Tretja epizoda, jebela, kar hitro gre. Lomilka verig. Nekaj splošnosti naslova (Breaker of chains) sem žrtvoval za prevod, ampak načeloma, ko govorimo o Lomilki verig, govorimo o Daenerys. Če se ne motim, je to tudi eden izmed njenih uradnih nazivov. V določeni meri se za lomilko verig izkaže tudi Mezinček, kaj bistveno več stvari pa ta naslov po moje ne referencira. Zakaj o tem? Saj, kdor me že dlje časa bere, verjetno ve, da se v glavnem kar vsako leto kdaj pa kdaj naprdnem in analiziram naslove in na kaj vse se ti naslovi navezujejo. Če ponovim vprašanje, zakaj že? Ker se mi zdijo en tak posrečen način za vpeljavo neke skupne rdeče niti zgodbi, ki je sama po sebi zelo nehomogena. Ravno zato sem bil lansko leto tako razočaran, ker v zadnjo epizodo — kvarnik! — niso vključili vstajenja gospe Kamnosrčne. Ker bi se zadeva res fino poklapala z naslovom (Mhysa, Mati) in se potem ni in … ne vem, saj če se ozrem nazaj, je ta panika bolj kot ne traparija, ampak takrat se mi očitno ni zdela. Okej, lol, saj pravzaprav ne vem, zakaj sem si za predavanje o naslovih izbral ravno epizodo, ki je, kar se tega tiče, s svojo specifičnostjo prej izjema kot pravilo, ampak recimo, da je tole za uvod.

Pa bi mogoče to pot začel pri koncu epizode, to se pravi res kar pri Lomilki verig. Daenerys s svojo ekipo je zdaj že pred obzidjem Meereena. Smerokazi so bili očitno dobro postavljeni. Na obzidju jo že pričakujejo Véliki gospodarji (še zadnji izmed sužnjarskih gospodarjev — Astaporju so vladali Dobri, Yunkaiju pa Modri), ki ji v pozdrav pošljejo svojega šampijona. Kot so to počeli še marskikod drugod — ideja je, da se najboljši bojevnik ene strani pomeri z najboljšim druge in da se na ta način odloči vojna. Možakar, ki ga pošljejo Gospodarji, je Italijan, prepričan sem. To se razpriča, žali Daenerys, se pred njo celo pomoči, kar nekaj, v glavnem. Vse skupaj pa je dejansko posneto tako … tako, da možakar pač izpade Italijan. Kadri se menjajo, ljudje se pogovarjajo druge stvari, v ozadju pa je ves čas moč slišati njegovo valyrijsko špraho (ki jo laik, kot sem jaz, zlahka zamenja za italijansko). Kot v Palmanovi. To mi je delovalo smešno, ampak v pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Dany izbere svojega šampijona. Daaria Naharisa. Ostale tri, ki se sicer ponudijo pred njim, pokensla z glupimi izgovori. Barristan ne sme, ker je že ipak dovolj visok level, prijatelj Jorah ne, ker je njen najboljši prijatelj in Sivi črv, ker je pač poveljnik Neomadeževanih in ga pač potrebuje. Ker Daario pa kot da ni poveljnik Drugih sinov. V glavnem, ja. Meereenski bojevnik pričakovano popuši, Dany pa čez obzidje pošlje sode z okovi bivših sužnjev. Vsaj 168, bi rekel. Simbolična gesta, ki v potrtih prsih up budi (vsaj, kolikor je razvidno iz predogleda za četrto epizodo).

Daenerys

Sever. Grad Črnina. Sam se preko posiljevalcev, posiljevalcev, lopovov, enega devetega sina (ki gre po neki šegi očitno od hiše), posiljevalcev in lopovov ter serov Alliserja in Janosa prebije do Žiljke. Nov vzdevek ima. Sam Klavec, vsled dejstva, da je pokončal belega hodca. Vse lepo in prav, a kaj, ko je ta Klavec zelo zelo sarkastičen in skozi zobe. Nihče mu namreč ne verjame, še najmanj pa Thorne in Slynt — ki Žiljki kar javno in pred vsemi navzočimi napove kšeft. Očitno je Jonovo neusmrtitev vzel kot črtanje celibata iz pravilnika Nočne straže. Sam to vzame zares in nemudoma stopi v akcijo. Ne vem, če ne prenemudoma. Bordel v Krtovem … kaj pa vem. Žiljki ni všeč. Pa morda niti ne toliko zaradi nepremišljenosti same, kot zaradi dejstva, da jo Sam pošilja proč od sebe. Nekaj je v zraku, no, to je očitno, ampak okoliščine so, kakršne so. Lahko se poistovetim. Socialno nerodni pingvin je splošno sprejet termin v internetnem žargonu. Ampak dejstvo je, da Žiljke ne more braniti pred svojimi brati, kot tudi ne pobegniti, vsled česar na koncu obvelja Krtovo. In po pričakovanjih. Tamkajšnji bordel je zanikrn pajzelj, kamor ne bi peljal punce, ki mi je všeč, sploh pa ne, če je ta punca z otrokom … samo ne me vprašati, kako kul bi moral biti bordel, da bi tja peljal punco in otroka. Skratka, poanta; tri stvari so, ki med seboj nimajo nobene zveze. Samwell Žiljko deportira v javno hišo, ker računa, da bo tam varna. Žiljka mu to zameri, ker misli, da se je želi losat. Bordel v Krtovem pa neodvisno od obojega ni baš primeren varen prostor za Žiljko in pojma nimam, kje hudiča ga je Sam našel. Sploh, ker po južni strani Zidu že hara ena skupina divježev — kar bi Sam načeloma moral vedeti. Mi te divježe ujamemo ravno, ko se lotijo ene izmed severnjaških vasic (odnosno naselij). In to krvoločno. Thennci (ki so vzpostavljeni kot ljudožerci in oh in sploh zlikovci) pravzaprav nič bolj kot denimo Tormund. Ali pa Ygritte, ki za otvoritev procesije s puščico preluknja glavo enemu izmed vaščanov. Pobijejo vse, razen fanta (Guymona), ki ga pošljejo v grad Črnina … z namenom opozoriti Nočno stražo in jim s tem zasejati strah v kosti, v kolikor sem prav razumel. Smešno mi je — ne morem mimo — da bo Styr očitno ves čas poudarjal ta svoja ljudožerska nagnjenja. Tako kot je Rickard Karstark ves čas poudarjal svojo željo po maščevanju. Razumem, da gre za neke terciarne like in da si jih gledalec po nečem mora zapomniti, ampak takšno močno in očitno karikiranje pa po moje ni način, no. Je pa res, da hoče Styr mulca maksimalno prestrašiti. S tega vidika to recimo da štima. Kot gledalcu mi je (in bo) pa to smešno, ne morem pomagat. Upam, da nisem edini (in hkrati upam, da sem). Guymon je v naslednjem prizoru že v gradu Črnina. Debato odpre Bowen Marsh. Ki to v bistvu ni. Okej, trivia. Brian Fortune je v prvi sezoni nastopil kot eden izmed oficirjev Nočne straže, ki so ga wiki pisci nedolgo zatem krstili za Bowena Marsha (ki v knjigi nosi naziv prvega upravitelja). In to je potem nekako obveljalo. Potem pa je tu še tale možakar — ki se je pojavil v prvih treh sezonah in so ga wiki pisci krstili za Othella Yarwycka (prvega graditelja). Zdaj, v četrti sezoni, pa se je vrnil Brian Fortune. Ampak ne kot Bowen Marsh, temveč kot Othell Yarwyck (kar mi je na WiC.net potrdil kar eden izmed scenaristov, Bryan Cogman, osebno — pač, ja, imenitno se mi zdi, ko sto mater). Sicer pa mučke. Pa niti ne vidim razlogov zanje. Toliko o tem. O čem gre debata; Yarwyck bi divježe vrgel z Zidu, jim postavil zgled, kaj se zgodi, če napadejo obzidje, ki ga brani manj kot sto oborožencev. Thorne je (začuda) skuliranejši, moister Aemon pa sploh. Nek input dá tudi Jon, ampak nič kaj novega. Konstruktivizem prekine (enojno) donenje roga, ki naznani povratek obhodarjev. Vrneta se Grenn in Edo Turoba, ki sta (kako, pojma nimam) uspela pobegniti iz Crasterjevega (zdaj Karlovega) branika. Zašpecata upornike, Jon pa novice še nadalje problematizira; Jon je divježem lagal o številčnosti varuhov Zidu. Uporniki poznajo pravo številko, kar pomeni, da jo lahko s pravimi prijemi spozna tudi Mance Rayder.

Kraljevi pristanek. Tokratna epizoda v bistvu odpre s Kraljevim pristankom, kar se odlično poda k zaključku prejšnje, ki nas pusti viseti nad prepadom. Sansin in Dontosov pobeg … uspe. No, ne vem, meni osebno se zdi izpeljan malo preveč na horuk (to po navadi rečem, ko mi nekaj ne štima povsem, pa ne vem, kako točno bi to opredelil). Kot da se čas ustavi, ko onadva bežita po dubrovniških uličicah in se vkrcavata na čoln. Kot v knjigi se izkaže, da je Dontos samo lutka in da je vse splaniral Mezinček. Razlika je, če se ne motim, edinole ta, da v knjigi ser Dontos umre nekoliko diskretneje in stran od Sansinih oči. Ko smo že ravno pri Mezinčku … in me en drek briga, če sem to že stokrat povedal. Naj me že kdo sliši, zaboga! Mezinček ni Batmanov Bane, da bi se tako pačil. Baelish, kakršen je trenutno, me spominja na kakšnega piflarskega šolarja, ki se nekega lepega dne odloči, da bo od zdaj naprej hudoben. In si nabavi darkersko opravo in bulerje do kolen in si po možnosti umisli še kak čuden akcent in je hudoben. V bistvu me spominja na Mandarka iz risanke Dexterjev laboratorij, če je kdo kdaj gledal. Pardon za tole, ampak očitno se bom moral prepucavati kar na tedenski ravni. Joj, no. Gremo raje na Olenno in Margaery. Slednja zdaj v bistvu še ni povsem uradno kraljica (zakon je namreč potrebno pokonzumirati, Joff pa ji te časti ni naklonil), njen položaj pa se je kljub temu drastično izboljšal, kot izpostavi Olenna. Prvič je omenjen strup, pa tudi to, da se bo Margaery zdaj enostavno pomaknila korak naprej po dedovalni hierarhiji. Ker Joffrey ni imel potomcev, je naslednji v vrsti njegov mlajši brat princ Tommen in to pomeni, da bo njen novi mož on. Ali tak je vsaj načrt. Nato se preselimo v Baelorjevo septo, kjer ob Joffovem truplu srečamo žalujočo Cersei in novega Tommena.

Joff

Kot sem pravil že pred meseci, ima četrta sezona tri vidnejše rekaste. Goro, Daaria in Tommena. Primer Tommen je nekoliko specifičen v tem obziru, da se je igralec Dean-Charles Chapman že pojavil v Igri prestolov. In sicer lansko leto, v vlogi enega izmed dveh lannisterskih talcev, ki sta padla pod mečem maščevalnega Rickarda Karstarka. Pa moram reči, da bom preživel. Rekast, namreč. Očitno sem se navadil — od začetka so me te nekonsistentnosti bolj motile. Skratka. V septo vpade še Tywin, ki pokojnemu vnuku ne izkaže bistvene pietete, temveč se raje posveti živemu. Če je Cersei zašušmarila Joffreya, Tommena ne bo, in prva lekcija je na vrsti že kar tam, na licu mesta. Kraljici regentki (Oberyn je prejšnji teden prehitro rekel) gre to seveda v nos, ampak kdo si upa sikati Tywinu? Dedek in vnuk zapustita septo, nadomesti pa ju Jaime Lannister in sledi en recimo temu … razmeroma provokativen prizor. Približno tako provokativen, kot je bil prejšnji teden tisti požig krivovercev na Zmajevem kamnu. Govorim o posilstvu sestre. Zdaj, režiser Alex Graves je zadevo že demantiral, če se ne motim. Češ, da naj ne bi izpadlo kot posilstvo (da naj bi bilo nekoliko bolj sporazumno) — a kaj, ko je izpadlo točno tako. In moram reči, da razjarjenost publike to pot razumem nekoliko bolje, kot prejšnji teden. Stvar me sicer ni prizadela toliko kot nekatere, ker Lannisterjev (od A do Ž) ipak nikdar nisem imel pretirano v čislih, je pa po moje nerodna in rahlo odveč. Nekje na podobnem nivoju, kot je bil Jaimejev umor žlahtnika v drugi sezoni (v resnici še vedno ne razumem njegovega miselnega procesa za tem dejanjem). Mislim … kocept je dovolj sporen že sam po sebi (torej tak, kot je opisan v knjigi), brez dodanega faktorja posilstva. Koncept? Brat (sicer zavezan k celibatnosti) in sestra, dvojčka, se onegavita nad truplom svojega incestoidnega sina, pankrta, ki je po nekem ključu postal kralj (o tem, kakšen kralj, niti ne bi, ker o mrtvih samo dobro) in bil umorjen na svoji lastni poroki. A res potrebujemo še posilstvo? No, če nič drugega, lahko vse skupaj vzamemo kot opomnik, da je Jaime še vedno človek, ki bi za pravi razlog … denimo vrgel otroka z okenske police. Ni samo to, kot smo mislili do tretje sezone, je pa tudi to. Pa ne bi več o tem, gremo dalje. Oberyna v bordelu ponovno zmoti Lannister. Tokrat Tywin in to kar sredi orgije. Razlog za obisk je sprava med Dornijo in Livarsko skalo. Tywin Oberyna prosi, naj postane tretji član žirije, ki bo sodila Tyrionu (drugi bo Mace Tyrell), v znak dobre volje pa mu ponudi mesto v Malem svetu in priložnostno srečanje z Goro. Celostno fenomenalen prizor, kjer oba akterja uspešno parirata drug drugemu, ampak kar se mi je zdelo še posebej zanimivo; Tywin izjavi, da ni in ne more biti odgovoren za zločine svojih vojakov. Kot tudi ne za umor Elie Martell. Da je Gora pač ravnal po gorsko in da on nima nič s tem. To nekako striže s tem, kar je v prvi sezoni dejal Tyrionu — da je za dejanja vojakov odgovoren njihov vodja. Po drugi strani pa se sklada z dejstvom, da sta tako Roose Bolton kot Locke še vedno med živimi, kljub incidentu z roko. Da je Tywin v tem času res tako fundamentalno spremenil svojo paradigmo, težka. Prej bi rekel, da je Tywin Lannister (pa čeprav deluje kredibilen ko sto hudičev) samo še eden v vrsti politik(ant)ov, ki svoja stališča ter vatle venomer prilagajajo danim situacijam. Tako. Material za interpelacijo. Od Pristanka nam zdaj ostane samo še (po mojem izboru) najbolj kulska sekvenca tega tedna. Tyrionovo in Podrickovo slovo. Škrat je kot glavni osumljenec zdaj zaprt v eni izmed temnic Rdeče trdnjave, kjer ga obišče njegov oproda Podrick Payne. Prinese mu čtivo, hrano … predvsem pa novice. Novico, da bo sojenje čez štirinajst dni, novico, da mu bodo sodili oče, gospod Mace Tyrell (to se mu mora zdeti) ter princ Oberyn Martell in novico, da ne najdejo Sanse. Pod pa Tyrionu prizna tudi, da so mu v zameno za krivo pričanje ponudili viteštvo, a da ga je zavrnil. Kam točno se bo zdaj odpravil Podrick, ne vem, ampak sumim, da njegova pot ne bo kaj bistveno drugačna kot v knjigi.

Arya in Pes. Še vedno nekje v Porečnih deželah. Pobere ju kmet, ju nahrani in prenoči, Pes pa mu to povrne s krajo poslednjih srebrnikov. Ta tandem in kemija, ki sta jo Maisie Williams in Rory McCann več kot uspešno prenesla na male ekrane, mi je načeloma eden ljubših delov serije, to pot pa … najraje bi rekel, da je tudi to preveč na horuk. Ampak ni. Za nek drug težko oprijemljiv problem gre. Občutek sem dobil, da se ju bom kmalu naveličal. Sploh se nisem mogel vživeti; ne v njune interakcije, ne v njuna dejanja. Pa ne vem, zakaj. Morda mi bo kdo povedal, dopuščam pa tudi, da gre samo za nek preblisk, ki je prej odraz okolja, v katerem jaz gledam serijo (morebitnega šundra, recimo — šundr definitivno ne pripomore k gledalski izkušnji), kot serije same. Se mi je pa dopadel Sandorjev zaključek. Ko ga Arya ozmerja, on pa ji odvrne, parafraziram: “Koliko Starkov bo moralo še umreti, preden boš spoznala, da obstajajo še slabši ljudje od mene?” Zadetek v polno, žebljica na glavíco, bullseye.

Za konec sem prišparal Zmajev kamen, ki ga je že dosegla novica o Joffreyevi smrti. V ospredje takoj pridejo pijavke in kraljeva kri, ampak … hja. Stannis je, kot izpostavi, nemočen. Davos mu sicer novači podporo, ampak počasi. Zaenkrat je zbral hiše Peasebury, Musgood in Haigh, ki, kot pravi kralj, skupaj ne premorejo mož dovolj niti za oplenitev shrambe (klasična stannisovska zajedljivost). Spet me nekoliko begajo imenovane hiše. Peaseburyji v knjigi sicer podpirajo Stannisa, Musgoodi in Haighi pa ne. Slednji so sploh … potegnjeni nekje iz Porečnih dežel. Če je v Martinovem svetu česa dovolj, so to priimki. Saj ne, da je to kakor koli pomembno, ampak zanima me ključ, po katerem izbirajo hiše, ki jih (samo) omenijo. Fino se mi zdi, da zlagoma poudarjajo stisko, ki nastaja na Zmajevem kamnu ter dejstvo, da kralju zmanjkuje časa. Če so si Lannisterji tekom tretje sezone kolikor toliko opomogli, je Stannis obstal točno (ali pa približno) tam, kjer ga je pustila bitka na Črni vodi. Resda z dvema nasprotnikoma manj, ampak brez vojske in brez ladij. Na mizo prvič pade tudi Zlata združba. Moram priznati, da drugod in prej, kot bi pričakoval, ampak nobel. Stannisov vzrojeni odziv, češ, kako nezaslišano je, da bi najel plačance, je … daleč od tega, da bi bil na mestu, glede na to, da je imel pod poveljem že tihotapce in pirate in da ne omenjam črne magije. Je pa v svoji protislovnosti (spet) značilno stannisovski. Davos se nato napoti k princesi Shireen, ki brez dvoma je hčerka svojega očeta. Učne ure branja še vedno potekajo, tokrat ob knjigi o Elyu Grivasu (očiten kimljaj Eliu Garcii, možakarju, ki ima čez westeros.org in ki je skupaj s svojo partnerico Lindo tudi soavtor prihajajoče knjige World of Ice and Fire), nekdanjemu prvemu braavoškemu meču. Ko pogovor enkrat nanese na braavoško Železno banko, Davosu proradijo klikerji. Če je Zlata združba ponor denarja, bi Banka utegnila biti vir. … … … Rez.

 

Fak, sem hovdre. Mislim, s tem, kaj kdo ustvarja in kaj bi kdo rad ustvaril, pa morda nima sredstev, jaz res nisem na tekočem in na obe povezavi sem naletel bolj kot ne po naključju. In da bi po deljenju prejšnje tole preskočil, bi bila huda krivica. Tudi zato, ker gre tule za slovensko zadevo. In to (da bi pozabil) se je, priznam, skorajda pripetilo. Ideja je prima. Zbuditi slovansko mitologijo in slovenski film premakniti izven okvirjev za nas značilnih socialnih dram in mladinskih pustolovščin. Že samo zaradi tega, zaradi te želje in vizije, si, kar se mene tiče, zaslužijo vso možno podporo. Okej, zdaj sem se sicer zaštrikal, ker kolikor razumem, bo šlo tudi tu za nekakšno mladinsko pustolovščino. … Ampak fantazijsko mladinsko pustolovščino. Nek izseček iz filma (za vse praktične namene trejler) je tudi že na razpolago. Jaz sem ob ogledu dobil tak narnijski vajb, če sem iskren, kar morda ni najbolj spodbudno, ampak če nič drugega, bo to naša Narnija! Ne morem prek sebe — v oči mi je padlo tudi, da so filmarji, ki bodo reformirali slovenski fantazijski film, kot svoje najljubše fantazijske like našteli generična bitja kot so zmaj, volkodlak in čupakabra. Ampak ajde, za take stvari ne bom zapenjal. Pozdravljam trud in srčno upam, da zadeva uspe.
Fina epizoda. Ena izmed dveh najboljših v četrti sezoni doslej. Vijoličasta poroka. Antipod rdeči, poimenovana po vinu, Sansinih ametistih in nenazadnje barvi Joffovega obraza, ko je procesije enkrat konec. Sansa v seriji ne nosi ametistov in vino ni evidentno vijoličasto, ampak pojmovanje ostaja. Več o tem (in vsem ostalem) kasneje, za tale krovni komentar pa morda edino še … mah, ne. Nič. Bom tekom zapisa, če se mi bo še zdelo primerno. A. Tole pa vseeno velja izpostaviti tule, na začetku. To epizodo je spisal GRRM osebno. Večji del — praksa je namreč ta, da si epizode med seboj izmenjajo kak delček ali dva, kar pomeni, da na koncu nobena ni zares samo od nekoga.Poleg Kraljevega pristanka, ki je očitna rdeča nit Leva in vrtnice, se ta dotakne še Severa ter Grozotrdbe, Zmajevega kamna in Branove ekspedicije. Ampak res samo za pokušino. Tako zelo samo za pokušino, da bi bilo morda bolje, če bi se (kot smo se pri Črni vodi) ukvarjali samo s Kraljevim pristankom. Čeprav, ja. Poroka je bila izpostavljena v dovoljšnjem obsegu in z nečem je bilo potrebno zapolniti normo za epizodo. Ali kaj. Pa najbolje, da začnem res kar z Boltoni. Tako kot epizoda, s pogonom. S psi in z vsem. Ramsay Sneg in Myranda (lepa Charlotte Hope, ki jo imam(o) v spominu še od lani, ko je nastopila skupaj s prijateljico), z Njuhom za petami, lovita punco, za katero sem sprva mislil, da gre za taisto Myrandino prijateljico. Ampak ne, za neko tretje dekle gre, čeprav verjetno ne bi brcnil v temo, če bi rekel, da je tudi ona na neki točki v preteklosti Ramsayu pomagala pri lovu. Tak občutek sem dobil, pa tudi o ljubosumju je bilo govora. Punca v glavnem ne izkoristi prilike za svobodo in namesto tega podleže puščicam ter pasjim čekanom. Dogajanje (z njim pa Ramsay) se nato preseli v Grozotrdbo, kamor se vrne Roose, z njim pa žena Walda in Locke (kdor je bral moje komentarje prikolic, ve, da sem malodane vsakič ugibal, kam prispe boltonska vojska, odnosno skozi vrata katerega gradu — ta dilema je zdaj rešena). Nekam zgodaj, moram reči, glede na to, da gre že za material iz pete knjige (pa to ne ravno z začetka). Ramsay se dela v redu človeka — jaz Waldi ne prerokujem nič dobrega — očeta Boltona pa zanima predvsem, kaj je s Theonom. Ker da Železnorodni še vedno držijo Cailinski podgrad (ki ga je, mimogrede, moč videti tudi že v uvodni špici, pa čeprav samo spotoma), ki služi kot vhod na Sever, brez vhoda na Sever pa težko prideš na Sever. Sploh z vojsko in brez žrtev. Roose bi Theona menjal za Podgrad, ampak Theona ni več. Samo še Njuh. Vsled česar oče sina najprej krepeli, nakar se izkaže, da je zlomljen Theon morda celo koristnejši kot bi bil sicer. Na dan pride tudi (očetu doslej neznana) informacija, da sta Bran in Rickon živa in da sta naverjetneje pri Jonu. Kar pomeni novo misijo za Lokeja. Zanimiva, tale dinamika med boltonovskimi hudobci. Iwan Rheon je v nekem intervjuju ugotovil, da sta Ramsay in Roose kot Jon in Ned, ampak na diametralno nasprotni strani spektra. Na sociopatsko sadistični strani spektra. In če je Ramsay Jon ter Roose Ned, potem je Locke brez težav Benjen. Mentor.

Zmajev kamen — predmet konstantne slabe volje oboževalcev (zlasti Stannisovih). To pot je kamen spotike dejstvo, da Melisandra (s Stannisovim dovoljenjem) kuri ljudi brez opravičljivega razloga. Da so krivoverci, ni opravičljiv razlog, s tem se dejansko strinjam, pa čeprav praviloma nimam težav z depikcijo baratheonske ekipe. Takole bom rekel; tudi v knjigi vazala Sunglass in Rambton fašeta ravno vsled zavračanja nove vere. Manj zaradi vere same in več zaradi dejstva, da pač nista spoštovala kraljeve direktive. Podobno je moč zaznati tudi tu. Stannis je svaku naročil, naj pospravi božje podobice, ta pa je ukaz prezrl. Sploh pa je bilo kurjenje krivovercev na Zmajevem kamnu vzpostavljeno že na začetku tretje sezone in če se je takrat še lahko bentilo nad scenaristi, je tokratni prizor s tega stališča zgolj kontinuiteta. In če bi že iskal neke moralne pluse in minuse grmad, mene osebno bolj moti sam način eksekucije kot razlogi zanjo. Usmrtitve z ognjem je prakticiral kralj Aerys, Nori kralj, moram še kaj dodati? Kakor koli že, Stannis zadeve vidno ne odobrava (glej sliko spodaj — čeprav zdajle opažam, da sem zajel ravno tak okvir, kjer je Stannis bolj, kot nekomu, ki nečesa ne odobrava, podoben not-bad-Obami), ampak tolerira, saj mu počasi zmanjkuje opcij.

Stane, Selyse

Kraljica Selysa, na drugi strani, nima težav, pa čeprav je ena izmed žrtev njen brat, Axell (in ne stric Alester, kot v knjigi). Ona vidi duše, ki se dvigajo iz ognjenih zubljev in ne vem, kaj še vse. Kot pravi verski fanatik, pač. Sicer je bila pa tale plaža bolj kot ne reintrodukcija tega dela štorije. Toliko, da nas malo spomnijo, kakšno je stanje duha na otoku. Prizora, ki sledita, sta zanimivejša. Najprej večerja. Selysa, Stannis in Melisandra. Precej nerodna situacija. Prva fantazira in neuspešno pleza prek obzidja, ki ga krog sebe gradi mož, drugi se kremži nad vsemi in vsem, tretja pa daje vtis, kot da bi bila ta trenutek raje povsod drugod. Kar ji glede na družbo težko očitam. Plus, zelo z andahtjo dela grižljajčke, kar bi — hop, kvarniki — lahko navezal na to (kar nam prizna v peti knjigi), da ona v resnici sploh ne potrebuje hrane. Pogovor nato nanese na Shireen. Selysa bi jo tepla, ker da je jezikava in … sigurno kriva nečesa, ker če ne bi ji bog prizanesel s sivoluskom. Tu Stannis potegne črto, kot kompromis pa k hčerki vseeno pošlje Melisandro. Ki se tekom celotne interakcije s princeso presenetljivo skulirano obnaša. Pa tudi Shireen ji v resnici nakloni le malo manevrskega prostora. Takoj ji da namreč vedeti, da ima kljub mladosti dovolj dobro predstavo o tem, kaj je prav in kaj ne. Simpatičen prizorčič, skratka. Meni morda najljubši v vsej epizodi.

Bran medtem sanja svoje sanje. Volčje sanje. Veseli me, da je izpostavljeno, kako zelo zasvojljive so te sanje. Sploh za nekoga, ki ne more uporabljati lastnih nog. In kako težko se je vračati v realnost. Bran bi živel kar od mesa, ki ga zaužije Poletje. Občutek je že dober, ampak to ne gre, kot izpostavi Meera. Druščina se nato prestavi do vršaka, kjer Bran prejme vizijo. O tem, kar je, o tem kar je bilo in o tem, kar bo. V obliki montaže. Z Nedom Starkom, z zmajem nad Kraljevim pristankom (tudi ta dilema je zdaj rešena), z drevesom in z glasom, ki ga vabi pod to drevo (pa naj to zveni še tako zlovešče). Naj me kdo popravi, če se motim, ampak a ni situacija v resnici ta, da lahko menokožec (zelo nadarjen menokožec) gleda skozi oči vršakov (torej stvari, ki jih vidi vršak)? Zakaj potem insert z Nedom v ječi? Tam ja ni nobenega vršaka. Morda so v seriji to sposobnost združili s tako imenovanimi zelenimi sanjami. Morda. Sicer pa ja, imamo novo destinacijo. Drevo, oziroma poddrevje. Čisto tako, ena opazka za spotoma; ne vem, ali se mi samo zdi, ampak sneg v tem prizoru mi deluje nenormalno fejk. Težko opredelim, zakaj, ampak vreme se zdi hladno, medtem ko vsi štirje akterji kot da jim je vroče.

Zdaj pa na Kraljevi pristanek. Precej ga je, kot rečeno, in kakšne delčke bom znabiti samo preletel. Jaime in Tyrion. In pogovor, med drugim tudi o Jamiejevi novi roki, za katero izvemo, da dejansko ni zlata, temveč samo pozlačena. Kar bi človek pričakoval od kakšne šeste, sedme najbogatejše hiše, ne pa od Lannisterjev. Jaime bratu potoži, da je z levico za en drek, Tyrion pa mu v odgovor priskrbi sparing partnerja, ki bo proti primernemu plačilu molčal o Kraljemorčevi izgubljeni kompetentnosti. Bronna. Spet en odklon od knjige, kjer ima to vlogo ser Ilyn Payne (in še nekdo pred njim, pa se trenutno ne spomnim), ampak pričakovan. Prvič zato, ker je Bronn bistveno boljši sogovornik kot Payne, drugič pa zato, ker je Wilko Johnson zelo bolan (o čemer sem že pisal) in se v tej vlogi najbrž ne bo več udinjal. Kraj dogajanja je mesto, kjer Bronn servisira ženo gospoda Leygooda. Kje so našli ravno Leygoodove, ki so ena izmed tisočih familij, za katere niti ne vem, da sploh obstajajo, pojma nimam, ampak sprašujem se, če ne gre slučajno za en tak subtilen poklon Wilkovemu bendu, Dr. Feelgood. Feelgood, Leygood, kaj pa vem. Zabavna situacija, v glavnem. Bronnove enovrstičnice so razred zase.
Stvari se (ponekod) premikajo jako hitro. Prejšnji teden je Cersei (končno) izvedela, s kom se videva Tyrion. To je trajalo. Ta proces poizvedovanja. Tyrion pa, na drugi strani, informacijo o sestrinem napredku v znanju (po Varysovi zaslugi) prejme v bistveno krajšem času. S tem v glavi se nato preseli na predporočni zajtrk, kjer padajo prva darila. Mace Tyrell zetu izroči zlat poročni kelih. Milo se mu stori, ko ga Joff pokliče z oče. To je, mimogrede, naše prvo srečanje z gospodom Ribo napihovalko z Visokega vrta. Verjamem, da ni nihče pretirano impresioniran. Kar je kul kontrast introdukciji Oberyna Martella (sploh zaradi rivalstva med hišama Martell in Tyrell, za katerega upam, da ga bo serija vsaj površinsko raziskala), ki je bila pretep z lannisterskimi vojaki v bordelu. Tyrion nečaku izroči knjigo o Joffovih predhodnikih, ki bi jo bojda moral prebrati vsak kralj. In Joffrey tu reagira presenetljivo kulturno — se zahvali in pripomni, da je zdaj, ko je konec vojne, čas za modrost. Ta spokojnost, ki jo za seboj potegne Joffov atipični odziv, traja nekje slabo minuto, samo dokler mu Tywin ne izroči meča. Čigar ostrino prva izkusi ravno Tyrionova knjiga. Poimenovanje meča. S strani gostov se vsuje kar nekaj dobrih predlogov. Kralj se odloči za Vdovin jok, ampak meni se je dopadlo ime Terminus. Ne vem, a je to referenca na Walking Dead, Marvela, ali na nič, ampak Terminus je nesporno kul ime za meč. Okej, zdaj je tu še ena neizbežna sekvenca s Tyrionom in Shae. Škrat ji pove, da je gotovo in da naj se po hitrem postopku spelje v Pentos, šamar pa namesto njega pokasira Bronn. Kje je tu pravica, ne vem, ampak če se za trenutek podam na knjižni teritorij; Beličke v seriji zaenkrat še ni. Namesto nje in njenega kolega, dobimo uprizoritev Vojne petih kraljev, o čemer več v nadaljevanju. A je možno, da se imata Tyrion in Shae na neki točki spet srečati in da takrat ona prevzame Beličkino vlogo? Ker Pentos je zelo pri roki za tak podvig. Če bo punca sploh kdaj videla Pentos. … Nalašč sem nekoliko abstrakten in špekulativen. Bomo videli, kako se bodo stvari obrnile, ampak zaenkrat kaže, da drugače, kot v knjigi (ne bom pa presenečen, če bo končni izid popolnoma isti).
Sama poročna ceremonija je jedrnata in zelo podobna Tyrionovi. Visoki septnik je še isti, kot lansko leto. Navzoči so vsi, ki kaj veljajo, celo Pycelle, tako da ja. Toliko o tem.

Mace

Tywin in Olenna (ki usput pokensla svojega sina, ki bi se rad vključil v debato) o stroških. Interakcije med njima dvema so take … zelo veličastne. Spopad titanov, bi lahko rekel — dveh velikih avtoritet. Med pogovorom na plan privre tudi Železna banka, a Tywin si z njo ne krati spanca. Oziroma tak je vsaj vtis, ki ga daje. Kot izpostavi Olenna, z braavoško Železno banko ni heca, in človek Tywinovega kova to mora vedeti in globoko v sebi najbrž tudi ve.
Zdaj pa na slavje. Ogromno enih interakcij, kar se mi je dopadlo že pri prejšnjih porokah. Ko imaš enkrat na kupu celotno zasedbo, lahko igralce skorajda poljubno kombiniraš in scenaristi si dajo to pot zares duška. Oberyn Martell, recimo, najprej pozdravi eno lahko bi rekel telovadko, potem poblenda Lorasu in na koncu zapne s Tywinom in Cersei. Kar na oštro. Bi rekel, da ju je ujel nekoliko nepripravljena. V tej izmenjavi sem prvič slišal za bivšo kraljico regentko Cersei in za gospo (namesto kraljico) Cersei in moram reči, da dobro dene. No, Cersei tekom procesije sprosti ogromno ene negativne energije. Najprej se znese nad Brienne (kljub temu, da pogovor zastavi dokaj benevolentno), ne uide pa ji niti Pycelle, ki ga zmoti ravno med obredom dvorjenja eni izmed dvornih mladenk. Pycelle je to pot nekoliko bolj nasikan, kot ponavadi. Ne dá se ji tako zlahka. Morda je niti ne jemlje več tako resno, odkar je v mestu Tywin in odkar je v igri nova kraljica. Ampak izkaže se, da si je vendarle zrasel malce čez glavo in se na koncu vseeno ukloni kraljičini želji, naj se odstrani s poroke (čeprav ga lahko v enem izmed kasnejših prizorov zopet vidimo med gosti — nekonsistentnost?). Cersei pa prav tako … zdi se mi, da je v drugi sezoni še cenila svet velikega moistra. Vsaj kolikor toliko. Zdaj tega ni več. Zdaj je v igri Qyburn. Do Sanse pristopi Olenna. Ji izreče sožalje … po materinsko pofondla lase ter (Dontosovo) ogrlico in se po še parih vljudnostih vrne nazaj v svoj štab. Kdor je prebral knjige, je verjetno opazil, da je po Olenninem odhodu Sansina ogrlica za en dragulj siromašnejša. Ampak dobro izpeljano. Če ne bi vedel, na kaj biti pozoren, ne bi videl.
Vojna petih kraljev. V posmeh stricu in padlim sovražnikom je Joff organiziral uprizoritev Vojne petih kraljev s pritlikavci, v glavnih vlogah. Stannis jaha Melisandro, Renly Lorasa, Balon lignja, Robb krvovolka in kralj Joffrey leva (se mi zdi). Narodu je zadeva za crknit. Z izjemami. Tyrelli niso navdušeni, Tyrion sploh ne, Sansa prav tako ne (sploh, ko krvovolk enkrat izgubi glavo), Varys gleda skorajda tako grdo kot Stannis … vsak ima svoj smisel za humor.

vlcsnap-2014-04-14-19h41m18s108

Vrhunec bitke je seveda, ko Joffrey enkrat pozove Tyriona, naj se pridruži petim kraljem. Ta ga zelo konkretno zatre, kar pa Joffreya samo podžge v dodatno izživljanje nad stricem. Gre za skoraj deset minutno kalvarijo, za napeto vzdušje do zadnjega zdihljaja, skratka ja; celotna ekipa je delo (tu govorim zlasti o zadnjem zdihljaju) opravila fenomenalno. Sploh Jack Gleeson, ki s svojim zadnjim prizorom krona tudi sicer, preko vseh treh sezon briljanten performans, ki nam ga je tedensko serviral v vlogi deškega kralja Joffreya. Še kolcalo se nam bo po njem. Koga bomo sovražili? O sami sekvenci morda niti ne bi na dolgo in na široko. Okej, lepo se mi zdi, da se Sansa potegne za Tyriona. Takisto, da se Margaery kar dvakrat potrudi pretrgati napetost. Golobje pite jaz ne bi jedel. Ni mi apetitlih, občutek imam, da je cela notranjost pite posrana. To mi pade na pamet. Nič, kar ne bi utonilo v senci Joffreyeve smrti. Radost in sreča, v glavnem. Škoda edinole, da bo (drugo) najkrajšo potegnil Tyrion.

GRRM

Tole dodajam naknadno: komentarji so zelo, zelo, ampak res zelo spojlerski. 

Z namenom ufilmiti Lovecraftov sanjski cikel (v resnici ne vem — ali samo eno zgodbo, ali nekaj izbranih, ali vse, povezane v neko smiselno celoto vse piše — scenarij bazira na nekaj zgodbah), se je zbrala skupina ljudi in pričela z zbiranjem sredstev na indiegogokickstarterski platformi za neodvisne filme (ter druge izdelke s področja umetnosti). Navdušen sem, zato objava. Pa to kljub temu, da mi je morda ravno sanjski cikel (bolj ali manj kar v celoti) eden izmed manj ljubih delov Lovecraftovega opusa. Dve stvari se mi motata po glavi. Kar se tiče poskusov ekranizacije Lovecrafta, je bera zanič. Tako zanič — okej, neke kvantitete takisto ni, ampak recimo, da se je v zadnjih n letih nabralo nekaj (dovolj) filmov — da začenjam misliti, da so njegova dela papir in črke in samo papir in črke in da naj v izogib vnovičnim blamažam pri tem raje ostane. Po drugi strani bi pa rad, da se ta smola pretrga in da nekdo končno posname film, ki bo vreden izvornega materiala in avtorja. In tole deluje obetavno. Sama ideja in njena predstavitev. Glede uspešnosti zbiranja sredstev sem nekoliko bolj skeptičen. Ampak držimo pesti. Vsekakor še vržem uč na tale projekt (in morda celo riskiram kak ojro).

Ne vem, če bi to pisal, ker me je sram. Bolje, da ne bi, pravzaprav. Ampak bom, ker je po slabem letu le občasnega objavljanja nek ledolomilec na mestu. Danes sem vstal ob petih zjutraj z jasnim namenom — da bi še pred šihtom pogledal premiero. Namreč, izračunano imam, da v Ameriki nov del izide v ponedeljek ob treh zjutraj, po našem času. Ena ura gre potem za trajanje same epizode, še eno jim (komu? njim — Robinom Hoodom, ki kradejo bogatim in dajejo meni) dam pa fore za prepakiranje datotek in objavo torrentov. In? Hja, zamočil sem. Pokvaril sem internet. Z neko zijalasto aplikacijo za maskiranje IPja, ki sem jo v svojem (za ob petih zjutraj značilnem) na pol budnem stanju seveda pozabil izklopiti, sem internetni pretok znižal v poden in posledično izvisel — ostal brez ure spanja, ki sem jo riskiral, za povrhu pa še brez kar nekaj časa planiranega jutranjega ogleda premiere.

Tako da moji vtisi so še dokaj sveži. Vsaj to, čeprav v pol dneva se ipak ne bi zelo pokvarili. In moji vtisi so dobri. Otvoritev sezone, kakršna mora biti. Stare face. Pa ne mislim Tyriona, Daenerys in ostalih osrednježev. Niti moistra Aemona, bog mu požegnaj. No, pravzaprav mislim moistra Aemona, ki me je lansko leto presenetil sto na uro s svojo pojavitvijo v finalu tretje sezone. Poleg pa še Polliverja, Dontosa, punco, ki obvlada meereenski vozel, Janosa Slynta, sera Alliserja, celo Bowena Marsha iz prve sezone, se mi zdi, da sem videl … v glavnem, rad bi izpostavil vse tiste stranske vloge, ki jih imamo (eni bolj, drugi manj) v spominu izpred stotih let in ki teptajo teren za druge stranske vloge (glavnih baje ni) ter skrbijo za širino serije. Ki nikdar ne bo tako razbohotena kot njen knjižni antipod, že res, ampak kljub temu — že teh petdeset (na pamet govorim) obrazov je za nekatere tumač. In z nekaterimi se brez težav poistovetim, da ne bo pomote. Mimogrede, nisem šel brat za nazaj, ampak nek občutek že videnega (odnosno pisanega) me preveva. Upam, da si tele moje objave (sploh uvodi, ki so po naravi bolj splošni) niso preveč slične med seboj. Konsistentnost, ha! O konsistentnosti vem, da sem že pisal in ja … omenjeni stranskovlogaši skrbijo tudi zanjo.

Okej, Dva meča! Najprej spomini, kot se za začetek sezone spodobi. Mislim, HBO postreže s spomini, jaz ne bom. Zadnji dve leti sem na titelevizorju obakrat našel nek komad, ki se je dotaknil vseh vrhuncev prejšnjih sezon (prve in druge), ampak letos tega očitno ni. Lahko, da je neočitno, kaj vem, ampak očitno je neočitno premalo očitno, da bi ga jaz našel. Sledi še ena, nekoliko krajša montaža, z Nedo Starkom in njegovim velemečem, imenovanim Led. Z mečem, s katerim je obglavljal in mečem, s katerim je bil na koncu obglavljen. En tak uvod v prizor, ki sledi, kjer da Tywin (s Castamerskim deževjem za podlago — glasba je res fenomenalna) taisti meč pretopiti v dva manjša. In zakuri nožnico iz volčjega krzna, še poslednjo Nedovo relikvijo. Sama simbolika. No, če se za trenutek vrnem na samo montažo z obglavljanji, pa je tu najbrž na mizi tudi dejstvo, da ni bilo na valirijskih rezilih velikih hiš ama nobenega poudarka. Kakšni dve omembi mi padeta na misel in mogoče še kakšna v zgodovini Zahodnjega (ki se, kot najbrž vemo, nahaja na blu-rayih posameznih sezon (in na youtubetu, se razume)), ampak več pa ne. Znabiti je to še posledica počasnih začetkov, ko sta Benioff in Weiss na stvari gledala preveč skozi prizmo knjige in računala, da bodo gledalci marsikaj vedeli kar sami od sebe. Nekaj sta potem odpravila s ponovnim snemanjem pilota, nekaj tovrstnega mišljenja pa jima je najbrž ostalo in se izglihalo šele z izkušnjami, ki sta jih nabrala tekom sezon. In če skrajšam; pilot je bil za to idealna prilika in verjamem, da kasneje ni bilo več podobne. In stvar je ostala v zraku vse do zdaj, ko so … recimo da popravili to krivico.

Zdaj smo nekje pri uvodni špici (ki se zdaj ustavi tudi pri Grozotrdbi in Meereenu). V nadaljevanju bom, upam, bolj jedrnat. Zdaj smo že čez uvodno špico. Tywin Lannister en meč izroči pohabljenemu sinu. In ga po nekaj izmenjanih besedah razdedini. Jamie namreč noče zapustiti kraljeve garde, kljub luknjam v zakonu, ki jih je poiskal oče. Nekam hitro sta zmenjena, bi rekel. Jamie je star štirideset let, to je nov podatek (dvakrat klican). S temi številskimi podatki ustvarjalci serije (pa ne samo té) pogosto kaj zakvačkajo, zato sem šel preverit, če zadeva klapa. Vemo, da je Jamie Lannister prvega človeka ubil, ko je bil star šestnajst let (prva sezona, debata z Robertom in Barristanom). Vemo, da je bil ta človek član bratovščine Kraljevega gozda, ki je delovala v času vladavine Norega kralja. Zdaj, če ni kakšnih bistvenih razhajanj s knjigo, je ta trajala nekje dvajset let in se končala pred kakšnimi osemnajstimi. Mislim, da to štima, tako da kudos. Pa v resnici bi tudi težko dokazal nasprotno, ker bi se moral opreti tako na podatke iz knjige kot iz serije, takšno kombiniranje pa ni vedno možno, saj ravno letnice raznih dogodkov nemalokrat strižejo. Tyrion v vlogi funkcionarja, gospoda zakladnika, tačas čaka dornijskega princa (dornijski šefi so princi in princese in ne gospodje in gospe, kot drugod po Zahodnjem), Dorana Martella, ki naj bi se udeležil bližajoče se kraljeve poroke. Družbo mu delata Bronn in Podrick, ki tako kot v knjigi zrecitira imena dornijskih hiš, ko se na obzorju pojavijo njihovi praporji. S sulico prebodenega sonca hiše Martell ni med njimi, vsled česar se Tyrion pogovori s čelom odbora, gospodom Blackmontom. Ta mu pove, da Dorana zaradi bolezni ne bo in da je v Kraljevi pristanek namesto njega prišel njegov brat Oberyn, alias Rdeči gad, alias človek, ki je pofukal pol zahodnjega. Ki pa je trenutno ravno tako odsoten. Že s tem odborom so dobro vzpostavili dornijski narod. Jih opremili s povsem drugačnim (od do sedaj videnega) ritmom življenja in tistim no bullshit odnosom do stvari. Ko se dogajanje enkrat prestavi v bordel in končno spoznamo princa Oberyna ter njegovo spremljevalko Ellario Pesek, pa sploh. Že to, da sta skupaj v bordelu, je nekoliko izven serijsko. Ampak okej, Catelyn in Ned sta bila tudi. Ampak kaj delata v bordelu (v katerem je, mimogrede, pokojno madam Ros zamenjal penzelj, ki je lansko leto vohunil za Mezinčka — Olyvar, če se ne motim)? Čisto tako, kot da ni nič, kot da sta šla skupaj v štacuno, nabavljata prijateljico in prijatelja noči, za v posteljo. Dokler ju ne prekine hrup iz sosednje sobe, ki pa niti ne bi bil problem, če iz njega ne bi bilo moč razbrati Castamerskega deževja. Lannisterske himne. In kdo sovraži Lannisterje verjetno še bolj kot Starki? Lahko bi razglabljali, če jih res, ampak jaz rečem Martelli. Sledi krajši fajt — do katerega bi najbrž prišlo, četudi lannisterska vojaka ne bi užalila Ellarie — nakar se pojavita Tyrion in Bronn in nekoliko razrahljata napetost v zraku. Dogajanje se nato preseli ven, pred bordel, kjer Oberyn in Škrat rečeta eno o stvareh, ki so prešle za čas Robertovega upora. Konkretneje o tem, kako je Gora Clegane ubil Oberynovo sestro (ženo princa Rhaegarja) in njena otroka. Zoprna debata za Tyriona, ampak jo shendla. Je pa res, da bistveno bolj diplomatsko, kot ponavadi.

“Tell your father I’m here – and tell him the Lannisters aren’t the only ones who pay their debts.”

Jaz sicer nikdar nisem bil nek hud privrženec Martellov — o tem več, ko bo čas za to — ampak Oberyn ima za seboj kar hudo bazo oboževalcev. In Pedro Pascal se po moje solidno drži v njegovi koži. Vsaj kar se mene tiče. Je pa res, da ostalih vtisov še nisem bral in splošnega stališča gledalcev (ki se je že, ali pa se še ni formiralo) ne poznam. Podobno Indira Varma. Škrat nato nabaše na Shae in Sanso. Ljubico in ženo. Po pričakovanju pride do mučk. Žajfnica. Shae bi rada Tyriona, Tyrion bi jo tudi, pa ne upa, Sansa pa bi bila najraje povsod drugod. Tole lahko prevrtim naprej. Dejansko važnega je zlasti to, da pogovor med Tyrionom in Shae presliši ena izmed Cerseijinih vohunk. Pa mogoče še to, da Shae misli, da je Varysa z diamanti, lansko leto, poslal Tyrion. Bolj zanimiva je interakcija med Jamiejem in Cersei, ki sledi. Kjer od začetka prisostvuje tudi Qyburn, ki Jamieju na štrcelj montira zlato dlan. Cersei osramočenega in obketnjenega moistra na tej točki že precej obrajta. Bolj kot Pycella, recimo. Pomaga ji s težavami, ki se nas in Jamieja ne tičejo. Hja, sicer pa kemije med (štiridesetletnima!) dvojčkoma ni več (med igralcema pač je, da se razumemo). Vsaj take, kot sta jo imela včasih, ne. Cersei pije, Jamie je brez roke … in ja, kraljica je tu kar rahlo hudobna, ko brata obtoži, da jo je pustil samo. Ne vem, možno da je krivo vino. Možno, da se je samo nekoliko nerodno izrazila … za kar možno, da je krivo vino. V resnici se zelo slabo spoznam na ljubezenske odnose med brati in sestrami, tako da možno, da streljam v temo in da je Cerseijin odziv v resnici povsem normalen. Svojih pet minut v Kraljevem pristanku ujame tudi Brienne, ki pristopi do Trnove kraljice in Margaery s poročilom, kako je umrl Renly Baratheon. Z dokaj točnim; z opisom sence in vsem. Pričakuje hladen tuš s strani obeh punc, ampak izkaže se, da sta Renlyja obe že davno preboleli in da ni zime. Bolj kot to sta zdaj osredotočeni na izbor bižuterije za poroko. Sploh Olenna, ki pa ji Briennina velikost za trenutek vendarle vzame sapo. Na tej točki na izpostavim sledeče; Joffreyev kip s samostrelom in truplom krvovolka za podlago je druga najbolj groteskna stvar v zgodovini Serije.

Joff

Prva so vloženi fetusi kraljice Selyse, tretja pa dojenje mulca v Arrynskem dolu — toliko, da izjavo postavim v kontekst. Podoba kipa nato preide na podobo dejanskega Joffreya, ki sveti v sobani poveljnika kraljeve garde in Jamieju ter Merynu Trantu (ki je edini terciarni lik, ki se je pojavil v vseh sezonah doslej, za kar vsa čast!) pomaga (tako, kot pomaga pes ali mačka ali 9gag pri pisanju diplomske naloge, recimo) pri razporeditvi straže na poroki. Nekaj kulskih referenc v beli knjigi kraljeve garde. Ser Arthur Dayne, ser Duncan Visoki — čigar prigode izidejo letos v v slovenščino prevedeni zbirki. Če se ne motim. Sicer pa … ja. Tole Joffovo trolanje strica fotra je jako samomorilsko, jaz ne vem, če bi se na Jamiejevem mestu lahko zadržal. Mučno je, ko imaš pripravljen nek apokaliptičen comeback, pa ga ne moreš uporabiti. Jamie se nato dobi še z Brienne. Pogovor teče o obljubi, ki jo je dal Catelyn Stark, in novonastalih komplikacijah. Da je Sansa zdaj poročena Lannister definitivno ne olajša zadeve. Sansa se je po pogovoru s Tyrionom zatekla v božji gozdič. A wild Dontos appears! Ki se ji zahvali, da ga je na začetku druge sezone rešila pred smrtjo in ji izroči poslednjo dediščino hiše Hollard — ogrlico z modrimi kamni. Sophie Turner sem v preteklosti že pokritiziral, ampak nikdar nisem točno vedel zakaj; zaradi Sanse in njenega obnašanja ali zaradi njenih igralskih sposobnosti? Zdaj bom rekel zaradi Sanse, ker v tem prizorčiču z Dontosom pa punca raztura, brez kritik. Sproščenost v tem prizoru ji nekoliko razširi spekter. V smislu, da če smo bili z njene strani prej vajeni bolj ali manj dveh obrazov (obraza umiram-od-duševne-bolečine-pa-nikogar-ne-briga in obraza sovražim-vas-vse-počnite-z-mano-kar-hočete-bom-potrpela), se ji zdaj na lice prikrade tudi en sicer švohoten, ampak iskren nasmešek. Kar je lepo videt.

Uf, štiri petine epizode samega Kraljevega pristanka. Sever, gremo tja. Tormund, Ygritte in klapa, čakajo na Thennce, da se jim pridružijo. Pravzaprav čakajo na okrepitve, ki jim jih je obljubil Mance, te pa prispejo v obliki Thenncev, nad čemer ni Tormund niti malo navdušen. Ker Thennci … oni so ljudožerci. Vsaj termično obdelajo pred zaužitvijo, oziroma ne vem, kaj naj rečem. V knjigi, se mi zdi, je to nekoliko bolj subtilno, če sploh je. In ne tako, da ljudem vse povprek ponujajo en pajs. Je pa to časovno učinkovito, če nič drugega. Vsak gledalec zdaj ve, da se je skupini divježev pridružila skupina še bolj divijih divježev. Nočna straža. Jon, ki je okreval od Ygrittine ljubezni, ima zdaj opravka z novico o rdeči poroki. Če se monologu ob Samovi navzočnosti lahko reče opravek. Sam obvlada, ko je potrebno neko témo narediti nekoliko lažjo za prebavo. Jon je poklican pred svet, ki ga sestavljajo izvršni poveljnik nočne straže, Alliser Thorne (za katerega mi še vedno ni jasno, kaj je počel v Kraljevem pristanku in zakaj ni neživčeve dlani ter sporočila osebno dostavil malemu svetu — oziroma zakaj tega niso pokazali), moister Aemon, Janos Slynt (ki si je po izgonu na Zid očitno pripomogel in nekam priplezal), nekdo in nekdo, ki bi lahko bil Bowen Marsh iz prve sezone (skrajno desno).

Nočna Straža

Jon jim prizna vse. Od šmiranja z Ygritte, do uboja Qhorina Polrokega, posvari pa jih tudi pred bližajočim se napadom ter dejstvom, da je skupina divježev že na tej strani Zidu. Kar dobro ga prepucajo. Thorne že po defoltu ne mara Jona, Slynt je Slynt (bad cop gone worse) … edinole moister Aemon da Jonu toliko fore, da mogoče pa vseeno ne laže. Čeprav priznajmo si, da je kar nora zgodba. Sploh, ko je enkrat govora o velikanih.

Dany ima novega Daaria Naharisa. Ki skupaj s Sivim Črvom tekmuje v tem, kdo lahko dlje z iztegnjenimi rokami drži svoj meč. Vzporedno s tlemi. Kar se khaleesi (ker je v kadru sem in tja še vedno opaziti kakšnega Dothraka) ne dopade in igri hitro naredi konec. Sivi Črv in Missandei si nekaj bléndata, imata neko kemijo, čeprav zdi se mi, da sem enkrat nekje prebral, da sta v seriji brat in sestra. Ne vem, verjetno bomo še videli. Nov Daario pristopi do Daenerys, ji prinese neko podrast, ampak ona je ledenik. Verjetno ga še ne pozna prav dobro. Hja. Smerokazi za Meereen. Križani otroci. Zmaji, jebela. Drogon je res bistveno večji od ostalih dveh. Več očitno prihodnjič. Tole danes je bil res samo nastavek.

Ostane še moj najljubši del otvoritve sezone. Arya in Pes. Briljanten tandem, kjer obadva enakovredno parirata drug drugemu. Najprej bi Arya svojega konja, potem ji Pes razloži, da ne, potem bi jedla, potem prispeta do krčme, kjer Arya opazi starega znanca Polliverja — možakarja, ki ji je zasegel Iglo in ubil njenega prijatelja, Lommyja Zelenorokega.

“What the fuck’s a lommy?”

Vse skupaj se prične dokaj mirno in Polliver se do njiju obnaša dokaj skulirano. Kar se spremeni, ko se Pes enkrat podkrepi s pivom (ker na prazen želodec se pa on ne bi tepel). Ta mu da strašno moč — beseda da besedo in začne se spopad. Pes proti petim. Na koncu udari še Arya, ki Polliverju sune Iglo in mu prebode vrat — enako kot je on storil Lommyju. In vse skupaj pospremi s primernim besedilom, tako da zadeva res izpade kot rekonstrukcija prizora iz druge sezone. Arya dobi svojega konja, Pes svojega piščanca in dvojec skupaj odjezdi v sončni zahod.

Prilagam še predogled za drug teden.

Še pet dni do enaintridesete epizode. Še. Pet. Dni. Pa še nobenih plakatov nisem videl, jebela. Ne na tablah, ne na blokih, ne na avtobusih, ne na avtobusnih postajah. Nikjer. Še pet dni. Zdajle mi na blogu manjka opcija za označitev trenutnega razpoloženja, ampak se bom znašel s tem, kar imam.
volja: židana :)

Nov napovednik! Spojlerji! Tale prizor z gradom, za katerega sem nekdaj mislil, da je Harrendvor in si kasneje premislil v prid gradu Črnina … in se zdaj spet nagnil k Harrendvoru, oziroma celo h Grozotrdbi (Dreadfortu) … se je pojavil v vseh trejlerjih doslej. Če snidenje očeta in sina Bolton kronološko dejansko paše zraven (kar pri prikolicah daleč od tega, da bi bilo to nujno), potemtakem je moj denar trenutno na Grozotrdbi. Pa tudi Locke je v ozadju — ampak zdaj sem že tolikokrat brcnil v temo z mojimi špekulacijami in jih potem prirejal in popravljal, da je povsem vseeno, če neham in se skrijem. Braavoški titan in mesto Braavos nasploh gladko ukradeta tole minuto in pol. Tule pa moram reči, da so ustvarjalci presegli moja pričakovanja in predstave — niti pomislil nisem, da bi bil Braavos lahko tako kul. Jaz sem imel v glavi zmerom samo eno dokaj standardno pristaniško mesto ala Portorož, s trgom in nadpovprečno velikim kipom sredi njega. Jaz se v bistvu ne spomnim natančno, ampak na Winter is Coming je nekdo zastavil eno skorajda disertacijo, kako otoki niso “pravilno” razporejeni in ne vem kaj še vse, ampak kar se mene tiče, je tole prima. Vsi trije zmaji, evo, še en CGI špektakel. Kul, kul. Če zaključim brez da bi preanaliziral vse skupaj, mogoče z nekoliko bolj obskurno opazko; Stannis z istimi besedami kot zadnjič, ampak nekoliko drugačnimi. Namesto “be (a page …)” v tem trejlerju reče “become …”. Ne vem, kako bi si kdorkoli pomagal s tem podatkom, ampak slučajno sem porajtal. Good for me, ne? :D

Hja. Nič. Zanimiva sezona se nam obeta. Bojda z ogromno akcije; John Bradley (Samwell Tarly) je v nekem intervjuju omenil, da ima ta sezona kakih pet epizod, ki se lahko brez sramu kosajo s finali (oziroma “predfinali”) prejšnjih. Še 28 dni in približno pol ure.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.