Gostilna išče šefa

Gledam. Vsake toliko časa gledam. Ker me vse skupaj, bodisi zato, ker mi je to kot oštirjevemu sinu v krvi, bodisi zato, ker je ta gostilna tako blizu mojega doma (in si kot lokalpatriot ne morem kaj), vsaj malo zanima. Kot disclaimer naj tu na začetku navedem še, da me resničnostna televizija sama po sebi ne interesira baš; resničnostna televizija v smislu gledanja skupine ljudi, ki so zaprti v hišo in tam ždijo, dokler kdo izmed njih ne ostane sam, da ne bo pomote. In mogoče je ravno to slednje razlog (ali pa vsaj eden izmed razlogov) za mojo slabo voljo, ki se bo v nadaljevanju tega zapisa manifestirala v obliki slabe kritike namenjene oddaji oziroma splošneje — Pop TVju.
Če začnem pri vrhu; kaj hudiča je s tem neprestanim poudarjanjem, da česa takega, kot je Gostilna išče šefa, svet še ni videl? Da je to naše in samo naše? Edine stvari, ki Gostilno ločujejo od Ramsayeve Vražje kuharije, so stvari, ki mi gredo še bolj na živce od dejstva, da je prva zgolj ne preveč posrečena kopija druge. Pop TV se je poslužil tiste logike; vzamem Prešernov Sonetni venec, med vsaki dve črki vrinem še eno naključno, ga prodam za Popov Sonetni venec, tisočkrat povem, da je to moje, in živa duša mi ne bo ničesar očitala. To, da je rezultat skropucalo, je drugotnega pomena.Studijske oddaje, recimo, so povsem pavšalno odveč. Pa naj problem vseeno razčlenim … začenši s komentatorji. Pri nas si gledalec sam očitno ne zna ustvariti mnenja. Zakaj, zato, ker ima vsaka pasja procesija svojo trojico nekih komentatorjev in/ali opinion makerjev, ki bolj ali manj posredno vplivajo na izid telefonskega glasovanja. Pravzaprav … kaj, če bi še jaz malo pokomentiral komentatorje. O Stevanoviću v bistvu ne vem dosti. Vem samo, da je nekoč nastopil v nekem drugem resničnostnem šovu. Pa še to vem samo zato, ker je ni oddaje, kjer on ne bi “potegnil vzporednice” s tisto drugo oddajo (ne vem, če ni bila Bar). Savina Atai, po drugi strani, deluje razgledano in v vseh ozirih interesantno.  S citati vseh možnih mrtvih mislecev in filozofov. Morda bi lahko kdaj izjavila kaj še neizjavljenega (kar je na vsak način težje). Angelca pa … ah, Angelca. Sinonim za prodano dušo, če mene vprašate. Pa tudi tista njena potica baje ni bog ve kaj. Tu bi lahko omenil še ta tipično slovenski sistem, češ, zdaj pa pojdite ven, da se bomo lahko o vas v miru pogovarjali, ampak čemu bi izgubljal besede.

Telefonsko glasovanje je tisti drugi del studijskih oddaj, ki nikakor ne paše v koncept. Namreč, išče se najsposobnejšega, ne najbolj simpatičnega. Zakaj zmagovalca lepo ne določi šef? OK, razumem, da je bilo v Gostilno vrženega ogromno denarja, in da si je žepe pač potrebno napolniti, ampak oddaja, ki iz televizijskega sprejemnika malo manj kot kriči “DAJTE NAM DENAR”, je za gledalca (ali pa vsaj zame) sila neatraktivna. Televoting, torej, pa n (kjer velja n >= 5) reklamnih blokov, pa tista bizarna akcija, kjer si lahko enega izmed kuharjev naročiš za na dom, naravnost SMRDIJO po denarju. Pa mi denar navadno ne smrdi.

Da pa ne bom samo pljuval; kar se kuhinje tiče, je oddaja dobra. Pop je s šefom Binetom zadel terno. Ne divja brezveze, kot to počne Ramsay (niti ga noče posnemati), svoj foh pa obvlada v nulo. Če sem iskren, sploh nisem vedel, da Slovenija premore kuharja tega kalibra. In tekmovalci delajo. Res delajo in še bolj bodo.

(Kritika pač ne bi bila kritika, če tisti pozitivni del ne bi bil najkrajši.) 🙂

LP Pepi

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: