The Dubliners, pa abraham, pa Križanke, pa to …

Piše se leto 2012 in ravno dan pred današnjim, se je pri nas, v sklopu svoje rojstnodnevne turneje, ustavil mlad irski ansambel. Takole bi govoril Bog … Ali pa Bradodrev … Ali pa kdor koli tretji, ki je tu že bistveno dlje od mene in ki nima pretiranega smisla za uporabo stavčnih ločil (kar bi nama bilo v tem primeru skupno). V nadaljevanju bom skušal povzeti včerajšnje dogajanje, postreči z nekaj slikami, mogoče videi, ampak ne pričakujte preveč; morali bi biti tam.

50, narod. 50 so jih The Dubliners letos vpihnili in to dejstvo so včeraj predstavili tudi nam, Slovencem.  Jubilejni koncert je bil zastavljen nekoliko drugače kot tisti lansko leto. Bili so stoli, bilo je platno, in na žalost vseh; bil je tudi en Barney McKenna manj. No, Dubsi brez banja ne morejo — tako je dejal John Sheahan — in levo odrsko krilo bi desnega pretehtalo, ako praznega prostora ne bi zapolnil Barneyev najboljši učenec, Gerry O’Connor.

Koncert se je začel s kolažem izsečkov oddaj, v katerih so nastopili. Late Late Show, se mi zdi, da je bil med njimi (tam vem, da so svoj čas kar pogosto gostovali). Tisti pravi uvod — tisti, ki je vsa leta isti (poet za znoret) — pa je bil seveda dvojec instrumetalnih skladb; Fermoy lassies in Sporting Paddy.

Večer je potekal v duhu spomina na preminule člane. John Sheahan, ki je, poleg prve kositrne piščali ter prve violine, nosil tudi funkcijo nekakšnega mojstra ceremonije, je vsakomur izmed umrlih članov posvetil nekaj verzov, zraven pa nam postregel še s kakšno anekdoto. The Dubliners so se tako najprej spomnili svojega zadnjega izvirnega člana, že nekoliko višje omenjenega Barneya McKenno, ki je bil, če jim gre verjeti (jaz ne vidim razloga, da jim ne bi šlo), najboljši igralec banja na svetu, morda celo na Irskem! John se je spomnil njihovega prvega obiska Avstralije in zafrkavanja, češ, kaka huda vročina naj bi tam bila; 100 stopinj v senci. Na kar se je Barney v svojem značilnem slogu odzval: “Potem pa bolje, da se ogibam sence!”

I wish I had someone to love me in Fiddler’s green sta tisti skladbi, s katerima je “Banjo” McKenna najpogosteje ogrel publiko, in kot taki seveda nista mogli manjkati, zato so nam The Dubliners zavrteli kar njuni projekciji. Barneyu smo se v petju seveda pridružili; najprej ansambel, potem pa še mi. Nasploh moram reči, da je bilo vzdušje dobro in odziv publike pozitiven (čeprav težko sodim slednje). Mogoče je bila stvar v primerjavi z lanskim letom nekoliko mirnejša, ampak tak je bil pač duh dogodka … Stoli so bili, ponavljam. Na tej točki moram nujno omeniti še eno glasbeno točko — dve skladbi, se mi zdi — ki sta jo odigrala Eamon Campbell na kitari (in to kitari z ljubljanskim grbom, prosim!) ter Gerry O’Connor na banju. Na živce mi gre, ker sem pozabil naslova. S to točko povezujem besedico “bluegrass”, pa nisem prepričan, če je to to. Bluegrass reel, mogoče? Ne vem, skratka; hudičevo dober nastop. Meni eden boljših v vsem večeru. In pa zadnji pred nekje 20 minutno pavzo, ki je bila ravno dovolj za en pregrešno drag pivak (za dva, če ne bi bilo takih vrst). 5 evrov. Nek se vidi razkoš!

Podobnega poklona kot Barney, so bili deležni tudi Luke Kelly, Ciarán Bourke in Ronnie Drew, kar seveda pomeni uspešnice kot so Monto, Dirty old town, Peggy Lettermore, All for me grog, McAlpine’s fusiliers (note to self; če snemaš, ne poj zraven), Rare old mountain dew, Seven drunken nights in številne druge, da ne naštevam v nedogled. In tudi v teh slučajih so kombinirali; živ nastop s projekcijo. Pri uvodu v pesem McAlpine’s fusiliers se je John ponorčeval iz nekdanjih trenj med Anglijo in Irsko. Sir Robert McAlpine je bil namreč angleški gradbenik, ki je nekje v obdobju pred drugo svetovno vojno na veliko zaposljeval irske priseljence. Ti irski priseljenci so gradili stanovanja, hiše in pube … In s tem delali Anglijo bolj ugodno Ircem. John je nato dodal, da jo še vedno gradijo in da bo čudovita, ko bo enkrat končana (Anglija, namreč). In ja; teh štosov jaz ne povem pol tako dobro.

V drugem polčasu, torej po pavzi, se je vzdušje še spotenciralo za kar krivda delno leži s popitim pivom, delno pa z dejstvom, da je takrat prišel na vrsto večji del njihovih največjih uspešnic. Seán Cannon ni pred The rocky road to Dublin rekel niti besedice. Samo začel je in cele Križanke so bile instantno na nogah. Vse skupaj se je zaključilo z njihovo narodno, Whiskey in the jar, kar je bil tudi vrhunec večera. V nekoliko skrajšani izvedbi, če se ne motim, pa vendar. Če sem rekel, da se je vse skupaj zaključilo z Whiskey in the jar, naj se popravim. The Dubliners so se namreč vrnili na oder kar dvakrat; prvič z Divjim vandravcem, drugič, zadnjič pa z Molly Malone. Koncert je tako trajal skoraj do enajstih, torej lahko rečem, da je bilo vsega skupaj za kaki dve uri in pol … Čiste uživancije.

In pozor! Pravijo, da se prihodnje leto zopet vrnejo. Jaz pa takole pod črto pravim; super koncert. Kdor ni šel, mu je lahko žal.

LP Pepi

P.S.
Da ne bo kdo mislil; kvaliteta slik, niti videov, mi ni baš v ponos.

7 comments
  1. Hvala ti za tole super poročilo. Ker so mi določene okoliščine onemogočile obiskati koncert, lahko iz prve roke potrdim tvoje besede: Tistim, ki nismo šli, je prekleto žal!

    In stiskam pesti v upanju, da se obljuba o ponovnem prihodu uresniči. Drugače pa super prispevek! (:

  2. Pepi said:

    Ha, tudi jaz upam, ja, čeprav sem jih videl že trikrat. Že samo vzdušje je vredno svojih ojrov. 😀

  3. The Doubliners in Game of Thrones so odličen double bill 🙂
    Si kdaj razmišljal, da bi gledal serijo, ugasnil zvok in namesto tega ves čas nabijal njihove hite 🙂
    Po moje bi te ruknil overdose 🙂

    Gospodje sicer niso moja scena, jih pa spoštujem, saj vem da so prave legende, ki znajo na koncertu narediti odličen štimung.

  4. Pepi said:

    To bom storil ob desetem ogledu obeh sezon. Torej, z drugimi besedami, ob naslednjem ogledu obeh sezon. 😀 Ne, hec … Ko sem bil še mulc, nisem maral musake. Pravil sem, da je to zanič jed, narejena iz treh samih po sebi dobrih stvari (meso, krompir, jajca). Se mi zdi, da bi bilo v tem slučaju podobno. 🙂

  5. Spela said:

    Kaj bi bla pa jajca potemtakem?
    (če je GOT meso in so Dublinersi krompir)

  6. Pepi said:

    Potemtakem iščemo nekaj, kar se mi je kot mulcu (ob predpostavki, da sem te stvari poznal, se razume) zdelo pogojno združljivo z Igro prestolov, ne pa tudi z The Dubliners, hkrati pa nezdružljivo s kombinacijo obojega. Bi rekel spanje, pa žal ni pogojno združljivo z Igro prestolov. Kaj jaz vem … 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: