Igra prestolov – Pot kaznovanih

Najkrajša epizoda. Ever. Začenjam misliti, da je izjava — da bodo déli v tej sezoni v povprečju za 3 do 4 minute daljši — ki sem jo nekje pobral in jo potem (med drugim tudi) na tem blogu trosil dalje, kratko malo izmišljena. In mi je žal, da sem jo trosil dalje. Žal zato, ker je nepreverjena, da ne bo pomote. Jaz še nisem obupal. Mogoče se nam naslednjih nekaj tednov obetajo enourne epizode. Pot kaznovanih, skratka. Walk of punishment. Epizoda, ki, mimogrede, (če izvzamem nek petindvajsetminutni filmček iz leta 2006) služi tudi kot režiserski debi scenarista in producenta Davida Benioffa, se vrti okrog dejanj in predvsem posledic, ki jih ta dejanja potegnejo za seboj. In o tem, kako lahko v praksi kazen tisočkrat odtehta zločin, oziroma obratno; kako lahko zločin tisočkrat odtehta kazen in je ta tako rekoč neobstoječa. Poznamo, ne? Glede na situacijo v realnem svetu precej alegorična tematika, ampak jaz to pot ne bi krenil v to smer. Kakor koli; dobra epizoda. Kako minuto krajša, ampak tudi z manj skakanja, kar pomeni, da so posamezne sekvence vseeno nekoliko daljše in take, da si vzamejo čas za določene zadeve, ki čas pač potrebujejo. Pravim zato, ker smo bili v preteklosti že priča enakim “določenim zadevam”, ki pa niso imele te sreče (oziroma tega časa), kar pomeni, da so izpadle nekoliko na horuk, oziroma celo niso bile primerno nastavljene. Sicer je pa Pot kaznovanih tudi prikaz dejstva, da so vse niti dvignile svoja sidra in krenile vsaka k sebi. Ne še z najvišjo prestavo, ampak počasi in z gotovostjo. Nič, toliko za splošen vtis, zdaj pa na posamezne scene.

Začnimo z začetkom. Pogreb Catelyninega očeta. Stara tullyjevska šega narekuje, da se umrlega položi v čoln in pošlje po reki, nato pa s pomočjo loka in ognjene strelice na pravi oddaljenosti zažge. Rečnjava pač leži na sotočju dveh rek — od tod (predvidevam) šega. In ime. Čast rokovanja z lokom pripade najstarejšemu sinu (in najmlajšemu otroku), ki sliši na ime Edmure Tully. Prva puščica zgreši in pade v vodo. Blizu, a ne dovolj. Navzoči si izmenjajo poglede, nakar Edmure ponovno popusti tetivo. In ponovno tudi zgreši. To pot se celo Robb namuzne in pogleda v tla. Še tretjič? Ja, ampak spet nič. Zato vajeti prevzame stric Brynden “Črna riba”. On pa po šolsko; pogleda zastavo, kam piha veter, nameri in sproži. In zadane v prvo. Spodobna predstavitev dveh novih akterjev in če se ne motim skoraj naravnost iz knjige — le da tam to ni predstavitev, temveč nekakšno ponovno snidenje. Karakterizacija se nadaljuje še v naslednji prizorčič, kjer se Edmure svojemu kralju pohvali z uspelim napadom na Kamniti mlin. Uspelim, a nepremišljenim, kot se izkaže, saj jim je vsled tega podviga ušel ser Gregor Clegane, poleg tega pa so izgubili tudi za trimestno cifro mož. Kar Robb zelo nedvoumno označi za slabo. Tu je v ospredju predvsem karakterizacija in vzpostavitev teh dveh novih likov, medtem ko je napad in zajem talcev z dramaturškega stališča v resnici v drugem planu. In stvar štima. Če smo od predstavitve odnesli vsaj to, da je Catelynin brat sicer dobronameren, a na momente nepremišljen, in da je njen stric zajeban (ne “naš zajeban”, temveč “južnjaški zájeban”) madrfakr, dokaj predan familiji in kralju (na Severu), potem sta D&D nekaj gotovo storila prav. Mimogrede, rekel bi, da sta prav David Benioff in Dan Weiss (ki vedno nastopata v tandemu) izmed scenaristov tista najbolj zvesta Martinovim knjigam, saj je tudi ta konfrontacija (po spominu) skoraj naravnost iz tam. Če je to kriterij.  Ne morem si kaj, da ne bi izpostavil; Richard Madden, ki igra Robba. nikakor ni najslabši glumac v seriji, ima pa to navado, da ob skoraj vsaki resnejši interakciji s komer koli, naredi isti ksiht. Zmeraj. Srečo ima, da igra kralja, vsled česar se težko zares znajde v senci svojih kolegov, pa čeprav sta (vsaj v tem konkretnem prizoru) oba “novinca”, Tobias Menzies (Edmure) in Clive Russell (Brynden), boljša. Okej, pa pustimo to, gremo dalje. Sledita še (dobri) dve minuti s Catelyn ter Črno ribo. Izvemo, da sta bila Hoster in Brynden več kot 30 let na bojni nogi zaradi neke neznane zamere (če se ne motim, je taka tudi v knjigi — zamera, namreč) in da se je Črna riba vrnil šele pred kratkim, ko je bil brat že na smrtni postelji. In da sta si do neke mere odpustila. Catelyn je tu standardno odlična. Če bi poznal mati, ki je (nasilno) ločena od štirih otrok, hkrati pa ujetnica petega, bi hotel, da se obnaša kot Cat. Michelle Fairley je tako zelo prepričljiva, da skoraj pozabimo, da se tudi Catelyn pravzaprav spopada s kaznijo (za izpust Kraljemorca), čeprav verjamem, da dnevi v ujetništvu niso nič v primerjavi z negotovo usodo njenih otrok. Talisa tačas ne more iz svoje kože. Čeprav je kraljica, pomaga ranjenim in tokrat sta ji pod roke prišla lannisterska poba, ki ju je med zavzetjem Kamnitega mlina zajel Edmure. Tu niti ne bi izpostavil nič konkretnega. Moja opazka za zraven je kvečjemu ta, da mi (14 in 15 letna) Lannisterja delujeta precej mlajša od Brana, ki naj bi bil nekje 11.

O Theonu danes ne bom, da ne bi česa skvaril. Ali pa; Yarin človek mu zares pomaga pri pobegu in ga reši okov, samo zato, da ga njegovi ječarji ponovno ujamejo in skoraj posilijo. To jim z lokom in puščico prepreči Yarin pob, ki Theona nato odpelje … Na varno. Sicer bom pa raje čez kak teden rekel še kakšno za nazaj na to temo.

Mali svet. Verjetno moj najljubši prizor iz tokratne epizode. Deset pik celotni zasedbi. Zakaj najljubši? Ne vem, nisem strokovnjak, ampak celotna sekvenca je fantastično odigrana in zrežirana. Skoraj celotna prva polovica je v tišini, vse nam povedo kretnje akterjev. O čem govorim; trio adijo prispe v (premaknjeno) učilnico malega sveta, kjer jih Tywin že pričakuje. Tywin ni kot prejšnje kraljeve roke, ki jih nihče ni jemal zares resno. Tywina se bojijo in ga spoštujejo, zato vsi trije (trenutek kasneje prispeli Tyrion pa z njimi) stojijo na drugem koncu mize in čakajo, kot bi bili prvič. Nakar se roka usede na čelo mize. Mini sekunda, proradijo klikeri in vsi (razen Tyriona) planejo proti stolom — ambiciozni Mezinček seveda prvi in najbližje Tywinu. Potem Varys, potem Pycelle, nakar v sobo vstopi še Cersei, ki svoj stol prime in ga nese na Tywinovo desnico. Češ, naj se vé, kdo je kraljica regentka. Piko na i pa potem doda še Tyrion, ki svoj stol karseda počasi in naglas odvleče direktno nasproti Tywina, češ jebite se. Vsi. Pogledi, ki si jih ves čas izmenjujejo, so neprecenljivi. In v glavnem izražajo prezir drug do drugega, pri čemer velja, da skoraj nihče ne pogleda Tywina, skoraj vsi (pravzaprav nič skoraj) pa Tyriona. Igra stolov, če že ne prestolov, skratka. Napetost nato pretrga Tyrion s svojim komentarjem na nove prostore, a roka se za to ne zmeni in nemudoma preide na posle. Najprej; kako je z Jamiejem? Nobenih novic, za kar je svet isti moment deležen krce. Varys mu nato natrosi za prgišče splošnejših vesti, spotoma pa se dotakne tudi dejstva, da je šef Harrendvora v praksi Roose Bolton (ki mu je Robb v svoji odsotnosti prepustil poveljstvo) in ne Mezinček kot na papirju. Obvezna bodica rivalu, brez pač ne gre. Nadalje pade ideja, da bi se Baelish oženil z Lyso in tako na kraljevo stran pridobil še Dol. Varys med Mezinčkovim govoričenjem s svojimi grimasami deluje, kot da bo ravnokar bruhnil. Za kar ga ne krivim, čeprav moram reči, da Gillen v vlogi Mezinčka to pot sploh ne deluje tako zoprno, kot zadnje čase sicer. Kar je zelo dobrodošel oddih. Tretja točka dnevnega reda; če se gre Petyr Baelish ženit, Rdeča trdnjava potrebuje novega zakladnika. Tu vskoči Tyrion, ki bi bil po očetovem mnenju pravšnji ravno za to vlogo, kljub temu, da ima (kot član nedoumljivo bogate družine) za seboj življenje trošenja in ne služenja (in kaj šele šparanja). A če Tywin nekaj reče, je to tako rekoč že zmenjeno in že je na vrsti primopredaja poslov. V Mezinčkovem bordelu, kjer je tudi naša najljubša rdečelaska Ros, ki s svojim stasom maltretira oprodo Podricka, zadolženega za prevoz fasciklov. Pod, mimogrede, še ni dobil ustreznega plačila za svojo vdano službo, kar Tyrion popravi danes. In sicer tako, da oprodo pelje (pravzaprav so že tam) v bordel, kjer mu časti tri punce, prva izmed katerih se specializira za devičnike, druga za pozabilsemkaj, tretja pa je ena izmed štirih profesionalk na svetu, ki zna izvesti pravi “meereeniški vozel”, kar koli že je to. Spet en pomežik bralcem knjig in najbrž predvsem Martinu, ki mu je (in mu pravzaprav še) njegov meereeniški vozel povzročal nemalo težav. V tem (pravem) kontekstu je ta vozel Martinova enačica gordijskega, kjer je potrebno upoštevati ogromno mnogo nekih različnih faktorjev in … Zajebana zadeva, v glavnem, in najbrž eden izmed razlogov, da mu gre pisanje šeste (in že prej pete) knjige tako počasi od rok. Kakor koli; zabavna referenca s strani scenaristov in če nič drugega testament, da so hudičevo dobro seznanjeni z Martinovim pisanjem (tudi neliterarnim, kot je blog). Žarometi se nato zasukajo, prav tako pa čas in že smo v Tyrionovih prostorih, kjer skušata skupaj z Bronnom dešifrirati Mezinčkove zapise. Mislim, da tukaj prvič slišimo za braavoško Železno banko. Če bodo bogovi dobri, ne zadnjič, pa pustimo to temo za kdaj drugič. Danes ni časa. Z bordela se namreč vrne Pod. Izkaže se, da punce sploh niso hotele plačila, kar v Bronnu in Škratu nemudoma vzbudi zanimanje. In v nas, ampak detajli so očitno prihranjeni za behind the scenes.

Boltonska banda z Lockeom na čelu, zvezanima Jamiejem in Brienne na repu in pevcem skupine Snow Patrol vmes, s pesmijo na ustih jezdi proti Harrendvoru, oziroma Rečnjavi. Pesem je Medved in krasotica in kot kaže je to “uradna” melodija. Meni se v bistvu kar dopade, zmotilo me je edinole, da izzveni preveč ubrano. Preveč, kot bi imeli opravka s pevskim zborom, namesto z vojaki. Poleg pa bi bilo mogoče bolje, da bi komad prihranili za kdaj drugič. Locke in njegovi mi ne delujejo ravno neki zabavljači in pevci, razen, če jih hočejo prikazati kot nekakšen antipod Bratovščini brez bander. Potem ja. Je pa petje nedvomno namenjeno Jamieju in Brienne. Medvedu in krasotici. Ali pa samo Brienne; medved kot porogljiva zbadljivka (vsled njene višine), krasotica pa kot sarkastična. Skratka; jetnika udarita debato o preteklem dvoboju. Brienne je lepo videti bolj zgovorno. Očitno ji ta tema leži in ne, Jamie prejšnji teden res ni blestel. Zato se tema spremeni v njemu manj nerodno — v svarilo, da kani banda posiliti Brienne in predlog, naj se jim ne upira. Svarilo se kaj kmalu izkaže za upravičeno, saj se nadnjo spravi lepo število možakarjev, z Lockeom na čelu, medtem ko predlog, naj se ne upira, seveda ni upoštevan. Kar se sprevrže v ruvanje, ki ga prekine šele Jamie, ki ga je Brienne s svojo viteškostjo očitno navdihnila do te mere, da svojega glavnega ječarja prepriča z zgodbo o safirjih na Tarthu in vrednosti njihove jetnice, zatem pa še z idejo o zlatu iz Livarske skale, če ga izpusti. Locke vse to kupi, prepreči posilstvo, izpusti Jamieja in časti pečenega kopuna. Oziroma morda bi vse to celo storil, če Kraljemorec na sogovorca ne bi tako očitno gledal z viška ter ga že a priori jemal za manjvrednega. Locke (odnosno njegovi pomočniki) jetnika stisne ob mizo in opomni, da ga ata Lannister tokrat ne bo spasil. Da ga ni denarja, ki bi mu omogočil pobeg. Vrhunec epizode ne pride do zadnje sekunde, ko se Lockeu dokončno odpne in z nožem težkega kalibra Jamieju odseka mečevalno dlan. Vrhunsko odigrana reakcija s strani Coster-Waldaua, neka mešanica groze in presenečenja. Presenečenja, ker s tem očitno ni računal, saj se Locke pred akcijo že obrne, navidez kot bi se odpravljal. V vseh pogledih zanimiva situacija; ubiti lik je eno, odsekati mečevalno dlan (ki mečevalca, kot je Jamie, opredeljuje) pa nekaj povsem drugega. Če nič drugega, se Kraljemorcu obeta trenutek kontemplacije ali dva. Je pa tole spet skoraj naravnost iz knjige, s to razliko, da je tam Lockeu ime Vargo Hoat. No, vsaj kar se dialoga tiče.

Bratovščina brez bander Arye nazadnje le ni izpustila. Tu bi izpostavil dve stvari; njeno kratko izmenjavo s Psom. Punca ga vpraša, če se spomni, kdaj so bili nazadnje tu. Jaz se. Nazadnje so bili tu v drugem delu prve sezone, ko sta se Arya in sin nekega mesarja (jov!) igrala z lesenimi meči, Pes pa je na Joffov ukaz tega fanta kasneje ugonobil. Sandor Clegane, na drugi strani, se tega ne spomni, kar Aryine mržnje do njega seveda ne otopli. Druga stvar pa je slovo od Vroče potičke, ki kani ostati pri hiši in gostilničarki pomagati s peko. Čustven moment. Dejansko bolj čustven in žalosten, kot bi človek pričakoval. V slovo ji izroči krušnega volka, ki ga je spekel sam, nato pa ujame še poslednji “Vroča potička moment”, ko Zimišče (Winterfell) naslovi z “Winterhell”. Lepa gesta, še posebej, ker se je Arya morala nekoč ravno pri tej krčmi odreči svojemu pravemu krvovolku. Dobri so teli mladi glumci. Bratovščine je bilo ta teden zgolj za vzorec, zato bom tale odstavek porabil še za par besed o Zmajevem kamnu, ki ga je bilo v tej epizodi ravno toliko, če ne še manj. Mel zapušča Stannisa, ne izda pa, kam se odpravlja. Stan se še vedno kuja, kar pomeni, da Melisandrin odhod še toliko težje sprejme. Dopade se mi, da svečenica pojasni, da njena senca ni neka ponovljiva deus ex machina, temveč hudo draga coprnija, ki lahko snovalca na koncu dneva stane tudi življenja. Temu je v knjigi namenjene več pozornosti, nekatere gledalce pa verjamem, da je begalo, zakaj ni mogel Stannis pač naročiti n senčnih sinov, kjer velja, da je n število ljudi, ki bi jih rad pokončal. No, evo. Zato. Sicer sem pa na to sekvenco slišal precej kritik s strani bralcev (knjig, da ne bo pomote); da Stannis ne klečeplazi za Melisandro, da so ubili njegov lik (podobno je narod pravil tudi za Catelyn prejšnji teden) in ne vem kaj še vse. Ne vem, no … Ko primerjamo Stannisa iz knjige s TV Stannisom, moramo vzeti v obzir, da ga v knjigi gledamo skozi Davosove oči, Čebulni vitez pa svojega kralja zelo spoštuje, če ne kar idolizira. To pa pomeni tudi, da v knjigi nikdar nismo priča prizorom, ko sta Stannis in Melisandra sama. Že to je po mojem mnenju zadosten razlog, da scenaristov ne gre obsojati tako na prvo žogo in da velja vsaj dobro premisliti, če je ta konkretna depikcija res skregana s tisto iz knjige, ali jo samo dopolnjuje na način, ki nam ni všeč. O tem večkrat govorim, zato se danes v samo karakterizacijo mogoče niti ne bi spuščal. Počakajmo in poglejmo, kako se bo vse skupaj razvilo.

Sever. Divježi so se prebili do pesti prvih mož, kjer najprej opazijo umetnino iz konjskih glav, ki so jo beli hodci očitno pustili za sabo, potem pa še manko človeških trupel, ki jih je prejšnji teden napovedal Orell. Tole bliskovito popotovanje mi daje misliti, da krvovolk Duh res z lahkoto pokrije velik del Severa v relativno kratkem času. Mance Rayder pošlje Tormunda, skupaj z dvajseterico drugih (vključno z Jonom) preko Zidu na napad od znotraj. Jona zato, ker pozna Nočno stražo in njihovo obrambo. Dopade se mi, da Mance do poveljnika Mormonta čuti določeno mero rišpekta. V knjigi zaradi razlike v starosti ta zrcalnost ni tako močna, v seriji pa imamo v principu opravka z dvema možakarjema podobnih starosti, izmed katerih eden služi kot gospod poveljnik Nočne straže, drugi pa kot kralj onkraj Zidu. Eden se je v Nočni straži povzpel, drugi jo je zapustil, oba pa sta bila na neki točki mentorja Jonu Snegu, nekakšni osrednji figuri te niti. In ko že govorim o Nočni straži; ekipa je že pri Crasterjevem braniku, kjer jih gospodar sprejme z nič kaj odprtimi rokami. Bolj s pestmi, bi rekel, a ga njihova izrazita slaba volja ter jeza, izrisana na obrazih, vseeno prepričata, da jih spusti pod  streho in (čeprav uborno) nahrani. Potem pa verbalna zloraba, saj vemo, kako je. Craster je žaljiv do poveljnika, do Nočne straže kot institucije, do svojih “hčerožen” (ena izmed njih ravno rojeva) in nenazadnje do Sama, ki pa se vsled tega raje umakne ven, na zrak. Nakar sledi krikom bolečine, ki ga pripeljejo do barake, kjer poteka porod. Rojeva pa ravno Žiljka, ki je Samu simpatična že od … Prvič, ko sta se videla. In kaj povije? Sina. Pomnimo, da ima Craster same hčerke z razlogom.

Ostane samo še Astapor. In prava Pot kaznovanih. Tako se namreč reče predelu mesta (odnosno obzidja), na katerega so obsojeni nepokorni sužnji in znabiti še kdo. Zdaj, ko je v igri še ser Barristan, stvar postaja zanimiva. Pred tem je ser Jorah veljal za Danyjinega častnega vitezga, ob Barristanu pa ta “častnost” kar nekoliko zbledi. Bivši poveljnik kraljeve garde je namreč poosebitev viteške časti, zato Jorah tu izpade kot v prvi vrsti sila pragmatičen in s častjo v drugem planu. “Rhaegar fought valiantly, Rhaegar fought nobly, Rhaegar fought honorably. And Rhaegar died.” Astapor deluje zares veličastno, jebela. Veliko bolj kot Qarth, ki so ga same ulice. Sledi nakup vojske. Oziroma najprej pogajanja, ki spadajo zraven. Dany bi vse neomadeževane, česar pa Kraznys sprva ne vzame resno. S čim le bi jih kupila? Kraznys naračuna, da ji jih za vse njeno imetje lahko proda nekje 200. Vse to spet poteka preko Missandei in šefe je ob predpostavki, da ga Dany ne razume, spet žaljiv sto na uro. Vse dokler mu Dany za 8000 neomadeževanih (in Missandei) ne ponudi enega izmed svojih zmajev. Največjega, torej Drogona. To ga utiša in kupčija je sklenjena. Oba, Jorah ter Barristan padeta ven, češ, kaj se gre, za kar Daenerys kasneje tudi njiju postavi na svoje mesto. Z njenimi zmaji raste tudi njena samozavest in Dany letos ni več punčka, ki samo cepeta in grozi s stvarmi, ki jih ne more uresničiti. Dany je letos odločna pretendentka za prestol, kar se mi, moram reči, strašno dopade. V krajšem pogovoru z Missandei, ki sledi, Daenerys pokaže, da nekaj valirijščine pa vseeno razume + GRRRRL POWER. Tale postarana Missandei mi je čedalje bolj všeč. Daenerysin del zgodbe to sezono zaenkrat furajo malodane briljantno (kar je več, kot bi lahko rekel za lansko leto) in moram reči, da se že močno veselim nadaljevanja (kar je več, kot bi lahko rekel za njena poglavja v knjigah).

Do naslednjič.

3 comments
  1. Daenerys v knjigah tudi mene bolj utruja kot ne, ampak to sezono jo pa res fajn peljejo. In prevajalka je trenutno naj bejba 3.sezone! :p

    Sicer pa ja, Crasterja in tisti razplet komaj cakam, ze naslednji teden?

    Aja pa se to: ko Jamieu odsekajo roko me zapece vsaj tako mocno kot v knjigi. Morda se bolj. Meni je on kar vsecen lik.

  2. Pepi said:

    Jop, sodeč po napovedniku, naj bi bila ona zadeva prihodnji teden (in tudi naslov “And now his watch is ended” vleče na to) … Čeprav po moje gre bolj za zaplet kot razplet. Vsaj s Samovega stališča. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: