Igra prestolov – Poljubljeni od ognja

Kako gre čas! Prve pol sezone je za nami in epizoda Kissed by fire je mejnik, ki to dejstvo obeležuje. Nekoliko počasnejša in z manj “vau momenti”, kot njena predhodnica, a vendarle lepo tekoča in taka, da dovolj dobro zastavi premiso za drugo polovico sezone. Sam naslov je (tako kot ponavadi) moč aludirati na tako rekoč vse akterje iz vseh relevantnih koncev Westerosa (in Essosa); Ygritte je rdečelaska in rdečelaskam po šegi pravijo, da jih je poljubil ogenj (verjetno od tod tudi ta njihova preklemana gajstnost). Jon je ukradel kuš (in tudi kaj drugega) od ognja poljubljenemu dekletu (in vsi vemo, kako se ogenj širi — očitno celo na mrazu). Psa so plameni poljubljali preko Bericovega ognjenega meča, celotna Bratovščina se je predala Gospodarju luči (ki je ipak bog ognja) in podobno druščina z Zmajevega kamna, s Stannisom ter kraljico Selyso na čelu. Tudi Daenerys pravzaprav paše v ta kontekst in najbrž še kdo — zato množina. Če nadaljujem še z malce trivie; scenarij za ta del je spisal Bryan Cogman — možakar, ki tekom produkcije nosi tudi težko breme “varuha mitologije”, breme, ki se nanj vsake toliko časa tudi vsuje. Lansko leto, denimo, jih je s strani oboževalcev knjig slišal (o tem sem, če se ne motim, že pisal) zaradi nápak zastavljene veroizpovedi gospoda Karstarka. Kljub temu je med fani precej priljubljen, kar gre med drugim pripisati tudi dejstvu, da velja za sila ljudskega in da si zanje (oziroma “za nas”) večkrat vzame čas za odgovor (ali pojasnilo) na žgoče vprašanje, ali dve. Dan današnji to počne preko WiC bloga. No, pa tudi njegova epizoda iz druge sezone se je kar lepo prijela, vsled česar praktično nisem imel razloga za skrb. Celostno skratka še ena prima epizoda. Žal ne povsem brez (skorajda obveznih) kiksov, za katere pa se nam v dokajšnji meri odkupi z zabavnimi referencami iz knjig, ki jih je ta sezona polna in ki so pisane na kožo zlasti tistim, ki so prebrali … Knjige. Do tega še pridem, a lepo po vrsti.

Pa začnimo z začetkom. Shireen pravi, da je tako najbolje.  Epizoda otvori s Sandorjevo sodbo v očeh bogov. Odnosno enega boga, v tem konkretnem primeru. Vsi prisotni, s Thorosom na čelu, zmolijo še zadnjo litanijo, gospod Beric zažge meč s svojo lastno krvjo (LASTNO KRVJO!!!) in vname se (no pun intended) dvoboj. Rekel bi, da najboljši dvoboj v zgodovini Igre in vsekakor dvoboj, ki izpolni vsa visoka pričakovanja (gre namreč za enega izmed ikoničnih prizorov franšize) še tako kritičnega purista. Pes ima že od otroštva težave z ognjem, pirofobijo, kot se strokovno reče, in ognjeni meč se izkaže za resno premoč. Rory Mccann to odigra hudo prepričljivo; ko se mu vname ščit, na primer. Ali pa, ko stopi v žerjavico in ponori. Ali pa, ko se proti njemu požene goreče bodoče truplo, če se za trenutek spomnimo Črne vode. Ampak boj je kljub vsemu dolg in borca sta dokaj izenačena. A ne v nedogled; z ognjem ni šale, kar Beric spozna, ko Pes udari ob od vročine razžarjeno jeklo in skupaj z mečem prepolovi tudi Bliskovitega gospoda. Na kar reagirata tako Arya kot Thoros — prva se nad na tleh ležečega Psa požene z bodalom v rokah, drugi pa nad svojega umrlega vodjo z molitvijo v grlu. Pes si je priboril svobodo, vsled česar člani Bratovščine Aryo ustavijo, gospod Beric pa po končani Thorosovi molitvi (ponovno) vstane od mrtvih. Zaprepadenost vseh, posebej Sandorja. Doživeta igra vseh akterjev (kjer bi še posebej izpostavil Maisie Williams, ki ob Sandorjevi zmagi para srce s svojimi kriki obupa (ki so posledica dejstva, da ji je bila izpred nosa izmaknjena možnost povračila za Mycahovo smrt)), dodelana koreografija ter ravno prav temačna atmosfera delajo to sekvenco vrhunec epizode. S stališča nekih pripovedovalskih standardov je znabiti škoda, da so najboljšo karto unovčili že uvodoma, ampak Igra prestolov se na te ali one norme že od nekdaj požvižga. Kar jo v končni fazi tudi dela tako unikatno. V naslednji sekvenci, skratka, je Pes izpuščen. Bratovščina mu žal ne more vrniti denarja, ki so mu ga njeni člani ob zajetju zasegli, namesto tega pa mu ponudi nekaj skoraj tako dobrega — obljubo, da mu bo po vojni izplačala vse do zadnjega beliča. Ob tem sem se spomnil na film Butec in butec in situacijo s kovčkom, polnim zadolžnic (namesto denarja). Oba slučaja na podoben način razočarata “zmagovalce” in pridodata svojih pet centov k komičnemu (ali pa vsaj bolj sproščenemu) ozadju. Pri čemer velja, da se teh pet centov pri splošno resnejši zadevi, kot je Igra prestolov, bistveno bolj pozna. Gendry se, očaran nad dinamiko njenih članov, odloči, da ostane z Bratovščino in služi kot kovač. Na Aryino žalost — najprej jo je zapustil Vroča potička, zdaj pa še Gendry, ki enakopravnost (oziroma njen približek) izbere preko povabila in službe pri njenemu bratu Robbu. Ponovna izguba in ponovno razočaranje. Aryina pot se nato nadaljuje z molitvijo … Tisto, ki jo je lansko leto naučil Yoren in ki na tej točki obsega že lep spisek imen. Cersei, Pes, Ilyn Payne, Meryn Trant in občutek imam, da bi nadaljevala, ako je tok misli ne bi zanesel na drugo temo; kaj bo Bratovščina z njo storila zdaj? Thoros ji odvrne, da jo kanijo prodati (ne glede na to, kako zelo se trudi olepšati celotno situacijo) bratu. Tu pride prvič na plano tudi dejstvo, da je gospod Beric že šestkrat umrl in da ga je rdeči svečenik vsakič znova pripeljal z onstranstva. Kar da Aryi misliti, češ, ali je moč oživiti tudi obglavljenega moža. To seveda ni neka resna ideja, temveč bolj rahlo melanholična opazka v slogu “fajn se mate”. Maisie Williams (istega igralca v enem zapisu omenjam večkrat, samo če je tega res vreden) je tu vnovič fenomenalna in takisto Paul Kaye v vlogi Thorosa; dopade se mi, kako spretno krmari med poduhovljencem in radoživim pijancem. Dormer kot Dondarrion, na drugi strani? Kaj pa vem … Nekam leseno mi deluje. Ima pa frajerski glas, to pa.

Kadar Melisandre ni doma … Si Stannis vzame čas za svojo familijo? Najprej se s poznamo s kraljico Selyso — s kraljico, katere norost je za potrebe serije očitno še spotencirana. Bi jo primerjal z Lyso Arryn (celo podobni imeni imata) pa je ne bom. Selysa je verski fanatik in verske fanatike jemljem z določeno mero pomilovanja. Tako zelo je zaslepljena, da mu, ko ji Stan mukoma prizna svoja nečistovanja z Melisandro, odvrne, da je to prima, saj mu sama ni bila zmožna dati sina. Nakar se kamera obrne in razkrije tri kozarce z mrtvimi zarodki, ki slišijo na imena Petyr, Tommard in Edric. Slednji je verjetno referenca na knjižnega Edrica Vihro, Robertovega pankrta, ki ga Melisandra kani zažgati. Špekulacije pravijo, da bo v seriji Edrica nadomestil Gendry, najbrž zato, ker v drugi sezoni niso zares predstavili Neurjevega konca in bi bilo zdaj s tem naenkrat preveč dela. Jaz bi rekel, da je tole spravljanje fetusov vendarle malo pretirano. Efektivno, a pretirano. Podobno kot coprnik v škatli prejšnji teden. Stannis je skratka v konfliktu; ko začne Selysa o tem, kako hvaležna je Melisandri, da je kralju omogočila stvarjenje sina in ne vem kaj še vse … Takrat se Stannis po moje prvič zares vpraša “kam plujemo” in “ali se tudi jaz tako obnašam”. Na drugi strani pa se zaveda, da je Mel še vedno njegova edina realna možnost za zmago. Če rečem, da je soočenje z družino na nek način še bolj krut padec na realna tla, kot poraz, verjetno ne zgrešim prav dosti. Kralj se nadalje napravi k svoji hčerki, Shireen, in jo zmoti ravno med prepevanjem ene svojih pesmic (ki jih v knjigi namesto nje prepeva njen dvorni norec, Karoglavec). Punčka se požene v objem očetu, nakar sprememba kota kamere razkrije njen od sivoluska (bolezni, o kateri bo več povedanega, predvidevam, v prihodnosti) popačen obraz. Kudos režiji. Stan je nenormalno neroden okrog svoje hčerke. Tudi žene, okrog hčerke pa sploh. Rad ju ima, se vidi, ampak na svoj stannisovski način. In vse njihove interakcije so odlično odigrane. Tara Fitzgerald, ki igra Selyso, je ipak profesionalka in brez večjih težav dohaja veterana, kot je Stephen Dillane, presenečen pa sem nad malo Kerry Ingram (Shireen), ki s svojo simpatično bistroumnostjo prav tako napolni prostor. Kje najdejo te otroke, še enkrat vprašam. Prav Shireen ter Selysa sta tisto, kar je manjkalo Zmajevemu kamnu. Stannisu, njegovi osebnosti ter dejanjem dodata toliko teže, da ne bi verjel, če ne bi videl. Shireen očeta nato pobara o Davosu; izkaže se namreč, da sta prijatelja. Da ji je celo obljubil darilo, ko se vrne s Kraljevega pristanka. Omemba, da Selysa ne mara Davosa, mi daje misliti, da imamo v bodoče spoznati tudi njeno bolj pasjo stran (takšno, kot se jo spomnimo iz knjige) in da ta njena morbidna skrhanost, ki jo hrani za moža, ni vse, česar je zmožna. Oče punci skratka pove, da je Davos izdajalec in da naj ga raje pozabi — kar pa seveda ne gre, vsled česar se že v naslednji sekvenci pretihotapi mimo spečega ječarja in naravnost k Čebulnemu vitezu. “Onion knight. Ser Onion knight!” S seboj mu prinese knjigo in mu obljubi, da ga bo naučila brati. Kljub temu, da vitez vztraja, da to ni varno za nikogar od njiju. “We can’t. -Why not? What will they do? Lock us in the cells?” Princesa s tem argumentom vendarle prepriča Davosa (vitez je že tako ali tako v ječi, medtem ko Shireen večji del življenja preživi skrita pred očmi javnosti, kar pa ni dosti bolje) in prva učna ura se začne. Z branjem zgodovine o Aegonu Zavojevalcu.

Tormund, Jon, Ygritte, skupaj z ekipo dvomestnega števila divježev potujejo proti Zidu. Jonus Snegus nabaše na menokožca Orella, ki Nedovega pankrta ne mara že od prvega dne. In začne se zaslišanje; koliko gradov trenutno naseljuje Nočna straža? 3. S koliko možmi razpolaga? S tisočimi. Stvar se nadaljuje vse dokler Jonu ne prekipi, a vse skupaj v kali zatreta Ygritte, ki ponovno jamči za Jona, potem pa še Tormund, ki z Orellom pomete tla. Ygritte vidi v Jonu nek globlji smisel, kar se izkaže za resnično nedolgo zatem, ko mu vzame meč in z njim odhiti v eno izmed čudovitih islandskih jam. Jon za njo, rdečelaska, še toliko čudovitejša od jame, pa kar naenkrat naga. Samo toliko, da se zasigura, da je Sneg zares obrnil hrbet starim zaprisegam. In takih šans se seveda ne zavrača, vzlic česar jo Jon napade. Kar oblečen. In potem še enkrat v naravnem bazenčiču v jami. Če me spomin ne vara, je vse tole naravnost iz knjige. Vsaj od jame naprej. Z “you know nothing Jon Snow” vred. Pornič, v glavnem, ampak tak, dokaj estetski. Pa dajmo v tem odstavku čez še Daenerys. Sneg in ona sta taka outsiderja, da si to lahko privoščim. Sploh danes, ko z njunimi prizori res niso pretiravali. Dany in njeno na novo pridobljeno vojstvo korakajo proti naslednjemu izmed sužnjarskih mest, Yunkaiu (kar gre sklepati po tem, da so njegovo maketo predčasno vključili v uvodno špico). Barristan in Jorah debatirata obujata spomine na pretekle bitke; zlasti na tisto za Železne otoke (nekaj več o njej (iz Stannisove petspektive) tu), v kateri sta bila udeležena skupaj. Nevihtorojena tačas skliče častnike neomadeževanih in jih pozove, naj iz svojih vrst izberejo poveljnika. To tudi storijo. Med Rdečo bolho, Črno podgano ter Sivim črvom izberejo zadnjega, Dany pa vse skupaj pozove, naj si, namesto ročajev, ki so jim jih nadeli sužnjarji, izberejo človeka vrednejša imena. Sivi črv ponudbo zavrne in pojasni, da mu ta nomenklatura očitno prinaša srečo, saj mu je bilo tako ime takrat, ko ga je izpod suženjskih jarmov osvobodila zmajska kraljica (alias prejšnji teden). Vsa čast igralcem, bi rekel, da tako prepričljivo prodajajo izmišljene jezike. Kamera nato svojo pozornost ponovno usmeri v oba viteza. Tu bi bilo fino, da se spomnimo Joraha in njegove vloge dvojnega agenta v prvi sezoni. Barristan je bil takrat namreč še prisoten na kraljevem dvoru, česar se ser Jorah zaveda in s čimer v obziru ga že tako rekoč od njunega prvega srečanja po malem grabi paranoja. Zato začne tipati, koliko ser Barristan dejansko ve in izkaže se, da ne prav dosti. Poveljnik kraljeve garde bi praviloma sicer moral prisostvovati na sestankih malega sveta, a v tem slučaju je pač prišlo do izjeme. Pojasnilo, ki ga ponudi, je po moje prej Cogmanov poskus popravka napake (v knjigi ser Barristan namreč je prisostvoval), ki sta jo D&D zagrešila v prvi sezoni, kot kaj drugega. Ampak v redu; če nič drugega, se je te luknje vsaj spomnil in jo po svojih močeh tudi zakrpal. Me pa zanima, kako bodo zdaj izpeljali razkritje. Morda pa ser Barristan vendarle ve.

Jamie Lannister je medtem (ali pa pred tem, oziroma po tem — sam čas ni tako zelo definiran v Igri prestolov) priveden v Harrendvor in skipan pred noge gospoda Boltonona (ki ga je Robb pustil za seboj, ko se je odpravil v Rečnjavo). Ki ni baš zadovoljen z dejstvom, da je bil Kraljemorec na poti prikrajšan za dlan. Na plan pridejo novice o Črni vodi in Roose Jamieja vse do zadnjega pusti na trnih glede kraljičine usode. Nakar ga pošlje h Qyburnu — moistru, ki nam je bil kot edini preživeli v harrendvorskem pokolu predstavljen v prvi epizodi (te sezone). Rekel sem moistru, pa to ne drži povsem. Citadela mu je namreč vzela verigo (z drugimi besedami licenco), kar pomeni, da zdaj samo še fuša … Če prav pomislim niti ne vem; ali je v Harrendvoru dejansko opravljal moisterske naloge, ali so ga Lannisterji zajeli skupaj z ostalimi jetniki. Morebiti nam bo to pojasnjeno naknadno. Qyburn po svojih močeh (in po ranjenčevih željah) oskrbi rano, nakar Jamie krene proti kopeli, kjer se nahaja tudi Brienne. Sledi še ena v vrsti briljantnih sekvenc, če se ne motim naravnost iz knjige. Brienne je sprva nekoliko nelagodno, ko se ji Jamie pridruži v kadi, pa tudi nekoliko starega antagonizma je čutiti med njima, a potem jo Kraljemorec kupi z zgodbo … O Kraljemorcu. Z njegovo perspektivo smrti Norega kralja; kako mu je ta kot vitezu kraljeve garde naročil, naj sname Tywinovo (očetovo) glavo in kako je hotel Kraljevi pristanek okopati v ognjíci. Jamie se tu izkaže za zanimiv kontrast seru Barristanu, čigar filozofija je, da mora beloplaščnik svojemu kralju služiti brezpogojno, ne glede na vse. Kdo ima bolj prav, se človek vpraša. Žalosten moment, v bistvu, ki Jamieja postavi na pot pokore (no, na to pot ga je v resnici postavila že amputacija roke) in odrešenja. Na tej točki čutim potrebo, da morebitnega bralca opomnim, da je taisti Jamie v prvi sezoni s stolpa porinil desetletnega otroka. Samo povem.

Rečnjava. Karstark končno skuha to, kar je kuhal dolgo časa (tako rekoč vsakič, ko smo ga srečali) — nepokorščino, če se izrazim karseda splošno. Eden najbolj temeljito nastavljenih dogodkov v seriji, bi rekel. Ta nepokorščina se manifestira v eksekuciji talcev, Martyna Lannisterja in njegovega brata — pobov, ki jih je stric Edmure zajel ob zavzemu Kamnitega mlina. Karstark je nato priveden pred kralja, ki ima pred seboj razstavljena oba poba (pobiti stražarji, kot da jih ni) in vname se nekje dvominutna konfrontacija med navzočimi. Zlasti med gospodom Rickardom in Robbom. In Karstark ima s pragmatičnega vidika povsem prav; v vojni pobijaš sovražnike in (morebitne napake) oproščaš zaveznikom, in ne obratno. A stvar vendarle ni tako preprosta. Poboj talcev je provokacija in provokacije si Robb, s tem, da Lannisterji še vedno držijo njegovo sestro, v obziru, ne more privoščiti. Beseda da besedo in na dan privre ves Karstarkov prezir. “Aye, leave me to the king. He wants to give me a scolding, before he sets me free. That’s how he deals with treason, our king in the North. Or should I call him the king who lost the North?” Navzoči nato kralju svetujejo in konsenz med njimi je, da Karstarku prizanesejo in ga proti nadaljnji podpori njegovih mož obdržijo za talca. Teža njihovega sveta se pokaže že takoj v naslednjem prizoru, ko stražarji Karstarka privedejo na improvizirano tnalo. Brada kralja nekajkrat prekolne, nakar mu Robb z enim zamahom sname glavo. Tudi ta prizorčič je kontrasten moment in sicer kontrasten Theonovi eksekuciji sera Rodrika. Podobna scena z dežjem in z vsem, le da Robb ne zamoči. Kralj nato ugotovi, da obglavljenje Karstarkov dejansko pomeni njihov odhod (ne vem, kaj drugega je pričakoval). S tem, da so Karstarki skoraj polovica njegovih sil, je po moje vendarle nekoliko preteral (oziroma je to storil Cogman), a to je včasih potrebno za izrazitejši efekt. Talisa ga skratka navdihne za napad na Livarsko skalo, Robb sam pa pride na idejo, da bi lahko Karstarke nadomestil s Freyi, ki so ga po njegovi poroki očitno zapustili. Vse skupaj je spet nekoliko čudno; na Zahodu je že bil, še s Karstarki in manj okrnjeno vojsko, pa se je obrnil. Zakaj, tega serija ne pojasni, a povratek tja zdaj logično gledano nima pretiranega smisla. Vrh tega pa je stvar privlečena za lase, če mene vprašate. Ne vem, no … Saj sem vesel, da se vse skupaj premika vsaj približno v pravo smer, ampak bojim vse, da so bližnjice, ki jih režejo, preveč vratolomne. Bodo pa problem s Freyi (Robb jih je s Taliso namreč kratko malo nategnil) baje naslovili prihodnji teden (po predogledu sodeč). Če bo to v redu, bodo popravili vtis.

Naj danes zaključim s Kraljevim pristankom. Pravzaprav bom zaključeval kar nekaj časa, ker ga, tako kot po navadi ne manjka. Bom skušal skrajšati, saj mi je to od nedavnega v bistvu najmanj ljub del serije. V nasprotju s knjigo. Pa ni slabo, da ne bo pomote — prizor s stoli izpred štirinajstih dni, naprimer, je bil nekaj najboljšega v Igri prestolov ever. Ampak tako veliko je tega in tako malo ostalega, v primerjavi s tem, da me je ostalo očitno začelo toliko bolj interesirati. Najprej soočenje Mezinčka s Cersei. Baelish do kraljice regentke vse od enajste epizode goji zdravo mero strahu, vsled česar tokrat ni tako brezbrižen in dejansko deluje prepričljivo v svoji koži — se ne obnaša kot nek bondovski hudobec, to hočem reči. Kaj bi kraljica rada? Kraljica hoče, da dá Mezinček težo njeni tyrellovski paranoji. Hoče umazana dejstva in bivši zakladnik ji jih obljubi. Zdajšnji zakladnik pa medtem sestankuje s Trnovo kraljico. Kraljeva poroka je drag dogodek in krona nima denarja. Gospa Olenna pristane na to, da bodo Tyrelli (tradiciji navkljub) častili pol poroke in to je to. Tyrion pa po njenem odhodu končno pride do sape. Zelo intenzivna, tale Trnova kraljica. Nadalje Lorasa med sparringom zapeca nek Mezinčkov man whore in iz njega potegne podatke, ki jih je naročila kraljica. Knjižni Loras je, kolikor se spomnim, žaloval nekoliko drugače, ampak v redu; kolesje se mora vrteti in dejansko je ta prenos podatkov (od Tyrellov preko Mezinčka do Cersei) izpeljan dovolj elegantno in prepričljivo. Pa čeprav bliskovito hitro. Po Mezinčkovi interakciji s Sanso gre sklepati, da bo v Dol odšel sam. Kar je kul, saj za njun načrt na tej točki ve preveč ljudi in bo, ko bo končno prišlo do njegove izvršbe (oziroma do izvršbe tega načrta verzije 2.0) to vseeno svojevrstno presenečenje in ne kaj dosti drugače od knjige. Lahko pa, da se motim. Cersei z na novo pridobljenimi podatki nato odvihra k očetu, ki na družinski sestanek poleg pozove še Tyriona. Mimogrede … Bega me, kako lahko Tywin ve za domnevno smrt Brana in Rickona, medtem ko Robb in Cat, ki sta s Severom toliko bolj povezana, tega podatka nimata. Nelogična luknja, ali kaj globljega (in konsistentnejšega)? Ampak ja; izkupiček sestanka? Tyrion se ima oženiti s Sanso (takoj, brez pardona), Cersei pa z Lorasom. Oba otroka sta zaprepadena. Kraljici se sprva, dokler ne izve za svojo usodo, še smeji, ampak … Za svojo usodo izve kaj kmalu. Tywin je do svojih otrok kot narednik Hartman iz Full Metal Jacketa. “I am hard, but I am fair. You’re all equally worthless.” Vsi trije glumci v tem prizoru so standardno odlični, vseeno pa bi izpostavil Leno Headey, ki je zares perfektna. Sploh po razodetju Tywinovega plana. Dopade se mi, kako dobro zajame konflikt hčerke, ki v navzočnosti očeta izpade mala punčka, kljub temu, da je kraljica (pa čeprav regentka). In se tega zaveda in se trudi splezati iz očetove sence, a ji to nikakor ne uspe. Kudos!

Toliko. Do prihodnjič. In ja … Se zavedam; zamujam še bolj kot po navadi. Pardon.

2 comments
  1. Sorry ampak meni sijajna epizoda. Lepo se nastavlja vse skupaj. Drzi, da so bile to pot igralske kreacije se posebno mocne. Nekatere sekvence se lomijo pod tezo sijajnih performansov. Tyrion in Sansa ja, zame v bukvi eden vecjih presenecenj in sokov in tule ga zelo dobro speljejo.

    Zmagata pa seveda Jamie in Brienne. Mocna sekvenca. Zelo. + gola divjezinja :approved: v knjigi si jo nisem ravno lepe predstavljal, tu je pa dovolj prikupna.

  2. Pepi said:

    Sijajna, se strinjam. Tyrion in Sansa itak … Ampak to pot sem bil bolj presenečen nad zaroko Cersei in Lorasa — tega v knjigi namreč ni in v seriji bo po moje prav to povod za Lorasovo pridružitev kraljevi gardi.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: