Buffy the Vampire Slayer

Serije o Buffy sem se lotil malodane na skrivaj. S tistim, podcenjujočim odnosom, češ, kaj bom zdaj, na stara leta, gledal to hitro robo, ki so mi jo turili kot mulcu. Poleg tega pa se zadnje čase, zahvaljujoč Somraku, vsega o vampirjih drži v najboljšem primeru dvomljiv sloves. A na koncu je prevladala nostalgija in lotil sem se; po par delov na dan, preko dveh, treh mesecev in pregrizel sem se čez. Tak, neobvezen pristop sem ubral, skratka.

In dobil sem toliko več od pričakovanega, da to v bistvu kar težko artikuliram. Saj veste, kako je; tekom let se pogosto izkaže, da si kot mulc gledal bedarije, ki jih kot 10 let starejši mulc ne bi nikdar gledal. Lahko rečete, da jaz kot gledalec, v teh desetih letih pač nisem napredoval — ne bom hud — ampak na tej točki brez vsakršne slabe vesti zapišem, da je Izganjalka vampirjev svojevrsten televizijski presežek, ki ne bo nikdar utonil v pozabo. Povsem drugačen od Igre prestolov, ki velja za glomazen projekt in ki jo omenjam, ker je to pač Pepijev blog in ker se ji v svojih objavah le redko ognem. Buffy je precej bolj standardna; z malim številom glavnih junakov in veliko bolj v špuri Supernaturala, recimo, pa kakega Fringea … da mlajših vampirskih nanizank sploh ne naštevam.

Kaj torej dviguje to serijo nad povprečje? Tri važne stvari. Za začetek; sam koncept. Joss Whedon, ki ipak velja za scenarista prve klase, je genij. Namreč, kaj je Buffy v samem bistvu? Je zgodba o socialnem in čustvenem odraščanju, ki bi bila lahko zavita v kakršen koli celofan. Whedon se je odločil za nek kvazi horror stil in s tem poskrbel, da je njegovo sporočilo res doseglo prave ljudi. Zakaj, zato, ker je ta žanr bil in še vedno je atraktiven. Čedalje bolj, pravzaprav.  Druga stvar so igralske kreacije. Liki so dodelani, liki so simpatični in kar je morda najpomembneje; glavni liki postajajo iz sezone v sezono bolj zanimivi (in ne manj, kot se rado zgodi (Supernatural, recimo, je tak primer)). Tu seveda ne morem mimo igralcev, ki se ves čas več kot uspešno spopadajo z nalogami, ki jim jih zadajajo Joss Whedon, Jane Espenson ter drugi bolj ali manj znani scenaristi. Sarah Michelle Gellar je dobra, Alyson Hannigan na momente celo boljša, Anthony Stewart Head pa nič slabši … in to verigo bi lahko brez težav vlekel še za preostanek ekipe. Kot tretjo stvar pa bi izpostavil še smisel za kontinuiteto in konsistentnost, ki je važen nekaterim bolj, nekaterim manj. Meni je bolj, pa težko opredelim zakaj. S konstantnim referenciranjem dejanj iz preteklih epizod, daje Izganjalka vampirjev gledalcu občutek, da je bil zraven, ko se je nekaj zgodilo, mogoče, da je bil del nečesa in da razume interne fore glavnih akterjev. Na takem nivoju (od dela do dela) za to skrbijo le redke serije, kar je tudi razlog, da kot tretjo točko navajam to “malenkost” in ne kvalitetnega mešanja slike, zvoka … ali pa fantastičnega scenarija, oziroma kakšne tretje stvari (pa bi jih lahko vse, mind it). Vseeno naj dodam sledečo črno piko; ta konsistentnost začne v zadnjih treh sezonah, ki so ironično najboljše, nekoliko pešati. Daleč od kakšnega naskakovanja morskega psa, da ne bo pomote, malo pa vendarle.

Ob samo vsebino se niti ne bi preveč obregal, saj je štorija obsežna, morda preobsežna za en zapis, vseeno pa bi izpostavil trojico posameznih epizod, ki jih z lahkoto uvrstim v … kaj vem, trideseterico, recimo … trideseterico najboljših epizod katere koli televizijske serije. Epizoda Hush je prva izmed njih in odlikujejo jo zlasti tele hudobne kreature, skupaj s kruegerjevsko pesmico, ki spada zraven. Whedon nam s slabo uro Buffy v tem slučaju prinese več groze kot marsikatera “polna” grozljivka. Drugo naj omenim epizodo The Body, ki je tudi s strani kritikov požela nemalo hvale; med drugim so komentirali tudi dejstvo, da je prav fantazijska serija postregla z daleč najbolj realističnim prikazom spopada s smrtjo bližnjega. Posebna epizoda v vseh pogledih, tudi v tem, da je edina brez glasbene podlage, kar se odlično zlije z danim kontekstom. Kot zadnjo pa naj omenim še sila zabavno mjuzikel epizodo Once more, with feeling, ki je bila zgled še mnogim drugim serijam. Dvanajst pesmi, če se ne motim, različnih žanrov, s sila pronicljivimi zabavnimi ter globokimi besedili, s katerimi Whedon dokaže, da ima v malem prstu tudi glasbo. S svojim trudom h kvaliteti pripomore tudi sicer glasbeno nepodkovana (z izjemo Heada) igralska ekipa, ki bojne linije drži od začetka do konca. I’ve got a theory, recimo, mi je ostala v spominu. Tak zabaven, catchy komadič … pa ostali niso nič slabši, sploh s tem, da ne gre za profesionalne glasbenike, v obziru. No, poleg teh treh epizod je še malo morje drugih, dobrih, ampak ta trojica pač izstopa.

V glavnem; ni mi žal, da sem seriji po vseh teh letih ponovno namenil nekaj svojega prostega časa. Dobra roba je dobra in koncu koncev mi je kar žal, da sem že zaključil. In glede na to, da danes mladino vzgajajo pizdarije ala Twilight, lahko zadovoljno zaključim s sledečo mislijo:

LP Pepi

13 comments
  1. Medea said:

    Ja strinjam se. Buffy je bila verjetno kar moj prvi pravi stik z vampirji. In, če sem čisto iskrena, katera si ne bi želela biti tako badass goodlooking dama, ki (pardon my french) prefuka vsemogočnega vampirja? Jaz sem si. Sicer nisem stoprocentna, če sem videla vse dele, sezone, ampak serija je top. Dodelana, dosledna in fantazijska ravno do pravšnje mere, da ji kot dekle s potrebo po nadnaravnem, mističnem, še vedno verjamem.
    Ko si ravno omenil Supernatural, serija je kazala potencial, prva (in morda še druga, ne spomnim se) sezona je bila dobra, me je plašila in res sem jo požirala. Malo so se izgubili, malo stelenovelizirali, tako da zdej požiram samo še brata 😉 Bi pa tu omenila še True Blood, ki je, po mojem mneju, precej izgubila na kredibilnosti. To pa zato, ker je poleg vampirjev vpeljala še ostale kreature, ki so prvotni koncept malo zabrisale. Ni napačna, ampak ni tako dobra, kot je bila. Ker koncept je imel potencial, out of the closet vampriji … kaj boljšega. Z mešanjem volkodlakov, vil, shapeshifterjev in podobne nadnaravne navlake je pa malo izgubila na verjetnosti. Ker, če nekaj gledam in spremljam, moram temu verjeti. Ampak pogledam jo še vedno 🙂 Če so pa vampirji, nooo 😉

  2. Pepi said:

    Jaz se True Blooda nikdar nisem spravil zares gledat. Kak del, mogoče dva, več pa ne. Nisem ne vem kakšen fan vampirskega izročila — no, Buffy je pač izjema, ker Buffy je … Buffy. Pa še to sem uradno fan šele od prejšnjega petka, ko sem zaključil z gledanjem. 😀
    Ja, za Supernatural se strinjam, ja. Štartali so zelo obetavno. Potlej, v kasnejših sezonah, so se ujeli v nek preširok okvir in kar naenkrat ni bilo več tistih monster of the week epizod, ki so mi bile zakon. Se mi zdi, da je serija zavila preveč v krščansko mitologijo z angeli in demoni in vsem. No, ne morem pa zatajiti tega prizora. Ki sicer je kasnejši … ampak gre verjetno za najbolj epski prihod na sceno. Česarkoli. Ever. Pa muska. Kansas bodo spasili še tako beden season finale.
    Aja, na tole sem pozabil v zapisu, ampak naj se ve; Buffy je huda, ampak Faith je še boljša! Si me spomnila, ko si omenila good looking damo, ki prefuka vsemogočnega vampirja 😀

  3. Medea said:

    Heh, Kansas, tole drži 😀 Ja, muska nasploh je dobra, verjetno brez nje serija sploh ne bi dosegala istih občutenj. Res ja, zabredli so s krščanstvom. Kar sicer morda niti ne bi bilo tako zelo napačno, če bi delali malo bolj na sami mističnosti, efektih, recimo. Angel, ki se prikaže pa kar izgine, brez efekta, kar zgine pač, ga ni več. Sej štekam, baje, da so jim res oklestili budget, ampak nema veze, nekaj manjka. U ja, tega se spomnim, hud prihod, se strinjam. Pa (ah, ne vem v kateri sezoni, tam, kjer se Castiel začne pojavljati) je tudi meni osebno en prijetnejših prizorov, ko se mu kot angelu krila razprejo. Ampak, pogledamo jo pa še vedno, ofkors 😉
    Faith, praviš … nije loša 😉 Sicer pa se res bolj slabo spomnim vsega skupaj. To je kaj, 10 let nazaj? In mislim, da si me ravno dovolj zainteresiral, da si vse skupaj pogledam še enkrat 😉

  4. Pepi said:

    Nekih posebnih efektov jaz nisem nikdar pogrešal, čeprav zdaj, ko si omenila … mogoče pa res. Bolj mi manjkajo reševanja kakšnih lokalnih legend in podobnega šita, ki mogoče niti ni del okvirne zgodbe. Ampak ne glede na to, gledam, ja. Ko si enkrat not, pač gledaš … 😀 Sej … v jeseni štartajo z osmo sezono, ne?
    No tako, vidiš; kar v akcijo. Pa naj te nekoliko bolj pionirski filing prve sezone ne odvrne, ker je resnično vsaka boljša od prejšnje. No, mogoče je sedma nekoliko za šesto, ampak ajde. 😀

  5. Medea said:

    Ja, taka kot je bila recimo prva sezona, tisto je bilo skrajno zabavno. Bloody Mary, recimo. Ja, v jeseni štarta nova sezona. Čeprav, iskreno, slabo se spomnim zadnje sezone in sploh se ne spomnim zaključka. To je pa verjetno tudi zato, ker malo zgubljajo intenziteto, al neki 🙂
    Ma ja, če bi se na Buffy prej spomnila, pred poletjem, ko ostale serije počitnikujejo, bi jo zihr v enem šusu pogledala. Zdej se pa bliža september … Kdo ve, če mi znese 😉 Ampak definitivno jo pogledam, prej ali slej.

  6. Pepi said:

    Tudi jaz sedme sezone nisem kaj prida ohranil v pomnilniku, ne … zdajle iz glave niti ne vem, kakšna izhodišča so za naprej. Jah … serija postaja tako kot, če uporabim Bolbove kot besede; majhen kos masla, namazan na prevelik kos kruha. Razvlečena, skratka. Vidi se, da je v ospredju pač denar. Sem pa gledal njihov letošnji Comic Con panel in se parkrat pošteno nasmejal celotni ekipi in njihovi medsebojni interakciji (in interakciji s publiko). 😀
    Ma ja, no … september bo že. Ne vem, kam je šel avgust.

  7. Medea said:

    Ej, ne vem, Leviathans pa to, konca se pa res ne spomnim. Ej zabavni so, se mi zdi, glede na to, da je celotna stvar bistveno razvlečena, da v delih samo čakam na tistih nekaj komičnih vložkov. Predvsem z Deanove strani 🙂
    Ne vem, kam je šel. Pa sej ga ni še konc, glej ga! 😀

  8. Prav smešno, ravno zadnjič sem imela priložnost biti pred televizijo in je bil na sporedu nek Buffy maraton – in je, v okvirih neke ameriške, v najstniško občinstvo usmerjene serije, stvar res neverjetno privlačna – čeprav točno vem, kaj se bo zgodilo, ker sem jo gledala kot otrok, pa še na določenih mestih je precej predvidljiva. Ampak ja, pogrešam čase, ko je bilo nadnaravno šele odkritje tržne niše in posledično ni bilo ustvarjenih toliko crappy filmov in serij na to temo, pa še izvirno je bilo. Se strinjam z zadnjim memeom, nekako je bilo, čeprav v okviru kulture najstnišva, vse skupaj še vedno veliko bolj badass.

  9. Pepi said:

    Zdaj, zdaj, Medea … bo konec avgusta und začetek septembra, ki bo s seboj pripeljal tretji val izpitov, na repu pa še oktober. Pa tudi leviatani so mi bili dokaj brezvezni zlikovci. S tistim brezveznim posebnim efekto pred gostijo, ki je vsakič isti in ki spominja na … ne vem … na kak star anime, na kake digimone, na primer, ki dajo ob apgrejdu skozi vedno isti proces. Azazel in Lucifer sta bila zanimiva psihopatska negativca, medtem ko so leviatani do konca generični in … brezvezni? Sem to že rekel? Ampak, kot sva ugotovila že zgoraj; kljub pomankljivostim še kar buljiva. 😀
    Nalivka, kaj imaš ti to zaene programe? Na tistih, ki so v dometu meni, imaš namreč samo serije tipa La que no podia amar. Glede predvidljivosti se pravzaprav kar strinjam, ja. Konci so predvidljivi, posebej pa zdaj, ko smo stari in vsega hudega vajeni iz najrazličnejših (drugih) serij … medtem, ko so vmesni zapleti (na nivoju posameznih epizod, ali celotnih sezon) pogosto precej izvirni in nepredvidljivi (kar pa je v končni fazi ipak odvisno od gledalca kot posameznika). Ja, izvirnosti praktično ni več. Danes njen manko kompenzirajo s posebnimi efekti in z znanimi imeni.

  10. Jaz nobenih, ker itak nimam televizije x) Na nekem obisku enkrat, imajo neko kabelsko, kjer je nek super SciFi kanal, kjer imaš pol Buffy, Stargate in še en kup drugih gledljivih zadev. Ampak me itak ni blizu dovolj pogosto, da bi dejansko spremljala, bolj priložnostno včasih pogledam, če sem že zraven 🙂
    Pa je smešno, to, kar se izvirnosti tiče, ker sploh ni tako zelo nemogoča. Samo ustvarjalci in gledalci se raje držijo nekih preverjenih vzorcev, ki občinstvo in posledično tudi dobiček preverjeno pritegnejo – pa je škoda, ker na svetu obstaja nešteto izvirnih ljudi, napisanih je nešteto izvirnih knjig in tudi scenarijev, predvidevam. Samo ne pridejo do vizualizacije, ker se vnaprej ne ve točno, kako se bo potrošnik odzval.

  11. Okej, bwaahah! 😉

    Prvi odstavek me ubije. 😀

  12. Pepi said:

    Kaj vem, nalivka, jaz imam občutek, da se meja med izvirnostjo in “kr neki” iz leta v leto oža. In v končni fazi res ni dovolj, da je nekaj izvirno … Rep in glava morata biti prisotno. Iz tega vidika, je biti izviren res verjetno čedalje težje. Kar pa seveda ni izgovor za dejstvo, da današnja filmska industrija štepa skoraj samo še rimejke. Pri TV produkciji je še vseeno nekoliko bolje, še zdaleč pa ni dobro.
    Pauc, v časih, ko te, če si vampir, ubije tudi bivši predsednik Lincoln, je to dokaj normalno. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: