Lenoba

… je gonilo napredka, pravijo, in to ne samo “oni”, pač pa tudi sam, kar pogosto (kot alternativo “če si lačen, delat ne moreš, če si pa sit, ti pa treba ni), zlasti v odgovor na kak neposreden ukaz članov familije, ki so mi po nazivu in funkciji nadrejeni. (Disclaimer; ne mislim mafijske familije.)

Ampak zadnje dni sem prekosil samega sebe, jebemtiš, da sem, na kar nikakor nisem ponosen in niti ne bi šel delat zapisa … ampak ga, prvič zato, da prekinem trakuljo Game of Thrones zapisov in da morebitnega bralca (ali bralko … ali pa koncu koncev tudi sebe) spomnim, da to ni blog, posvečen izključno Igri Prestolov, drugič pa zato, ker je situacija trdojedrna do té mere, da si že samo zato zasluži par besed. Plus, pisanje ima lahko terapevtski učinek (a na to ne računam preveč).

OK, to, da sem si začel futr nosit v sobo ni nič nenavadnega. Jaz to jemljem kot posledico študija. To, da imam potem sobo polno (organskih in anorganskih) odpadkov, je posledica ravno tega, da v sobi jem, kar pa je, kot smo ugotovili en aksiom nazaj, posledica študija … preko svojih nadčloveških zmožnosti dedukcije lahko na ta način predem do sklepa, da so smeti posledica študija. Še vedno zmerno do pretežno pogost pojav.

Bolj zaskrbljujoč je mogoče naslednji korak. V šoli (ali na kaki avtobusni ali bilokje) pogosto nabavim kako pijačo iz avtomata. Popijem in ko pridem do faze, ko bi plastenko moral vreči v smeti … preskočim to fazo. Zakaj? Ponavadi zato, ker mi koš za smeti tisti moment ni v dosegu roke. Posledica tega je, da flašo pobašem v ruzak. Ruzak je enkrat poln in ponavadi ga praznim doma, ko nimam več prostora za akto. To rezultira v policah, polnih praznih plastenk. In ker plastenk (bog ne daj) sproti ne pospravljam, se té naberejo in … ravno zadnjič sem bil na tem, da bi jih pospravil, a sem prišel na idejo, da so plastenke (posebno tiste od fruca) v bistvu … majhni koški za smeti in da jih sploh nima smisla pospravljati. Priznam, skoraj bolj butasto od teze, da ima tudi sonce žarke in da si zato ne obrijem brade.

Butasto ali ne, še najbolj bizarno pa je dejstvo, da sem pred pol ure, vsled polnega koša za smeti, té majhne koške prvič uporabil. Vem, da prosim veliko, ampak prosim, ne sodite me. Baje, če priznaš, je pol oproščenega.

Malo za šalo, malo zares, upam samo … da tole ne bo imelo kontra efekta od kakega ženitnega oglasa in da čez sto let ne bom umrl sam. 😀

LP Pepi