Igra prestolov – Drugi sinovi

Drugi sinovi so zgodba o … drugih sinovih. O Drugih sinovih, o Psu, o Stannisu in o Tyrionu. In nenazadnje lahko v ta okvir stlačim tudi Sama, ki ga je bil oče, kljub dejstvu, da je Samwell starejši izmed sinov, na to mesto postavil po krivici. Dobra epizoda. V plus ji štejem, da žonglira z manjšim številom storilajnov, vsled česar deluje precej bolj osredotočeno (kot nekatere izmed njenih predhodnic). In ja, če sem prejšnji teden govoril o zmanjšani dinamiki, lahko to pot rečem, da štorija ponovno lovi tempo — kot se seveda spodobi za prvo izmed zadnjih treh epizod in kot je bilo moč predvideti. Pa bodi tole dovolj za uvod. No ja, morda lahko omenim še dejstvo, da sta scenaristovo pero od Martina prevzela glavna šefa Benioff and Weiss (ki ipak spišeta večino epizod) in da sta si ga rezervirala še za preostanek sezone. Je to problem? Nikakor. Sem pa že na večih forumih zasledil, da ju imajo nekateri bralci v zobeh, češ, da pretiravata z razhajanji z izvornim materialom in da nista dovolj konsistentna. No, po mojem mnenju nista nič slabša od svojih kolegov scenaristov (niti od Martina, ki z Medvedom in zaliko ni ne vem kako zelo navdušil (kar gre, kot sem omenil tudi prejšnji teden, v glavnem pripisati delu zgodbe, ki ga je dobil v adaptacijo, in ne toliko njegovi sposobnosti — da ne bo pomote)), temveč je stvar v tem, da sta kot vodji projekta že zaradi svojega statusa najbolj na tapeti, poleg tega pa, ja … Kot sem dejal spišeta največ epizod. In posledično je višji tudi njun skupen števec kiksov. Tako da po moje ni bojazni, da bi zantiklimaxirala sicer obetaven zaključek sezone. Če se kdo slučajno trese zaradi tega.

Tokrat začnimo z Zmajevim kamnom. Ki ga je v tej epizodi presenetljivo dosti. Kar je, vsaj kar se mene — fana tega konkretnega dela zgodbe — tiče, po dveh s tega stališča praznih epizodah zelo dobrodošlo. Mel Gendryja privede pred svojega kralja, ki fanta identificira iz prve. Iz inicialnega odziva (zamišljen pogled v tla) bi človek sklepal, da Stan Robertovega pankrta in Melisandrino nakano prepozna že takoj ob njunem vstopu in še preden se jima približa. Kralj in svečenica si nato izmenjata par besed; Stannisova abstinenca od Mel je imela nanj očitno sorazmerno blagodejen učinek — vsaj kar se stika z realnostjo tiče. Kar je bilo nakazano že v peti epizodi, ko je obiskal svoji hči ter ženo. Stephen Dillane kot po navadi večino svoje vloge odigra preko mimike, kretenj in pogledov. In to sila učinkovito, da se razumemo. Na ta način nam je bil prikazan njegov odpor do ženinega fanaticizma in na ta način nam je to pot prikazano njegovo tiho neodobravanje Melisandrinih metod. Dogajanje se nato prestavi v ječo, kjer se Davos — zdaj že brez pomoči princese Shireen — uči branja … Besed. Ampak počasi. Tako nekako izgledam jaz, ko se prelevim v programerja in skušam razumeti kak del kode, ki ga je spisal nekdo drug. Ampak potem steče in nedvomno bo tudi Davosu. Úko nato prekine kar kralj osebno, ki se je, kljub incidentu z Melisandro (v prvi epizodi té sezone), odločil izpustiti Čebulnega viteza. Najprej sožalje za sinovo smrt (pri čemer velja omeniti, da Stannis tovrstnih izkazov ne tala kar tako), nato pa pogovor o dolžnostih ter njih naravi. Zanimivo je to, da Stannis Davosa ne obišče zato, ker bi ga zanimalo, kaj si ser misli o planu s kraljevim nečakom in njegovo krvjo. Ne. Stannis Davosa obišče (in ga izpusti) preprosto zato, da bi to slišal. Kot kadar neko noro idejo zapišemo na list papirja in nato naglas preberemo, da sami sebe slišimo, ali ta ideja ima kak smisel. Dinamika njunega pogovora je približno taka; kralj recitira stvari, ki bi jih za dosego ciljev moral storiti, vitez pa kljuka, kaj je okej in kaj ni okej. Kot na razgovoru za kakšno kompleksnejše delo. Ko te šef matra z vsemi možnimi vprašanji in potem hoče vedeti še to, zakaj si na katero izmed njih odgovoril kakor si odgovoril.

Your Grace, why did you come to see me today?
-I came to free you. If you swear never to raise your hand to the Lady Melisandre again.
-I swear it. I can’t swear never to speak against her.
-You have little regard for your own life.
-Quite little, Your Grace. Verging on none. You could have freed me yesterday or tomorrow, but you came to me now before this boy is put to the knife because you knew I’d counsel restraint. You came to hear me say it because you believe it yourself.

Ena boljših interakcij to sezono. Skoraj naravnost iz knjige, če se ne motim. Plus vizija, ki jo je Stannis v ognjenih zubljih ogledal na koncu druge sezone. Velika bitka v snegu. R’hllor ve, katera. Tista pri Zidu, ali tista pri Zimišču? Dober prikaz Stannisovega konflikta, v glavnem. Konflikta med njegovo ateistično prizemljenostjo ter dejstvom, da ima božjo magijo tako rekoč ves čas pred nosom. Temu notranjemu boju doslej še nismo bili priča v tej meri, pa tudi ozadju njegove konstantne vpetosti med Davosa in Melisandro ne. Mel nato zapeca Gendryja, a kot se izkaže samo zato, da ga lažje obvladuje (in če gre situacijo navezati na njeno tehniko klanja ovac — da se ne bi ustrašil in s tem spridil svoje krvi) ter z usnjenimi jermeni priveže k postelji. S pomočjo pijavk nato ekstraktira nekaj kraljeve krvi, češ, ne bomo razsipali in to je to. To je ta žrtev. Ne morem se znebiti občutka, da med to in prejšnjo sekvenco nekaj manjka. Ker izkaže se, da je poba sprva sicer res hotela zažgati, a da je to preprečil ser Davos, ki je od nje hotel nek dokaz. Dokaz česa? Dokaz njene moči? Dokaz moči kraljeve krvi? Kak vmesen prizorčič, kjer Davos to dejansko zahteva, bi bil na mestu. Oziroma … Zdajle, ko to konkretno sceno gledam ponovno, bi rekel, da je kontekst celo ta; pijavke so res samo demonstracija. Žrtvovanje še pride na vrsto (ako bo demonstracija uspešna). Kar pa se ne sklada z Melisandrinim nestrašenjem mesa pred zakolom. Vsled česar je tudi Melisandrin vroč pristop dokaj sam sebi v namen (in ponoven prikaz dejstva, da HBO si pa to lahko privošči). Ampak v redu; če je gola Carice van Houten tisto najhujše, kar nas čaka, potem se res nimamo česa bati (pravzaprav nasprotno — HBOjevo tendenco k prikazovanju nagih tet na tem blogu celo pozdravljamo). V sobo nato vkorakata Davos, poleg pa Stannis, ki od Melisandre prevzame skledčko s pijavkami ter jih eno za drugo zmeče v ogenj. Po eno za vsakega izmed prisvojiteljev. Za Robba Starka, za Balona Greyjoya (lepo, da ga niso pozabili) in za Joffa Baratheona.

Naj nadaljujem z Aryo, ki jo ujamemo ravno, ko kontemplira uboj Psa. Spečega, s kamnom, ob drevesu. No, izkaže se, da prvo ne drži čisto, saj ji (buden) ponudi izbiro; bodisi ji v prvem poskusu uspe in ga ubije, bodisi ji on nato polomi obe roki. Nato kreneta. Arya misli, da nazaj v Kraljevi pristanek, a Sandor ji razkrije drugačnost plana; tako kot bi jo (a kasneje) sicer peljala Bratovščina, jo bo tudi on dostavil mami. In sicer v Dvojčka. In dejansko ima Pes tu dobro poanto. Marsikomu slabšemu bi lahko padla v roke. Dalo bi se celo razpravljati o dobrosti Bratovščine brez bander in o tem, ali ni Sandor Clegane za Aryo vendarle koristnejši. Vsaj za njen trenutni namen (ki je vrniti se čim prej domov). Pes Aryi omeni tudi upor v Kraljevem pristanku in kako je njeno sestro rešil pred skorajšnjim posilstvom, a ne kaže ravno, da bi mu verjela. Moram reči, da sem se precej veselil tega njunega popotovanja in da zaenkrat ne razočarata. Je pa res, da ju je bilo to pot le za vzorec. Pa naj v tej sapi omenim še Samwella, ki skupaj z Žiljko in Crasterjevim sinom potuje proti Zidu, oziroma Gradu črnina, natančneje. Poleg vršaka (enega izmed dreves z obrazom ter rdečimi listi, ki so del severnjaške mitologije) ogledata podrto barako, ki bi jima znala služiti kot dovolj dobro zavetje za prenočitev. Kurjenje ognja ponovno prevzame Žiljka, njun pogovor pa prek makadama ubere pot tudi do imena za njenega otroka. Ker (iz očitnega razloga) Žiljka ne pozna veliko moških imen, ji z naštevanjem pripomore Sam. Z naborom povsem dostojnih imen, ki mu punca nato doda še imeni Craster in Randyll (ime Samovega očeta). Neposredno po drugi svetovni vojni v Nemčiji ni bilo veliko Adolfov, danes se je pri nas rodilo le malo Hild in Žiljkin otrok niti slučajno ne bo Randyll — še manj pa Craster. Nakar vse skupaj pretrga krakanje lepega števila krokarjev, ki so se medtem zbrali na vejah vršaka poleg barake. Krakanje ptic naznanja prihod belega hodca, ki (najbrž iz navade) prihaja po Crasterjevega sina. Ta beli hodec, mimogrede, deluje jako podoben tistemu, ki ga je Sam srečal na koncu druge sezone. Bodisi to, ali pa so si vsi ti neživi generali med seboj podobni. Možno je tudi to, kajti kolikor vem, so od prve sezone namenoma spremenili izgled belih hodcev, tako da so ti zdaj dejansko res beli. Sam se z mečem postavi Žiljki v bran, a nasprotnikov hladni dotik se izkaže za več kot kos kovanemu jeklu, ki se ob kontaktu razleti na prafaktorje. Nakar poskusi še z bodalom iz zmajevega stekla. Tokrat se na prafaktorje razleti hodec. Žiljka in Sam odhitita dalje, medtem ko bodalo ostane na tleh. Kar znabiti ni najpametnejša poteza s Tarlyjeve strani, ni pa nerazumljiva. Človek pod stresom pač pozablja.  Dobra eksekucija ikoničnega prizora iz knjige, lep CGI, nobenih pretiranih pripomb nimam. Sprašujem se edinole, kje je Hladnoroki in ali ga bomo sploh srečali. Ker krokarji so.

Daenerys Targaryen. Pred Yunkaijem se zbirajo plačanci in prvi (in upam, da ne edini, ampak občutek je slab) izmed njih so Drugi sinovi. Ki so očitno v vsem, razen v imenu ter standarti, enaki knjižnim Viharnim vranom. Mero (sicer tudi knjižni poveljnik Drugih sinov) je s svojo brazgotino bolj kot svojemu knjižnemu jazu podoben Sallorju Plešastemu, v knjigi še enemu izmed viharniških častnikov, medtem ko sta Prendahl in Daario ipak oba v Vranih. Torej zakaj ta sprememba? Razen tega, da v tej sezoni očitno ne bomo spoznali več kot ene plačanske združbe in da je ime Drugi sinovi nekoliko bolj v kontekstu s preostalim delom zgodbe (kar ga naredi uporabnejšega za naslov epizode), nimam pojasnila. Kakor koli; Dany jih povabi na sestanek (tokrat brez zmajev), da bi videla, ali jih lahko spelje na svojo stran. Prvi vtis je slab. Mero je vulgaren, ko hudič … Prendahl ter Daario pa niti ne prideta do izraza. Tule moram reči, da me nekoliko begajo poteze, ki sta jih potegnila D&D. Ser Barristan se zlaže, da targaryensko vojstvo trenutno šteje deset tisoč glav (namesto osem tisoč). Dany nato vpraša plačance, kaj misli njihovih dva tisoč storiti proti njenim deset tisočim. Daario nato zapne, da je štel in da neomadeževanih ni deset tisoč, temveč le osem. Vse ostalo nato ostane v zraku, medtem ko mene še vedno zanima, kaj daje Drugim sinovom takšno samozavest. Razen, če bodo pred iztekom sezone res vpeljali še kakšno združbo plačancev. Okej, glede na njihov načrt sem mogoče krivičen, ampak vse skupaj mi vseeno deluje (vsaj malo) privlečeno za lase. Plus, Sivi črv razume sogovorščino? Ka pa to? Bom za nadalje znižal pikolovskost na sobno jakost. Dany plačancem nakloni dva dni za odločitev, nakar se preselimo v njihov tabor. Na plan pride problem, ki sem ga omenil. Da dva tisočaka proti osmim nimata pogojev. Vsled česar pade ideja; nekdo se bo ušunjal v sovražnikov tabor, opravil z Dany in samo z njo, bitke pa bo konec, preden bi se sploh začela. Sledi žreb in kratko potegne prav Daario. Njegov valar morghulis sem sprva dojel kot nekakšen igroprestolski YOLO, a naslednja sekvenca razodene, da z vsi morajo umreti ni mislil sebe ter nevarne naloge, ki jo je sprejel. Tole bi še rekel; med to sekvenco in ono, kjer Dany ujamemo v banji, je spet neka luknja. Občutek imam, da sta D&D spisala epizodo, jo posnela, nato pa ugotovila, da imata preveč materiala in ga nekaj enostavno črtala. V smislu: “Imava tri kadre. Obdrživa prvega in tretjega, z drugim pa stran, itak je logično.” Pa ni nujno. Nekaj, kar je logično ustvarjalcem, ni nujno logično tudi gledalcem. No, dopuščam pa tudi, da je vse pomembno dejansko tam in da samo jaz pogrešam neke vmesne prizorčiče. Ko še enkrat pogledam, bom bolje vedel. Gremo še na sceno z banjo in Missandei … In Daenerys v svoji rojstni opravi. Govora je o jezikih in izkaže se, da jih Missandei obvlada kar devetnajst. Popravite me, če se motim, ampak ali ni to precej več kot v knjigi? Če ja, potem je to simpatičen kimljaj dejstvu, da so tolmačko za potrebe serije postarali (z leti pride znanje), če ne … Če ne bo pa počasi čas, da se ponovno spoprimem z Vihro mečev. Njun pogovor nanese tudi na dothraščino in ta nesrečni athjahakar, katerega izgovorjave Dany ne more in ne more osvojiti. Pa čeprav ji je v prvi sezoni že kar šlo. Idilo prekine Daario, ki se v opravi neomadeževanega prikrade v šotor in Missandei na vrat pristavi svoje bodalo. A brez bojazni; Daario je zacopan v Dany in ji namesto smrti prinese glave svojih kolegov. In dva tisoč mečev Drugih sinov. Kako je opravil s svojima šefoma, ne vem, ampak oni valar morghulis je šel očitno njima. Kljub parim kolcam lepo izpeljan prestop. Sploh tale predstavitev glav na koncu se mi zdi precej učinkovita.

Za konec še Kraljevi pristanek. Vse oči so uprte v ohcet, ki je, moram reči, celostno zares dobro izpeljana. Dopade se mi, da so, kljub temu, da nimajo nobenega zaresnega dialoga, v ozadju navzoči vsi akterji, z Malim svetom ter Bronnom vred, ki ne počnejo nič drugega, kot samo sproščeno kramljajo s statisti. To, da imamo na kupu vse, dela poroko bolj … Živo? Kot, če bi imeli zbrane samo glavne akterje (recimo). Lepo po vrsti. Tyrion še zadnjič pred poroko obišče Sanso. Vrata mu odpre Shae, ki daje občutek, da bi najraje zaloputnila, preden Škrat vstopi. Tekom te interakcije se nevesta in ženin vsaj približno zbližata. Vsaj toliko, da se Sansa, če nič drugega, vsaj malo nasmehne. Kar je redek dragulj. Dogajanje se nato preseli v Baelorjevo septo, kjer svoj trenutek ujameta Cersei in Margaery. Ki ga izkoristita za grajenje medsebojnega antagonizma, ki se to pot konča celo z grožnjo — tako, zaresno in ne z nečim med vrsticami. Kraljica regentka bodoči kraljici v svarilo pove zgodbo, ki jo opisuje pesem Castamersko deževje. O hiši Rayne ter njihovemu uporu zoper Lannisterje. In kazni, ki jih je doletela. Naslednja epizoda ima naslov Castamersko deževje, tako da … Zdaj smo pripravljeni. Poroka se prične. Sansi moralo takoj na začetku zbije Joff, ki ji sporoči veselo novico, da jo bo, namesto njenega očeta, ženinu oddal on. Pospremi jo mimo ožje družbe navzočih in jo odloži pred visokega septnika, Tyrionu pa mimogrede izmakne pručko. Navada je namreč ta, da ženin nevesto okrog ramen ovije v barvo svoje hiše in ji s tem simbolično obljubi varnost. Sansa je visoka skoraj dva metra, Tyrion pa … Ni visok skoraj dveh metrov. Kar pomeni, da ne doseže nevestinih ramen, kar poskrbi za sila nerodno situacijo. Posmeh navzočih sicer zatre Tywin s svojim smrtnim pogledom, a samega vtisa mladoporočencev to ne popravi kaj prida. Po obredu gostija. Ženin udari po pijači, nevesta pa … Ne ve, kaj bi sama s sabo. Niti ne ve, kaj bi s pijanim možem, niti, kaj bi s svojo situacijo. Občutek, ko si sam v gruči ljudi. Beden občutek.

So their son will be your nephew. After you’re wed to Cersei, of course. And you will be the king’s stepfather and brother-in-law. When you marry the king, Joffrey’s mother will become his sister-in-law and your son will be Loras’ nephew? Grandson? I’m not sure. But your brother will become your father-in-law. That much is beyond dispute.

Tole Olennino računanje na novo skovanih družinskih vezi me spomni na pesem Raya Stevensa, I’m my own grandpa. Situaciji nista povsem enaki, sta si pa dokaj podobni. Sledi nekaj krajših interakcij; Joff ponovno presliši nasvet svoje mame, pijani Tyrion meče poglede Shae, poleg tega pa ga obišče ata Lannister, ki ga opomni, zakaj je sploh poročil Sanso, Loras poskusi svojo srečo s Cersei (neuspešno),  Joff pa se znese nad mladoporočenko. Precej dinamično vse skupaj, skratka, in kot rečeno mi je všeč to, da nismo ves čas osredotočeni samo na protagoniste. Poroka je nenazadnje tudi družaben dogodek. Joff predlaga (nato pa ukaže (ker predlog ni prijel)) tradicionalno nošnjo mladoporočencev v posteljo. Tyrion se odzove z grožnjo in napetost se za trenutek požene v višave. Situacijo pomiri Tywin in nato še Tyrion, ki naredi korak nazaj in vse skupaj obrne na šalo. Nakar se par res spoka v spalnico, kjer pa se ne zgodi nič pretresljivega. Škrat ženi obljubi, da se je ne bo dotaknil, dokler sama ne bo hotela, ona pa se (nekoliko opogumljena z vinom) vpraša, kaj, če se to ne bo nikdar zgodilo. “And now my watch begins.”

Toliko za zdaj. Prihodnji teden Igre prestolov ni zaradi spominskega dneva, ki ga v ZDA praznujejo v ponedeljek (ki za seboj seveda potegne še cel vikend), tako da dalje čez 14 dni. Tačas pa si lahko krajšate z gledanjem tele prikolice za deveti del. Naračunal sem, da si ga lahko v štirinajstih dneh ogledate nekje 33600krat. 🙂

4 comments
  1. Pero said:

    Super review. Keep up the good work 🙂

  2. Pepi said:

    Hvala! Se bom trudil v tej smeri še naprej. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: