Firefly

Kresničko imam na radarju že vse od moje lanskoletne (vnovične) fascinacije nad Izganjalko vampirjev. Takrat sem se začel spraševati kam naprej. Kaj bi še gledal? Nenazadnje, kaj še dobrega ima Joss Whedon na zalogi? Tako sem nabasal na ime Firefly. Na serijo, o kateri sem inicialno vedel dokaj malo; da gre za neko scifijevko, da ima na IMDbju lepo oceno, da jo je konec dohitel že pri štirinajsti epizodi in da ima eno najlojalnejših baz oboževalcev med vsemi serijami. Stvar se je nato polegla — najbrž sem našel kak drug način za porabo prostega časa — ogled serije pa se je preložil na prejšnji teden, ko mi je spet zapasalo nekaj kvalitetne TV sprostitve. Takole bom rekel; redkokdaj me kakšna nadaljevanka kupi že s svojo pilotno epizodo. Načeloma potrebujem nekaj delov, da padem not. Tu nisem potreboval podobnega časa. Ki ga resnici na ljubo niti nisem imel. Štirinajst epizod? Ne vem kaj, če sploh kaj, so imeli v glavi FOXovi kravatarji, ko so sklenili ukiniti ta biser, ampak baje je bila to posledica prenizkih rejtingov. Ki pa so bili menda posledica dejstva, da uredniki (ali pač uradniki) omenjenega TV programa, serije niso predvajali v pravilnem vrstnem redu (mislim … kdo to zajebe?), kar pomeni, da  gledalci niso mogli loviti krovne štorije in jih je že to, si predstavljam, odvračalo od spremljanja. Vem … Tole pizdenje so misli malodane vsakogar, ki si je v preteklih desetih letih Kresničko ogledal in jo vzel za svojo, pa vendar — še vedno pod vtisom ne morem iz svoje kože. No, kljub temu je leta 2005 sledil še film (Serenity) in za prgišče stripov (podobno kot pri Buffy), a nič od tega ne more osladiti grenkobe, ki je ostala po ogledu štirinajste epizode.

Vesoljski vestern je besedna zveza, katero pogosto slišimo v povezavi z dotično serijo. Vesoljske ladje (v vesolju — pomemben podatek, ki žanr rešuje pred članstvom sranja, imenovanega Cowboys & Aliens) in revolveraški obračuni. Težko bi oporekal tej nomenklaturi. Dobro, rekel sem v vesolju; naj na tem mestu na kratko povzamem samo idejo. Da ne odjadram predaleč, oziroma da tega ne storim nezasidran. Prihodnost. Ljudje smo uničili naš planet in nato poselili novo osončje — lune, planete, malodane celo komete. Whedon gre tu celo bolj v detajle; ideja je, da sta Kitajska in ZDA to osončje odkrili hkrati. Česar pa Whedon ni popeljal v pričakovano (in klišejsko) vojno med velesilama, temveč v nekoliko utopičen spoj civilizacij. Ki se manifestira v pogosti in povsem vsakdanji rabi kitajskih izrazov, deloma gejšasti kulturi tako zvanih spremljevalk … in orientalskemu podtonu celotne scenografije nasploh. Svet vodi in vzdržuje organizacija, imenovana Aliansa (neke vrste Galaktični imperij, če hočete), ki pa se vse prerada vtika v življenja ljudi. Zato se na neki točki zgodovine pojavi gibanje za neodvisnost, ki se tej organizaciji upre … in dokaj neslavno konča. Keč pa je, da Aliansa ne deluje slaba per se. Celotna situacija ni slikana tako zelo črno belo kot denimo pri Vojni zvezd (ki se v tem slučaju zdi taka najbolj pri roki primerjava), kjer Imperij pod vodstvom deklarirano hudobnih Sithov uničuje planete in ne vem kaj še vse. Tako da, ja … Glavna tema serije je svoboda. Tudi koliko je dejansko vredna in ali si je sploh zares želimo. Včasih je večji čar v samem boju, ki ga bijemo zanjo (pa naj si bo ta boj še tako majhen in v širšem kontekstu navidez nepomemben) ter v občutku, da se ne uklanjamo sistemu, kot v tisti pravi svobodi, ki pride z morebitnim uspehom. Oziroma kot pravi uvodna špica:

Take my love, take my land
take me where I cannot stand.
I don’t care, I’m still free,
you can’t take the sky from me.

In tu so kapitan Mal (sicer tudi narednik na strani borcev za neodvisnost v prej omenjeni vojni), prva častnica Zoë, pilot Wash (Zoëjih mož), plačanec Jayne, spremljevalka Inara, strojničarka Kaylee, duhovnik Book ter dr. Simon Tam s svojo sestro River — vsi, če ne ves čas s telesom, pa vsaj z dušo (ali obratno) člani posadke vesoljske ladje Serenity (modela Firefly). Ekipa leti pod radarjem Alianse in opravlja raznovrstna dela; od tihotapskih in prekupčevalskih nalog, do občasne pomoči (s te ali one strani) zatirani raji. Do občasnih medsebojnih razčiščevanj, kjer je pogosto v ospredju mlada River, ki vsled vladinih poskusov z njenimi možgani ni čisto pri sebi. Vsak del je pisan na kožo kateremu izmed likov, krovna zgodba pa se začne zares slikati šele z drugo polovico sezone in se v bistvu niti ne razvije zares. Kar je seveda škoda (še enkrat hvala FOX). Celotna igralska zasedba, s Fillionom na čelu, je taka, da te instantno kupi. Prebrisani dialogi (ne glede na njihovo resnost) in dobri liki so ipak Whedonov trademark, svoj pečat pa je nedvomno pustil tudi vsak izmed igralcev. Prav njihovi medsebojni odnosi in interakcije so tisto najboljše, kar ta serija ponuja. Koncept itak, ampak brez te fenomenalne kemije ne bi šlo. To, in glasba. Glasba je fenomenalna od začetka do konca — pri čemer častno omembo pobere epizoda Jaynestown in tale štiglc. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljal, kam vse bi zgodba še lahko krenila, ako je ne bi doletel preran konec. Ogromno je namreč nastavkov, ki ostanejo v zraku — izmed katerih jih nekaj sicer zgrabi in povsem dostojno obdela film, nekaj pa jih vendarle zavrže. Kaj je s tipi z modrimi rokavicami, recimo, je nekaj, kar me bo najbrž žrlo do konca dni. Glede na žanr me zanima tudi, koliko sezon bi minilo, preden bi se Joss Whedon vrgel v vesoljce (oziroma kakšno drugo zunajzemeljsko silo). In še bi lahko špekuliral v tej smeri pa tudi fan fiction je na to temo (skoraj gotovo), a zaenkrat imamo, kar imamo in skušajmo shajati s tem. Kratkotrajnosti pa bi vendarle (vsaj deloma) pripisal nekaj; kulten status. In sicer status tiste “serije, ki bi lahko bila, če bi šla dalje”. Ker ljudje imamo pač tendenco, da si najbolj želimo tisto, česar ne moremo dobiti.  Če bi se Kresnička vlekla preko desetih (po možnosti po kvaliteti padajočih) sezon, gotovo ne bi bila tako čislana. Vsaj ne na tak način.

Skratka. Zaključek bom razdelil na dva dela, ki bi, kar se mene tiče, lahko tekla tudi vzporedno. Prvič, Joss Whedon je car. Komaj čakam, da na male ekrane prispe njegova nova serija Agents of S.H.I.E.L.D. (ki bo šla z roko v roki z Avengersi). Drugič; Firefly (in Serenity) toplo priporočam. Vsem in res vsem (ne vzame dosti časa).

Advertisements
2 comments
  1. Filip said:

    Jaz tudi do pred nekaj mesecev nisem poznal dotične serije.
    Sicer sem že pred leti pogledal film Serenity, vendar ta name ni imel nobenega učinka, niti ne kakšnega pretiranega smisla (takrat sploh nisem vedel, da film dejansko služi kot zaključek seriji).
    No, Firefly sem si privoščil par mesecev nazaj, zatem pa še enkrat pogledal Serenity in moram reči, da me je Whedon res navdušil. In čeprav bi si še želel spremljati zgodbe in like iz tega sveta, mi je po drugi strani kul, da je serija ostala pri eni sezoni. Res, biserček.

  2. Pepi said:

    No, pa da smo povsem fer do filma; dejansko je zastavljen tako, da si ga lahko ogleda vsak. Da ima znotraj svojega okvirja nek rep in glavo. Ampak verjetno se te, ako nisi predhodno seznanjen s serijo, res ne prime kaj prida. Ena spodobna fantastika, nič več. Sicer so pa od lanskega Comic Cona v luftu neke govorice o animiranem nadaljevanju serije. Sam sicer ne bi dal roke v ogenj, ampak mogoče nekega dne … Če pa ne pa kot rečeno; tudi pizdenje čez to, da so jo uknili ima svoj čar. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: