Radio GA-GA ob koncu 2012

Ali Dramilo našega časa.

Ventilator sem. Velik ventilator. TV Poper je padel, Moped Show (če ne štejem raznih obletnic in Tofa, ki se ipak bori na svoji fronti) enako, od politične satire pri nas tako ostaja samo še Radio GA-GA, ki je letos praznoval dvaindvajsetletnico svojega obstoja. Ne samo, da je Sašo Hribar z ekipo trenutno osamelec na področju satire in tako brez konkurence najboljši; najboljši je tudi na področju slovenskega zabavnega programa obče, za katerega se zdi, da je že nekaj let v hibernaciji. No, da ne bom krivičen, naši standuperji bijejo pošten boj, ampak samo na licu mesta — na kakem živem nastopu ali prireditvi. Čim jih kot del nečesa širšega porabi kak TV program, je konec.

Dobro, začel sem precej splošno, ampak to ni ideja te objave in obstaja razlog, da jo pišem prav zdaj. Razlog so zadnje štiri oddaje, ki so name naredile precejšen vtis in za katere mislim, da bi jih moral poslušati vsak Slovenec, popolnoma neodvisno od tega, ali mu je Hribar kot pojava zoprn, ali ne (oziroma bilokaterega drugega kriterija). Za kaj se je šlo; preko teh štirih oddaj se je raztezala dobrodelna akcija. Akcija brez bleščečega imena, pa vendar s plemenito idejo. Akcija, v sklopu katere naj bi si vsak izmed politikov izbral enega izmed premnogih socialno ogroženih ljudi, in mu osebno izročil tisoč evrov. Osebno, na roke (solarno, kot pravijo), pri čemer je najpomembnejši prav stik, ki bi ga politični veljak navezal z izbranim predstavnikom manj priviligiranega sloja in posredno z realnostjo. Poleg tega pa naj bi se še javno opravičil za svoj doprinos k nastali situaciji. Več o akciji kasneje, pred tem pa besedo ali dve o samih oddajah in zakaj bi morale biti (še) bolj slišane. Vse štiri oddaje odlikujejo odlični monologi s strani Saša Hribarja, poleg njih pa nekateri klici poslušalcev, ki tako intelektualno kot čustveno močno presegajo tiste, ki smo jim priča sicer. Pogovori so, kljub temu, da je osredna nit ves čas omenjena akcija, razgibani, kar pomeni, da obdelajo vse relevantne teme. In čeprav nimam kompetenc, da bi dobro razmišljanje z gotovostjo opredelil od slabega, mi to, kar sem tekom zadnjih tednov prejel s strani ene humoristične oddaje, instinktivno deluje kot nekaj pravilnega in dobrega — kar je danes, glede na meglo, ki nas obdaja, hudičevo redek pojav.

Danes se je zaključila akcija. Na dolžnost se je javila ena sama, samcata Spomenka Hribar. Gospa, ki sem jo prej poznal zgolj iz nekih predsedniških soočenj, sicer pa bojda poslanka v začetku devetdesetih let. Konec spiska. Moram reči, da sem ambicioznosti ideje navkljub, pričakoval (in upal na) boljše rezultate. Zakaj, zlasti zato, ker je državni vrh, tako kot je poln nekih čudnih dimastih zveri, ki tam dokazano nimajo več kaj iskati, poln tudi moralizatorjev, ki z največjim užitkom žugajo in s prsti kažejo, kaj je prav in kaj narobe. In ti slednji bi MORALI dati zgled. Če že ne iz dobrega srca, pa vsaj taktično, zaradi populizma. Zakaj tega niso storili? Hja, občutek imam, da ni problem v denarju. Pa tudi ne v prevzemu dela krivde in opravičilu — besede so sapa, kot nam to neštetokrat pove Ples z zmaji. Problem je v stiku z rajo. Tega politiki nočejo in tega se bojijo; pogledati v oči eni materi samohranilki s 300 evrov plače. To jih kolje in to je razlog za neuspeh te akcije.

In spet je nastal prostor za satiro. Če ne drugega, je akcija (ponovno) dokazala, da je slovenski politik karikatura; tako brezbrižen in zaverovan sam vase, da zavrača vsakršno priložnost za pokoro.

5 comments
  1. Ekzekli, besede so sapa. Žal je slovenska politika takšna kot je. Res so vsi iste riti in vska si zasluži krepko brco. Glavna rit kajpak največjo.

    Da tale Hribarjeva “provokacij” ni uspela me čudi po eni strani, a po drugi spet ne.

    Vedno pa velja upanje na bolje… Yeah right… 😀

  2. Pepi said:

    Vidiš, jaz pa ne bi prioritiziral, kdo je glavna rit in kdo potem druga na vrsti. Ker so mnenja glede tega preveč deljena in nas kot narod spet razdvajajo. Vsi naj pokasirajo tako krepko brco, kot si jo zasluži prvi, pa ne bo nobenega problema. 🙂

  3. Kot večina spletnih in medijskih kometatorjev, blogerjev in publicistov
    si popolnoma prezrl pomemben vir politične satire, oziroma edini
    satirični medij Toti list v Večeru.

    Radio ga ga ni politična satira, Sašo Hribar ni politični satirik, niti Tof ne, edini smo sodelavci Totega lista, politična satira v polnem pomenu besede. Treba je ločiti emd koemdijanti na sve možne zezajoče teme ( Tof in Hribar ) in prave politične satirike, ki se dotikamo notranje politike in družbenih teh, zagotovo pa ne ekstrade
    in medijskih provokacij.

    Kako politična satira izgelda, pa lahko preveriš na

    http://www.vecer.com

    Pa še to:

    Politično satiro lahko delamo le ljudje, ki smo že desetletja na medijski sceni, ne pa razni Hribarji, Tofi, Malalani ki se na novinarstvo spoznajo toliko kot krava na sedlo.

    Hribar je odličen komik, imitator, ni pa sposoben niti enega teksta napisat sam, Tof napiše 5 stavkov in ima tdenski Botikue, malalan pa je imel pri tv popro tekstopca Devetaka in Verča, pa tudi Kobala.

    Omenjeni trije so politični satiriki.

  4. Pepi said:

    A veš, moram priznati, da za Toti list še nisem slišal. Si bom tekom dneva prebral (vsaj) kak članek, tako da, če nič drugega, hvala za opozorilo. Ampak, prezrl ali ne prezrl, še vedno vem, kaj politična satira je in s tem v obziru ti brez zadržkov povem, da če bi v zadnjih desetih letih parkrat poslušal Radio Ga-Ga, bi vedel, da je število političnih likov krepko prevagalo število imaginarnih (dejstvo, ki se meni v resnici niti ne dopade tako zelo) in da sta vsaj dve oddaje od treh čista satira.

    Pa še to:

    Tudi Hribar, Tof in Malalan (no, slednji po pravici nekoliko manj) so na medijski sceni že desetletja, tako da tu sploh ne vidim problema? Poleg tega ne razumem, kakšno vlogo ima v tem kontekstu pisanje besedil; Radio Ga-Ga so vnaprej nepripravljene oddaje (z izjemo ene, dveh, treh …), kar pomeni, da so čista improvizacija, kar je, vsaj v mojih očeh, še bolj hvalevredno.

    Sicer je pa pojem politične satire, vsaj kar se tega zapisa tiče, precej drugotnega pomena. Kot sem rekel, so tu v ospredju zadnje štiri oddaje, ki niso niti satirične, niti smešne … Se pa v oboje sprevrača odziv politikov (le da je ta za povrhu še jako žalosten).

  5. pohajalka said:

    Najbrž vplivni politiki nimajo občutka, da bi morali delati pokoro, pa še s kešem na roko, bohnedaj. Tako bi priznali, da so grešili, pokora gre z grehom.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: