Štiri Mačke, en Smolar in Postopači

Pisalo se je leto 2013 … Zunaj je padal sneg … Mlad možakar, ki (po navadi) sliši na ime vzdevek Pepi, se je prebudil rano, poleg pa še mamo, in jo mahnil v svet. No, ob devetih zvečer mogoče ni rano, niti nisem prebudil mame, ampak ja; dejansko sem res krenil v svet. Moj svet ne sega bistveno dlje od medvoškega Jedra (ki bi ga lahko brez slabe vesti zapisal tudi z malo začetnico) in s tem v obziru verjetno niti ni čudno, da sem se odpravil prav tja — v Jedro. Razlog? Koncert. Hellcats, Adi Smolar in Mestni postopači — vse za dokaj ugodnih 7 evrov. Na prvi pogled sicer dokaj nenavadna kombinacija, na drugi in tretji pa en fantastičen double bill (Smolar in Postopači tako zelo sovpadajo, da lahko zanje vpeljem novo spremenljivko in se s tem izognem “triple billu”) in porok za res odličen večer.

Bil sem dokaj zgoden, za kar sem bil nagrajen s tem, da sem ujel še Smolarjevo tonsko. Če bi mi kdo rekel, da je to že koncert in ne samo vaja, bi verjel — tako zelo obvlada. Nobenih pizdarij, nobenega kiča … Samo kitara in dobra besedila. Po moje ne pretiravam, če rečem, da je Smolar s svojo lucidnostjo eden najbolj priljubljenih glasbenikov pri nas. Dejansko ne poznam nikogar, ki mu njegova glasba ne bi bila pisana na kožo. Ampak tu ne odkrivamo tople vode. Vse to je namreč precej jasno. No, kakor koli; o Smolarju kakšno besedo še kasneje, saj je bila tonska precej kratka (najbrž v povezavi s prej omenjenima “nobenih pizdarij” in “nobenega kiča”) in se je možakar kaj hitro umaknil puncam iz skupine Hellcats.

Glede slednjih je bilo moje stališče predhodno dokaj neizoblikovano. Zavedal sem se njihovega obstoja, kaj bistveno več od tega pa ne. Po spominu se mi sučejo slike nekega precej oddaljenega koncerta, ampak stvar ni zanesljiva vzlic česar ne obljubim, da sem jih že kdaj prej videl v živo. Kar pa v končni fazi niti ni pomembno. No, mojo pozornost so nekoliko bolj pritegnile pred kratkim, ko sem izvedel, da je njihovo nekdanjo pevko zamenjala Ajda Kovačič — tista Ajda Kovačič iz našega X Factorja. Na tej točki naj omenim, da po navadi (če že gledam te zadeve) nisem kaj prida opredeljen do tekmovalcev in ne dam kaj dosti na to, kdo zmaga in kdo ne. Tokrat je bilo drugače in tokrat sem držal pesti za Ajdo, ki me je navdušila s svojo interpretacijo in karizmo (sploh tisto, ki jo je pokazala na avdiciji — tistega nastopa po moji oceni ni nikdar presegla). Po eni strani škoda, da ni zmagala, po drugi pa tudi prav, saj punca deluje rockerica in je je škoda za šodr, kakršnega bi ji ob zmagi brez dvoma zrihtali naši vrli glasbeni producenti. Dobro, vidim, da mi je rdeča nit ušla nekam v PM … V glavnem: Hellcats. Kaj naj rečem? Bejbe razturajo. Kot rečeno z njihovo glasbo prej nisem bil kaj prida seznanjen, zato je bila peščica znanih priredb, s katerimi so prebile led, (vsaj kar se mene tiče) več kot na mestu.  Potem pa avtorske. Komada Hellcats in Vladar noči sta se mi najbolj vtisnila v spomin. Z izjemo priredb in omenjenega Hellcats, je špil potekal v glavnem v slovenščini, kar se mi, moram reči, silno dopade — si upajo in ne sekajo na prvo žogo (za kar se vse prerada izkaže angleščina), kar je v teh časih vse prej kot samoumevno. Luštne metalke, skratka, in dobra glasba … Celostno zelo dober nastop. In to ob tem, da sta bili Katja in Ajda bojda nekoliko prehlajeni in z vročino. Vsa čast.

Po dobri uri (dopuščam, da je ta podatek napačen — moja časovna orientacija je bila takrat že out) žaganja, se je na oder vrnil Adi Smolar. Mimogrede … Ne vem, morda je ta fora že pase, ampak; vsi smo srečneži, samo Adi Smolar. Okej, samo to sem hotel, gremo dalje. To pot je imel Smolar s seboj še (neformalno) svoj bend, Mestne postopače. Odličen špil, kar se je poznalo tudi po odzivu publike. Na nogah so bili vsi — tudi tisti, ki so med nastopom Hellcats iz tega ali onega razloga obsedeli. Tudi jaz, ki v medvoških koncih veljam za precej razvpitega sedača za šankom. Pesem o rolici papirja, Svinja pijana, Gospa natakarca, Eks za ex ljubico … Če naštejem samo nekaj vsem dobro znanih komadov. Dejansko težko napišem kaj zanimivega, ali pa vsaj boljšega od zlajnanih hvalospevov. Razen mogoče, da ima Smolar jutri rojstni dan (VN, pa to). Zato ne bom. Zato bom raje pogledal, če mi je uspel kak posnetek in ga priložil pod zapis. So pa po Smolarju svojih pet minut (skoraj dobesedno) ujeli tudi Mestni postopači, bivši Leteči potepuhi, ki so nas seveda instantno kupili z Biciklom.

Dober koncertič, v glavnem. Dobri ansambli, dober plac, precej naroda … Ugodne pive, nenazadnje (ki v svoji množini vendarle nanesejo nek znesek … udognosti navkljub). Težko bi si želel še kaj več.  In ja, vem — moje slike so bolj tuga. Podobno velja tudi za videa, ki sledita … Ampak upam, da vseeno zajameta vsaj delček vzdušja.

http://www.youtube.com/watch?v=uAL9aFiBnCA

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: