Igra prestolov – Medved in zalika

Medved in zalika — razlog, da ta teden zamujam z objavo. Prevod, namreč. Kar nekaj vode je preteklo, preden sem ga poiskal v tisoč tristo stranskem špehu, ki je Vihra mečev. Za naslov sem želel originalen (Gorenčev) prevod in to opravičuje prvih deset minut zamude. Ostalih n dni? Ne vem, težko rečem, recimo, da sem želel počakati, da se vtisi uležejo. Da se učuhnejo. Kot hrana po kosilu, ki ji moramo nakloniti pol ure do uro, da se prime želodca. Medved in zalika, skratka. Ena izmed epizod, ki se jih vsako leto najbolj veselim — epizod, za katere scenarij spiše GRRM osebno. Predlanskem je raztural z Ostrim koncem, lansko leto še bolj s Črno vodo, letos pa moram reči, da malo manj z Medvedom in zaliko. Ki je v zgodnejših fazah, mimogrede, namesto tega nosila naslova; najprej Jesenske vihre, nato pa še Verige. Zakaj pravim, da malo manj? V bistvu sploh ni pošteno, da pravim malo manj, ker epizoda sama po sebi štima.  Problem je le v tem, da (skupaj s svojo predhodnico) ne ujame dinamike in neke splošne atraktivnosti četrte in pete epizode. Zatišje pred viharjem in to. Podobno je bilo lansko leto, čeprav bi rekel, da se to pot vse skupaj ne le upočasni, temveč popolnoma ustavi. Ustavi ter svoj čas nameni gradnji teh in onih odnosov. Kar je ob toliko likih, če prav pomislim, pravzaprav nujno. Sicer je pa tole, če se ne motim, najdaljša epizoda te sezone. Kar je podatek. Ne prav pomemben (kot se je izkazalo v preteklosti), podatek pa vendarle.

Divješka ekspedicija je zdaj že južno od ledene prepreke, imenovane Zid. Na naši” strani. Dolgo je že, kar sem prebral knjigo in občutek imam, da serija celotne situacije ne pojasni dovolj dobro. Pardon, če sem kje brcnil v temo, a kar se mene tiče, je stvar sledeča; ekipa je preplezala Zid vzhodno ali zahodno od gradu Črnina. Ob tem velja omeniti, da sta z Nočno stražo poseljena tudi en grad na zahodu, Senčni stolp, in en na vzhodu, Vzhodna straža ob morju, a očitno oba bolje kot grad Črnina, čigar večina mož je krenila na sever z gospodom poveljnikom, vsled česar ga trenutno naseljuje le peščica oskrbnikov in graditeljev. Divježi torej potujejo južno (in na vzhod/zahod), nakar se kanijo obrniti nazaj nazaj gor ter grad Črnino napasti z južne strani. Glede na naravo Zidu v seriji, kakšne druge izbire niti nimajo. Če nič drugega, sem tole zapisal zato, da lahko preberem in ocenim, ali pravilno dojemam, oziroma ali ima to, kar dojemam vsaj smisel (ne glede na pravilnost). Jon in Ygritte v tem delu načneta marsikatero temo. Najprej o vojaških paradigmah; medtem ko južnjaki prisegajo na ritem in disciplino (ki se uveljavljata med drugim tudi s pomočjo bobnov in praporov), divježi (to pot zastopani od Ygritte) na to gledajo kot na nekaj nepotrebnega in celo ovirajočega.

Well, it’s the rhythm.
-Oh, you mean right foot, left foot, right foot, left foot, right foot? You need help remembering that? When Mance gives the signal and we hit Castle Black, we won’t be banging on drums to let them know we’re coming.
-No. No, you’re just gonna light the biggest fire the North has ever seen to let them know you’re coming.

Sledi nekaj novega antagonizma med Orellom ter Jonom, ki se je vsled tiste prerezane vrvi prejšnji teden kujal … Precej časa. In zdaj mu je končno prekipelo, kar se manifestira v konfrontaciji, v kateri menokožec Jonu pojasni, da divježi delujejo po principu “svako prase rije zase”.  Vsaj nekateri. Nadalje srečamo Pogubo velikanov, ki svojim sotrpinom pripoveduje o druge vrste “vojaških paradigmah”. O posteljnih pristopih. V redu. Tormund je zdaj že dodobra Tormund, ki ga poznamo (tisti, ki ga pač poznamo) iz knjig. Če me spomin ne vara, sem ujel celo en “HAR”. Občutek imam, da TV Tormund nikdar ne bo tako posrečen kot njegova knjižna inačica, a smer, ki jo ubira, bo kar prava. Družba spet krene dalje in Orell to pot zapne z Ygritte. Zvemo nekaj ozadja za menokožčevo mržnjo do Jona. Ozadje je — poleg tega, seveda, da ima Orell že ipak neugoden karakter — da imata oba ugledano isto rdečelasko in da si je ona izmed njiju izbrala Jona, novinca. Poznamo, ne? Friendzone. Trenutek molka. Pri tem prizorčiču ima tole potencial; ko Orell Ygritti napove, češ, da Jona ne bo več ljubila, ko ga bolje spozna. Je s tem mislil, da je Jon pač pizda in po možnosti še izdajica? Jaz se bolj nagibam k temu, da je Orell s tem v bistvu cikal na dejstvo, da je tudi Jon menokožec (wargi se med seboj namreč začutijo). Če je to slednje, potem prima, saj je serija ta aspekt po mojem mnenju preveč zanemarila. Pankrt in Ygritte nato ujameta še en simpatičen moment, ki pa se zresni, ko tok pogovora nanese na jalovost divjeških prizadevanj in na šest spodletelih poskusov tekom tisočletja. Tu se prvič zares pokažeta Jonova dvom in skrb (za divježe). Jaz bi rekel, da sta to posledici vtisa, ki ga je pustil obisk divješkega tabora. Tam so žene, tam so otroci … Na čelu njih pa možakar, ki sicer ima rišpekt, sposobnost in karizmo, a je obenem tudi precej filozofa in da ne rečem idealista. Oziroma je tak vsaj vtis, ki ga je pustil na Jonu. Najprej, ko je v svoje vrste tako zlahka sprejel sovražnika, potem pa še s svojo malodane pesniško idejo o največjem ognju.

Nekoliko južneje, v prostorih ene izmed severnjaških utrdb, Theon Greyjoy še vedno fura safr. Oziroma ga za trenutek celo ne. Obiščeta ga namreč dve jako simpatični punci; falirana septnica (če gre verjeti njuni erotični pripovedi) Myranda in blondinka Violet. Prejšnji teden sem, ko sem bil omenjal Roslin Frey, zraven pripopal sliko Myrande … Misleč, da je ona Roslin. Igralki sta si rahlo podobni. Pardon za to. In še en poraz; za igralko, ki igra Violet, sem mislil (in v svojem prepričanju idejo trosil tudi dalje — k sreči nisem bil edini), da bo nastopila v vlogi divješke princese Val. Motil sem se. Po eni strani škoda, po drugi pa tudi ne. Kako naj bo človek slabe volje, ko se pa punci tako radostno slečeta in Theonu omogočita njegov last stand … Preden v sobo s svojo vuvuzelo vkoraka Ramsay in Theona skopi z najbolj grozeče pretečim nožem, kar sem jih kdaj videl. V knjigi ta kastracija ni povsem jasna, tako da je tole lepa potrditev suma z Martinove strani. Sicer je pa na račun, češ da serija z vsemi temi sadističnimi prizori gladko pretirava, slišati nemalo kritik. Ne bom rekel, da ne — smrt prostitutke Ros, na primer, gre malce preko meje, če mene vprašate — ampak tole lomljenje Theona Greyjoya je pa dokaj važno. Zanj in za ves Sever. In medtem, ko se v knjigi večina kalvarije pripeti stran od naših oči, serija te prizore potrebuje. Ker kot sem že večkrat omenil; filmski medij (vsaj v tem konkretnem slučaju) ne omogoča branja misli, kot ga omogočajo knjige.

Bran medtem nadaljuje svojo pot proti Severu. Eden redkih. Pozornost gre to pot Oshi, ki … Okej, da ne mara Reedov, vemo. Problem je zlasti Jojen, ki Brana mentorira v veščinah, ki Oshi niso niti najmanj ljube in ki zdaj za nameček še spremeni cilj. Kot je bilo nakazano že prejšnji teden, ta zdaj ni več grad Črnina, temveč trooki vran. In to se Oshi zafržmaga. Ona je divježinja in ona ve, kaj je onkraj Zidu. In to nas pripelje do zgodbe. Zgodbe, ki je v knjigi sicer ni, a ki se ne glede na to lepo sklada z Oshino osebnostjo in ji, če nič drugega, doda nekaj ozadja in dober razlog za prebeg južno (namesto pridružitve Manceu Rayderju, na primer). Izkaže se, da je imela prej tipa, ki je slišal na ime Bruni. Nekega dne je izginil in se nato vrnil — s svetlo modrimi očmi in nemrtev. Mi je pa zanimivo; Osha je z Brunijem opravila na skoraj identičen način kot Jon z zombificiranim bratom Nočne straže (v prvi sezoni). Najprej davljenje, potem poskus obrambe z nekim ostrim orožjem in nato kurjenje. Očitno deluje.

Porečne dežele. Robb s familijo potuje proti Dvojčkom, kjer se ima zgoditi poroka med njegovim stricem ter Roslin Frey (to je ta igralka … Ne tista, katere sliko sem prilepil zadnjič). Naliv (znabiti eden izmed razlogov za prvotni naslov té epizode — Jesenske vihre) procesijo stane dneva in Cat se boji, da jim bo to gospod Frey še dodatno zameril.

Lord Walder is prickly by nature.
-Prickly? That what you call it? Might be the least pleasant man I’ve ever met.
-Yes, and that is why …
-I’ve seen wet shits I liked better than Walder Frey.

Črna riba pove, tako kot je. Nakar situacija postane nekoliko bolj intimna. Edmure, ser Brynden ter Catelyn vsi odidejo, Robb in Talisa pa se posvetita drug drugemu. Glavna novica teh petih minut je, da je kraljica na Severu noseča. Baje s kraljem. Če povem po pravici, mi stvar postaja sumljiva. Tole pisanje pisma? Kaj pa vem … Robb ne zna valirijsko pa tudi trapon je, da ji vse verjame na besedo. Začenjam sumiti, da je Talisa tisti četrti kos sestavljanke pri rdeči poroki. Tisti kos, ki koordinira preostale tri; Boltona v Harrendvoru, Freya v Dvojčkih in Tywina v Kraljevem pristanku. Infiltrator je logična poteza in valirijščina prikladen ščit. Ena naključna opazka za zraven? Talisin “attack, attack” je verjetno najmanj doživeto odigran delček dialoga ever. Pa mi Oona Chaplin sicer ne gre v nos (kot gre mnogim). Če sem že pikolovski bi mogoče izpostavil še starkovski tabor, ki ga za sekundo pokaže neposredno po sekvenci z Robbom in Taliso. Skušam dojeti poanto; prikazati maloštevilčnost Robbove vojske? Morda kontrast med toplino šotora ter deževno zunanjostjo? Morda kak detajl, ki sem ga spregledal? Ne vem, ampak pustimo to. Na tem mestu recimo raje še kakšno o Bratovščini brez bander. Arya je jezna nanje. Problem je, da so spustili Psa, problem je, da so prodali Gendryja in problem je njeno splošno razočaranje nad druščino, ki do sicer dokaj plemenitega cilja ubira ne najbolj častne poti. Nekaj podobnega je najbrž čutil tudi Jon, ko je ob pridružitvi Nočni straži prvič spoznal svoje sodelavce in mentorje. Sodu dno nato izbije lokostrelec, ki se vrne z izvidniškega pohoda in poroča o skupini lannisterskih móž, nedaleč od skrivališča. Aryina vrnitev kar naenkrat pade v drugi plan in to punco požene čez rob. Pobegne iz jame in v gozd, gospod Beric pa po njenih sledeh pošlje Anguya. Nakar se pred Aryo pojavi Sandor Clegane, ki se očitno ni pretirano oddaljil od skrivališča Bratovščine — najbrž zaradi zlata, ki mu ga niso vrnili. In jo ujame. Gendry je tačas že daleč stran. Skupaj z Melisandro potujeta mimo Kraljevega pristanka (po vodi in mimo razbitin, ki so bile nekdaj Stannisovo ladjevje) in pob deluje dokaj mirno. Očitno se je vdal v usodo. Mel Robertovemu pankrtu pove … Prav to; da je Robertov pankrt. Z isto glasbo, v ozadju, kot je igrala v prvi epizodi prve sezone, ko kralj Robert prispe v Zimišče. Ahh … Nostalgija. Kar v redu prizorčič. Dopade se mi, kako na Melisandrine kosti zlagoma dodajajo (bolj človeško) meso. To, da je bila nekdaj sužnja, recimo, je dobrodošla informacija. GRRM je nekdaj nekje zapisal, da je Melisandra njegov najbolj narobe razumljen lik. Tako, mimogrede.

Gremo na Danyjino sekvenco. Najprej bi rad izpostavil dve stvari … Ki nista kritiki, ne zares, ampak samo misli, ki sta se mi porodili ob ogledu. Prva stvar; v epizodi Medved in zalika sem pričakoval nekaj bolj zaresne interakcije med Dany in serom Jorahom. Za to nimam nobenega pravega razloga, razen mogoče, da se naslovi pri tej seriji po navadi izbirajo previdno in tako, da se poklopijo s čim večimi nitmi zgodbe. Druga stvar pa je Dany. Character development, razumem, ampak občutek imam, da so jo vendarle potisnili nekoliko preveč naprej. Punca deluje bolj preudarna in modra (in umirjena — hladna je ko špricer, jebela) kot ser Jorah ali ser Barristan (ali oba skupaj), ki ob njej capljata kot dva dokaj brezzvezna priveska. Nisem si mislil, da bom kdaj zinil kaj podobnega, ampak Daenerys tu deluje preveč badass. Kar nekam nezemeljsko. Samo to sem hotel reči. Dopuščam, da brcam v temo. Yunkai, skratka. Dany ter njena vojska se nahajajo pred drugim izmed sužnjarskih mest. Za razliko od Astaporja, kjer se vežbajo vojaki, se Yunkai specializira za posteljne sužnje. Dany hoče nadaljevati s svojo protisužnjarsko propagando, zato Yunkai pozove na pogovor. Mesto ji v odgovor pošlje svojega pogajalca Razdala Mo Eraza (ustvarjalci serije so se očitno odpovedali norim ghiškim frizuram). Skupaj z zlatom, sužnji in vsem, kar spada zraven. Daenerys ga pričaka v družbi treh zmajev, ki imajo v tem slučaju podobno vlogo kot odžagana šibrovka v pisarni Rona Swansona. Si predstavljam. Kljub Razdalovim poskusom spravljenja (v obliki podkupnin (v obliki zlata in ladij)) se Dany ne da. Z obeh strani se nato usujejo grožnje; Dany z zmaji, Razdal pa z vplivnimi kolegi. Bomo videli, kako se bodo stvari izšle za koga izmed njiju, oziroma kdaj se bodo izšle. Čedalje bolj me namreč zanima, kje točno se bo končala tretja sezona.

Žajfnica v Kraljevem pristanku se tačas še kar meša. Sansa se ob Mardžini podpori kolikor toliko sprijazni z ženinom. Margaeryjina partija je s tega stališča verjetno res bistveno slabša. Tyrion, na drugi strani, pa se z Bronnovo pomočjo skuša privaditi svoje bodoče neveste. In naračunati dinamiko med njo ter Shae. In predvsem med seboj ter Shae. Ki se izkaže za sila naporno ljubosumno ljubimko. Ko ji Škrat podari zlato verižico se pritoži, češ, da jo hoče dati v verige. Ko ji omeni, da je ta veriga jako draga in da bi lahko z njo kupila ladjo, zaropota, češ, ali jo kam pošilja. Komplicirana situacija, skratka. Biti Tyrion Lannister nista samo blišč ter slava. Kaj pa Tywin Lannister? Druga zgodba. Deda zakoraka v prestolno dvorano, kjer ga že čaka kralj Joff, vnuk. Ki bi od zdaj naprej rad poročila sestankov Malega sveta. Ker je sam prezaposlen, da bi se jih udeležil. Zanimiv paradoks; vnuk se dedku pritožuje glede nove lokacije sestankov Malega sveta, češ, da je predaleč in da so vmes stopnice. Joff nato opravi še poizvedbo o Daenerys — govorice o zmajih so ga očitno dosegle. Upravičena skrb, a Tywin zgolj zamahne z roko rekoč, da se jih dogajanje na drugem koncu sveta tiče le malo, če ne nič. Dobro zrežiran in odigran prizor. Dobro se mi zdi, da ustvarjalci Joffa niso vrgli v isti koš s Tywinovimi otroki. Joffrey je le kralj in previdnost ni odveč. Pa čeprav si ata Lannister. Še vedno pa so ohranili dovolj Tywinove avtoritete, da ni nobenega dvoma, kdo se koga bolj boji, oziroma kdo izmed teh dveh razpolaga s pravo močjo. Joff že ne.

Še en povratek v Porečne dežele. Jamie se pride poslovit od Brienne. Obljubi ji, da bo gospé Catelyn vrnil njeni hčerki. “Goodbye, ser Jamie.” Naslednje jutro odrinejo. Skorajda vsi; Jamie in Qyburn pod vodstvom Boltonovega poveljnika (Steelshanks?) proti Kraljevemu pristanku, gospod Roose pa v Dvojčka na poroko. Harrendvor (in z njim Brienne) pa dobijo v roke Locke in njegovi. Robb bo gotovo vesel pozdravov, ki mu jih preko Boltona pošilja Kraljemorec. Prepričan sem. Čez čas ponovno srečamo Jamieja. Qyburn mu na postanku previje rano, oba protagonista pa urežeta debato. Ki sprva pripelje do tega, da je Qyburn izgubil licenco vsled poskusov, ki jih je delal na živih (a umirajočih — če ne prej, pa po, bi rekel) ljudeh, nato preko medsebojnih očitkov do Kraljevega pristanka in katastrofe, ki jo je Kraljemorec z ubojem Norega kralja preprečil in nato še na Brienne. Za katero je njen oče, Selwyn Tarth, ponudil pošteno odkupnino. Ki pa je Locke noče sprejeti. Ker mu je nekdo glavo napolnil z idejo, da je Tarth poln safirjev. Metuljev učinek, Jamie … Metuljev učinek. Kraljemorec zato (z grožnjo) prepriča boltonskega poveljnika, da se vrnejo v Harrendvor. Kjer pa že poteka boj; Brienne z lesenim mečem vs medved. Fenomenalna sekvenca s pravim medvedom, s pesmijo (za katero še vedno pravim, da zveni preveč ubrano) in vsem, kar spada zraven. K šovu precej pripomore tudi Locke, oziroma Noah Taylor, s svojimi “kot da ni nič pripombami”.

Well, this is one shameful fucking performance. Stop running and fight.
-A wooden sword?
-I thought you’d gone.
-You gave her a wooden sword.
-We’ve only got one bear.

V areno nato vskoči, Jamie, ki kot dragocen jetnik za seboj potegne tudi boltonskega poveljnika, ki se nad medveda spravi s samostrelom. Brienne prepleza ogrado, takisto Jamie (z eno roko — vsa čast) … Locke je primoran v izpustitev jetnice in živeli so srečno do konca svojih dni (oziroma do naslednjega poglavja). Dobra roba, v glavnem. Medved Bart (mlajši) se je v vlogi brezimnega medveda odrezal odlično, sicer pa … Ja. Tole je Jamiejeva sezona. Če je bila prejšnja Tyrionova, je ta definitivno Jamiejeva. Toliko.

Kar se Igre prestolov tiče, pa je (za tiste, ki sicer ne spremljate teh stvari) novega še to; Slovenija je dobila novo poddajo (alias podcast). Imenovano Glave in v izvedbi prevajalca (relevantnih) knjig Pižame in nekega Anžeta. Dobrodošla roba, tule gresta čez prvih pet epizod. Priporočam (in sicer na osnovi prvih petnajstih minut — dlje zaradi pomanjkanja časa še nisem prišel (če sem iskren)). 🙂

Advertisements
6 comments
  1. -+ said:

    O ja, povsem dostojna epizoda. e

  2. Verjetno se mi je samo zdelo, ampak – je mogoče, da je bilo v tej epizodi (v prejšnjih nisem bila pozorna na režiserje) čutiti en tak ženski prijem? V smislu malce bolj s čustvi nabitih dialogov med poparčkanimi. Vem, da to zveni kot predsodek – kot ločevanje literature na žensko in moško – ampak nekaj je bilo drugače kot npr. v prejšnjih treh epizodah. Ne morem definirati, gre samo za občutek.
    Aja, pa vse pohvale za ta blog, po vsaki epizodi ga preberem (knjige sem že zdavnaj, itak). 🙂

  3. Pepi said:

    Možno. Jaz bi takole rekel; vsak režiser ima kako svojo foro, kak svoj prijem. O podobnem sem pravil prejšnji teden, ko je režiral Alik Sakharov, ki se sem pa tja brez slabe vesti posluži tudi kakšnih bolj … Umetniških (for lack of a better word) pristopov. Tako da povsem možno, da se je Michelle MacLaren to pot še posebej potrudila in v prizore vdihnila tisto več. Sam scenarij je bil ipak spisan v tej smeri. Moram pa priznati, da sam na to nisem pomislil. 😀
    Pa hvala!

  4. Tale epizoda je bila odlicna, ples med zaliko 🙂 in medvedom pa sijajen. Jamie mi je v tej sezoni vsec, no saj sem tudi v knjigi uzival. Nasploh mi je njuna pot v 4. In 5. Knjigi fajn.

    Theon je pa najebal ja. Pankrta so odlicnega izbrali.

  5. Pepi said:

    Jamie gre zdajle res čez vratolomen character development. Človek kar pozabi, da ima ta isti Jamie incestno razmerje s svojo sestro in da je v prvi sezoni štrafnil Brana, ki je uživanje tega razmerja videl.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: