni in ena najboljših v seriji. Brez slabe vesti. Režiser Alik Sakharov in scenarist Bryan Cogman sta se kot tandem v preteklosti že izkazala (prvič z epizodo Kar je mrtvo, ne more umreti), s čimer v obziru sem določeno mero fajnosti pričakoval, ampak rezultat je res prima in gladko nad to pričakovano mero fajnosti. Resda v večji meri vsled druge polovice epizode … Okej, takole je; imamo Stannisa, imamo Yaro, imamo Daenerys in imamo Kraljevi pristanek. Prvi trije deli skupaj časovno komajda odtehtajo četrtega. Zgodba, ki jo pripovedujejo, teče nekoliko hitreje, nekoliko kompaktneje. Instant varianta — toliko, da osvojimo vse potrebne plot pointe, če malo karikiram. V Kraljevem pristanku pa tempo pade. V najboljšem možnem pomenu. Po moje je ključno, da si sekvenca, kjer sodijo Tyrionu, res vzame ves čas, ki ga potrebuje. To in igralski performansi. Sploh Dinklage se tu zelo izkaže. O tem kakšno več še proti koncu zapisa, lahko pa rečem, da sojenje ravno igralci ponesejo celo nad knjižno verzijo. Vsaj kar se mene tiče.

Okej, Braavos. Prvič smo v Braavosu in prvič vidimo njegovo animacijo v uvodni špici. Verjetno so ga (in že GRRM pred njimi) osnovali malo po Benetkah in malo po Rodosu — Rodos je znan po kolosu, ki je podoben braavoškemu titanu. Če se prav spomnim ur zgodovine. In ja, mesto je veličastno. Ipak ga je bilo videti že v večih predogledih, kar pomeni, da so moji vtisi verjetno že strnjeni nekje na tem blogu, ampak … ne, v bistvu najbolje, da braavoški del zapisa odprem kar s sliko Braavosa.

Braavos

Davos je par epizod nazaj dobil idejo o tem, kje bi lahko Stannis dobil prepotrebne financelne, ki jih potrebuje za rekrutacijo vojakov in ladij in ostalih potrebščin za vojsko. Železna banka. O njej je bilo tekom sezone kar precej govora in ta Tywinov predmet stopnjujoče se slabe volje se zdaj izkaže za Stannisov žarek upanja. Ampak stvar ni tako preprosta. Zakoniti kralj in njegov roka morata najprej čakati na sprejem. Dolgo časa, kar gre Stannisu seveda v nos. Davos navzlic dolgčasu zastavi z eno izmed svojih tihotapskih anekdot, ampak zaključi, ko se spomni, s kom se pogovarja, tišino pa nedolgo zatem reši prihod bankirske delegacije, s Tychom Nestorisom na čelu. Mja. Bankirji so hladnokrvni (tudi v fiktivnem svetu, kot je Martinov) in Stannisova standardna mantra o tem, kako je zakoniti kralj in kako je Tommen incestoidni pankrt, ki nima kaj početi na Prestolu, ne prime najbolje. Saj ne, da so bankirji v tem obziru kakršnekoli izjeme. Stannis je Stannis. On pove svoje, če kupiš, kupiš, če ne, pač ne, nobenega parlamentiranja. In Tycho ne kupi. Stannisovo zgodbo najprej zavrne s Tywinovo (ki za dolgove prikladno krivi ravno Stannisa in njegovo vojno), potem pa ga prizemlji še s številkami. V podobni maniri, kot je Kralj začimb (a se še spomnimo tega človeka?) v drugi sezoni večkrat prizemljil Daenerys. Številkam (Stannis še vedno premore nekje štiri tisoč glavo vojsko, kar je, mimogrede, več, kot na tej točki premore v knjigi) težko oporekamo in težko jim oporeka kralj. Stannis pač ni človek, ki bi za karkoli moledoval. Brez zadržkov zahteva, kar misli, da mu pripada (glede tega je neumoren), kakšnih pohlevnih prošenj pa z njegove strani ni pričakovati. Plus, obstajajo teorije, da ima Stannis obliko aspergerjeve motnje, kar ga (seveda v primeru, da ne gre samo za teorije — čeprav v resnici verjetno gre in niti ne za ne vem kako popularne) še dodatno hendikepira pri raznih interakcijah — s tistimi, ki mu niso na kakršen koli način podrejeni, toliko bolj. Tako da nič čudnega, da možakar odpove in da mora situacijo reševati Davos. Njegovi argumenti so, da Stannis drži besedo, da je Tywin že v letih in da je kraljevina po njegovi smrti brez kompetentnega liderja in take stvari. Prav mu pride celo manko členkov na desni roki, ki mu jih je kralj vzel za njegove tihotapske zločine. V glavnem, kot ugotovimo v prizoru, kjer ponovno srečamo Salladhorja Saana, načrt (no ja … jaki načrt, ne?) uspe. Davos prepriča. Očitno je tradicija, da pirata Salladhorja srečamo natanko (to bomo v resnici še videli, ampak utemeljen sum obstaja) enkrat na sezono. Lahko bi pričakoval, pa nisem. In srečamo ga v nekem đakuzi bordelu, kjer dekletom ravno pripoveduje nek očitno že ponarodel vic o kapitanu z rdečo srajco in rjavimi hlačami. Salladhorja premoti Davos in to z delom plačila — če kaj, je bankirjem potrebno priznati, da znajo lično zapakirati denar. Drugi (večji) del plačila pa je Davos dostavil ženi. Kar je glede na okoliščine dokaj nerodna situacija.

Železni juriš na Grozotrdbo. Meni osebno verjetno najmanj ljub del epizode. Zakaj, zato, ker je spet bolj kot ne sam sebi v namen. Velja pa izpostaviti, da me vse skupaj spominja na povzetek četrte knjige, ki je bil objavljen daljnega leta 2002. Morda zdaj dejansko dobivamo adaptacijo nečesa, kar je bil Martin sprva planiral, pa se je potem skesal. Kar vsekakor je kulski delček trivie. Ampak kakorkoli; Yara možem ponovno prebere Ramsayevo pismo Balonu, sledi epski govor, prepletajoč se z utrinki Ramsayevega onegavljenja z Myrando in njenim kričanjem, sledi infiltracija Železnorodnih v Grozotrdbo (s kljukami — v podobni maniri kot je Theon zavzel Zimišče), sledi poboj nekaj malega stražarjev in pridobitev informacije o tem, kje se nahaja Theon, sledi Yarino spoznanje, da Theon zdaj popolnoma drug človek, če je sploh še človek … Theon se Yari iztrga iz rok, jo celo ugrizne, in se pospravi nazaj v svojo kletko. Svetla stran vsega skupaj, ki jo velja izpostaviti, je gotovo Allenova igra. Možakar se je iz ne falim dosti, če rečem statista (v prvi sezoni) prelevil v kompetentnega glumca. Od svojega krsta, v drugi sezoni, dalje, je konsistentno fenomenalen. Pa naj si bo kot princ Železnih otokov, ali pa kot Njuh. Yara in njeni se nato spopadejo z Ramsayem in njegovimi in Balonova dedinja je primorana priznati premoč in se umakniti. Ker Ramsay nadnjo naščuva pse. Nekoliko za lase privlečeno, vse skupaj. Podobno, kot ko so v Črni vodi Stannisa njegovi vojščaki brez težav popokali z obzidja in odpeljali domov. Jaz si te situacije razlagam tako; scenaristi se v svojih mahinacijah in željah, da bi naredili že tako atraktivno štorijo še boljšo, po domače rečeno zaplezajo. Lik spravijo v brezupen položaj, nakar se zavejo, da — glej ga, vraga — taisti lik še potrebujejo. In ta lik potem spravijo s točke A na točko B, tudi za ceno tega, da povozijo vso logiko in naravne zakone. V knjigah tega praktično ni, dočim serija pa sem in tja brcne v tovrstno temo. Pa to večkrat, kot bi bilo dobro, kar je škoda. Je pa to še en primer tudi tega, da nek Greyjoy zastavi z zares epskim govorom in potem … recimo, da tega govora ne upraviči najbolj. Kul paralela, skratka, s Theonovim nagovorom svojih rojakov, v finalu druge sezone. Njuh je po vsej tej komociji priviligiran s kopeljo, ki mu jo pripravi Ramsay osebno. Kot nagrado za zvestobo. Med kopeljo pa Njuh prejme še posebno nalogo — pohod nad Cailinski podgrad in to ne kot Njuh, temveč kot Theon Greyjoy. Igrati mora človeka; samega sebe pred zlomom, ki se je zgodil še ne tako dolgo nazaj. Mislim … verjetno mi ni potrebno eksplicitno poudarjati, kako zelo izkrivljena je celotna situacija. Bom pa rekel sledeče. Tretja sezona je bila deležna nemalo kritik na račun Theonovega mučenja, ki je šlo po besedah nekaterih kritikov prek vseh meja dobrega okusa. Jaz bi rekel, da se vsa ta kalvarija zdaj obrestuje. Theonovo stanje brez težav kupimo ravno zato, ker točno vemo, kaj vse ga je doletelo. Skratka, kar hočem reči, je, da v tretji sezoni niso mlatili prazne slame samo zavoljo šok elementa. So sejali in zdaj žanjejo. V kontrast hiši Greyjoy, ki ne seje.

Meereen. Dany je zdaj glavna in kot taka sprejema podložnike z vsemi njihovimi muhami in tegobami. To je njena dolžnost, opremljena z njeno željo po tem, da bi bila kar se da dobra monarhinja. Podobno je pod Luwinovo taktirko počel Bran v drugi sezoni. Prvi na vrsti je pastir, čigar koze so požgali in požrli Daenerysini zmaji. Kraljica mu kot kompenzacijo ponudi trikratno vrednost živine v denarju. Pastir se hvaležno umakne, nakar v dvorano vstopi eden izmed plemičev, Hizdahr zo Loraq. Dany se povsem ohladi in mu odgovarja sicer (še kar) vljudno, ampak odrezavo — vse dokler Hizdahr ne omeni, da je sin enega izmed Gospodarjev, ki jih je Nevihtorojena (milijon nazivov, s katerimi lahko v izogib ponavljanju nadomeščam Daenerys in Dany, imam na razpolago, hehe) ukazala križati. Situacija je še toličkanj bolj nerodna, ker je možakar aktivno nastopal proti križanju otrok, ampak bil žal preglasovan. In Hizdahr se tu pošteno vpraša, ali je to pravica. Ali je pravično ubiti deset naključno izbranih psov, ker te je eden ugriznil? Okej, Dany fura preprosto in logično matematiko, 163 za 163, ampak kot se izkaže stvar v resnici ni tako preprosta. In ji pride do živega, vsled česar Hizdotu tudi dovoli, da sname svojega očeta s križa in ga pokoplje po meereenskih običajih. Hizdahr je v seriji zaenkrat nekoliko bolj simpatičen lik kot v knjigi (kjer mu gre (sprva) zgolj za ponovno odprte suženjskih aren) in kot tak verjetno še nekoliko nevarnejša opozicija kraljici. Nevarnejša za Daenerysin imidž v očeh gledalcev, mislim. Ne vem, na pamet govorim, v vsakem primeru pa sem mnenja, da Dany nekaj podobnega potrebuje. Že nekaj časa. Njena zgodba to potrebuje, namreč njenega boja z Gospodarji, ki so se po zavzemu Astaporja, kjer jih je dobro zastopal Kraznys, sprevrgli v nekakšno abstrakcijo zla, ki ga je potrebno iztrebiti, brez obraza, smo (ali pa vsaj sem) že siti. Z drugimi besedami, imeli smo boj med dobrim in zlim in zlo ni bilo zastopano ama skoraj nič. In to pač ne pali, no, ne vem — saj načeloma dopuščam, da nimam prav, ampak takšno je moje mnenje. No, za Hizdahrjem je na vrsti tretji, za tretjim četrti, za četrtim peti … in tako dalje vse do nekaj čez dvesto. Kar me je spomnilo na Martinov obisk pred tremi leti, ko se je v Konzorciju zvrstilo nekje dva tisoč oboževalcev. Vladati in biti priljubljen pisatelj pač nista samo blišč in slava.

vlcsnap-2014-05-12-16h35m36s28

Mali svet v nekoliko prenovljeni zasedbi. Sceno zastavi Rdeči gad, ki najprej potoži, kako zgodaj je vse skupaj in kako pozno je šel prejšnji dan spat, nato pa še — malo morda v posmeh Davosovemu in Missandeijinemu recitiranju nazivov njunih šefov, vsekakor pa v prezir organizaciji, katere del je postal — kakšen naziv bo dobil. Kaj bo njegova vloga v Malem svetu, gospodar česa bo. Ladjevij? Ladjevij definitivno ne, ker ta položaj pripada pridnim učencem, kot je gospod Mace. Nedolgo zatem se pojavi Tywin in prične se sestanek. Varys poroča. V Porečnih deželah je bil opažen Pes. Pobil pet lannisterskih mož in ne vem kaj še vse. Tywin določi, da je sto srebrnikov dvoljšnja vaba morebitnemu samomorilcu, ki bi se spravil nad Psa. Varys je celo toliko obveščen, da ve, da je Pes izrekel besedi: “Jebeš kralja.” Svetoskrunstvo, malodane, kar je moč razbrati tudi z obraza (koga drugega kot) določenega gospoda z Visokega vrta, meni pa se bolj fržamaga to, da je krčmar — ker se mi zdi, da poleg njega, njegove hčerke in petih vojakov (in Psa in Arye) v krčmi ni bilo nikogar, ki bi poročal tako v detajle — ovadil Psa. Po tem, ko je ta rešil situacijo s krčmarjevo hčerko in krčmo. Grdo, grdo. Pogovor nato nanese še ne Daenerys. In da ji zdaj ob strani stojita veterana ser Jorah Mormont, ki ni več ovaduh za Krono in ser Barristan Selmy, ki je po odpustitvi (ki jo Tywin komentira kot glupo in žaljivo, kar tudi je) očitno našel novo službo. Resna zadeva, skratka. Tako resna, da se je Tywin loti s ta veliki topovi. S papirjem in črnilom, po katera pošlje gospoda Tyrella, ki to nalogo vzame s tako resnostjo in ponosom, kot da mu je bil zaupan sam železni prestol. In mimogrede; ne. Niti malo ciničen nisem, ko papir in črnilo primerjam z velikimi topovi. Kar spomnimo se, kaj se je zgodilo nazadnje, ko je ata Lannister pisal. Dve besedi. Prva je barva (pa ne vijoličasta), druga pa se rima s soroka. Ali z gvadba, odvisno kateri prevod preferirate. Varys in Oberyn se nato srečata še v prestolni dvorani. To je ta simbolika in ekspozicija, katere se ne ogne nobena sezona. Izvemo par stvari. Najzanimivejša izmed katerih je morda ta, da se je Oberyn vkampiral kar v enega izmed bordelov in da zdaj tam živi, skupaj s svojo spremljevalko. Varys je abstinent, četudi ne bi bil skopljen, kar mu daje čas za ukvarjanje z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Dramatičen pogled na prestol. Ne vem, če je ta namig v kontekstu s tem, kar doslej vemo o Varysu, ampak … kaj pa sploh dejansko vemo o njem? Jaime pride k Tyrionu. To pot službeno, z okovi in vsem. Škrat je priveden v prestolno dvorano, kjer se kralj Tommen odpove prisostvovanju na procesiji, nedolgo zatem pa svoja mesta zasedejo vsi trije sodniki. Sodba se prične in Tyrion sebi v obrambo predlaga, da se je Joff zadavil s pito. In da so krivi bodisi peki, bodisi golobi — kdorkoli, samo on ne. Štiri priče, niti ena pisana na kožo Tyrionu, ki se mu zdaj z obrestmi vrnejo vsi žulji, ki jih je pohodil tekom druge in tretje sezone. Sodniki med seboj nekoliko alternirajo, vsak vpraša kaj — težko bi rekel, da je Tywin tu kaj bistveno bolj angažiran od ostalih dveh. V bistvu je komisija dokaj arhetipska — taka, s kakršno se je spopadel že malodane vsak. Sestavljajo jo šefe, čigar sloves je tak, da zbuja strah in trepet pri kandidatu (ali pač obtožencu), flegma, za katerega vsakdo misli, da ne bo kompliciral, pa se potem izkaže, da zelo zapenja za razne detajle, in človek, ki je tam bolj kot ne za številko in ki bi svoj obstoj na vsak način rad opravičil z vprašanji, pri katerih je vodilo bolj kvantiteta kot kvaliteta. Pa pojdimo kar po pričah.

  • Prva priča je ser Meryn Trant. Spomnimo se druge sezone in kako je med uporom raje v Kraljevem pristanku Tyrion šamaril nečaka. In ga zmerjal z idiotom in zlobnežem in zlobnim idiotom. Spomnimo se tudi prizorčiča v prestolni dvorani, kjer je Tyrion grozil Merynu osebno, zraven pa Joffa primerjal z Norim kraljem. Brez Tyrionove pomoči se seveda ne bi spomnili tega, da je imel Joff takrat v rokah samostrel, naperjen v Sanso, ser Meryn pa je z nje trgal obleko. Tyrion je s pomočjo Bronna takrat pošlihtal zadeve, zdaj pa je to prišlo za njim.
  • Druga priča, Pycelle. S spiskom vseh strupov, oziroma natančneje; s spiskom strupov, ki jih je imel shranjene v shrambi, ki pa je bila na neki točki oplenjena. Oberyn starca prekine. Nekje deset strupov je navzočim pač dovolj za občutek, da je imel Pycelle kar lepo zbirko strupov. Oberynu, ki se na te zadeve spozna (glede na to, da je strupe študiral v Citadeli), pa sploh. In kdo je glavni osumljenec za rop? Tyrion, vendar. Tyrion, ki je velikega moistra v drugi sezoni vrgel v ječo (nepovezana dogodka, se razume). Prepričljiva je edinole Sansina verižica, ki so jo našli na Dontosovem truplu in ki jo kot dokaz predstavi Pycelle. Na njej so našli (forenziki, odnosno ne vem kdo) ostanke strupa imenovanega davitelj. Strupa, ki ga je Tyron uporabil za umor najplemenitejšega otroka, ki ga je dobri Gospod kdaj postavil na obličje zemlje. Joj, joj, joj. Pycelle je s tem mislil Joffa, če še kdo zadeve ni uspel spraviti v kontekst.
  • Tretja je na vrsti kraljica regentka. Cersei. Njo zaslišuje Mace Tyrell in krivico bi mu delal, če bi ga šimfal še kot sodnika (pa čeprav sem ga že). Resda smo z njegove strani deležni ogromno nepotrebnega čudenja in raznih a lahko prosim ponovite, ampak obstajajo slabši sodniki, o tem sem prepričan. Cersei zrecitira Tyrionovove besede o tem, kako bo udaril, ko bo najmanj pričakovala in kako se bo njeno veselje spremenilo v pepel in kako bo takrat vedela, da je dolg povrnjen. Oberyn jo pobara za kakšen dolg gre (Shae), ampak Cersei ne iztiri. Sem pričakoval, da bo imela več povedati. Dobro, nekaj govora je tudi o Črni vodi, ampak nič pretirano kritičnega. Nič, s čimer bi presegla svoja predhodnika.
  • Varys. Varys je nekoliko specialen v obziru, da Tyriona ne sovraži kot ga prvi trije. Se je pa zanj vedelo, da bo pričal, zakaj Tyrionu je tako poročal se mi zdi, da Podrick. Prek njega se spomnimo finala tretje sezone, kjer je Tyrion Joffu kar sredi mitinga malega sveta napovedal, parafraziram, naj se pazi pošasti, kakršna je on. Dejansko je Tyrion svojemu nečaku nadpovprečno veliko grozil, ker do te točke so vsa pričanja vsaj delno resnična. Pride pa Varys obtožencu tu vendarle malo do živega. Toliko, da mu Tyrion zastavi vprašanje, ali je pozabil, da je po Črni vodi obljubil, da ne bo pozabil. Škratovih junaštev, namreč. Skopljenec odgovori nekoliko dvoumno; da žal nikdar ničesar ne pozabi. Kaj je s tem mislil? Morda to, da bi mu bilo bistveno lažje, če bi pozabil. Kaj vem.

Pavza. Jaimeju je vse skupaj gnilo. Farsa, kot pravi. Vsled česar stopi do očeta in mu v zameno za bratovo življenje ponudi svoj odstop z mesta poveljnika kraljeve garde, izstop in prevzem vloge dediča Livarske skale. Drugače povedano; vse, čemur se je odrekel. Ampak ata to pričakuje. Še preden Jaime izusti svojo ponudbo, jo Tywin že zgrabi in sinu celo predstavi načrt, kako bo vse skupaj izgledalo v praksi. Tyrion bo obsojen in prosil za pomilostitev, Tywin pa mu jo bo odobril in ga namesto k rablju poslal k Zidu. Podoben dil je dobil tudi Ned, ampak … ne vem, recimo da so bili takrat drugi časi in drug kralj. No, Jaime pa se bo v zameno preselil domov, se poročil in zaplodil otroke, ki se bodo pisali Lannister. To slednje je bodica z očetove strani, namenjena vemo kam. Jaime pristane in načrt pred drugim polčasom posreduje bratu. Ki ga nekako sprejme, zmerni zagrenjenosti navkljub. Nakar se Tyrionov svet sesuje. Še zadnja priča. Shae. Kako, da ni onkraj Ozkega morja in ali ima pri tem prste vmes Bronn? Hja. Pravzaprav ne vem. Ampak kaj kmalu bo jasno. Shae z lažjo poveže pričevanja vseh svojih predhodnikov; od tega, da je Tyrion Joffa ugonobil zato, da bi se prikupil Sansi, do tega, da je res oplenil shrambo velikega moistra. In Sibel Kekilli tu igra, da se reče. Na njenem obrazu se zvrstijo jeza, odločnost, celo obžalovanje. Dejansko me zanima, kaj se skriva za tem naborom emocij in ali so njeni motivi podobni kot v knjigi. Oberyn je sicer skeptičen, ampak Tyrionu poči film. Zato sledi njegovo priznanje. To, teh slabih pet minut, pa moram priznati, da me je vrglo na rit. Dinklage tako vrhunski še ni bil in verjetno ne pretiravam, če rečem, da gre za enega tistih antologijskih TV momentov. Že sama Igra prestolov jih ima nekaj — poleg tega mi na misel padeta še rdeča poroka in Nedova obglavitev. Breaking bad, recimo, jih ima ravno tako nekaj. In še bi lahko našteval — v glavnem gre za abnormalno kul sekvence, ki si zaslužijo mesto v zgodovini sedme umetnosti. Napetost je na vrhuncu od začetka, ko Tyrion ozmerja vse navzoče in se še poslednjič obupano okliče za nedolžnega, do konca, ko napove, da se bo branil z dvobojem in z očetom ne pretrga pogleda vse do zastora slike in Castamerskega deževja. Ves bes, ki se je vsa ta leta (zadnjih nekaj pa sploh) kopičil v Tyrionu, tu privre na plan in ne neupravičeno. Ko reče, da bi moral Stannisu dopustiti, da zavzame Pristanek in ko reče, da si želi, da bi Joffa res on ubil … To je to.

I did not do it. I did not kill Joffrey but I wish that I had. Watching your vicious bastard die gave me more relief than a thousand lying whores. I wish I was the monster you think I am. I wish I had enough poison for the whole pack of you. I would gladly give my life to watch you all swallow it.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.