The Hobbit: An Unexpected Journey

Tako. Pa smo ga dočakali. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem kot velik fan Gospodarja Prstanov (velik po stasu in še večji v fanovski dimenziji), film zares težko pričakoval. Tako težko, da sem tudi ta blog inicialno namenil prav spremljanju produkcije filma ter novicam, v povezavi z njo. Aktivnost na blogu sem, vsaj glede Hobita, nekoliko zanemaril, priznam, a ogenj je ostal in koncu koncev je prav to razlog, da sem se filma lotil tako urgentno, že dan po premieri. Sicer v navadni, 2D inačici, za kar mi je malo žal, ampak tako je naneslo.

Mogoče najbolje, če najprej v parih povedih strnem svoja pričakovanja in strahove. V prvi vrsti sem pričakoval neko nostalgično vrnitev v Srednji svet. Sila skromna želja, s sila efektivno uresničitvijo, pri čemer s “skromnostjo” želje in “efektivnostjo” uresničitve vlečem predvsem na dejstvo, da bi užival tudi ob triurnem gledanju diaprojekcije z naključnimi izseki iz filma … Za kar razlog seveda tiči v izvirni trilogiji in temeljih, ki jih je Jackson z njo postavil. Če nadaljevanje spiska želja nekoliko skrajšam, pa sem pričakoval tudi Gospodarja Prstanov; v novejši, vizualno še atraktivnejši in nasploh boljši podobi. Ampak Hobit ni Gospodar Prstanov, kar bi nekdo, ki ga je prebral, lahko vedel, in do česar pridem v nadaljevanju. Še prej pa glede strahov … Nečesa me je bilo res strah. In ta strah, ki sicer hodi z roko v roki s prej povedanim, se je razvil z Jacksonovo najavo, da bo tudi Hobit trilogija. Vem, da zvenim zlajnano in vem, da to pravijo vsi, ampak knjigico, kot je Hobit, človek v devetih urah prebere. In čeprav nikjer ne piše, da mora biti ogled ekranizacije nujno kratkotrajnejši od branja predloge, je to, vsled možnosti, ki jih film v primerjavi s knjigo ponuja, edino naravno. Če torej parafraziram Bilba Bisagina; bal sem se, da bo nova trilogija kot košček masla, ki je razmazan na prevelik kos kruha — tanka in razvlečena.

Bodi tole dovolj uvoda in naj končno preidem na vtise same. Film se začne … Pravzaprav podobno kot Bratovščina Prstana — v retrospektivi. Tokrat v retrospektivi ostarelega Bilba Bisagina, ponovno v podobi legendarnega Iana Holma, ki je, če se ne motim, vse svoje kadre posnel v Angliji in bil šele v postprodukciji integriran v svojo hobitsko duplino, Bisagin konec. Holmova (in Woodova) vključitev deluje kot neka instant povezava s prvotno trilogijo in testament, da gre za isti Srednji svet. Čista nostalgija, skratka; po eni strani zaradi starih obrazov, ki jih že predolgo nismo videli, po drugi pa zaradi načina prikaza in védenja, da za vsem tem ponovno stoji Peter Jackson. Rekel bom celo, da je šel Jackson z vsemi paralelami glede na Bratovščino tokrat mogoče vseeno malce predaleč, saj sem imel ob ogledu filma tisti konstanten deja vu občutek — občutek že videnega. En kimljaj oboževalcem franšize, OK, dva prav tako, ampak tu smo bili iz sekvence v sekvenco priča že videnim prijemom iz Gospodarja Prstanov, oziroma, če sem konkretnejši; Radagastov diverzantski manever je precej analogen z Arweninim begom pred prstanovimi besi, Thorinova amputacija Azogove roke in orkova domnevna poguba me je instantno spomnila na Sauronov umik ob izgubi prst(an)a moči … Pa seveda orli, ki druščino tudi tu rešijo iz zagate in še kakšna podobnost bi se našla, pa to v resnici niti ni tako bistveno. Bolj pomembno je, kako se do tega opredelimo. Sam se namreč še nisem do konca odločil, ali mi je to zoprno in ali naj to jemljem kot Jacksona, ki je ubral lažjo pot ter se poslužil že preverjenih metod, ali kot nek dobrodošel občutek domačnosti, ki je bil, sklepam, tudi njegov namen. Verjetno bo potreben še kak ogled, preden se bom lahko opredelil do konca, je pa res nekaj; če bi bilo vsega tega manj (a ne nič, da se razumemo), te dileme sploh ne bi bilo. No, dopuščam pa seveda tudi možnost, da sem jaz vse skupaj preanaliziral in da zdaj valim buče.

Zato naj raje nadaljujem z manj abstraktnimi temami. Zgodba, ki jo pokrije prvi del té trilogije, je v neki meri res taka, kot sem se bal; torej razvlečena. Pa niti ne “razvlečena” v pravem pomenu besede, ker bi lagal, če bi rekel, da vsake minute filma nisem spremljal z zanimanjem ter navdušenjem. Ampak “razvlečena” v smislu, da pod črto film ne pusti tako močnega vtisa kot kateri koli izmed njegovih treh predhodnikov, saj mu enostavno manjka substance. Ni (toliko) tistih “kurjepoltnih” momentov (ala Boromirova smrt) … Kot jih seveda ni niti v knjigi, pa mi v filmu vendarle manjkajo. Zakaj, zato, ker si knjiga Hobit ne dela utvar, da je Gospodar Prstanov in vsled tega tudi ni razdeljena na tri dele. Film pač je. Če torej preidem na poanto; Jackson je naredil Hobita, ki bi bil rad Gospodar Prstanov. No, ta manko se do neke mere kompenzira s humorjem, ki ga res ni malo, ampak tudi to ne vedno uspešno (ja, goblinski kralj, tebe gledam).

Za nekoga, ki je ob ogledu filma dejansko užival (in ki se je vzlic tega kljub nuji za slabe tri ure vzdržal WCja), sem s svojim zapisom nastopil precej na oštro, vem, zato naj v naslednjih nekaj povedih izpostavim še tisto, dobro — tisto, zaradi česar kontempliram še en obisk kina v bližnji prihodnosti. Film je vizualno zares dih jemajoč. Kraljestvo Erebor je čudovito in da ne omenjam Šajerske … Nova Zelandija me vedno osupne. In Razendel prav tako. Nekateri prizori so čudoviti in vse, kar bi si človek od ekranizacije želel. Tu moram izpostaviti sekvenco, kjer si Bilbo in Gollum zastavljata uganke. Oba, Martin Freeman in Andy Serkis, sta v tem delu (pa tudi splošno) zares fantastična … In ne pretiravam, če rečem, da mi je bil od vseh prav ta del najljubši. Pa tudi škratje, ki so s pesmijo v svoji škratovski maniri vdrli v Bilbovo domovanje, so dovolj posrečeni (pa čeprav sem še pred meseci hudoval nad njihovim preumetelnim izgledom). In shod Belega sveta, kjer ponovno srečamo naša stara znanca, Galadriel ter Sarumana. Tu bi se vseeno malo spotaknil ob depikcijo slednjega, ki daje prej vtis nekega starega nergača, ki ga vsi jemljejo samo na pol resno, kot vtis voditelja. Da ne pozabim sekvence s tremi troli, ki je skoraj naravnost iz knjige in ki je s strani publike požela nemalo krohota. Vse to so stvari, ki tiste šimfe od zgoraj v večji meri zasenčijo in ki film koncu koncev opredeljujejo kot dobrega.

Pa da zaključim … Hobit res ni Gospodar Prstanov in morda je napaka, da se ne vda v to usodo. Kljub vsemu pa ponuja dovolj zabave in čarobnosti, da lahko na tej točki brez slabe vesti zapišem: “Priporočam.”

Advertisements
11 comments
  1. Jazbinšk said:

    V dokajšnji meri se z napisanim strinjam! Sam sem, po poti navzgor po Kolosejevih stopnicah, skorajda panično razlagal kolegu, kako Hobit ni Gospodar prstanov, da je ta namreč napisan kot pravljica malim Tolkienom in, da ni pričakovati vse resnosti in epskosti slavne filmske trilogije s pričetka preteklega desetletja (pri slednji sem se, na srečo, motil). Ko pomislim sedaj, pravzaprav nisem več povsem gotov, mogoče sem film prej opravičeval sebi, kot pa kolegu. Ampak na koncu sem bil nad vsem prav lepo presenečen. Tisti, ki niso prebrali knjige nemara nergajo nad “pravljičnostjo” Hobita, ali če bi jo prebrali, bi bili nemara navdušeni nad duhom filma, ki je veliki meri ujel duh Bilbovega popotovanja.
    Sicer je par stvari, ki sem si jih predstavljal nekoliko drugače. Tu izstopa nevihta v Meglenem gorovju. Četudi je scena vsega čudenja vredna, se mi zdi, da je vendarle malenkost spretiravana. 🙂

    Uh, pa še to! Kot muskontarju mi nikakor ni ušla glasba! Po prihodu škratov v duplino, film deluje že napol musical. Kar je, seveda, težko šteti v slabo, sam je stric Howard mojstrsko interpretiral vse Tolkienove pesmi. Na splošno pa gre glasbi v filmu, itak, čista desetka. Glavna tema je dih jemajoča, pa mnoge-zdaj verjetno že lahko rečem kultne-melodije iz Gospodarja prstanov v novi, znabiti še boljši, preobleki… skratka, hudo! 🙂

    Zdej bom pa spet en let vs nestrpn gledu video bloge 😀

  2. Pepi said:

    Ja, tudi jaz sem si tisti nevihto predstavljal drugače … Drugače do mere, da sem bil do nedavnega prepričan, da si jo je v celoti izmislil PJ in ne Tolkien. Glasba pa itak. Dbest, da so jo vključili v tolikšni meri, ker v Hobitu je pesmi res polno. 😀 Jp … en let še. Pol tretji del je pa že julija 2014, če se ne motm.

  3. Ohoho, nocoj ga vidim in poročam potem. Lahko pa rečem, da sem že teden dni ves slinast in neučakan. Knjiga mi je hudo ljuba, Lotr trilogija še bolj. Juhej, Šajerska prihajamo!

  4. Filip said:

    Jaz pa moram reči, da me je film razočaral. Poleg tega, da je bil razvlečen (ne dolgočasen, razvlečen pa), se mi je zdel precej prazen kar se tiče čustev, simbolike in likov, s skrajno nezanimivim zapletom in dolgočasnim villain-om (mislim na onega CGI belega orka).

    Zgodba je bila precej epizodična in je zato precej prizorov delovalo, kot bi bili malo ‘out of place’, da nekaterih povsem nesmiselnih likov (Radagast) niti ne omenjam.

    Kar mi je šlo pa NAJBOLJ na živce, je pa nekaj, za kar lahko obtožim nikogar drugega kot Jacksona…to sem opazil že pri njegovih prejšnjih visokoproračunskih projektih (King Kong) – ko Jackson dobi na voljo zelo visok proračun, se začne igračkati z akcijskimi sekvencami, ki na koncu izpadejo popolnoma over-the-top, butasto nerealistično in gledalca (no, vsaj mene) potegnejo od filma. Taki so bili na primer tisti pregoni z dinozavri v King Kongu, v Hobbitu pa mislim predvsem na izredno anti-klimatični finale s tistimi drevesi, ki so se prekucali eden čez drugega, da niti ne omenjam tistega pregona po podzemlju, kjer so škratje padali 3km v brezno, se odbijali od sten kot žoge, a na koncu vseeno končali brez praske.

    Kar mi je bilo izredno všeč, so bile povezave med Hobbitom in LOTRom. Zelo mi je bil všeč začetek, ko so se škratje zbirali pri Bilbu. Film je tudi priklical tisti občutek nostalgije, predvsem z Hornerjevim soundtrackom. In pa seveda scena z Gollumom in prstanom…odlično izpeljano.

    Mislim, da trilogija lahko na koncu izpade zelo dobro kot celota, ampak zaenkrat mi tale začetek ni bil najbolj všeč.

  5. Pepi said:

    Ja, kot je sicer razvidno tudi že iz zapisa, se kar strinjam. Posebej s prvim in predzadnjim odstavkom. Čeprav … Azog mene niti ni zmotil in njegovo vključitev razumem. Pa všeč mi je, da so uvedli orkovski jezik. Verjetno sem eden redkih, ampak tudi Radagast mi je bil s svojo odštekanostjo in odmaknjenostjo dokaj v kontekstu. Že res, da deluje precej hecno (kar bi lahko interpretiral tudi kot enega izmed razlogov, zakaj ima naravo raje kot ljudi), ampak film mu ponudi tudi nekaj momentov, ki mu ugled vsaj malo dvignejo. Akcijske sekvence so pa pač … Pravljične. Kot je v zasnovi tudi sam Hobit. Rekel bi, da so tu celo bolj over the top kot v King Kongu.

  6. Filip said:

    Ja, saj se strinjam. Očitno je ena največjih problemov tega filma dejstvo, da so nam prej že servirali LOTRa, ki je dosegel in celo presegel pričakovanja. Seveda smo isto pričakovali tudi z dotično trilogijo, ki pa je že kot knjižna predloga na nižjem nivoju od LOTRa…tako da upam, da mi bo film (in seveda 1. in 3. del) pri vnovičnem ogledu boljši (zdaj, ko vem kako so se zadeve lotili) 🙂

  7. Filip said:

    Pardon, 2. in 3. *

  8. Jazbinšk said:

    Mja, mogoče bi blo tud vredno debatirat o tem, kako so se filma lotli. Zdej… dejstvo je, da so se spravli lovit atmosfero knjige, ki je, proti GPju, Silmarillionu, Hurinovima mulcema, itd., res na smešno nizkem nivoju. Že sam JRRT v knjigo ne bi bil vključil pripovedi o “rojstvu” golfa, če njegov prvotni namen ne bi bil zabavanje lastne mularije, in čisto nič drugega. Zadeve so se lotli po otročje, kar je nam, ki smo študirali Tolkiena, povečini povsem pogodu in prav na drobno prikimavamo, spet tistim, ki so bolj LOTR movie fani, pa gre ob gledanju dreves, ki se podirajo kot domine, pa ob židanemu petju škratov in disney-like pobegu škratov iz goblinskega brloga… prav na kozlanje.
    Tle bi se verjetno spet lahko odprla neverending debata 🙂

  9. Pepi said:

    A vidš, js sm pa bl, k da lovijo knjigo, dobu filing, da lovijo LotRa izpred desetih let. Po eni strani je to kul, po drugi pa izviren material res ne zadostuje za tak podvig … In film Hobit posledično na momente izpade kot otrok, ki bi šel rad na vlak smrti, pa ne more, ker je premajhen in ne doseže tiste črte, ki je pogoj. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: