Igra prestolov – Zimiški princ

18. epizoda, ljudje. OSEMNAJSTA epizoda. Serija je polnoletna. *Si obriše solzo z lic.* Kako gre čas.  To pomeni še dva dela, potlej pa spet eno leto luknje. Novačenje igralcev in statistov je, mimogrede, že v polnem teku, tako da, ako imate šanso (če živite na Irskem); akcija! OK, aktualna epizoda. Pravzaprav sem tudi sam še v fazi procesiranja vtisov. V bistvu mi je bila epizoda kot celota kar všeč. Prebral (in pogledal) sem si že za prgišče drugih recenzij in kot kaže sem mnenjsko v manjšini, zakaj folku je šel bojda v nos počasen tempo, ki je, resnici na ljubo, pravilo té cele sezone in glede tega se v bistvu strinjam.  No, mene, bolj kot počasen tempo sam, v resnici moti ta alternacija med počasnim in zares hitrim, ki smo ji bili priča v preteklih epizodah. Zdaj se je tempo ustalil, kar je kul, ker … no, nobena skrivnost ni, da je kronski dragulj té sezone epizoda, ki se nam obeta prihodnji teden, kar mogoče ni najbolj kul (namreč to, da preveč stavijo samo na “enih” 52 minut), ampak to je že del neke druge debate. Počasnost današnjega dela ustvarja en tak efekt zatišja pred viharjem, kar v tem kontekstu več kot štima. Da razložim, zakaj mi je kul. Zato, ker se zgodba končno ravna s knjigo. Vesel sem, da se bo, po vseh bližnjicah, obvozih in celo nekaterih ovinkih, zgodba sklenila tako, kot se mora (tako vsaj kaže).

Nič, bom tokrat za spremembo začel na začetku (ker prejšnjič, recimo, nisem). Iz Globogoške mote v Zimišče z odločno manj kot naročenimi petstotimi vojaki prispe Theonova sestra, Yara. Sledi debata med njo in novopečenim zimiškim princem in debata se mi dopade. Posebno zato, ker je to prvič, da gre nekoliko globlje od obojestranskega zbadanja — en tak heart to heart pogovor imata, kot bi rekli Angleži. Yara tu predstavi povsem valid point, da je napasti grad v osrčju sovražnega teritorija (kaj šele ubiti tamkajšnjega fevdalnega gospoda) neumno. Kar je res, je res — do Zimišča bi si moral utreti pot preko vseh utrdb in si s tem zagotoviti dostop do morja. On pa se je v svoji želji po ponosnem očetu ujel v utrdbo Starkov in se obkolil s sovražniki. Adekvatno odigran prizorčič, skratka, s strani obeh akterjev. Je tako — “obeh” pomeni tudi s strani Gemme Whelan, ki mi je doslej ves čas delovala nekoliko preveč … navadno? Ne dovolj gajstno (ozirajoč se na knjigo). V tem tematskem sklopu naj povzamem še konec epizode, kjer smo najprej priča pogovoru Klanousta in Theona … pogovoru, katerega tema je kmet iz prejšnje epizode. Theon bi temu kmetu (mlinarju, če se ne motim?) rad plačal za njegovo molčečnost, a izkaže se, da ga je Dagmer v duhu vsesplošnega šparanja kar pospravil. Kmalu zatem, ko moister Luwin opazi Osho, ki šverca hrano v zimiške grobnice, pa izvemo tudi, kaj točno stoji za to hoteno molčečnostjo. Bran in Rickon (in Hodor) sta živa ter zdrava, skrita v zimiških grobnicah in zaenkrat pod radarjem Greyjoyev. Zogljeneli trupli sta v resnici siroti, ki jih je kmetu v rejo poslal prav Bran. Lepo izpeljan zaključek (glede na vse spremembe), ki pa bi mogoče deloval bolje, če bi bil prikazan nekoliko kasneje, saj nisem prepričan, ali so smrt zimiških princev gledalci sploh kupili. Opazka 1; nekoliko analogen konec s tistim iz prve sezone, ko se Bran prebudi iz kome. Opazka 2; kot se izkaže v nadaljevanju, je besedica “cunt” maskota té epizode, vseeno pa je nikdar ne izusti Bronn, ki jo je v preteklosti tako zelo čislal.

Naj zapis nadaljujem s poslednjim (ker nisem povsem prepričan, ali v seriji ima hčerko) Baratheonom. Stannis pluje proti Kraljevemu pristanku … in baje bo še kak dan, dva tudi plul (mi v resnici vemo, da bo plul še slab teden). Stannis pojasni od kod njegova mržnja do svojih dveh bratov — nekaj ekspozicije, skratka. Diskusija o ozadju likov je zmeraj dobrodošla. V vseh pogledih všečen prizorčič, kjer Dillane in Cunningham ponovno prodata svojih par vrstic scenarija (ne vem, zakaj ju tako zelo šparajo) kar se da izvrstno. Ko Dillane dostavi ” … while I held Storm’s end with five hundred men”, gledalec dejansko začuti delček Stannisove bolečine, tako zelo prepričljiva je njuna igra.

Zavedajoč se raztresenosti tega zapisa bom na tej točki kljub vsemu par besed spregovoril še o Daenerys, ki ji, podobno kot Stannisu, ta epizoda prav tako nakloni samo eno krajšo sekvenco. Kar mogoče ni ravno najbolje, ko smo že pri tem. Imo bi bilo bolje, če bi stremeli k večji homogenosti. Tudi ta prizor je v duhu celotne epizode, z drugimi besedami; v duhu priprav na finale. Kar seveda pomeni, da še ni tiste reakcije na akcijo, ki je prešla prejšnji teden, vseeno pa se bom pri tej pretirani mirnosti za trenutek ustavil. Xaro je izvedel državni udar, nič manj, in državne udare sem si jaz vedno predstavljal … no, udarne. Mormont in Targaryenova pa pričata, kot da ni nič. Jorah bi svojo kraljico na vsak način prepričal, da pobegneta, a Dany ne gre brez svojih zmajev, kar pomeni, DA SE NAM ČISTO ZARES OBETA HIŠA NEUMIRAJOČIH!!! In Pepi je s tem zelo kontent.

Islandija. Jona so prejšnji teden zajeli divježi, zdaj pa je pripeljan pred Gospodarja kosti, ki ga za njegovim hrbtom, zavoljo zvoka, ki ga rad oddaja njega koščen oklep, pogosto imenujejo kar Klopotač. Divježi bi, vzlic dejstva, da imajo v rokah že Polrokega, Jona brez pardona pospravili … ako ne bi posredovala Ygritte, se razume, ki zanj dá dobro besedo in mu tako (vsaj približno) povrne za lastno glavo. Še bolj neprijetno od srečanja s Klopotačem, pa je za Jona brez dvoma soočenje s Qhorinom, saj je prav on (Jon, namreč) zajebal situacijo. On je Polrokega koštal ujetništva ter dveh obhodarjev, zakaj klapa je fanta iskala in se s tem nehote nekoliko preveč izpostavila. No, na tem mestu se bom pa za moment ustavil in kot glebralec pokazal zobe. <rant_on>Jonovo potovanje je, kar se Islandije tiče, po mojem mnenju shendlano zelo površno. Naj povzamem, da bomo vsi na isti valovni dolžini; Jona je Qhorinova ekipa pustila zadaj z nalogo, da obglavi Ygritte. Deset sekund zatem je Ygritte pobegnila in … kako daleč je takrat že sploh lahko bila obhodarska trojica? In zdaj izvem, da so ga v bistvu iskali? Že res, da bi lahko z malo truda poiskal “pametne” izgovore za vse to, a to ne spremeni dejstva, da je vse skupaj privlečeno za lase.  Nisem noben strokovnjak, da se razumemo, ampak tole žal ne štima povsem. No, da ne bo pomote; té vrstice niso samo posledica aktualne epizode (ta je v tem pogledu pravzaprav še najbolj “pravilna”) — té vrstice so vsota vseh drobnih nekonsistentnosti, ki smo jim bili priča tekom zadnjih nekaj delov, Qhorinova omemba iskanja pa mogoče sodu samo izbije dno.</rant_off> To mi je ležalo na duši,  zdaj pa se lahko premaknem naprej. Polroki Jonu pove, da še ni konec, da je še šansa, ideja sama po sebi pa v bistvu smrdi po infiltraciji. Vse lepo in prav, oziroma bi bilo, če še ne pol metra za njima ne bi korakal Klopotač, ki vse to seveda presliši. Spet privlečeno za lase. Saj razumem, da je Islandija velik izziv že zavoljo logistike same, toda vseeno pravim, da takšne cvetke ne spadajo v to, sicer vrhunsko adaptacijo. Bom vrgel to zaenkrat čez ramo in na kratko povzel še zadnji prizor s skrajnega Severa ta teden. No, ta prizor se mi pa kar dopade … že zaradi svojega obstoja. Dobro se mi zdi, namreč, da ta epizoda po dolgem času postreže še s poveljnikovim delom Nočne straže. Sam, Grenn in Edo Turoba na Pesti prvih mož kopljejo v sneg — morda za vodo (sneg + ogenj = voda), morda za zavetrje, kdo bi vedel — nakar Grenn z lopato zadane v nekaj trdega, nekaj, kar se izkaže za omot rezil in konic iz zmajevega stekla (obsidiana, kot mu pravijo učenjaki). Kaj in kako z zmajevim steklom … o tem pa ob kaki drugi priliki. 🙂

Medtem nekje v Porečnih deželah Robb in Talisa harata po gozdu. Moja asumpcija s prejšnjega tedna (tista z belo pisavo) je, kot kaže, napačna, zaradi česar koncu koncev ni konec sveta. Njuno debato prekine jezdec, ki se nariše z vestmi, da je Kraljemorec pobegnil — verjetno ne rabim posebej poudarjati, da je to za strateški položaj kralja na Severu kar jeba. Izkaže se, da je Jamieja izpustila Catelyn (ter ga v spremstvu Brienne poslala proti Jugu) in Robba to hudo prizadane. Njegova perspektiva je taka; najprej ga je izdal Theon, ki ga je vse življenje obravnaval kot brata, zdaj pa še lastna mati … ki jo je vse življenje obravnaval kot lastno mati. Precej ljudi se je ob to spotaknilo … da serija ni dovolj poudarila Catelyninega razloga za njeno odločitev (ki je Mezinčkova ideja, nekje s tretje epizode, v kombinaciji z dejstvom, da sta poleg hčerk zdaj v jetništvu tudi njena mlajša sinova). Jaz mislim, da je. V smislu, da lahko razumem, zakaj je to storila. Je pa res, da moje mnenje glede tega ni preveč relevantno, saj sem pač prebral Spopad kraljev in imam v glavi mogoče kak podatek več.  No, da se vrnem na štorijo; vse to se še najbolj fržmaga staremu gospodu Karstarku, saj ga je Cat s svojo potezo opeharila za tako želeno maščevanje sina. Štala, skratka. Zadnja stvar, ki jo Starki potrebujejo, so razprtije znotraj lastnega tabora. Sledi pogovor med Roseom ter Robbom in ideja, da Rose nad Zimišče pošlje svojega sina, gre navsezadnje le skozi. Kmalu zatem gospoda Boltona zamenja simpatič(nejš)a Talisa, ki na dolgo in široko začne o svojem otroštvu (zeh — ekspozicija, ki ni iz knjige, me ne navdušuje preveč (če ni res, res dobra)) in Robb to kupi. Robb to kupi tako zelo, da za trenutek pozabi, da je že obljubljen neki Freyevki … in ta trenutek skušnjavka Talisa s pridom izkoristi. Kot bi mignil sta skupaj (v kar se da bibličnem smislu). Na mestu je en shout out Ooni Chaplin, ki se je s svojimi oblinami povzpela precej visoko na moji lestvici hudih westeroških bejb; tretje mesto. Samo še Dany in Ros (ki pa bo, ako bo ves čas tako zadekana, kaj kmalu dobila penalty in padla za kako mesto) sta pred njo. No, ker vem, da imam sam pa tja tudi kakšno braLKO, bom na tej točki zaključil s slinjenjem in se raje vrnil k zgodbi. V tem kontekstu velja omeniti še prizor z Jamiejem in Brienne, ki sta pač na poti — od tega trenutka dalje nič več po kopnem, temveč po vodi. Brienne se namreč dobro zaveda, da jima bodo sledili, reka pa jima je v tem slučaju lahko samo v pomoč. Niti nimam kakšnih posebnih opazk. Kemija med akterjema zaenkrat štima … Jamie s svojimi zbadljivkami, Brienne s svojo viteško distanco. Kulj, skratka.

Kraljevi pristanek.

čudovita CGI Rdeča trdnjava v ozadju

Tyrion študira skrivnosti obleganja, v (ne preveliko) pomoč pa mu je zdaj poveljnik zlatoplaščnikov Bronn. Humor v Igri prestolov se mi skoraj zmeraj dopade, ker … imam pač rad humor. In ta sekvenca nikakor ni izjema. Prepir med akterjema, sicer analogen s tistim med 30 let poročenima zakoncema, je odlično izpeljan. Ne delaj šundra. -OK. -Resno mislim. -Pa dobro, kaj sploh hočeš od mene? Samo omejuješ me! -Kot poveljnik zlatoplaščnikov bi moral nositi zlat plašč. -Nočem. Zabavna je tudi dilema o izgovorjavi imena nekega nadmoistra iz Citadele (s pisanjem imena se niti ne bom trudil), ki je spisal nek špeh o obleganjih. Ta gordijski vozel kasneje preseka Varys, ki postreže s pravilno izgovorjavo, ob čemer Tyrion pomigne Bronnu, češ; “evo ti ga na.” To omenjam zato, ker je kul, ker deluje spontano in ker nas opominja, da v Zahodnjem JE prostor za humor. Če je za humor, je prostor tudi še za kaj drugega, kar v naslednjem prizoru dokaže Cersei. Ti besedni dvoboji med regentko in roko, ki jih spremljamo skozi celo sezono, so precej posrečeni … pač, Tyrion (alias dr. House, preden poje gobo), ki serje sestri po oglavi. Ampak tokrat je prvič, da je Cersei korak pred Tyrionom. Ko razodene, da ima v rokah Tyrionovo ljubezen, se Škratu na obraz prikrade senca zaskrbljenosti. In tam ostane, vse dokler se ne izkaže, da ima regentka pravzaprav Ros, ne Shae. Kljub temu Tyrion odglumi svojo igro. Upal pa bi si reči, da jo odglumi le na pol, saj mu za Ros vendarle ni povsem vseeno. “I will hurt you for this. The day will come, when you’ll think you’re safe and happy. And all your joy will turn to ashes in your mouth.” Kar nekoliko ironično, pravzaprav, da je Tyrionov najresnejši izraz na obrazu (tekmuje vseh osemnajst delov) v bistvu večji del samo fasada. V Stolpu roke Tyriona kot ponavadi pričaka nasmejana Shae in … konec dober, vse dobro (samo, da še ni konec … *zlobni smeh*). V tem tematskem sklopu naj omenim še prizor na obzidju, ki se kiti z zares čudovito fotografijo (od tu tudi zgornja slika). Joff bi zdaj, prav zdaj, napadel Starke. O tem sploh ne bi izgubljal besed. Samo to. Joff bi Stannisu z nožem vrezal nasmešek (why so serious, pa to). Spet. Šele, ko Joffrey zapusti prizorišče … šele takrat se lahko začne pogovor. Varys Tyrionu pove vest, da je Dany še živa in medtem, ko bi pokojni kralj Bob najbrž norel, Tyriona to ne gane preveč. Možakar na vse skupaj gleda dokaj pragmatično. En problem naenkrat. In spet ekspozicija. Tyrion pové, da je bila njegova prva večja zadolžitev vodovod Livarske skale, kar mi daje misliti, da se bo ta podatek v bodoče izkazal še za pomembnega. Davidu in Danu, glavnima producentoma, je GRRM bojda zaupal, kako kani dokončati svojo sago, tako da vesta nekaj več od mene … in glede na to, da sta se odločila obdržati detajl o Tyrionovi prvi službi… hm, hm, hm? Bomo videli.

In za zaključek še Tywin-Arya naveza. Ponovno smo priča Tywinovemu bojnemu svetu in tokrat je na moje veliko presenečenje prisoten tudi ser Kevan. Zakaj sem nad tem navdušen? Težko pojasnim, ampak v serijah mi je vedno v veselje videti povratnike. Trenutno gledam še Fringe in Supernatural in tako zvani recurring characterji definitivno pridodajo tisto nekaj k vtisu kontinuitete, ki z neko zunanjo zgodbo v celoto poveže zgodbe vseh (v primeru GoT) desetih epizod. Alea iacta est in Tywin odjezdi nad Starke (?), kar Aryo sooči z neprijetno resnico. Dve imeni je zapravila zavoljo dveh brezveznežev in ko se končno zave, da bi bilo strateško dobro z igralne plošče odstraniti Tywina … je zato že prepozno. Jaqen ji glede Tywinove smrti ne more pomagati (dovolj hitro), glede pobega pa ji noče. Aryo to ziritira, zato si za tretje ime izbere kar Jaqena samega, vendar se kasneje pogodita; ona prekliče svojo željo, on pa njej, Gendryu ter Vroči potički v zameno omogoči pobeg. In to je, kot izgleda, konec Harrendvora zaenkrat. Sam pobeg je nekoliko šibkejši, kot bi si jaz mogoče želel (v knjigi Arya sama ubije stražarja) … a vseeno povsem dostojno služi svojemu namenu.

Toliko z moje strani. Prihodnji teden bom bolj ažuren (spet — bolj pomeni en dan). Pred nami je Črna voda, folk. ČRNA VODA. Dbest bo (za vsak slučaj vseeno raje potrkam). In … nič, govoril sem, howk.

LP Pepi

Advertisements
7 comments
  1. Medea said:

    Okej, glede na to, da knjig nisem brala, sem malenkost za nekaj časa nasedla, da sta Bran in Rickon tisti dve zogleneli trupli. Glej, sori (in spet, knjig nisem brala, mi je oproščeno 🙂 ) zame je bila tudi smrt Neda čisto presenečenje in glede na obrate, ki jih nizajo mimogrede, bi bilo tudi to čisto smiselno 🙂 Ampak, sem poštekala kar hitro, vseeno 😀 Sta mi bila pa zadnja dva dela zelo všeč, res.

  2. Pepi said:

    Haha … 😀 Ampak slučaj Nedove smrti je malo drugačen, zakaj, zato, ker smo takrat mislili, da smo v inkubatorju in smo vsi povprek zamahovali z rokami, češ; kdo bi si upal odžagati glavno faco? Zdaj malo bolj vemo, s čim imamo opravka. Veš, možno je tudi, da sem jaz, ker pač že od prej poznal štorijo, malo bolj vedel, na kaj biti pozoren in se mi je zato dvakratna omemba sirotejev zdela res … tumač poudarjanja in ne vem kakšna ogrozitev presenečenja … in oh in sploh.
    Na živce mi gre, kadar v seriji (moram tu sploh poudarjati, da sem fan?) pride do plehkosti … in sem kvečjemu vesel, če se moja presoja izkaže za napačno. Že res, da ena lastovka še ne prinese pomladi, ampak če si ti kupila to smrt pobičev, potlej verjamem, da jo je še kdo. 😀

  3. Medea said:

    To ja, ampak meni je bilo res hudo. Sploh s tisto glavo na kolu, pa še prej pri obglavlanju … Je bil pa ta moment s trupli v zadnjem delu eden tistih, ko si rečeš “Neeee … “. Ja, za moment sem verjela, ker sem vajena vsega hudega pri seriji 🙂 Oh, stoposto je še kdo kupil njuno smrt. Sploh tam s tistimi orehi, me je vse skupaj kar zmedlo. Je pa tudi res, da malo zaspan skoraj ne smeš gledati serije, ker se kakšni detajli zdijo preveč/premalo pomembni za pomnenje.

  4. Pepi said:

    Jpjp … sem tudi že jaz pripopal taisti link (v prvem odstavku). Dobro izgleda. 😀

    Medea, ja, hudič je, ker morajo loviti neko srednjo pot — tako zvani foreshadowing mora biti, obenem pa morajo biti z namigi kar se da subtilni. Včasih to uspe bolje, včasih slabše. Ni ajmfuh. 😀

  5. Pogledal Blackwater in še nisem prišel k sebi. Ga grem takoj še enkrat gledat 😀

    faking awsome, btw!

  6. Pepi said:

    Oja! Epizoda je the shiznit!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: