Noč čarovnic se bliža — je že skoraj tu — in plan je sledeč; pripraviti spisek kompendij (beseda spisek razblinja gotsko atmosfero, ki jo želim ustvariti, in kot taka ni primerna za ta kontekst) creepypaste, podobno, kot sem to nekoč že storil.

Zadnje čase precej (preveč, precej preveč) časa porabim na NoSleepu. Zdaj že ne toliko, ampak bilo je obdobje … No, pustimo to. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed t.i. podredditov. Kaj je podreddit? Podreddit je ena izmed podstrani reddita. Kaj je reddit? Baje prednja stran interneta. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed podredditov, kamor ljudje pišejo praviloma strašljive zgodbe, ki so se jim, pozor, zgodile. Oziroma to je eno izmed pravil tega podreddita. Zgodbe morajo biti kot anekdote in nihče izmed komentatorjev ne sme (vsaj ne naglas) dvomiti o njih verodostojnosti. Obstajajo neke smernice, ki naj bi NoSleep objave ločevale od klasične creepypaste (oziroma jih delale za nekakšno podmnožico creepypaste), ampak te smernice so točno to: smernice. In ne stroga pravila. Vse to pravim, ker vas bom v nadaljevanju zapisa verjetno preusmeril tja, vsled česar se mi zd krajša predstavitev na mestu.

pasta

Otvoril bom z meni najljubšimi prispevki, tam gori — s sklopi zgodb o črni plesni. Zadeva je glomazna sto na uro in k sreči je nekdo pripravil indekse. Začnete s tem, nadaljujete s tem in nato še s tem. Ko sem rekel glomazna, sem mislil glomazna. Vsaka izmed treh povezav vsebuje cerka deset zapisov, iz perspektiv večih likov in dejansko ne vem; ali je vse to dejansko spisal en človek, ali je avtorjev več. Ker sploh pri tretjem sklopu sem imel občutek, da je avtor začel, bil deležen feedbacka tipa: “Pazi se, stari, to je zih una črna plesen,” in nato sklenil: “Eh, jebeš, pa naj bo črna plesen.” Tovrstno šlepanje je na NoSleepu prepovedano; vse kar pravim je, da možno, da gre za kolaboracijo večih avtorjev (izmed katerih so se nekateri pridružili kasneje in nenačrtovano). O sami štoriji bom rekel zgolj … Nič, napisal bom en sinopsis. Nekje v Ameriki imajo črno plesen. Ki ljudi spreminja v stvore. Good stuff. In sumim, da še nismo slišali (prebrali) zadnje o črni plesni.

Druga štorija, ki sem jo prebral v teh dveh letih, odkar sem zadnjič sestavljal kompendij, je pašta z naslovom Doors. Niti ni ne vem kako grozna ali nagravžna ali kaj tretjega … Je pa izvirna in dobro spisana. Rahlo shyamalanovska. V bistvu je vse, kar povem, potencialni kvarnik. Bolje, da utihnem.

The Lost Town of Deepwood, Pennsylvania. Še ena daljša z NoSleepa (in kolikor vidim, ima po novem tudi dve nadaljevanji — za katera ne jamčim, ker ju še nisem prebral). Zgodba o otroku, čigar družina se konstantno seli in na eni točki konča na nekem čudnem podeželju … Je, če prav pomislim, kliše. Ampak avtor ga tu spretno obrne in iz njega naredi, če se ne motim, zmagovalko januarskega natečaja (pozabil sem omeniti — na NoSleepu konstantno potekajo razni natečaji). In opa. Zdajle sem našel tudi avtorjevo ime. Avtoričino*. C. K. Walker, če komu kaj pomeni. Iz Arizone.

Vem, že v začetku sem zamrazil s temi obsežnimi virtualnimi bukvami, ki bi jih moral hraniti za konec, ampak tako pač je. Za kompenzacijo še naborčič kratkih:

  • Wake Up
  • Masterpiece
  • The Smiling Man
  • Pa vse najboljše za dan reformacije!
    Razmišljam, kako bi začel tale raport. Slik ipak nimam. Oziroma imam. Dve — ki delujeta, kot bi slikal makete iz Lego kock. (Razlog je stara zgodba — fotoaparat na telefonu.) Kaj konkretnejšega je verjetno moč najti na katerem izmed konkretnejših portalov. Imam dva posnetka, ampak na enem se bolj kot karkoli (ali pač kogarkoli) drugega sliši mene, kako izven melodije tolčem besedilo komada The Ferryman (in tako po svojih najboljših močeh asistiram pevcu Paulu Watchornu). Še vedno se namreč nisem privadil, da je, kadar snemam, najbolj fino, če sem tiho. Tako da objavljam en posnetek. Vse, kar imam. Peggy Lettermore. Slika je zanič, dočim zvok je kot se šika (no thanks to me).

    Kot je razvidno že iz posnetka, je bilo vzdušje nekoliko bolj umirjeno kot ponavadi. Komorno. Po moje tudi (ali pa predvsem) zaradi lokacije. Križanke so bile le Križanke, dočim Hotel Union je le hotel. Poleg tega pa — baje, jaz ne vem, pravijo — smo Slovenci dokaj zadržan narod. Pa tudi udeležba, se mi zdi, je bila slabša kot ponavadi. To gre verjetno pripisati dejstvu, da ni bilo skorajda nobene reklame. Dobro, jaz zdajle razlagam in razpredam, kot da so bili Legendsi že ne vem kolikokrat v Sloveniji, čeprav to tehnično ne drži. The Dublin Legends so nas včeraj obiskali prvič. In obisk je bil legendaren. Kljub ne najbolj bajni udeležbi in kljub dežju (saj smo bili pod streho, ampak dež v nobenem primeru ne pomaga), so nam sivi gospodje postregli z dvema urama fenomenalnega programa. Ki se nekoliko razlikuje od ustaljenega repertoarja Dublinersov, ampak tako je, kar se mene tiče, prav. Pol članov zasedbe je novih (že dobro leto, če ne celo dve) in z novimi člani so prišle nove moči (dočim nekatere stare so se nekoliko umaknile). Patsyja in njegovo ljudskost je zamenjal njegov banjo profi brat, Paul, legendarnega Johna Sheahana in (prav tako legendarnega) Barneya Mckenno pa bodisi Gerry O’Connor, bodisi Paul Kelly. Tokrat je violino ter banjo vihtel slednji, saj ima prvi polne roke dela z drugo turnejo.

    dublinlegends

    Ansambel je to pot napovedal Vlado Kreslin, bojda njihov stari znanec. Njegove beltinške angleščine po pravici povedano nisem najbolje razumel, ampak očitno jih je napovedal pravilno, saj so se nedolgo zatem že slišale prve note njihovih dveh tradicionalnih štarterjev, Fermoy Lassies in Sporting Paddy. Seán Cannon nas je nato pozdravil v slovenščini in nakar brez heca; gremo naprej, skladba za skladbo. Zdaj, cele set liste se resnici na ljubo ne spomnim — nekaj je bilo za vsakogar. Balade, poskočnice … Tudi pokloni bivšim članom. Barneyu v čast sta Eamonn in Paul (Kelly) urezala reela Swallow’s Tail in The High Reel, Paul (Watchorn) pa se je Luka Kellyja spomnil z napevoma School Day’s Over in Hand Me Down My Bible. Kar je morda nekoliko nenavaden, a zato nič manj dobrodošel izbor. Pa tudi Paul se odlično vživi in odinterpretira tega skorajda legendarnega (vem, da se nekoliko ponavljam s to legendarnostjo, ampak … for the lack of a better word) Dublinerja. Ušel nam ni niti Seánov skorajda obvezni komad v gaeliščini, čigar naslova se, moram priznati, ne spominjam. Ni bil Cill Cháis. Seán se je pošalil, češ da pesem izhaja nekje iz šestnajstega stoletja in da je tako še starejša kot on. In da vse to ve zgolj zato, ker si je prebral članek na Wikipediji. Po približno eni uri je prišel na vrsto prvi premor. Gospodje so se umaknili v zaodrje, kjer so jih čakali štirje kozarci mrzlega … mleka (kot so se pošalili), jaz pa tja, kjer se še največji heroji userjejo in nato do šanka … Organizatorjem štejem v plus, da s pijačo niso komplicirali in da smo jo lahko brez težav nesli v dvorano (feature, ki ga Križanke nimajo), v minus pa moj minus v denarnici. Hotelske cene.

    Polčas numero 2. Ne vem, kakšno mleko so možakarji pili v zaodrju (od dirkalne kobile?), ampak tempo se je v drugi uri samo še stopnjeval. Občutek sem imel, da bi šel narod z veseljem na noge, če se ne bi sekiral, češ: “Potem pa tisti za mano ne bodo nič videli. V hotelu smo. Kaj bodo pa mislili?” Po slovensko, pač. No, saj ne, da sem bil sam kaj boljši. Padlo je tudi nekaj presenečenj (v resnici ne vem, ali v prvi, ali v drugi uri — kar pomeni, da tole morda ni povsem kronološko). Vsaj dva mi zdajle padeta na misel. Najprej; nisem računal, da bom ta večer poslušal Jambalayo (On the Bayou) Hanka Williamsa. Morda ne bi smel biti presenečen, saj imata ameriški country in irski folk nenazadnje iste korenine, ampak sem bil. Sam sem vedno obrajtal obe zvrsti, ampak nekako ločeno (na eni zgoščenki Američane, na drugi Irce). Nekaj je vmes, nekaj ju ločuje. Morda ocean. Zato sem bil (in sem) nad slišanim zelo navdušen. Tak občutek sem imel, kot ga imajo, si predstavljam, arheologi, ko odkrijejo nek manjkajoči člen. Drugo presenečenje večera? Eamonn Campbell, ta tiha gonilna sila ansambla, je pel. Komade, ki jih je nekdaj pel Ronnie Drew. Najprej Dicey Reilly in nato še Seven Drunken Nights. Slednjega je posvetil Draganu Buliću, ki se te dni odpravlja v pokoj, in Andreju Šifrerju, ki je, kot vemo, pred leti napravil slovensko priredbo (Sedem Pijanih Noči) in ki je bil prav tako med občinstvom. Odlični izvedbi obeh komadov. Druga ura se je obrnila še hitreje kot prva in kmalu je prišel na vrsto Whiskey in the Jar, ki že tradicionalno naznanja zaključek koncerta. Dvorana je šla tu (končno) na noge in pela zraven — mimogrede, ponavadi so, če se ne motim, na koncertih igrali prvo, drugo, četrto in šesto kitico, dočim to pot prvo, tretjo, četrto, peto in šesto. Slučajno sem opazil. V podaljških sta sledila še Wild Rover in Molly Malone, nakar so se Legendsi še zares poslovili. In (tudi tokrat) obljubili, da se še vrnejo. Velja izpostaviti, da so se do zdaj še vsakič. Vsi štirje so se nato prestavili v avlo, kjer so se podružili z občinstvom in podpisali nekaj cedejev ter kart — za kar vsa čast tako njim, kot organizatorjem. V Križankah se tega niso šli.

    Skratka. Odličen koncert, kapo dol.

    Dvakrat. Dvakrat v štirih mesecih (to je enkrat v dveh in polkrat v enem, če pokrajšam) sem obiskal avtomat za kavo. Mislim … ne vem? A obstaja kak servis za te zadeve? Ker glasovi, ki jih ta stroj spušča … Če bi mi na glavi pristajal helikopter, si predstavljam, bi bil podvržen podobnim decibelom. Kot, da sem naročil ne vem kaj. Prilagam dokazila. S slovenskimi podnapisi.

    Parkelj hodi, tam po blatu,
    repa za obaro ni zadost’.

    Saj res — pa to sploh paše v obaro?
    Ali je bolj za kompost?

    Kompost, sem rekel, pa ne vem.
    Verjetno to bo malo mem’.

    Okej, priznam, nekoliko sem skrenil,
    še eno sled bi vam odklenil.

    Kaj slonov nos lahko bi bil,
    če z njim neb’ trobil, ampak ril?

    Uganka tale zdaj je mimo,
    vsi trije čakajo na zimo.
    repa

    Follow

    Get every new post delivered to your Inbox.