Sanje

Vožnjo z mestnim avtobusom si zadnje čase krajšam z zbirko Lovecraftovih dél, zadnje ZADNJE čase pa s konkretno enim izmed teh del — z zelo glomazno (po Lovecraftovih standardih) in prav toliko zanimivo zgodbo The Dream-Quest of Unknown Kadath. Štorija sledi protagonistu Randolphu Carterju, sicer baje tudi literarnemu alter egu Lovecrafta samega, ki potuje po sanjskih deželah, iščoč božje mesto … Ampak ne, to ni predmet te objave. Je pa povod. Sanje so zanimiva reč. Pogosto jih pozabimo; če že ne celih, pa vsaj detajle. Na vsake kvatre pa vseeno nabašemo na kakšno epizodo, ki je iz tega ali onega razloga enostavno ne moremo kar tako vreči iz glave. Dobro, govorim v prvi osebi množine, mislim pa predvsem sebe, zakaj za ostale po pravici ne vem. To objavo zatorej posvečam trojici sanj, ki so — pa čeprav v njih ne nastopajo kozmične grozote (da ne bo kdo razočaran) ter mačji vojaki — dovolj bizarne, da jih nisem pozabil, obenem pa dovolj jasne, da jih lahko vsaj približno ubesedim.

Boj za Šmarno goro
Najprej naj povem, da nisem nek velik pohodnik, pa tudi v splošnem ne pretiran ljubitelj neravnega terena (govora je seveda o neživi naravi). Kot planinec sem jih fasal s štrikom doživel krst, to je pa v večji meri že to. V sanjah pa … Ja, v sanjah sem krenil v hrib, natančneje na Šmarno goro. Ne spominjam se več, ali sem bil sam, ali z družbo, definitivno pa je šlo za Šmarno goro.Ko greš na Šmarno, slej ko prej prideš do prelomnice — do neke jase s kapelico, kjer je tudi teren nekoliko ugodnejši. In tu se začne dogajanje. Takole španciram, ko kar naenkrat naletim na skupino otrok iz vrtca, ki hodijo v vrsti po dva in dva, in ki, ne vem … Imajo očitno tako kot jaz športni dan. Jebeš logiko in kar tam, na makadamski poti, se med nami meni nič, tebi nič vname boj. Najprej sem premagoval enega pa po enega, pri čemer velja omeniti, da je vsak izmed otrok obvladal svojo borilno veščino. Kratek premor, nakar se na ukaz (čigav in iz kje nimam pojma) vame požene ves njihov preostanek naenkrat. Vname se boj, pesti letijo, suh makadam poskrbi za prah — kot v filmu, jebela. Premagam tudi ta izziv. Ko se prah poleže, zagledam še poslednjega izzivalca. To je bil nek nenormalno debel (in to po mojih standardih, po standardih nenormalno debelega) mulc, z na modro pobarvano afro frizuro. Mulo namigne, češ, začni, in fajt se brez poti nazaj začne. Izkaže se, da imam opravka z zares ultimativnim nasprotnikom, saj se nekajkrat znajdem na robu poraza … Ampak koncu koncev, pa naj si bo po sreči naključij, po znanju borilnih veščin ali pa preprosto zaradi dejstva, da so to moje sanje, zmagam. Tako. Premagal sem vrtec. Epilog je zelo meglen, z gotovostjo pa povem, da do vrha Šmarne tisto noč nisem prišel.

Buča
Naj začnem z nekaj ozadja. Ko sem bil star 15, 16 let, sem s kolegi pogosto zahajal na travnik za hišo, kjer smo pili svoje prve požirke alkohola, debatirali in se, če posplošim, družili. Denarja nismo imeli na pretek, zato smo nabavljali poceni »sam, da prbije« vino, ki se ga je takrat za (takratnega) prešerna dobilo v pet litrskih plastenkah, ki smo jim kmalu vzdeli ime “buče”. In sanje sprva delujejo povsem normalno — kot toliko petkov poprej, ko smo se z bicikli zapeljali do bližnje trgovine, iz denarnic potegnili vsak  po dvesto tolarjev ter nabavili bučo. Nakar se zapeljemo na travnik, se usedemo na tamkajšnjo betonsko ploščad in se pripravimo za razdevičenje buče.  Tokrat sem jaz na vrsti. Z obema rokama primem bučo, zavrtim pokrovček, nagnem in … Z grozo ugotovim, da vsebina ni poceni kislica, temveč sok — Fruc, rdeča pomaranča. V tistem pa padem ven. Znorim. Nategnili so nas. Edina logična poteza, ki mi pade na misel? Pokličem policijo. Dejansko pokličem policijo. To, da smo bili vsi stari okrog 15 let, ne igra vloge, niti to, da gre samo za 1000 SIT. Konkretnega epiloga spet ni, celotna situacija se mi je pa naslednje jutro zdela tako zelo kretenska in absurdna, da me je bilo še kak teden sram v dno duše.

Smrt
Samo enkrat sem sanjal, da umrem. Tiste noči sem se znašel v vlogi kriminalista na solo misiji. Preiskoval sem nek kompleks, za katerega je obstajal utemeljen sum, da ga uporabljajo za proizvodnjo drog. Ni šlo za racijo, temveč za delo značaja »opazuj in poročaj«. Skrivam se za zabojniki, opazujem in pišem zapiske. Situacija je čudna, saj mi je njihov postopek proizvodnje nov in bizaren, z meni neznanimi orodji. Vsi delavci imajo kapuce in respiratorske maske, predpostavljam da zaradi nevarnih hlapov, ki se na neki točki procesa izločijo. Naenkrat me opazijo in vname se odprt spopad. Vsled številčne premoči me obvladujejo, zvežejo, nakar me zmanjka. Zbudim se na operacijski mizi, nad mano pa se sklanjajo človeške postave z bledimi in prekomerno zgubanimi obrazi, brez pravih (ali pa vsaj vidnih) oči. Eden izmed njih vame z injekcijo vbrizga neko rumeno tekočino, kar mi ponovno vzame zavest. Zbudim se v bolnišnici, kjer mi povejo, da so me našli nezavestnega v neposredni bližini te iste fabrike, ki sem jo preiskoval. Nemudoma odidem iz bolnišnice in neposredno v peto nadstropje policijske postaje, kjer se nahaja oddelek za mamila, ter stopim v kontakt s šefi. Podrobno jim opišem celotno dogajanje, z bledimi, zgubanimi postavami vred, in zahtevam takojšen pohod na kompleks. Ne vem, kaj se zgodi potem, ampak tudi šefi se kar naenkrat spremenijo v zgubane kreature. Zajame me tisti občutek izigranosti … Občutek, da je vse zaman in da sem vse življenje živel v laži. Kot edini izhod vidim smrt. Stečem do balkona in se v levjem skoku poženem čez ograjo. Padam in … Konec. Iz prve roke lahko povem, da se, če umreš v sanjah, res zbudiš. (Če seveda nimaš opravka s Freddyjem Kruegerjem.)

Logiko šparam za kak drug zapis.

3 comments
  1. Maj said:

    Fruc 😉

    Ampak naslednji dan ste bili pa srečni, ker ni bilo nobenega mačka.

  2. Pepi said:

    Ah … Po sanjah nimam nikdar mačka. 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: