The Departed, In Bruges

Kot bi nekomu za rojstni dan kupil oboje, mačko in psa. Tako je ravnala ljubljanska univerza, ko nam je poleg frej tedna, za božič naklonila še goro seminarskih. Kljub temu sem se odločil, da bom ta teden posvetil čekiranju raznih filmov in začel sem z dvema, ki se mi sicer že dolgo valjata po raznih mapah na računalniku, dvema, ki sta bila že dolgo v planu.

Začel bom s filmom The Departed. Gre za dve in pol urno kriminalko, ki jo je režiral Martin Scorsese. To je okrog devet tisoč sekund in če predpostavimo, da vsako sekundo sestavlja trideset sličic, to pomeni dvesto sedemdeset tisoč sličic. No, in na vsako vsako izmed teh sličic je Scorsese napisal: “OBVLADAM.” In res. The Departed je kot poper hud triler, ki spremlja dvojno agentstvo dveh mladih policajev, Billyja in Colina, ki sta ju upodobila Leonardo DiCaprio in Matt Damon. Možakarja sta zrcalni sliki drug drugega. Billyja je policija, pod taktirko stotnika Queenana(Martin Sheen), podtaknila irskemu mafijcu Costellu(Jack Nicholson), zlatoustnega Colina pa Costello policajem. Zrcaljenje se ne konča pri glavnih akterjih, pač pa se nadaljuje tudi pri omenjenih šefih, Queenanu in Costellu, vsak izmed katerih ima svojo badass desno roko, prvi narednika Dignama(Mark Wahlberg), drugi pa neizprosnega Frencha(Ray Winstone). Kar se tega tiče, je film zelo uravnotežen in dosleden do obeh strani, kar pri gledalcu pušča nekakšen vtis vsevednosti, vtis, da je vse pod kontrolo. Za preobrate, ki nas posledično seveda vržejo na rit, tako skrbijo liki, ki jih pa nimamo pod kontrolo, liki, ki so nam ušli pod radarjem. In točno za tovrstne bonbončke sem pred časom govoril, da jih manjka, saj sem jih v zadnjih letih zasledil samo v Martinovih knjigah.

Na neki točki v igro vstopi tudi psihologinja Madolyn(Vera Farmiga), ki je v duhu filma ravno tako razdeljena na pol. Scorsese je očitno zrcalo postavil prav nanjo in tako je ravno ona tista meja med obema špicljema, posredno pa tudi med Costellom in Queenanom. To pravim zato, ker punca ne ve natančno kam bi se dala. Najprej jo zapeca duhoviti Colin, kasneje pa še nekoliko bolj jebački Billy.

Skratka, da zaključim; film je akcijski vrtiljak, poln zgoraj omenjenih preobratov, kar gre od mojstra, kot je Scorsese, tudi pričakovati(nenazadnje je zanj dobil tudi Oscarja). Odlično deluje tudi izredno močna, predvsem pa uravnotežena igralska ekipa. Kot mafijec še posebej izstopa Nicholson, kar je itak normalno… če dobro pomislim, mi zdajle na pamet ne pade niti en slab Nicholsonov film, oziroma ne… mi. The Pledge mi je bil totalno brezvezen. Če bi že moral kaj pošimfati, bi pošimfal uvod, saj se mi je ta zdel nekoliko predolg. Ker je film dolg že sam po sebi, bi lahko vsaj pri uvodi malo prišparal. Sicer pa brez besed. Priporočam. Vsem.

______________________________________________________________

Drugi film, ki sem ga v resnici gledal nekaj ur pred prvim, pa je film In Bruges. Opredelil bi ga kot neko hudo fuzijo drame, komedije in akcije(lol… sem mislil, da odkrivam toplo vodo… točno to piše tudi na IMDb :D). Zgodba o dveh morilcih, Kenu(Brendan Gleeson) in Rayu(Colin Farrell), ki ju šefe pošlje v belgijsko mestece Bruges na oddih po napornem delu, kjer je Ray pomotoma ustrelil majhnega pobiča. Ken je možakar v tistih letih, ko ga nekoliko bolj od žive, zanima neživa narava in se mu mesto z bogato zgodovino dopade, medtem ko je Ray nekoliko mlajši in se mu za stare bajte gladko jebe, zato se raje loti raziskovanja žive narave ter uhvati domačinko Chloe(Clémence Poésy). Potem je tu še pritlikavec Jimmy(Jordan Prentice), ki v brugesu ravno snema film. Kar se tiče smešnih momentov v filmu, so nekje pri vrhu vsekakor vse Rayeve interakcije z Jimmyjem, saj ga sprašuje vprašanja tipa: “Razmišljaš o samomoru, ker si pritlikav?” To ga sprašuje na tak način, da gledalec ne more vedeti zares… ali ga zafrkava, ali misli resno. Bodisi prvo, bodisi drugo, Jimmyju gre to blazno na živce.

Vse skupaj se zakomplicira, ko Ken od šefa Harryja(Ralph Fiennes) prejme klic, da mora ubiti svojega partnerja. Če ubiješ otroka, je, kot pravi Harry, to tako hudo, da si zaslužiš samo še smrt. To, da si sekundo pred tem ubil duhovnika, je OK. Ken najde Raya v parku na klopci in v trenutku, ko se mu približa od zadaj, da bi ga ustrelil… Ray izvleče pištolo, da bi se ustrelil sam. Tudi njega namreč razžira krivda za dečkovo smrt. In ja… Ken mu to prepreči, saj že od začetka ni bil preveč navdušen nad tem, da mora ubiti kolega. Ob tem pa nerodno skrije pištolo za hrbet(seveda ne neopaženo), podobno kot bi otrok skril… ne vem… nekaj kar bi pred tem nekomu vzel. Ta prizor je čisti presežek. In kljub temu komičnemu podtonu, ki spremlja cel film, uspe režiserju Martinu McDonaghu zbrati zadosten dramatični moment, da gledalca ob naslednjem prizoru močno stisne. K temu momentu seveda določen delež prispeva tudi legendarni Dubliner Luke Kelly, čigar glas slišimo v komadu, ki spremlja ta prizor.

V naslednjem prizoru se ta dramatični naboj(povsem fizikalno) spet pretvori v komičnega… ko umirajoči Ken Rayu ponudi svojo pištolo, da se bo lahko branil pred pretirano načelnim šefom Harryjem, ki je pred tem seveda priletel v Bruges, da bi sam dokončal tisto, česar Ken ni mogel. Pištola se je med padcem seveda polomila in iz nje štrli vzmet. Na podoben način navduši tudi konec, ko Harry pomotoma ustreli pritlikavca Jimmyja, za katerega misli, da je otrok. Zato seveda na licu mesta stori samomor, saj enostavno ne more mimo svojih načel. No, in ravno to se mi zdi, da je tisto, kar najbolj odlikuje ta film. Ta izvirnost, nekoliko črn humor in to briljantno preklapljanje med različnimi žanri. Ta film definitivno spada na isto polico kot meni odlična Perrier’s Bounty ter letošnji The Guard. Pa ne samo zato, ker v vseh treh nastopa Brandan Gleeson(je pa vsekakor treba priznati, da so mu takšni filmi pisani na kožo), pač pa tudi zato, ker so vsi trije šolski primeri prelivanja črne komedije z resnejšimi žanri. In v tem okviru se lahko Američani samo skrijejo, ker jih otočani gladko šišajo. Suma sumarum je tole zelo pošten filmčič, ogled katerega vam lahko brez slabe vesti prav priporočim.

LP Pepi… u, aja… vesele božično novoletne praznike. Jebela, čist pozabu. Prilagam komad, k ga je Resnik letos igral na Pivu in cvetju. Ja… julija. Klik. 😀

Advertisements
3 comments
  1. Zanimivo, da ob In Bruges omeniš še Guarda, saj sta režiserja obeh filmov brata…

  2. Pepi said:

    Jp… sej Martin McDonagh je bil pa producent pr Guardu. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: