Igra prestolov – Kar je mrtvo, ne more umreti

Opažam, da se ta sezona, zaradi naraščajočega števila novih likov, poslužuje izključevanja določenih zgodb iz določenih epizod, precej bolj kot prejšnja. To seveda razumem in je logično, ampak zakaj to pravim; to pravim zato, ker se sprašujem, če so recapi prejšnje epizode vzlic tega sploh še na mestu. Mogoče bo bolje, če se v bodoče, ali pa vsaj tokrat, namesto obnove prejšnjega tedna, raje spomnim vseh nastavkov vseh prejšnjih epizod (ali sezon), pomembnih za aktualno.

Zato se za začetek najprej spomnimo gospoda Renlyja, najmlajšega izmed Robertovih bratov, ki je v prvi sezoni Nedu ponudil sto vojakov za izvedbo coup d’étata, po Nedovi zavrnitvi pa s svojim ljubimcem Lorasom iz hiše Tyrell, podurhal iz Kraljevega Pristanka. V preteklih dveh epizodah smo izvedeli, da se je zdaj tudi sam oklical za kralja in da ob (skoraj) polni podpori sil Neurnih Dežel ter Dalje, koraka nad prestolnico. Zdaj pa še k nekoliko frišnejšim, ali pa tudi ne, dogodkom; Branu se je začelo sanjati, da je Poletje, Theon se je vrnil na rodne Železne Otoke z nalogo, da za kralja Robba rekrutira svojega očeta, Tyrion je pričel s čistkami malega sveta, Yoren skuša Aryo spraviti do doma … Jon pa jih je, nazadnje ko smo ga videli, od Crasterja dobil po dahpapi, ker je, jasno, vtikal nos, kamor ne bi smel.

Ta teden imamo opravka z eno zelo pošteno epizodo — meni zaenkrat najljubšo, manku Zmajevega Kamna, navkljub. Táko, z ogromno spremembami, ozirajoč se na knjigo, da se ob vse posamič niti ne bom spotikal, ampak spremembami, ki delujejo, ki niso kot tisti ponesrečen Mezinčkov prizor s Cersei v prvi(enajsti) epizodi in ki so nujne za strnitev devetstotih strani v deset petdesetminutnih epizod, pri čemer je ključno to, da gledalca ne opeharjajo za izkušnjo, ki jo ponuja knjiga. In všeč mi je kontinuiteta, ki daje vtis, da gledamo, ne serijo, pač pa film, razsekan na deset delov.

Kljub menjavi režiserja — stolček je tokrat zasedel Alik Sakharov, primarno sicer snemalec — “Kar je mrtvo, ne more umreti” tako začne točno tam, kjer je “Nočne dežele” končala, kar je super, ne samo zaradi omenjene kontinuitete, ampak tudi zato, ker nas je (sklepam) vse matralo, kako se bo Crasterjevo posredovanje izšlo za Jona. Niti ne tako slabo, bi rekel. Par podpludb, pretekel rok trajanja njihove dobrodošlosti v Crasterjevem braniku ter (še ena) poveljnikova pridiga. Naj se popravim. Čisto vse spremembe v tej epizodi spet niso kul. Nekoliko me je zmotila Mormontova sprijaznjenost s Crasterjevim ravnanjem, saj po mojem mnenju ni konsistentna z inicialnim razlogom za ježo nočne straže na Sever, torej tistim mrtvečevim vstajenjem iz prve sezone. Sledi prizor, v katerem se Sam poslovi od Žiljke. Sam med drugim omeni tudi svojega fotra, zaradi katerega je sploh moral na Zid in ki zdaj, kar je pravzaprav kar nekoliko ironično, podpira Renlyja Baratheona. Mi ga bomo verjetno spoznali šele v eni izmed kasnejših sezon. Simpatičen prizorčič, skratka, nisem pa ujel, kaj je tista reč, ki jo izroči Žiljki. Izgleda kot nekakšna solnica. Kot kaže, gre za nekakšen pripomoček za šivanje, čeprav … šivanka ni, cvirn pa tudi ne, tako da ne vem.

Še vedno zmerno do pretežno na Severu, natančneje v Zimišču. Upam si reči, da je tale skozi-kvovolkove-oči del boljši, od vseh tovrstnih delov poprej, zasluge za kar gredo v večji meri temu, da skozi oči Poletja tokrat ne opazujemo samo nežive narave, ampak tudi ljudi, ki se temu primerno odzivajo. Dodan je nek koncept interaktivnosti, ki je prej mogoče manjkal. Sledi daljša debata med moistrom Luwinom in Branom, katere tema so prav te sanje in magija v splošnem. Tu Luwin pojasni svoj nekoliko bolj pragmatičen pogled na čarovnijo,  ki nekoliko spominja na našo korelacijo med religijo ter znanostjo, par besed pa nameni tudi moistrski verigi in nje členom. Donald Sumpter, ta veteran televizijskih ekranov, se v vlogi moistra Luwina tu zares izkaže, kar je tudi razlog, da sekvenca, vsaj po moji oceni, izpade tako moistrsko, kot izpade.

Premierno, Renlyjev tabor. Kot kaže, se jim nikamor ne mudi, saj na vsake par korakov priredijo turnirčič. Bor med Lorasom in Brienne je lepo skoreografiran. Na tej točki se lahko ponovno priklonim kostumografom in njihovemu posluhu za detajle. Brienne v roki namreč ne drži kar nekega xyz generičnega ščita, pač pa ščit z grbom svoje hiše, hiše Tarth, kar vsaj najbolj tr00 fanom, si predstavljam, veliko (ali pa vsaj malo) pomeni. In ne samo to. Tudi ščiti gledalcev so si med seboj različni. Kogar dolgočasim, naj mi oprosti, ampak jaz sem pač sucker za heraldiko Zahodnjega. In še en shout out kostumografom. Gizdalinskega Renlyja iz prve sezone, so uspeli predelati v nekaj, vsaj kolikor toliko podobnega kralju. Od vseh kontenderjev za prestol zdaj v bistvu najbolj kraljévo deluje prav on.  Po fajtu, skratka, na prizorišče prispe Catelyn, ki vse te bleščeče fasade ne kupi. Izpostavil bi prizor s sprehodom, kjer se kralj ustavi in pokramlja z nekim plebejcem, kar je pametna poteza s strani scenarista, saj gledalcu pomaga razumeti, zakaj raja podpira Renlyja in ne Stannisa. Kasneje si Cat nekaj besed izmenja tudi z Brienne, pri čemer obe igralki svoji vlogi odigrata dostojno, ampak … jebela, kako velika je Gwendoline Christie …

Za tem nekaj Renly-Loras cvajtakterske, če se za moment poslužim Serpentinškovega izrazoslovja, akcije, ki smo je vajeni že iz prve sezone. Tokrat nobene dodane vrednosti, le opomin, da je Renly glede tega v dokaj kočljivem položaju. Bolj kot to, pa me ja navdušil naslednji prizor, ki se začne, ko na prizorišče pride Lorasova sestra, Margaery. Pa ne (samo) zaradi Dormerjevkinih jozeljnov, da se razumemo, pač pa zato, ker je lik Margaery vzpostavil povsem drugače kot Martin v svojih knjigah. Za razliko od naivnega dekleta, je Margaery v seriji precej starejša in kar je mogoče še pomembneje; punca je že od samega začetka huda plejerka in točno ve, katero figuro na plošči predstavlja. Točno ve, kaj bi za hišo Tyrell pomenila njena odpoved. Točno ve, da ima pred seboj edinstveno priložnost. In točno ve, kaj gre kam. Veliko bolj kot Renly, naprimer. In še marsikdo. Ali bo ta sprememba v nadaljevanju pomenila kak učinek metulja, lahko le ugibam, rekel pa bom, da mi je ta verzija Margaery zaenkrat kar všeč.

Železni otoki so tokrat poskrbeli za par močnih sekvenc, prva izmed katerih je planiranje vdora na Starkov teritorij.  Žal. Ko je Robb od sebe poslal svojega talca, Theona, je s tem odstranil edino varovalo, ki je gospoda Balona držalo stran od ponovnega poskusa upora. In Balon tudi tokrat udriha po Theonu. Celo dobesedno. Kakor Theona ne maram, moram vseeno priznati, da ima point. Fotr je bil namreč tisti, ki je zasral situacijo devet let nazaj in njegova jeza zdaj, je vse prej kot pravična. Odziv, ko mu Theon navede dejstva, je seveda temu primeren. Ah, fotri … kreganje z njimi, pravzaprav s predniki nasploh, je zagamana reč, saj imaš lahko stokrat prav, pa boš na koncu vedno izpadel mulc, ki nima pojma. En tak Mount Everest kreganja, ki je atraktiven ravno zato, ker je težko osvojljiv. No, nekoliko sem odplaval, mislim pa, da ne povsem iz konteksta.  Theon se tako znajde v dilemi; ali Starki, ali Greyjoyi … ki pa se ne izkaže za pretežko, saj se, drek, že v naslednjem prizoru izreče za slednje. Balon in Yara, oba, sta fanta svinjsko nadmudrila. Če je kdo bral Toma Sawyerja, se mu bo ta situacija zdela znana. Kaj je storil Sawyer, ko se mu ni ljubilo prepleskati ograje? Kolege je prepričal, da je pleskanje špica zabava in na koncu so mu, da jim je posodil čopič ter barvo, ti kolegi še plačevali. Biti Greyjoy je očitno “špica zabava” … Theon je za to zabavo plačal z izdajo Starkov, najboljše od vsega pa je, da za to ni bilo potrebno tako rekoč nobenega prepričevanja. Njegovo spreobrnjenje se nato simbolično sklene s krstom, kar izvede nek brezimen duhovnik Utopljenega boga, ne Aeron, da ne bo kdo mislil. Kar je mrtvo, ne more umreti!

V Kraljevem pristanku se Tyrion ubada s Shae, ki se, kot kaže, dolgočaaaasi na polno. Bojim se, da sem pred dvema tednoma prekmalu pohvalil “rastoče igralske sposobnosti” Sibel Kekilli, saj mi v tem delu ponovno deluje nekoliko medla. Kakor koli, Tyrion ji, kot lek za dolgčas, priskrbi delo Sansine spletične, nad čemer ne ena, ne druga, nista navdušeni. Ne pretiravam, če rečem, da sem za trenutek celo pomislil, da bo Shae Sanso pretepla s krtačo za lase. Krivda je seveda obojestranska. Shae je zanič spletična, Sansa pa je pač gospa, vzgajana za dvor, in zanič spletičen ni vajena. Sansi še nisem povsem oprostil incidenta z Joffom ter krvovolkom z začetka prve sezone, ampak večerja z bodočo taščo se zdi naravnost kruta, od vseh prisotnih pa se za najbolj skuliranega izkaže Joffreyev mlajši bratec, princ Tommen. To troje štima, da ne bo pomote, ampak kar se Kraljevega pristanka tiče, to troje ostane v senci Tyrionove trojne ukane, ki po dovršenosti brez prevelikih naprezanj prekaša preostanek (skoraj) cele epizode. Scenarij, glede na knjigo, vse skupaj nekoliko poenostavi, a nič zato … stvari, ki ta izsek dvigujejo nad ostale, so briljantna žirija, briljantna igra in briljantna montaža. Zakaj gre; Tyrion izvede en kratek testič zaupanja nad tremi člani malega sveta. Pycellu pove, da namerava dati princeso Mycrello zamož v Dornijo, Varysu, da jo kani poročiti s Theonom Greyjoyem, Mezinčku pa, da jo bo omožil v arrynski Dol. Vse zavoljo sklepanja novih zavezništev. Vsakomur izmed trojice tudi naroči, da tega pogovora ne sme izdati kraljici, a glej ga zlomka, kraljica vseeno izve … da bo Mycrella odposlana v Dornijo, kar je tudi dejanska resnica in ne samo izmišljotina, namenjena iskanju ovaduha. Sledi še en kul pogovor Tyriona s Cersei, ki bi lahko služil tudi kot šolski primer petih faz žalovanja ob izgubi; zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Tyrion je tačas že popravil teste. Mezinček in Varys sta naredila, Pycelle pa je padel, za kar je bil kaznovan z izgubo brade in ječo. Rekel bom, da je Škratovo obračunavanje z vsemi tremi izpadlo sila posrečeno, vseeno pa bi izpostavil Varysa in njegovo uganko in v bistvu kar cel prizor. 1A. Škoda, edinole, da so ta Varysov govor uporabili v vsaj desetih trailerjih in posledično deluje nekoliko obrabljeno. Mogoče ne bi tako govoril, če vsakega izmed teh napovednikov, ne bi videl vsaj petnajstkrat, ampak škoda je že storjena.

Epizoda se tokrat sklene z Aryinim delom zgodbe. Spet … ogromno sprememb, nekaj združenih delov, ampak stvar kot celota kar štima. Yoren debatira z Aryo o maščevanju svojega brata ter o tem, kako se je sploh pridružil nočni straži. Takole se še nista imela prilike pogovoriti, vsaj, da bi bili mi zraven, ne, tako da je bil že čas. Nenazadnje ji možakar skuša rešiti življenje. Plus, nekaj informacij o ozadju določenih stvari ali likov, je vedno dobrodošlih. Pogovor prekine donenje roga in pred durmi se narišeta zlatoplaščnika iz prejšnje epizode, le da tokrat nista sama. Tokrat ju spremlja ser Amory Lorch, drugi izmed tako zvanih steklih psov Tywina Lannisterja(prvi je Gregor “Gora” Clegane). Vname se boj, v katerem se sprva pretegne le Yoren. Po pravici, dobil sem asociacijo na Boromorjevo smrt iz Gospodarja Prstanov, le da je ta primer še nekoliko bizarnejši, saj Yorena Lorchevi možje nasadijo na sulice in dobesedno prinesejo pred Lorcha, da ga ta lahko v miru pokonča. Lannisterci zajamejo vse rekrute, Aryi pa nekako uspe prepričati Amoryja, da je Gendry, ki ga iščejo, v bistvu Lommy, ki jo je skupil že prej in ki je imel pri sebi slučajno Grendryjevo rogato čelado. Kako je lahko ser Amory Lorch črnolasega kovaškega vajenca, zamenjal za plavolasega barvarskega, ne bom nikoli vedel, je pa res, da ni Lorch nikdar veljal za pretirano pametnega. Ko je Tywin Lannister, v času Robertovega upora, da bi mu dokazal svojo zvestobo, naročil uboj štiriletne hčerke Rhaegarja Targaryena, Rhaenys, je Lorch to storil na prefinjen način, s petdesetimi vbodi z mečem. Ko ga je Tywin kasneje vprašal, zakaj je potreboval petdeset vbodov, mu je odgovoril, da hudič mali ni in ni nehal kričati. Tywin je kasneje priznal, da če bi Lorch imel toliko pameti, kot so jo bogovi naklonili repi … potem bi deklico, namesto z mečem, ubil s sladkimi besedami in mehko blazino. Toliko o tem.

Tokrat nekoliko pozneje, kot ponavadi, pa vendar.

LP Pepi

10 comments
  1. Medea said:

    Ampak Brienne je ogrooomna, res, za še eno mene jo je 😛 Ali pa dve. Ja, tako je, opažam, da se iz dela v del malo izgubljam. In mi je zato toliko bolj všeč ravno to nadaljevanje končanega, kar si tudi ti izpostavil.

  2. Lisa said:

    Tista zadeva, ki jo Sam da Gilly je naprstnik. Zadeva, ki jo daš na prst, da se ne zbodeš ko šivaš. 🙂

    Komaj čakam naslednji teden. Res.

  3. Pepi said:

    No sej, veš kako. Pomoje je zdej konec vseh teh predstavitev novih likov in bo zgodba v bodoče, upam, delovala bolj koherentno. Ali pa tudi ne. 🙂 Scenaristi imajo dokaj zagamano nalogo, kar se tega tiče. V glavnem, ne obupaj! 😀
    Jebela, Lisa, naprstnik, da je?! Pfff … kdo bi to uganil? :/ Mt bi mu lahko za popotnico dala kak robec, ne pa nekih eksotičnih aparatusov. Ampak to bi bil kliše. Kar se pa naslednje epizode tiče pa; ja! Kar obeta. Konec, torej zadnji prizor, je bojda spektakularen.

  4. Medea said:

    Ah kje, ne bom obupala, seveda ne. Je premalo takih zadev, ki futrajo mojo domišlijo (in sanje 😉 ). Ne sej, ravno zaradi tega izjemno cenim ljudi, ki stojijo za serijo, ker je res neverjetna in po opisih knjig sodeč, delajo prekleto dobro.

  5. Pepi said:

    Ko si že ravno omenila ljudi, ki stojijo za serijo … evo en zakon intervju z Martinom. 25 minut se zdi veliko, ampak GRRM je zabaven možakar (kadar ne sedi doma za tipkalnim strojem in pobija nam dragih likov v svojih knjigah). 😀

  6. Nejc123 said:

    haha GRRM je legenda 😀

  7. Margaery je huda, da dol padeš! njen dekolte me je v sanjah priganjal!

  8. Pepi said:

    Ne morem drugega, kot strinjati se. Z obema. Zaradi Dormerjeve me pa ima, da bi začel gledat Tudorje. Res strupena bejba. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: