Igra prestolov – Vzpon

Ne najbolj zanimiva epizoda letos. Niti najbolj dinamična, niti … Nič. Ampak kljub temu taka, da spada nekam vmes in da skupaj s svojo predhodnico lepo zastavlja podlago za zadnjo tretjino sezone. Kar koncu koncev tudi sovpada z naslovom Vzpon, ki, kot vemo, ni ne vrh, ne vznožje, temveč je nekje vmes. Če me spomin ne vara, sem neko podobno analogijo (med kvaliteto serije in vzponom na goro) fural tudi lansko leto, zlasti na začetku sezone, ampak pustimo zdaj to. To pot je na režiserskem tronu sedel Alik Sakharov, ki je bil lani, v tandemu s scenaristom Bryanom Cogmanom, navdušil z epizodo Kar je mrtvo, ne more umreti. Sploh ta sekvenca se mi je vtisnila v spomin. Nekoliko nekonvencionalno (za to konkretno serijo, kjer se tovrstnih filmarskih trikov poslužujejo le redko) realizirana, bi rekel, a učinkovita in sveža. Enako bi lahko rekel za tisto, v kateri Theon zažge pismo. Medtem ko se ostali režiserji bolj kot ne držijo tradicionalnega načina pripovedi, Sakharov sem pa tja rad tvega s čim bolj sofisticiranim in zaenkrat mu to uspeva. Tudi v tem delu se najde en tak biser … Ki mu bom, ko enkrat pridem do tja, namenil nekoliko več pozornosti, ampak lepo po vrsti.

Sam in Žiljka sta se s pobegom ognila pokolu pri Crasterju in trenutno še kar bežita. Simpatičen prizorčič, kjer Samwell, zdaj v vlogi nekakšnega liderja, nima pojma, kako bi to vlogo zares peljal. S čemer v obziru mu niti ne gre zelo slabo, a kaj, ko klecne že pri preprostih opravilih, kot je kurjenje ognja. To vskoči Žiljka, ki jo je življenje pri Crasterju teh stvari naučilo, Tarly pa nas spomni na nekaj, kar je našel v prejšnji sezoni in na kar smo malodane vsi že pozabili. Na obsidian. Na zmajsko steklo. In na bodalo iz tega materiala, ki si ga je kot suvenir vzel s kupa, najdenega na Pesti prvih mož. Fino se mi zdi, da razvijajo ta odnos med Žiljko in Samom, pa tudi igralca imata dobro kemijo, svojih ojrov pa je vredna tudi omemba kuharja Hobba in Dareona, kar mi daje upanje, da se bo TV verzija Nočne straže v prihodnosti še razširila. O čemer ipak ni bilo pretiranega dvoma, ampak omemba konkretnih imen je, glede na dosedanje izkušnje, skorajda porok.  Potem pa je tu še pesem. Ta sezona jih je polna — po moje je ustvarjalce serije opogumil lanskoletni uspeh Castamerskega deževja. Tokratna gre o Sedmerih bogovih, ki so čaščeni pretežno po vsem Zahodnjem. Od Samwella za Žiljko in sina. Sekvenca z Branom in kompanijo, če se premaknem nekoliko nižje po zemljevidu, je prisotna bolj kot ne zato, da ne pozabimo … Brana in kompanije. Rivalstvo med Meero in Osho nam je že znano in se v tej epizodi še stopnjuje vse do točke, ko ga preseka Bran in mu naredi konec enkrat in upam za vselej. Jojen medtem spi in sanja. Kar se pri njem manifestira v obliki mini epileptičnega napada, Meerina reakcija pa v obliki usnjenega pasu v usta. Ko se Jojen zbudi, pove, da je sanjal o Jonu Snegu in da je le ta trenutno obdan s sovražniki. Kar vsaj do neke mere prelomi njihovo igro. Družba je namreč — po navodilih moistra Luwina — namenjena prav k Jonu, ki bi, če nič drugega, Catelyn lahko sporočil, da so njeni otroci živi in v enem kosu. To zdaj odpade.

Vzpon kar nekaj časa posveti Jonu in vzponu na Zid. Divješko odpravo prvič srečamo še ob vznožju, na nekem, od Nočne straže slabo zastraženem, predelu. Romanca med Ygritte in Jonom — lepo, da se razvija. Kar me je tu presenetilo je dejstvo, da Ygritte vé, da Jon ni prestopil in da ostaja zvest koreninam. Tega v knjigi ni (oziroma nam Jonova perspektiva tega ne razkrije), a ta sprememba obče gledano za seboj  ne bo potegnila snežne kepe. Vsaj tako jaz mislim. Ta odklon po moje pomeni samo neko dodatno mero napetosti in nek nov aspekt njunega odnosa, to je vse. Podobno je bilo lansko leto s Crasterjem, ki ga je Jon zasačil ob žrtvovanju in ki je potem Jona zasačil nazaj. Na prvi pogled nepremostljiv kucelj, a Nočna straža se je letos še vedno vrnila v Crasterjev branik, popolnoma v skladu s knjigo in ne glede na morebitne zamere, ki so nastale (odnosno ki bi morale nastati) med obema fakcijama. Tu bi še izpostavil Tormundovo humorno in kolegialno (da ne rečem kar prijazno) naravo, ki končno prihaja na plano.  Ki bi izpadla še toliko bolj posrečeno, ako Kristofer Hivju ne bi ves čas deloval tako preklemano mrk. Zaenkrat je pokazal komajda kaj karizme, morda bo v bodoče bolje. Ekipa se nato vzpne. In sicer v skupinah po štiri, med seboj zvezanimi z vrvjo (tako, kot se pleza). Nam relevantna je seveda tista, ki jo sestavljajo Jon, Orell, Ygritte in Tormund. Pač … Plezanje. Nič posebnega (razen dejstva, da plezajo po faking Zidu) vse do točke, ko nekdo premočno udari s svojim cepinom in povzroči odkrušitev krhke vrhnje plasti, ki nato za seboj v prepad vzame še dobršen del odprave, z Jonom in Ygritte vred. No, skoraj. Tormund in Orell, ki sta na čelu te četverice, z vrvjo zadržita mlada ljubimca, a le komajda. Teža je prehuda, vsled česar se Orell, ki Nedovega pankrta ne mara že tako rekoč od nekdaj, odloči prerezati vrv … Kar pa mu (na njegovo žalost, si predstavljam) uspe šele tedaj, ko je Jon (ob pomoči derez in cepina) že pričvrščen k Zidu.

Porečne dežele. Zadnje čase se ogromno dogaja v Porečnih deželah. Pa če začnem kar z Aryo; lokostrelec Anguy jo vežba v veščinah lokostrelstva. Punca je ipak naturšček, kot je nakazala že prvič, ko smo jo srečali, a njena tehnika vendarle ni popolna — kar profesionalec kot je Anguy zlahka opazi ter izpostavi. Učno uro nato prekinejo približujoči se jezdeci, za katere se izkaže, da niso nihče drug kot gospa Melisandra s spremstvom. Pametna poteza s strani scenaristov; Melisandra potrebuje kraljevo kri, Stannis pa je za tovrstne podvige preveč iztrošen … Vsled česar priskrbijo Robertovega pankrta z Neurjevega konca, Edrica Vihro. Kot sem omenil že prejšnji teden, serija Neurjevega konca ni nikdar zares predstavila, niti ni predstavila dejstva, da tam živi Robertov pankrt. Zato so scenaristi svoje poglede raje obrnili v njegovega polbrata, ki ga gledalci poznamo in ki je že dodobra vzpostavljen. Pa tudi to, da je Mel Bratovščino našla (ob tem, da se ne gibljejo ravno vsem na očeh) se ne zdi preveč za lase privlečeno, saj kot rdeča svečenica v plamenih vidi to in ono — in zakaj ne bi v njih ogledala tudi lokacije Bobovega nezakonskega sina, ki je za njeno stvar še kako pomemben? Posrečeno, skratka. Poleg tega pa je Stannisova zgodba na tej točki še zelo izolirana od ostalih (skoraj tako kot Jonova in Daenerysina, le da pri teh dveh v tej sezoni toliko več dogaja), kar je še dodaten razlog za tak poseg. Thoros, skratka, prvi konfrontira Mel. In to v visoki valirijščini. No, poleg vsega pa se mi jako dopade tudi to, da smo priča tej konkretni interakciji. Večkrat sem se namreč spraševal, kako bi se ta dva lika razumela, glede na to, da sta oba R’hllorjeva služabnika, a da je njun pogled na njuno religijo skorajda diametralen. In ne razočarata; Thoros s svojo skromnostjo, na eni strani, in Melisandra s svojo fanatično idejo o pomembnosti sebe ter svojega poslanstva, na drugi, delujeta zelo prepričljivo in v svoji koži. Pogovor se nato stopnjuje še v jami, kjer Mel sreča šestkrat oživljenega Berica. Malce razočaran, ali pa mogoče presenečen, sem edinole nad tem, kako z lahkoto se Bratovščina odpove Gendryju, ki bi jim služil kot kovač. Še bolj razočarana pa je Arya in stavim, da jo bo ravno to razočaranje podžgalo v (pa čeprav neprostovoljen) odhod s Psom. Bomo videli. Še enkrat vsa čast Weissu in Benioffu za tole adaptacijo. Tako se dela. Nekoliko vzhodneje, v Harrendvoru, Roose Bolton tačas gosti večerjo. Ali pa kosilo, s tem, da je zunaj še dan, v obziru. Gosta sta Kraljemorec ter (grem stavit, da proti svoji volji) v rožnato oblečena Brienne. Gospod Bolton Jamieju zagotovi, da ga bo vrnil v Kraljevi pristanek kot opravičilo za izgubljeno dlan, enako pa ne velja za Brienne, ki jo kani primerno kaznovati. Michael McElhatton se v vlogi gospoda Grozotrdbe znajde dovolj dobro. Gre za eno tistih vlogic, ki počasi pronicajo v ospredje in McElhatton to subtilnost pelje fenomenalno. In med fani se je, mimogrede, že prijel vzdevek “Trollton”, ki odraža njegovo žilico za draženje Jamieja (prejšnji teden s kraljičino negotovo usodo, tokrat pa z večerjo, ki ji Kraljemorec ni kos). Zdaj pa še na skrajni zahod Porečnih dežel in sicer v Rečnjavo. Tam Robb gosti zastopnika razžaljenih Freyev, Črnega Walderja in Kruljavega Lotharja. Taka … Skorajda good cop, bad cop situacija. Pravita, da ni problema in da se lahko njihovo sodelovanje brez težav nadaljuje. Za določeno ceno; Robb mora hiši Frey nakloniti Harrendvor (tudi oni bi Harrendvor, tako je), Edmure pa se mora poročiti z Roslin Frey. Edmure je sprva proti, za kar se nadenj zgrnejo malodane vsi. Kjer se pokažejo dvojni standardi navzočih. Črna riba se je raje na smrt skregal z bratom, kot da bi se oženil, Robbokop pa se je zacopal v eksotično Taliso in se s tem podelal na pogodbo s Freyi. Da Catelyn niti ne omenjam. Edmure koncu koncev vendarle pristane na ženitno pogodbo, za kar ga Robb pokroviteljsko potreplja po rami in … Da bi jih človek steral nekam, no. No, Roslin Frey pa po drugi strani dejansko deluje sila simpatično. Vsaj to. Robbu je lahko žal.

Theon Greyjoy, še vedno pričvrščen na križ, medtem ugiba (zraven pa najbrž še tista večina, ki ni prebrala knjig), kje dejansko se nahaja ter čigav ujetnik pravzaprav je. Njegov sprijeni rešitelj pa medtem uživa kot že dolgo ne. Tokrat je na vrsti kviz; če Theon ugane, kje je … Bo sicer ostal v ujetništvu in vse, a vsaj vedel bo, pri kom gostuje. Prvi poskus; Globogoška mota? Ne. Poslednje ognjišče? Ne (ker Rheon res ni podoben jebenemu Umberju).  Kartdba? To pa … Oziroma prav tako ne, trije nepravilni odgovori pa se očitno seštejejo v odrt mezinec. Tole v črnem, ki sledi, je za tiste, ki so prebrali peto knjigo, tako da previdno. Do té točke so nekateri gledalci dejansko že prišli do zaključka, da ima Theon opravka z Boltonovim pankrtom in da se nahaja v Grozotrdbi. Kar je, glede na to, da je Roose lansko leto Robbu povedal, da bo nad Zimišče poslal svojega sina, logično. Dopade pa se mi, kako je bilo tekom sezone vrženo nebroj namigov v tej smeri; takoj na začetku sezone, ko se je še izdajal za rešitelja, je Ramsay Theonu dejal, da morata pohiteti, češ da prihaja zima. Prihaja zima je Starkovo reklo. Kar za moje pojme izloči Železne otoke. Za potrebe sezone so spremenili Boltonov grb, na katerem je zdaj odrt mož na x križu. Boltonov grb zdaj kaže Theonovo situacijo. Vojak, ki po pobegu ujame Theona in ki ga Ramsay nato ubije, pankrta pokliče … “Pankrt”. Ramsay Theona v tej epizodi odvrača od spanca podobno, kot je to počel, ko je oblegal Zimišče. Poleg tega pa odiranje … Odiranje je njihova zgodovina. Kot je lansko leto rekel Roose: “A naked man has few secrets. A flayed man none.” In gotovo sem še kaj pozabil. Skratja ja … Dopade se mi to, kar se gredo in dopade se mi subtilnost, s katero to počnejo. Enako počne GRRM v knjigah — za seboj pušča detajle, ki jih opaziš šele ob drugem ali tretjem branju, ko si pozoren nanje. Toliko o tem.

Ostane še Kraljevi pristanek. Najprej spopad titanov, Olenne in Tywina, ki bi rad Cersei poročil z Lorasom. Trnova kraljica je proti. Tywin zagrozi, da bo, ako Tyrelli ne pristanejo, Cvetličnega viteza včlanil v kraljevo gardo … Kar, če pomislim, deluje kot odmev Norega kralja, ki je podobno storil z Jamiejem. Ker vitezi kraljeve straže nimajo pravic do dedovanja in ker je Loras edini dedič, gospa Olenna vendarle pristane na dogovor. Sansa, še vedno z idejo o poroki z Lorasom v glavi, tačas preživlja trenutke z bodočim (ali pa tudi ne) možem, z balkona pa ju spremljata Cersei in Tyrion. Škrat sestro končno zasliši, ali je bila v bitki za Črno vodo ona nadenj poslala sera Mandona in izkaže se, da je to storil Joff. Cersei tega sicer ne prizna zelo aktivno, a molk je za Tyriona dovolj zgovoren. Škrat je nato postavljen pred Sanso … In Shae. Bodočo ženo mora zaprositi za roko pred svojo ljubimko. Auč. Mimogrede; “Please excuse her, lord Tyrion, she’s not from here. But I trust her. Even though she tells me not to.” Ah, Sansa. Fotrova hči od nog do glave. Nakar Tyrion pripravi teren, kolikor ga pač lahko, žarometi pa svojo pozornost preusmerijo v prestolno dvorano. Kjer se nahajata Mezinček ter Varys. Evo, to je to. Ta sekvenca je gladko najboljša stvar (ali pa vsaj ena izmed najboljših stvari) v tej sezoni in biser, ki sem ga omenjal na vrhu. Kaj takega je moč pričakovati samo od Alika Sakharova. Izkaže se, da je Baelish ujel Ros (ki je zadnje čase služila kot Varysov špicelj) in jo prodal naprej … Ponudniku z željo po “nečem novem”. Pogovor nato nanese na kaos in njega naravo — Varys trdi, da je kaos brezno, kar Mezinček zavrne rekoč: “Chaos isn’t a pit. Chaos is a ladder.” Nakar zapustimo prestolno dvorano in se spoprimemo s kolažem prizorov, preko njih pa z Baelishevo naracijo o kaosu. V enem izmed teh prizorov je Joff, poleg njega pa mrtva, s samostrelom nastreljena Ros, v drugem Sansa, ki joče vsled svojega novega ženina ter dejstva, da ji je izpred nosa izplula Mezinčkova ladja (alias “plan B”), v tretjem pa Jon, ki skupaj s preživelimi divježi končno pripleza na vrh Zidu. Res … Veličastna montaža in eden mojih najljubših delov té sezone. Kljub temu, da se mi TV karakterizacija Mezinčka ter Gillenova igra zadnje čase ne dopadeta najbolj. +, tole Rosino slovo mi ni nujno najbolj všeč. Prvič, ker Joff tega res, res ni potreboval, drugič pa, ker sem se Ros (v nasprotju z mnogimi) navadil in ker mi ta uboj deluje bolj kot sporočilo producentov, češ: “Na živce vam je šla od prvega dneva, upam da ste zdaj srečni.”

Pa bodi tole dovolj za danes. Se čujemo prihodnji teden.

4 comments
  1. Ana said:

    Meni je bila epizoda zelo všeč. Plezanje po Zidu, Arya … Sploh pa na koncu so dobro nardil, ko Mezinček pripoveduje, medtem pa … no ja tisto z Ros …ja ne vem, očitno je mogla umret, ker itak ne bi blo več fore, ker Mezinček odhaja, pa če bi se kdo spraševal “kje je pa Ros..”. Čeprav je blo skoraj pretirano, ker itak vemo da je Joff bolnik. Bi še nekaj napisala ampak se raje zadržim če slučajno kdo to prebere, ki zgodbe ne pozna =)

  2. Pepi said:

    Mogoče Joffovo hudobnost vseeno preveč potencirajo, ja. Že itak so našli igralca s tako pojavo, da bi ga, pa čeprav ne bi uganjal tovrstnih vratolomov, človek z veseljem na gobec. Zdaj pa še to. V knjigah je Ramsay Sneg lik, ki velja za tisto najslabše od najslabšega. Tale TV Joffrey se mu približa precej bolj kot knjižna verzija.

  3. Ana said:

    Ja Joffrey se mu je res tu bolj približal, kot pa v knjižni verziji. Morem pa rečt da me je igralec, ki igra Ramsya zelo prepričal, ko so njegovi prizori še jst trepetam.

  4. Pepi said:

    Bi se kar strinjal, ja … Reek bo na TV kar dovolj nazorno zlomljen. (((Btw, vtisi za ta teden bodo verjetno jutri)))

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: