Igra prestolov – Harrendvorski duh

Kako gre čas! Smo že na polovici … in to na kakšni polovici, ljudje. Nič ne pretiravam, če rečem, da je to najboljša epizoda izmed prvih petih druge sezone. Do té točke so nam predstavljali nove like ter lokacije in medtem, ko se zavedam, da so predstavitve, zavoljo novih gledalcev, nujne, preteklih epizod, posebno druge in četrte, ne bi mogel označiti za naj-vrhunski-nejši TV program (po standardih, ki jih je postavil prav HBO). Še vedno sta bili dobri, da ne bo pomote … a vseeno nekoliko pod nivojem prve sezone, za kar gre del krivde Martinu, ker je napisal tako kompleksno in nehomogeno zgodbo, del pa tudi scenaristom, ki so, vsaj skozi oči mene kot laika, nekatere dele slabo prepisali. Mogoče je na mestu disclaimer; druge sezone nikakor ne bi rad postavil v senco prve … nenazadnje je bilo tudi lansko leto prvih nekaj delov posvečeno pripravljanju terena. Ampak … samo povem. Mogoče je krivda tudi na moji strani, saj sem nekoliko idealistično pričakoval, da bo šlo že od samega začetka vse samo navzgor. Kakor koli; če je “Harrendvorski duh” res markacija, kot domnevam, potlej se selimo na bolj zelene pašnike. Še prglihanje od zadnjič in akcija.

Ta epizoda otvori nekje v bližini kraja, kjer je prejšnja končala (s tisto brezimno grozoto, ki je pokukala iz gospé Melisandre) — nekje med Neurjevim koncem in Kraljevim pristankom, če sem (ne)natančnejši. Catelyn in Renly prideta do konsenza, do dogovora, podobnega tistemu, ki sta ga pred osemnajstimi leti sklenila Robert in Ned. Ravno, ko se stvari za Starke začnejo obračati na bolje (no, v resnici so bili Starki “na bolje” že tako rekoč celo sezono in je bil vsled tega mogoče že čas za takšno ali drugačno jebo), pa v šotor prpizdi Melisandrin senčni nestvor in iz igre odstrani Renlyja. Naj se na tej točki za moment ustavim. Dober CGI je dober CGI in kot računalnikarja me te stvari vedno fascinirajo. Pri Pixomodu, studiu, ki ima letos čez posebne efekte, so se odlično odrezali, še posebej z vkomponiranjem Stannisovih potez. Vseeno pa se sprašujem, ali je bila vsa ta pizdarija res potrebna, saj bi bil, vsaj tako jaz mislim, nekoliko konzervativnejši pristop verjetno boljši, predvsem pa cenejši. Jaz sem si za prizor vedno predstavljal (Martin ga je v tem duhu napisal) šotorsko platno, z jasno izrisanimi sencami vseh treh prisotnih … iz lepega pa bi se pojavila še četrta, Stannisova, ki bi udarila po Renlyjevi. Si pa predstavljam in se zavedam, da bi bil tak način najbrž (pre)velik riziko zaradi osvetlitve in medsebojne podobnosti senc … in verjetno še drugih tehnikalij, ki se jih kot gledalec niti ne zavedam. Dopuščam tudi možnost, da so kaj podobnega v prvotnem planu celo poskusili, a se ni obneslo. Bodi tole dovolj o tem in naj še enkrat poudarim, da je prizorčič kot celota, s senco vred, fantastičen, tole moje besedičenje pa naj bo vzeto samo kot glasno razmišljanje.

Kriza je lahko tudi priložnost, pravijo, in nedolgo po smrti kralja Mezinček pristopi do žalujočih Tyrellov. Ko je govora o Tyrellih, velja imeti v mislih, da gre za sila ambiciozno familijo, testament česar je tudi njihovo geslo; rastemo močni. Vseeno pa me je (spet) nekoliko presenetila Margaery. Vemo, zakaj se je poročila z Renlyjem, a vse do danes sem imel v glavi, da je bilo to bolj po fotrovi ali babičini želji (upam, da ju spoznamo v prihodnosti in da ju ne bodo brisali)  in ne toliko po svoji. Tu pa se izkaže za precej željno oblasti. Se bo za navadit. Mi je pa Margaery v podobi Natalie Dormer še vedno všeč … Aidan Gillen v vlogi Mezinčka pa čedalje manj. Ne vem, čigava je krivda, ampak tole sikanje(“jor grejsssssss”) mi gre že rahlo na jetra. Še Grima Kačjeust iz Gospodarja Prstanov je govoril bolj skulirano. Morda so nekoliko preveč napihnili njegovo vlogo, kaj vem. Upam, da se bo vnesel … kapaciteto vem, da ima, saj je prejšnji teden prizor s Catelyn odglumil povsem dostojno (prav tako je bil dober v prvi sezoni, da ne omenjam drugih vlog). Gremo dalje. Spet je naneslo, da je prizor s Stannisom ter Davosom krona tega dela, vsaj kar se mene tiče. Ampak jaz sem Stannis fan … že od knjig … in zato moje mnenje glede tega morda ni najbolj relevantno. Zakaj gre; Davos Stannisu pove po pravici, po koliko so hruške in ga prosi, naj v bitko za Kraljevi pristanek s seboj ne pripelje Melisandre. Težak moment, a Stannis na koncu le uvidi Davosov point, a zmaga ni dolgotrajna, saj kralj tihotapca že v naslednji sapi nastavi za poveljnika pomorskega napada na Kraljevi pristanek. V vseh pogledih odličen dialog, ni kaj za dodat. “Hard truths cut both ways, ser Davos.” V ta sklop nekako spada še prizor, kjer sta Cat in Brienne že na poti in kjer Brienne Cat priseže zvestobo. Punca s takim smislom za zvestobo je za oženit! Močan performans, tako z Gwendolineine strani, kot tudi z Michelleine.

En kralj manj = vesela Cersei. Tyrion ji razloži, da ni razloga za veselje, saj zdaj nad njih, namesto Renlyja, ki se je premikal po polžje, prihaja Stannis. Regentka ob tem zamahne z roko, češ, da Joffrey in ona že pripravljata obrambo, v detajle pa noče, kar je za Tyriona kar nekoliko frustrirajoče. Oziroma, bi bilo, če Škrat ne bi imel Lancela, ki mu zdaj služi kot vohun. In prizorček, ki sledi, JE comedy gold. Kako je Tyrion Lancela, ki je še prejšnji teden tako ponosno paradiral po kraljevi dvorani, zreduciral v plazečo se glisto … fak. Tyrion zna. No ja, vseeno priznajmo, da je Lancel lahka tarča. Kar spomnimo se, kako je z njim, takrat še oprodo, lansko leto ravnal kralj Robert. Tyrionu, v glavnem, pove, da je Cersei v cehu piromantov naročila na tisoče vrčev ogníce, ki je über vnetljiva substanca, katere plamen prekaša samo še zmaj. Izdeluje jo starodavni ceh piromantov in prav starodavni ceh piromantov je Tyrionova naslednja destinacija. Na njegovi poti lahko vidimo propadajoče stanje srednjega in nižjega sloja v Kraljevem pristanku, ki je posledica krize, ki je posledica vojne, ki je posledica prve sezone, ki je posledica … kakor koli; v takih časih se pojavijo razni teoretiki zarot in napovedovalci konca in zakaj bi bil Kraljevi pristanek glede tega kaj drugačen od realnega sveta. Majstor stoji na svojem piedestalu in vpije stvari, ki bi jih pri nas lahko našli v časopisu Mladin in najhuje je, kar ugotovi tudi Tyrion, da ima prav. Vsaj glede nekaterih stvari, a kljub temu se Škratu vse skupaj kar nekoliko fržmaga. V naslednjem prizoru sta Tyrion in Bronn že pri piromantih, kjer ju sprejme modrost(kot si pravijo sami) Hallyne, ki ga ne igra nihče drug kot legendarni Roy Dotrice. Če je kdo kdaj poslušal A Song of Ice and Fire audio knjige, potem mu je njegov glas gotovo znan. Tam je namreč igral … vse. Od Catelyn Stark, do Gore. Če ne bi bilo prizora s Stannisom in Davosom ter njune briljantne igre, potem bi definitivno zmagal ta z ognjíco. Tyrion in Bronn tu uprizorita tisto staro finto z dobrim in slabim policajem(no, ne čisto, vsekakor pa nekaj podobnega), s pomočjo katere Cersei speljeta še piromante.

Železnih otokov, oziroma tamkajšnjih domorodcev, se lahko več nadejamo v prihajajočih epizodah, tokrat pa le za pokušino. Theon, ta pizdun, se poka proti Severu pleniti Kamnito obalo, posejano z majhnimi ribiškimi vasicami. In še pred štartom zapne s članom svoje posadke, Črnim Lorrenom, ki Theona ne jebe pet posto. Tako napisan ter zrežiran prizorčič, da nas (vsaj mene), spominja na del iz prve sezone, kjer je Veli Jon Umber prišel ob dva prsta. Tu se resnično vidi, da se je fant učil od Starkov, kar dela njegovo izdajo še toliko bolj umazano. No, za take podvige Greyjoyu manjka krvovolk … narobe pa mu hodi tudi sestra, ki se pojavi od nikoder in mu uniči moment. Potem do Theona pristopi še njegov prvi častnik, Dagmer Klanoust, precej skuliran možakar, ki da mulcu idejo, da bi lahko namesto ribiških vasic napadli Torrhenov štirikot(hvala, Grado!), sedež hiše Tallhart in kasneje še Zimišče. Sicer pa s Theonom nimam nobenih problemov … povsem OK lik  in ga razumem, zakaj dela, kar dela. Pajade!

Pa nadaljujmo tale zapis s Harrendvorom, kjer imajo lannisterski vodje, s Tywinom na čelu, bojni posvet. Škoda, ker ni Kevana. Verjetno se nekje bori z Umberjem, ki prav tako manjka to sezono. Je pa zato ser Amory Lorch in nek žlahtnik, ki bi spal … in nenazadnje tudi Arya, ki zdaj služi kot Tywinova strežajka. Tywin jo vpraša, iz kje je, a se mu punca zlaže (bolj za silo). Izmenjava, kjer mu pove, da je moč ubiti kogar koli, je res … je res. Morda celo grožnja? Tywinu?  Prizor je v celoti umotvor scenaristov, a ne slab … vse v sklopu neke splošne poenostavitve, ki se nad knjigo vrši za potrebe ekranizacije.  V nadaljevanju se Arya malo manj kot zaleti v Jaqena H’ghara, enega izmed treh zločincev, ki jih je rešila pred ognjem. Povedal bom eno anekdoto, ki je prejšnji teden prešla na strani Winter is Coming. Jaqen v knjigi o sebi vedno govori v tretji osebi. Že takoj v napovedniku pa je bilo razvidno, da v seriji uporablja (tudi) prvo osebo. Ljudje, vi ne veste, kakšna štala je to bila, češ: “Kaj se grejo? Zakvaaaaaj? Konec je s serijo!” No, kasneje se je na strani oglasil eden izmed scenaristov, Bryan Cogman, in prilepil direkten citat iz knjige, kjer je Jaqen prav tako izjemoma uporabljal prvo osebo. WTFPWN! Temu, dragi folk, ki mu je uspelo priti tako daleč, se pravi premagati nasprotnika na njegovem lastnem terenu. Svetovno. Da se vrnem na štorijo; H’ghar Aryi ponudi tri smrti in ona si za prvo izbere Žgečkača. Sprememba, glede na knjigo, a pomoje ne prehuda. Moram pa priznati, da sem mislil, da si bo Arya izbrala eno izmed imen, ki jih je recitirala prejšnji teden. Žgečkača, skratka, najdejo mrtvega.

——————————————————————————————————————————-

Od té točke naprej smo že prvega maja, torej po kresovanju (brez kresa) in če bom kvasil neumnosti, se že vnaprej opravičujem. Kraj dogajanja se preseli na Pest prvih móž, bolje rečeno; na vzpon na Pest prvih móž. V bistvu mi je vsega prav to najmanj ostalo v spominu, tako da še enkrat gledam. Ja, folk, a vidite ponije, ki jih ima nočna straža s sabo? In a se spominjate konjev, ki jih je nočna straža držala pri Crasterju? Ja. To je zato, ker “švercanje” konj v Islandijo bojda ni dovoljeno. Kar me pripelje do naslednje točke; je tako! V Islandiji smo. Čudovita fotografija! Pokrajina ni tako gozdnata, kot bi si človek predstavljal ob branju knjige, je pa zato toliko bolj MRAZ. Stari medved in Jon debatirata o Qhorinu Polrokem, napol bajeslovnemu obhodarju nočne straže, sicer pa drugemu v komandi Senčnega stolpa, eni izmed treh še obratujočih utrdb ob Zidu. Malo zatem ima Sam svoj g33k moment, kjer razglablja o donenju rogov. Kolikokrat pihneš za kaj. Vse lepo in prav, ampak ne vem, ali razumem presenečenje nad Samovim znanjem s strani njegovih kolegov … če se ne motim, je to isto povedal že lansko leto. Naj na tem mestu še enkrat izrazim kudos, da se je ekipa premaknila v Islandijo. Torej; kudos! Naprej pa je v igri tudi že Qhorin. Ideja je, da nočna straža pokolje divješke izvidnike, ki bi svoje sicer opozorili o prihajajoči nevarnosti. Za to Qhorin potrebuje tri, zraven pa se uštuli še Jon.

Qarth. Dany in Doreah futrata Drogona in izkaže se, da zmajčič Doreah obožuje. Kot kača obožuje miši? To bomo še videli. Všeč mi je rivalstvo(?) med Irri in Doreah, saj prvi očitno bolj leži dohtraški način, medtem ko je druga bolj za Qarth. Možno tudi, da sploh ne gre za rivalstvo, lahko da Irri še ni prebolela Rakhara in je zato na trnih … ali pa ima tiste dneve v mesecu. Kdo bi vedel. Sledi Daenerysina interakcija z Pyatom Preejem, qarthškim coprnikom, ki je, zelo mogoče, še bolj bizaren od Melisandrine sence. Ta jo povabi v Hišo neumirajočih, coprniški HQ, kjer ti(coprniki), po Xarovih besedah, prebirajo stare zvitke in pijejo pijačo, imenovano senca večera, ki jim ustnice obarva modro. Tačas pa ima ser Jorah za vratom Quaithe, ki ga opozori naj pazi na Dany. Nikakršnih kritik nimam glede té sekvence. Vse štima. Prav tako štima Daenerysina debata z Xarom. Xaro jo zapeca, kar pa ni pogodu Jorahu, ki jo prav tako … zapeca … vsaj malo, tako, med vrsticami.

Tokrat zaključimo z Branom, ki se ponovno daje s svojimi vazali, le da ima tokrat ob sebi še bratca Rickona, ki mu je zaradi odsotnosti skoraj vseh svojih bližnjih, predvidevam, nenormalno dolgčas. Dolgčas prekine ser Rodrik, ki je zdaj že v Zimišču, kamor ga je v prvi epizodi poslal Robb, z naznanitvijo, da je bil Torrhenov štirikot napaden. Rodrik tako odjezdi z večino zimiških mož in Theonu je, kot kaže, padla sekira v med. Bran kasneje pripoveduje o svojih sanjah … da je nad Zimišče prišlo morje samo in podobne marnje(ali pač?). Reedovih frocov ni, kakor koli že obračam, ampak samo Osha in Luwin zaenkrat povsem zadostujeta. Ob predpostavki, da bodo Reede vključili prihodnje leto, se razume.

Kot že rečeno — moja top epizoda doslej. Upam, da gremo v tem slogu dalje. Še drugotedenski trailer.

Lepo se imejte und veliko se smejte. Pepi.

EDIT: Evo, piše se 4. maj in šele zdajle sem ugotovil, da je podnaslov dotične epizode v bistvu “The Ghost of Harrenhal” in ne “The Old Gods and the New”(naslednja epizoda). Se opravičujem. Noč iz ponedeljka na torek očitno res ni bila moj dan za pisanje … jao, folk, oprostite, še enkrat.

4 comments
  1. Medea said:

    A veš, da so me začeli malo izgubljati? Še vedno je top serija, ne me narobe razumeti, ampak čisto malo smo se distancirali. Se je pa ta epizoda definitivno odkupila za prejšnjo.

  2. Pepi said:

    A veš, da verjamem. Tud jaz ne čutim iste evforije kot lani, ne vem zakaj. Imam filing, da zato, ker sem bil celo preteklo leto preveč “not”. Ponedeljki še vedno niso najbolj bedni dnevi v tednu samo zaradi Igre Prestolov, ampak … malo manj manj bedni so kot lani. 😀

  3. Ah dajta no! Sicer sem bil sam lani tudi bolj “not”, ampak morda tudi zato, ker sem epizode gledal po zaključku in sem jih na dušek pogledal v parih dneh. Morda zato, ker mi častni Eddar Stark ni šel iz glave, na koncu pa mu le to odbijejo.

    Ta sezona je dobra, zelo dobra. Produkcijsko so napredovali, to se vidi iz ep v ep. Zapleti so meni sedaj morda celo boljši, zakaj tudi druga knjiga je hudičevo dobra kar se tega tiče, tako da… Se pa vendarle vedno bolj strinjam s tistimi, ki trdijo, da se Martina res težko, težko prenese v drug medij. Knjige so kar se tega tiče res neprekosljive in jih je težko prenesti drugam, enostavno je preveč žmohta v vsaki situaciji. Ni res?

  4. Pepi said:

    Sej pravim, da gre bolj za “it’s not you, it’s me” varianto. Vseeno pa stojim za tem, da sta druga in četrta epizoda mogoče malo pod GoT nivojem. In isto je bilo lani. Prvih nekaj epizod se je zdelo neprekosljivih … samo dokler serija ni pokazala pravih barv z drugo polovico sezone. Začetek je pač praviloma nekoliko počasnejši in mogoče niti ni fer, da se takole znašam(pa se ne … še enkrat ponavljam; nista slabi) nad drugo in četrto epizodo. V bistvu sem, če me spomin ne vara, že lani ugotovil, da je medsebojno primerjanje posameznih delov bolj kot ne sfaljeno, saj je to tako, kot bi med seboj primerjal posamezne koščke sestavljanke. Lol, ne vem, zakaj spet to počnem. Alzheimer. 😀

    Je pa 1×1, da se Martina težko prenese v drug medij(oziroma na ekran, konkretno). To se kaže čedalje bolj. Ključna beseda to sezono je poenostavitev. Poenostavitev Aryine poti v Harrendvor, samo ena Melisandrina senca, namesto dveh … Bronnov prevzem mestne garde … tudi Tyrionovo iskanje špiclja je bilo nekoliko poenostavljeno. V svojim zapisih pogosto omenim, da me to ne moti … in me tudi res ne. Vseeno me pa skrbi, kaj še bo, ker se vse samo zakomplicira. Predvsem, kar se logistike tiče. In ja, se strinjam. Tudi s tem, da so produkcijsko napredovali. To sezono zaenkrat ni slabo posnetega/zmontiranega/bilokaj prizora, ki bi ga lahko izpostavil, medtem, ko je bila lani do polivice že kaka cvetka sem pa tja.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: