Razmišljam, kako bi začel tale raport. Slik ipak nimam. Oziroma imam. Dve — ki delujeta, kot bi slikal makete iz Lego kock. (Razlog je stara zgodba — fotoaparat na telefonu.) Kaj konkretnejšega je verjetno moč najti na katerem izmed konkretnejših portalov. Imam dva posnetka, ampak na enem se bolj kot karkoli (ali pač kogarkoli) drugega sliši mene, kako izven melodije tolčem besedilo komada The Ferryman (in tako po svojih najboljših močeh asistiram pevcu Paulu Watchornu). Še vedno se namreč nisem privadil, da je, kadar snemam, najbolj fino, če sem tiho. Tako da objavljam en posnetek. Vse, kar imam. Peggy Lettermore. Slika je zanič, dočim zvok je kot se šika (no thanks to me).

Kot je razvidno že iz posnetka, je bilo vzdušje nekoliko bolj umirjeno kot ponavadi. Komorno. Po moje tudi (ali pa predvsem) zaradi lokacije. Križanke so bile le Križanke, dočim Hotel Union je le hotel. Poleg tega pa — baje, jaz ne vem, pravijo — smo Slovenci dokaj zadržan narod. Pa tudi udeležba, se mi zdi, je bila slabša kot ponavadi. To gre verjetno pripisati dejstvu, da ni bilo skorajda nobene reklame. Dobro, jaz zdajle razlagam in razpredam, kot da so bili Legendsi že ne vem kolikokrat v Sloveniji, čeprav to tehnično ne drži. The Dublin Legends so nas včeraj obiskali prvič. In obisk je bil legendaren. Kljub ne najbolj bajni udeležbi in kljub dežju (saj smo bili pod streho, ampak dež v nobenem primeru ne pomaga), so nam sivi gospodje postregli z dvema urama fenomenalnega programa. Ki se nekoliko razlikuje od ustaljenega repertoarja Dublinersov, ampak tako je, kar se mene tiče, prav. Pol članov zasedbe je novih (že dobro leto, če ne celo dve) in z novimi člani so prišle nove moči (dočim nekatere stare so se nekoliko umaknile). Patsyja in njegovo ljudskost je zamenjal njegov banjo profi brat, Paul, legendarnega Johna Sheahana in (prav tako legendarnega) Barneya Mckenno pa bodisi Gerry O’Connor, bodisi Paul Kelly. Tokrat je violino ter banjo vihtel slednji, saj ima prvi polne roke dela z drugo turnejo.

dublinlegends

Ansambel je to pot napovedal Vlado Kreslin, bojda njihov stari znanec. Njegove beltinške angleščine po pravici povedano nisem najbolje razumel, ampak očitno jih je napovedal pravilno, saj so se nedolgo zatem že slišale prve note njihovih dveh tradicionalnih štarterjev, Fermoy Lassies in Sporting Paddy. Seán Cannon nas je nato pozdravil v slovenščini in nakar brez heca; gremo naprej, skladba za skladbo. Zdaj, cele set liste se resnici na ljubo ne spomnim — nekaj je bilo za vsakogar. Balade, poskočnice … Tudi pokloni bivšim članom. Barneyu v čast sta Eamonn in Paul (Kelly) urezala reela Swallow’s Tail in The High Reel, Paul (Watchorn) pa se je Luka Kellyja spomnil z napevoma School Day’s Over in Hand Me Down My Bible. Kar je morda nekoliko nenavaden, a zato nič manj dobrodošel izbor. Pa tudi Paul se odlično vživi in odinterpretira tega skorajda legendarnega (vem, da se nekoliko ponavljam s to legendarnostjo, ampak … for the lack of a better word) Dublinerja. Ušel nam ni niti Seánov skorajda obvezni komad v gaeliščini, čigar naslova se, moram priznati, ne spominjam. Ni bil Cill Cháis. Seán se je pošalil, češ da pesem izhaja nekje iz šestnajstega stoletja in da je tako še starejša kot on. In da vse to ve zgolj zato, ker si je prebral članek na Wikipediji. Po približno eni uri je prišel na vrsto prvi premor. Gospodje so se umaknili v zaodrje, kjer so jih čakali štirje kozarci mrzlega … mleka (kot so se pošalili), jaz pa tja, kjer se še največji heroji userjejo in nato do šanka … Organizatorjem štejem v plus, da s pijačo niso komplicirali in da smo jo lahko brez težav nesli v dvorano (feature, ki ga Križanke nimajo), v minus pa moj minus v denarnici. Hotelske cene.

Polčas numero 2. Ne vem, kakšno mleko so možakarji pili v zaodrju (od dirkalne kobile?), ampak tempo se je v drugi uri samo še stopnjeval. Občutek sem imel, da bi šel narod z veseljem na noge, če se ne bi sekiral, češ: “Potem pa tisti za mano ne bodo nič videli. V hotelu smo. Kaj bodo pa mislili?” Po slovensko, pač. No, saj ne, da sem bil sam kaj boljši. Padlo je tudi nekaj presenečenj (v resnici ne vem, ali v prvi, ali v drugi uri — kar pomeni, da tole morda ni povsem kronološko). Vsaj dva mi zdajle padeta na misel. Najprej; nisem računal, da bom ta večer poslušal Jambalayo (On the Bayou) Hanka Williamsa. Morda ne bi smel biti presenečen, saj imata ameriški country in irski folk nenazadnje iste korenine, ampak sem bil. Sam sem vedno obrajtal obe zvrsti, ampak nekako ločeno (na eni zgoščenki Američane, na drugi Irce). Nekaj je vmes, nekaj ju ločuje. Morda ocean. Zato sem bil (in sem) nad slišanim zelo navdušen. Tak občutek sem imel, kot ga imajo, si predstavljam, arheologi, ko odkrijejo nek manjkajoči člen. Drugo presenečenje večera? Eamonn Campbell, ta tiha gonilna sila ansambla, je pel. Komade, ki jih je nekdaj pel Ronnie Drew. Najprej Dicey Reilly in nato še Seven Drunken Nights. Slednjega je posvetil Draganu Buliću, ki se te dni odpravlja v pokoj, in Andreju Šifrerju, ki je, kot vemo, pred leti napravil slovensko priredbo (Sedem Pijanih Noči) in ki je bil prav tako med občinstvom. Odlični izvedbi obeh komadov. Druga ura se je obrnila še hitreje kot prva in kmalu je prišel na vrsto Whiskey in the Jar, ki že tradicionalno naznanja zaključek koncerta. Dvorana je šla tu (končno) na noge in pela zraven — mimogrede, ponavadi so, če se ne motim, na koncertih igrali prvo, drugo, četrto in šesto kitico, dočim to pot prvo, tretjo, četrto, peto in šesto. Slučajno sem opazil. V podaljških sta sledila še Wild Rover in Molly Malone, nakar so se Legendsi še zares poslovili. In (tudi tokrat) obljubili, da se še vrnejo. Velja izpostaviti, da so se do zdaj še vsakič. Vsi štirje so se nato prestavili v avlo, kjer so se podružili z občinstvom in podpisali nekaj cedejev ter kart — za kar vsa čast tako njim, kot organizatorjem. V Križankah se tega niso šli.

Skratka. Odličen koncert, kapo dol.

Dvakrat. Dvakrat v štirih mesecih (to je enkrat v dveh in polkrat v enem, če pokrajšam) sem obiskal avtomat za kavo. Mislim … ne vem? A obstaja kak servis za te zadeve? Ker glasovi, ki jih ta stroj spušča … Če bi mi na glavi pristajal helikopter, si predstavljam, bi bil podvržen podobnim decibelom. Kot, da sem naročil ne vem kaj. Prilagam dokazila. S slovenskimi podnapisi.

Parkelj hodi, tam po blatu,
repa za obaro ni zadost’.

Saj res — pa to sploh paše v obaro?
Ali je bolj za kompost?

Kompost, sem rekel, pa ne vem.
Verjetno to bo malo mem’.

Okej, priznam, nekoliko sem skrenil,
še eno sled bi vam odklenil.

Kaj slonov nos lahko bi bil,
če z njim neb’ trobil, ampak ril?

Uganka tale zdaj je mimo,
vsi trije čakajo na zimo.
repa

Zadnje čase sem (ponovno) kar precej v razno raznih namiznih igrah. Raje, kot v računalniških in niti ne toliko v razno raznih — na tapeti sta zlasti Mansions of Madness in Eldritch Horror, obe navdihnjeni s strani H.P. Lovecrafta in cthulhujevske mitologije, katere začetnik je. Mimogrede, da ne bom kar nekaj na divje; tale zapis bo, če bo vse po sreči, review. Oziroma nekaj na to noto. Mislim tudi, da ne bo prvi (review namizne igre). Oziroma bo, jebela. Bo! Doslej sem dvakrat pisal o kartah za zbiranje. Namizna igra je drugačna žival. Nekam sem, v uvod, bi rad stlačil še misel, da so prav namizne igre tisti najmočnejši derivat Lovecraftovega dela. Filmi so bolj kot ne zanič, računalniške igre prav tako niso bog ve kaj … No, pod pojem derivat bi lahko uvrstil tudi knjižna dela mlajših avtorjev, ki so nadaljevali (in nadaljujejo) eksploracijo vzporednih svetov in dimenzij, in so nekatera zelo dobra, ampak to je to. Žalost, skratka. Dočim namizne igre so genialne. V glavnem vse. Od Call of Cthulhu igranja vlog (RPG, pen and paper variante), do nekoliko mlajšega Arkham Horrorja in seveda do Mansionsov ter Eldritcha. Pa tudi Elder Sign je baje kolikor toliko fin, čeprav ima (kot pravijo — jaz še nisem preizkusil) prevelik poudarek na trkljanju kock.

cocbanner

Okej, pa da se ne bom toliko ukvarjal s sabo in s tem, kakšen bo (če bo) ta zapis … Mogoče bi najprej nekaj besed o tem, kaj človek dobi za svoj denar. Ker zadeva ni poceni. V Črni lukni košta 75 ojrov. Jaz sem jo naročil na bookdepositoryju za 50, kar je bistveno manj, a še vedno ne malo denarja. Je pa škatla zato precej velika. Notri je precej plastičnih figur, notri je ogromno kart (v dveh različnih dimenzijah), notri so navodila … V glavnem svašta. Zakaj sem omenil navodila, ki so ipak samoumevna? No, za razumevanje tega bo najbolje, da z naštevanja komponent presedlam na opis igre same. Mansions of Madness je igra, ki (skoraj) vse stavi na atmosfero (ki je, posledično, fenomenalna). Igra je (v originalu) za od dva do pet igralcev, izmed katerih ima eden vlogo tako imenovanega keeperja. Ali dungeon masterja ali game masterja (sama nomenklatura tu ni pomembna — še najlepše bi bilo, če bi rekel voditelja), skratka keeper predstavlja tisti zlo silo v igri, ki jo hočejo preiskovalci (preostanek igralcev) premagati in razrešiti. Podobno kot pri klasičnih RPGjih (Dungeons & Dragons, Dark Heresy, nenazadnje tudi Call of Cthulhu …), ima ta voditelj nalogo, da vodi (voditelj ima nalogo, da vodi, vau) igro. Kako to počne? Z navodili. Ta so opremljena s petimi različnimi scenariji, ki so na voljo igralcem. Pri nas se po navadi odločimo kolektivno ali naključno, ampak če je keeper control freak … Zakaj pa ne. Pet scenarijev se sliši malo, ker “ko enega enkrat preigraš, itak že vse veš in v drugo ni več zanimivo.” Igra se s tem spopade na zanimiv način. Keeper mora pri vsakem scenariju sprejeti nekaj odločitev, ki v igro dodajo variabilnost. Recimo; kje je gospodar dvorca zakopal svojo umorjeno ženo? Na vrtu, ali v kleti? Ko te odločitve sprejme, ima v navodilih bolj ali manj natančno določene vse nadaljnje korake. Ti zajemajo (a niso omejeni na) iskanje in razporeditev (glede na scenarij in sprejete odločitve) ustreznih namigov (ali cluejev) in stvari, ki jih lahko preiskovalec najde in pobere v posameznem prostoru. Ta celotna procedura je za keeperja precej dolgotrajna in da ne rečem mukotrpna (plus, po domače; ne smeš zajebat, ker lahko že z minimalnim kiksom narediš igro za preiskovalce nerešljivo). Kar je po eni strani slabost igre, po drugi pa neke vrste varovalka pred tem, da bi vsi hoteli biti voditelj, ki ima, resnici na ljubo, v večini primerov nekoliko boljše možnosti za zmago kot preiskovalci. Kar je zelo v kontekstu z Lovecraftovimi štorijami, v katerih je človek, v primerjavi s kozmičnimi silami, ki mu pretijo, naravnost brezvezen. Je pa vsled tega priporočljivo, da keeper (po potrebi) svojo željo po zmagi podredi želji po dobri igralni izkušnji vseh vpletenih. Kaj to pomeni? Težko konkretiziram, ker je zelo odvisno od posamezne situacije … Ne bi rad napisal, da mora voditelj preiskovalcem včasih malce popustiti, ampak v bistvu je to to. Včasih je lepše, če se posluži kakšne težje, ali pa vsaj manj očitne poti. In še en protip, tako za eno, kot za drugo stran; zelo dobro je (na glas) prebrati flavor tekst — ta praviloma nima neposrednega učinka na igro, doda pa ogromno k atmosferi in razumevanju same zgodbe. Brez tega je igra zreducirana na obračanje kartic in razreševanje njihovih efektov, brez pravega konteksta in to ni nič.

mom

Kot rečeno, se igra vrti okrog iskanja sledi in namigov in v končni fazi razreševanja takšnih in drugačnih ugank. Na poti jim stojita tako voditelj, kot igra sama, ki meri število odigranih krogov in po določenem pretečenem času vpelje nove elemente (ki so v večini primerov v prid keeperju, kajpada). Sami pogoji za zmago (ki so keeperju znani vnaprej, ostalim pač ne) varirajo med scenariji in segajo vse od (ne-tako-zelo) enostavnega pobega iz dvorca, do uboja določene pošasti ali kultista. Preiskovalci te pogoje za zmago običajno izvejo šele, ko zberejo vse potrebne dokaze, sledi, oziroma namige. Medtem ko igra ni nujno (čeprav večinoma je) voditeljeva zaveznica, ima on v rokavu tudi nemalo lastnih trikov, s katerimi lahko greni življenje svojim nasprotnikom. Uporaba teh trikov zelo zavisi od scenarija, v določeni meri pa tudi od voditeljeve paradigme in taktike. Z drugimi besedami; od keeperja je odvisno, ali se bo preiskovalcev lotil s hordo kultistov in pošasti, ali pa bo zvit in bo raje sejal nezaupanje in paranojo in bo preiskovalce s tem postopoma spravljal ob pamet. V vsakem primeru ima na voljo tako pošasti, kot poškodbe (fizične in psihične), poleg pa še kupček za scenarij specifičnih mythos kart, ki poskrbijo za to … da se na hodniku pojavi poltergajst. Ali pa, da preiskovalcu pred očmi izginejo vrata. Ali pa, da preiskovalca zajame nenadna vrtoglavica. Skratka precej opcij je. Nekaj besed bi namenil še fajtu, ki mi je bil (kot igralcu) nekaj povsem novega. Okej, v igri je seveda kocka, ampak poleg nje so na mizi še trije kupčki kart (po en za vsak tip pošasti). In potem je odvisno, najprej kak tip pošasti napadaš (oziroma te napada). Glede na to, izbereš kupček, od koder vlečeš karto. Potem je odvisno, s kakšnim orožjem napadaš. Če ima potegnjena karta tekst za, denimo strelno orožje, ti pa napadaš z orožjem za na blizu … Potem moraš vzeti novo. In v praksi moraš včasih odvreči precej kart, preden prideš do ustrezne — vsled česar je ta sistem, bi rekel, nekoliko neroden. Ampak meni, osebno je vseeno zanimiv.

In dejansko človek pride v povsem filmske situacije. Najbolj v spominu mi je ostala igra, kjer sem igral lik ostarele pisateljice, keeper pa me je že na začetku seanse preklel ali pa blagoslovil z izgubo volje. To je mythos karta, ki je preiskovalec ne sme razkriti svojim kolegom in katere posledica je, da zmagaš skupaj s keeperjem (namesto s preiskovalci). In valda … ker imaš pred seboj skrito karto, soigralci postanejo sumničavi — a kaj, ko je imel nekaj krogov kasneje že vsak izmed nas svojo (seveda nismo imeli vsi iste) skrivno karto in smo si zaupali zgolj zato, ker smo bili vsi v istem zosu in ker je bilo jasno, da si ne moremo zaupati. In potem hočeš ujeti neko ravnotežje med tem, da nisi preveč koristen za keeperjevo agendo (ker te lahko kolegi preiskovalci pospravijo) in da nisi preveč koristen za preiskovalce. Ravno neko pravo stopnjo neuporabnosti moraš pogruntati, če nočeš izpasti sumljiv in svoje neumne poteze na glas opravičevati in ne vem, kaj še vse. In hudič je, ker kljub temu, da si na keeperjevi strani, ne veš, kakšen je njegov pogoj za zmago. Na koncu se je izkazalo, da je za zmago (preiskovalcev) potrebno samo odnesti neko relikvijo iz dvorca. Jaz sem bil ravno v bližini in sem kolegoma dejal, da ni zime, da jo bom pobral in črta. In res; jo poberem in črta. Ampak ne skozi izhod, temveč na drugo stran dvorca, stran od njiju. Pa še z zlomljeno nogo. Naslednjič, ko smo igrali ta isti scenarij, je bila situacija seveda popolnoma drugačna.

Igra je zabavna, časovno žal dokaj požrešna (s postavitvijo kar dve uri preč — četrti in peti igralec lahko to še zavlečeta), vsekakor pa taka, da na nivoju posameznih seans človeku ostane v spominu. Njena dobra stran je tudi, da obstaja precej dodatkov (Call of the Wild je odličen), ki vpeljejo predvsem nove scenarije, z njimi pa tudi še nekatere dodatne elemente. In še ena fantastična stvar je; obstaja tudi ogromno community scenarijev, ki si jih človek lahko pretoči in natisne z interneta. In teh zlepa ne zmanjka. V glavnem; the Pepi approves!

Hehe, glede na to, da so tema nekje treh četrtin vseh mojih glasbenih objav Dublinersi, najbrž izgleda, kot da so njihovi koncerti edini, ki se jih udeležujem. No, temu ni tako, pa vendar — tudi ta objava je namenjena njim. Oziroma njihovi najnovejši inkarnaciji. The Dublin Legends. Po zaključku njihove zadnje (jubilejne) turneje (odnosno še nekoliko prej), ki jo je med drugim zaznamovala tudi smrt legendarnega Barneya McKenne, se je sklenil upokojiti tudi zadnji še živeči (skoraj) izvirni Dubliner, John Sheahan. Preostali trije člani (plus Gerry O’Connor/Paul Kelly — včasih en, včasih drug) so sklenili, da lahko pokoj še malo počaka. “Da je zdaj že prepozno, da bi končali,” kot je nekdaj izjavil Barney. Beseda je dala besedo in tako so (pred dobrim letom) nastali The Dublin Legends. Pred kratkim jih je za nedoločen čas zapustil Patsy Watchorn, namesto njega pa se jim je pridružil njegov brat, Paul. Skratka. Legendsi nas bodo (bojda) obiskali 11. septembra, nastopili pa bodo v dvorani Grand Hotela Union (oziroma tako pravi Eventim). Po moje bo dbest; kolikor sem bral razne vtise s koncertov, nova zasedba ne zažiga nič manj od stare. Samo toliko z moje strani (zaenkrat). En tak heads up. V vsakem primeru javim, kako je bilo.



Follow

Get every new post delivered to your Inbox.