Igra prestolov – Mhysa

Pa smo čez. Tretjo sezono, namreč. O tem nekoliko več na koncu zapisa, uvodoma pa raje nekaj besed on tokratni epizodi (kot je ipak v navadi). Hja. Ne najboljši finale. Igra prestolov resda fura koncept “pofinala”, a vseeno. Morda najslabši finale izmed trojice. Nikdar še nisem imel tako močnega občutka, da serija razpolaga s premalo minutami za dostojno pripoved zgodbe. Mhysa posledično deluje raztreseno. Kot kurji futr. Na stotih koncih skuša skleniti nek del zgodbe, na stotih drugih nastavlja za naprej … Preveč vsega, skratka, pa čeprav je epizoda najdaljša v sezoni. Posamezne niti si tako vzamejo manj časa, kot bi ga potrebovale, nekatere stvari postanejo dvoumn(ejš)e, nekatere stvari so si vsled manka vmesnega prizorčiča, ki bi bi situacijo morda bolje pojasnil, protislovne, in tako dalje. Problemi, v glavnem. In kljub vsem (preočitnim) rezom je na montažni mizi ostalo nemalo materiala. Bojda so posneli Mezinčkov prihod v Dol — z Lyso Arryn, z Robinom in z vsem potrebnim. Nek dodaten prizor z Manceom Rayderjem, je bil tudi posnet, in gotovo še kaj. Premalo časa, skratka, ali pa ne najbolj učinkovita poraba. Morda bi se kak drug režiser s tem problemom bolje spopadel kot David Nutter. Glede na videno morda Alik Sakharov? Kaj vem. No, da ne omenjam manka epskega nadprepadovisca s Catelyninim vstajanjem, ki mi je bil vsled naslova epizode skorajda samoumeven in ki bi bil še boljši od lanskoletne armade neživcev — le da bi bil za razliko od tega bolj prizemljen in se prihodnje leto ne bi izkazal za “obljubo, ki je niso mogli držati”. S tem mislim na obet spektakularnega spopada Nočne straže z belimi hodci v lanskoletnem finalu in minimum, ki nam ga je potem ponudila letošnja otvoritev sezone. Ampak jaz sem nekaj takega pričakoval in me stvar s tem v obziru ni motila (in me ne moti) tako zelo kot nekatere. V glavnem to. To so problemi, ki jih imam s tem finalom. So pa tudi dobre stvari; dopade se mi nostalgičen občutek, ki vlada v tem delu in za katerega zahvale pobereta zlasti obisk gradu Črnina (in srečanje moistra Aemona ter skrbnika Pypa) ter obisk Špika (in Balona ter Yare). Pa tudi to, da epizoda skuša narediti neke zaključke, oziroma izstaviti neke vmesne poračune, se mi v bistvu zdi dobro. Samo preveč je tega, da bi vse zbasal v okvir ene ure.

Najprej bi par besed namenil Mhysa momentu. Dany in njen svet se zdaj zbere pred klečečim Yunkaijem in pričaka zdaj svobodne sužnje, ki se vsujejo skozi glavna vrata in Daenerys vzdejo novo ime; Mhysa. Ki po ghiško (prejšnjič, se mi zdi, sem nekje zapisal, da po valyrijsko — napaka) pomeni mati. Lep moment, z dobro fotografijo in glasbo (ki je v moji glavi instantno preklopila na Africo v tej izvedbi), ki pa na meni vendarle ni pustil pretiranega vtisa. Ne vem, očitno ne padam na te finte. Celo nekoliko osladno mi je bilo vse skupaj. Kar ni okej, sploh, ker je govora o zaključni sceni. Tako … Rekel sem “par besed” in nisem pretiraval.

Dvojčka. Obdobje neposredno po rdeči poroki. Roose Bolton se vzpne na obzidje utrdbe in pod seboj (on, zraven pa mi) uzre pokol starkovskih (in preko njih tullyjevskih) lojalistov in požig tabora. Veličasten pogled. Grozljiv, a veličasten. Tlorisna perspektivna se nato zamenja s prvoosebno. Izkaže se, da nekaj malega spopada vendarle je. Da ni samo masaker — čeprav do tega ne manjka dosti, pa tudi nabor metod pobojev dokaj varira; imajo dekapitacije, imajo obešanja, imajo amputacije, imajo vse sorte. Moram reči, da mi je tale zasuk perspektive, ki sem ga omenil, totalno zmešal augelmas. Obseg celotne lokacije in veličina Dvojčkov delujeta bistveno večja od zgoraj. Kamera nato razkrije Psa in nezavestno Aryo, ki se skušata prebiti prek pokola. Ob pomoči prapora hiše Frey jima to tudi uspe, a kaj, ko njuno pozornost zadnji hip pritegnejo posmehljivi vzkliki Freyev. Vzkliki, ki naznanjajo Kralja na Severu. In Kralj na Severu tudi pride, osedlan na konju in z glavo svojega krvovolka, namesto svoje. Auč. Knjiga to grozodejstvo sicer omenja in sumil sem, da Benioff in Weiss tega ne bosta izpustila in da bosta bika zgrabila za roge, ampak tak nazoren prikaz je vseeno dokaj naporen. Sploh, ker je bil Robb Stark eden osrednjih likov in kot tak z nami skoraj tri cele sezone. Kar v Igri prestolov je dosežek. Še prejšnji teden Kralj na Severu, je zdaj igrača krvoločnim Freyem. Najhujše pri vsem tem pa je, da se vmes iz svoje nezavesti prebudi tudi Arya in tako že drugič postane priča padcu svoje hiše. Le da jo tokrat namesto Yorena spasi Pes. Dvojec nato — vmes recimo, da je minil kak dan, ali pa vsaj noč — zatava v nek gozd, kjer sreča družbo freyevskih vojakov, ki debatirajo o uboju Catelyn Stark ter prišitju glave Sivega vetra na Robbov trup, in gredo za Aryin okus rahlo preveč v detajle. Evo, tu bi že lahko rekel, da vmes fali kakšna minuta materiala in izmenjava besede ali dveh med njo in Psom. Vsaj jaz sem imel tak občutek, čeprav ta manko v tem konkretnem primeru še ni tako zelo očiten. Arya sestopi s konja, pristopi do vojakov, preklopi v “prikupna punčka” način, najbolj glasnemu izmed vojakov izroči Jaqenov braavoški kovanec in ga ubije v najbolj hladnokrvni maniri, kar sem jih kdaj videl. Za ostale tri Pes, ki nato Aryo po očetovsko okrca, naj mu drugič prej pove. Samo čakal sem, da bo ta svoj: “drugič mi prej povej,” zaključil z: “Ti bom dal boljši nož.” Kul prizorčič s kovancem in z vsem, vseeno pa ne vem, koliko je konsistenten s tem, da je Arya Sandorjeva ujetnica in da je ne bi kar tako spustil s sedla in v naročje Freyev. Ali pač?

Imeniten je Kraljevi pristanek! Mladoporočenca, Tyrion in Sansa, s Shae za seboj maširata po vrtovih prestolnice. Nenavaden par seveda požanje nemalo zaničujočih pogledov, vsled česar Tyrion začne s svojo verzijo Aryinega spiska. Great minds think alike, pa to.  Mož in žena nato urežeta debato, kdo od njiju ima manj “rispekta na stritu”, in boj med pritlikavcem na eni, ter hčerko enega izdajalca ter hkrati sestro drugega, na drugi strani, je dokaj izenačen. Vmes si Shae in Tyrion izmenjata nekaj pomenljivih pogledov … Ali pač ne pomenljivih? Ker nisem prepričan, kako točno bi jih vmestil v dani kontekst. Sicer sem pa navdušen nad Sansino politično korektnostjo. Ona je tako zelo antivulgarna, da njen vokabular besedo “shit” avtomatično zavrne in jo nadomesti s “shift”.

We could sheep shift Lord Desmond’s bed. You cut a little hole in his mattress and you stuff sheep dung inside. Then you sew up the hole and make his bed again. His room will stink, but he won’t know where it’s coming from.
-Lady Sansa!
-My sister used to do that when she was angry with me. And she was always angry with me.
-Why sheep shift?
-That’s the vulgar word for dung.
-My lady …
-Well, you asked me.

Kudos Tyrionu, da noče biti tisti, ki bi jo naučil bolj ustrezno kvantati. Nakar njun pogovor prekine Podrick, ki prihiti s pozivom, naj se Tyrion nemudoma zglasi v dvorani Malega sveta, in ki ga dekleta Kraljevega pristanka očitno še niso prebolela. Ko Škrat prispe na kraj dogajanja, uoči bizaren prizor s člani Sveta in kraljem, ki poplesuje okrog mize. Vesel Joffrey v 99% primerov ne pomeni nič dobrega in ta slučaj ni nobena izjema. Pycelle Tyrionu poda (brez obveznega trolla seveda ne gre (Pycelle tistega prisilnega britja ni pozabil)) pisemce in razkrije se (karseda kriptično napisano) Freyevo sporočilo o Robbovi smrti. Ko Joff stricu pove, da kani Sansi pokloniti glavo njenega brata, Tyrionu poči film. Ne tako zelo, kot na poroki, ampak dovolj, da pade ena grožnjica. Ki je kralj seveda ne prenese najbolje. To se manifestira v stopnjevanju Joffove nejevolje vse do točke, na kateri film poči še Tywinu. Ki vnuku napove par krepkih, nakar ga pošlje spat. Tako je. Spat ga pošlje. Ne more en Joffrey sikat Tywinu Lannisterju. Nemo stanje vseh navzočih poskrbi za mero napetosti (pa s to mero ne mislim njutna na kvadratni milimeter). Umolkne celo Pycelle (mimogrede, zdajle sem se spomnil, da manjka tudi prizor, kjer Tywin lovi ribe), ki je še malo prej brez sramu komentiral Tyrionove besede in dejanja. Iz sobe se nato postrga še preostanek Malega sveta, Tyriona pa oče vendarle ustavi. In sicer v podobni maniri kot v prvi sezoni. Z: “Not you.” Tywin sinu pojasni, zakaj je s Starki opravil na tako nečist način, a Tyrion tega ne kupi. Tyrion ima vest. Kar se mene tiče? Jaz kupim Tywinovo filozofijo. S pragmatičnega stališča je povsem vseeno, ali človek umre na bojišču, ali za mizo. Je pa res, da večina smrti, ki jih je zagrešila Rdeča poroka, ni niti pragmatičnih. Robba, denimo, ali pa Taliso, bi bilo pametneje vzeti za talca. S čimer v obziru je Tywinov izgovor res samo izgovor. Skratka. Roose Bolton je zdaj varuh Severa. Dokler Tyrionov (zaenkrat še neobstoječi) sin ne dopolni polnoletnosti, kar mislim, da je drugače kot v knjigi, kjer Sever postane Boltonov in pika. Tywin tale Sever izrabi tudi za opomin Tyrionu, naj ne pozabi na sámo izdelavo tega otroka. Kar pa se izkaže za kamen spotike; sine noče, oče pa mu zato potreže z lekcijo o dolžnostih in pravicah, ki pridejo s članstvom hiše Lannister (ki tu služi kot zgleden primer — ironija pa taka).  Škrat očetu naprej vrže, da je lahko spoštovati dolžnosti, če si ti tisti, ki si te dolžnosti izmišljuje in ga vpraša, ali je kdaj storil kaj, kar mu sicer ne bi pasalo, a bi bilo zares zares dobro za familijo Lannister. Ta odvrne, da je to storil tisti dan, ko se je rodil Tyrion. Ni ga vrgel v morje — za kar se ne morem odločiti, ali je hud kompliment, ali še eno izmed dejstev, vzlic katerih Tywina uvrščamo med slabše westeroške očete. Tyrion se nato vrne k ženi, da bi jo seznanil z najnovejši novico, a ni potrebe. Sansa je že seznanjena. In objokana. Svoje tri minute nato ujame tudi Varys, ki ohvati Shae in ji ponudi diamante v zameno za njen odhod, češ da njena prisotnost samo še dodatno komplicira celotno situacijo. Punca ponudbo seveda zavrne. Na tej točki bi spustil par idej, ki jih ne gre brati, ako niste prebrali pete knjige. Že nekaj časa tuhtam v smeri, da je Igra prestolov res samo igra. In sicer igra glav, kot sta Varys in Illyrio (ki se ipak poznata). Cilj igre? Spraviti svojega kandidata na železni prestol (ali pa vsaj na čim višji položaj). Tu smatram, da gre za neko prestižno igro, ki razen zmage nima nekega globljega pomena. Za gušt. Illyrijeva kandidatka je (po Viserysovi smrti) Daenerys, Varysov kandidat pa Aegon Targaryen (glumaški zmaj). Zanimiv (in pa predvsem krut) preobrat bi bil, če bi se na koncu vse skupaj izkazalo zgolj za prijateljsko partijo Igre prestolov. Z živimi figurami. Tale scena s Shae mi daje misliti, kako daleč oba akterja dejansko predvidevata — ker Tyrion (poslan od Varysa) je najprej z Aegonom, zdaj pa bo kot kaže končal z Daenerys — in ali je (v knjigah) vse skupaj še znotraj plana. Ker občutek imam, da smo bili tu že priča prvemu izmed Varysovih poskusov spraviti Tyriona preko ozkega morja (in v Aegonov klan). Ali pa samo jaz preanaliziram vse skupaj. Toliko o tem. Tisti, ki s knjigami še niste tako daleč, oprostite mi. Gremo dalje. Ljubica je razočarana, žena še bolj, zato se Tyrion (po službeni dolžnosti pa še Pod) zateče k pijači. In ja, bi se kar strinjal; če bi bilo piti lahko, bi to počeli malodane vsi. Napajanje prekine Cersei (še ena mhysa), ki si z bratom izmenja nekaj besed o otrocih, sreči in medsebojni koreliranosti teh dveh entitet. Pogovor nato nanese na nasprotnike ter to, kako se po smrti enega vedno pojavita dva nova. Dopade se mi, kako se omemba teh dveh novih nasprotnikov nato prelije v prizor z Aryo in Psom, ki sem ga omenjal že zgoraj. Tovrstni primeri (ki jih je nekaj) vsaj malo zmanjšajo siceršnjo raztresenost te epizode. Kraljevi pristanek se za letos zaključi z Jamiejevo vrnitvijo. The Return of the King(slayer). Okej moment, kjer se vidi, da so šli na “manj je več”, a vseeno si ne morem kaj — tole je skoraj nič. Bolje bi bilo, če bi cel prihod prihranili za četrto sezono. Takale drobtinica ne koristi nikomur.

Branus in njegovi se zlagoma približujejo Nočni utrdbi. Dokaj uspešno, zakaj nedolgo zatem se ji tudi približajo in se v njej razkomotijo. Kolikor je v napol podrtem in neobljudenen gradu to pač moč storiti. Hodor, ki Branovega vdora očitno ni zameril, priliko izrabi za dretje v vodnjak, a ga mali šefe kaj hitro utiša. Šundr ni okej, če si na tajni misiji. Branu se prostor ne dopade, posebej zaradi slovesa, ki se Nočne utrdbe drži. Dve zgodbi sta; prva govori o gospod poveljniku Nočne straže, ki se je napravil za kralja. O tem Ygritte na tem mestu. Druga pa o Podganjem kuharju, ki je spekel princa in ga serviral kralju. Za kršenje gostoljubja so ga bogovi spremenili v veliko belo podgano, ki zdaj tava po gradu in žre svoje mladiče. Dopade se mi, da so našli prostor za ta košček mitologije, saj nam pomaga dojeti neko novo dimenzijo Freyevega izdajstva. Po tej sekvenci se prikladno (in učinkovito) preselimo v Dvojčka, ampak o tem kasneje — če epizoda skače še ne pomeni, da moram tudi jaz. Druščina se nato odpravi spat, a jih predrami nov hrup — tokrat ne Hodor. Izkaže se, da sta samo Sam in Žiljka, ki sta že v prejšnjem delu razpravljala o tej isti utrdbi in dejstvu, da prek nje vodi prehod prek Zidu. Kljub inicialnemu antagonizmu se skupini hitro povohata. Sam pogrunta kdo je Bran (zlasti po Hodorju, o katerem naj bi mu Jon pogosto pripovedoval (???) in po Poletju) in mu kot bratu svojega brata ponudi vso pomoč, ki bi jo potreboval — pri čemer “vso” ne zajema spremstva nazaj severno. Samov pet sekunden pogled, ki ga nameni Branu, ko mu ta zaupa njihovo poslanstvo, pove več kot tisoč besed. Sam praviloma ne zganja nejevere, še manj pa cinizma, ampak v tem slučaju je moč začutiti trohico obojega — tako nalogo so si zadali. Da je celo Sam ne kupi. Kljub temu jim nameni pomoč. In sicer v obliki orožja, ki ga je našel na Pesti prvih mož. Izkaže se, da si je možakar nabral zalogo (bog ve, zakaj) in da s seboj ni vzel samo tistega nesrečnega bodala, ki ga je po bitki z belim hodcem pozabil na licu mesta. Na kar se je narod seveda odzval. In to glasno. V to, zakaj jih je nabral toliko (enega vzameš za suvenir, ostalo je pač požrešnost) in kje je imel spravljene, tokrat ne bom šel. Niti jaz nisem tako pikolovski. Sam jih opozori na nevarnosti, ki pretijo onkraj Zidu, nakar se razidejo. Eni severno, drugi južno.

Ygritte medtem isledi Jona. Mogoče meni najljubša sekvenca v vsej epizodi. Kupil bi jo, pa čeprav samo zaradi briljantne igre Rose Leslie. Res. Mogoče eden izmed top n (kjer je n enak nekemu pametnemu številu) performansov letos. Ygritte ima očitno dovolj Jonovega sranja, vsled česar ga postavi pred dejstvo. Pred lok in puščico. Jon jo nagovori v svoji pokroviteljski maniri, misleč: “Ah, itak me ne bo ustrelila,” se obrne, da bi splezal na konja, nakar puščica. Spleza na konja, še ena. Odjezdi, še ena. Nobena v glavo, kar mu omogoči pobeg, a komajda. Rose tu res raztura. Stvar se nato nadaljuje v gradu Črnina, kjer imata Sam in Žiljka zaslišanje pred moistrom Aemonom. Lepo je videti, da je Peter Vaughan kljub častitljivim devetdesetim še vedno dovolj pri močeh za tákole vlogico. Vrnitev v grad Črnina brez starih likov ne bi bil tako nostalgičen. Samwell … Samwell pa zajebe že s prvim stavkom. Slepemu človeku pač ne rečeš, da veš, kako mu celotna stvar izgleda. Ker mu ne izgleda. Sploh. Žiljka otroku nadene ime Sam, kar je simpatičen odklon od knjige (kjer mu je ime Pošast), vsled česar moister za trenutek posumi, da je pob Samov. Za kar mora Tarly odrecetirati del zaprisege. Aemon sprejme situacijo za to, kar je. Samu naroči, naj nahrani krokarje (s čim natanko, ne vem, ampak očitno z nečim dobrim), ki imajo še drevi poleteti na vse konce in relevantno gospodo opozoriti na nevarnost, ki preti. In jih poprositi za okrepitve. Kulj, v glavnem. Zamerim jim samo, da niso rekli nobene o gospodu poveljniku. Vsaj omembo bi si pa zaslužil.  To je ena izmed okrajšav, o katerih sem pravil na začetku zapisa. Ne dvomim pa, da bodo luknje (kolikor se da) pokrpali v naslednji sezoni. V grad se nato vrne še skoraj nezavestni Jon. Ekipa je tako spet zbrana.

Če se za trenutek vrnemo v Dvojčka … ujamemo interakcijo med novopečenima varuhom Severa ter šefom Rečnjave. Tisti, ki so kdaj igrali Dungeons & Dragons (oziroma kakršne koli derivate), bodo razumeli, ostali morda ne, ampak Roose Bolton in Walder Frey sta definiciji za neutral evil alignment (medtem ko je Tywin lawful evil). Gladko. Frey na glas razglablja o tem, kako so se mu ostali porečni velikaši nekdaj smejali in kako zdaj več nimajo razloga, medtem ko je Bolton za nekaj odtenkov kontemplativnejši — starcu le prikimava in si misli svoje. In izrazi skrb glede dejstva, da je Črna riba Tully pobegnil. Upam, da je skrb upravičena. Nauk? Več pijemo, več ščijemo, večja možnost je, da se s poroke vrnemo živi. Pogovor nato nanese na Sever in kaj točno se je tam zgodilo. Roose potrdi tisto, kar je do te točke uganil že malodane vsak gledalec. Boltonov pankrt je kupil Železjake, ki so v zameno za prostost izdali Theona. Nakar se prestavimo v Grozotrdbo, kjer se Theonova pokora nadaljuje. To pot mu Ramsay izbere novo ime. Po novem je Njuh. Rima se z bruh. Definitivno nek nov list v Theonovem življenju in zadovoljiv vmesni postanek na njegovi mučeniški poti. V Mhysi se za par minut vrnem tudi ne Železne otoke, kjer gospod Balon in Yara (mislil sem, da je v Globogošču — no ja, pot z ladjo sem in tja je najbrž mogoča) prejmeta pismo. Z Boltonovim pečatom. Zraven pa še škatlo. S Theonovim curakom. Gre za ultimat; če se Balonova vojska do polne lune ne umakne s Severa, jih kani Ramsay poloviti in odreti in če se ne umakne takoj, se Balonu obeta še kak nov del Theona. Vedno se splača poklicati takoj. Vemo iz top šopa. Pismo, mimogrede, potrdi tudi, da so Dagmer in njegovi mrtvi. Kar sem sumil in kar pomeni, da se je Dagmer pridružil mrtvim likom, ki v knjigi še živijo (tako kot Irri, Marillion, Mago in še nekaj drugih). Ata se odzove na najslabši možni način (ki zasenči celo Tywinovo očetovstvo). Nobenih ukrepov ne sprejme, ker da Theon ni ubogal ukazov (kar je res) in zdaj pač plačuje ceno. Odlična igra s strani Patricka Malahida, večplasten performans; vidi se, da sinova usoda Balonu pride do živega, kar pa po drugi strani kompletno zasenči greyjoyska trma. Ki pa se vsaj pri Yari manifestira v nekoliko pozitivnejši obliki. Ta sklene, da bo zbrala petdeset najboljših mož, izplula nad Grozotrdbo, in rešila brata. In nemudoma preide od besed k dejanjem. Epski moment.

To pot sem za konec prišparal Zmajev kamen. Davos obišče Gendryja, ki je bil iz Melisandrine postelje očitno preseljen v ječo. Pošten pogovor dveh fantov, oba izmed katerih sta svojo pot začela v Bolšjem dnu. Tale Zmajev kamen je to pot dokaj na fast forward. V smislu, da se v razmeroma kratkem času zgodi več, kot se je prej zgodilo celo sezono. Imamo Davosovo zbližanje z Bobovim pankrtom. Čebulni vitez nato že v naslednjem prizoru pobere pismo Nočne straže (kot rečeno je moral Sam krokarje nahraniti z nečim zelo dobrim). Stannis se nato odloči, da mora Gendry umreti. Davos reši Gendryja. Davos Stannisu prizna, da je rešil Gendryja, za kar ga kralj obsodi na smrt. Davos se reši s pismom Nočne straže. Pri čemer mi je, mimogrede, zanimivo to, da se Stannisu zlaže, kje se je naučil brati. Kar predstavljam si, kaj bi bilo sicer. Stannis bi pristopil do Shireen: “Shireenčica, ponosen sem nate, ker si kraljevo roko naučila črk. Obenem pa si ga obiskovala brez moje vednosti, vsled česar ti bom za en mesec zaklenil vse knjige.” Ampak ja; kot rečeno. Premalo časa in preveč dogajanja. Tretja sezona bi nujno potrebovala še enajsto epizodo. Zaprmej! Pa naj se na tej točki za letošnje leto ustavim.

Takole, pod črto? Zdaj, ko imam pregled nad vsemi desetimi deli, lahko rečem, da je tretja sezona res najboljša izmed treh. Pa čeprav ji samo po finalu tega ne bi dosodil. Ne veliko boljša, mind it, ampak boljša. Pet neverjetno dobrih epizod (Castamersko deževje, Drudi sinovi, Poljubljeni od ognja, Njegova straža je zdaj končana ter Pot kaznovanih) in pet nekoliko bolj verjetno dobrih, je odlična bera. Stvar sicer ni perfektna — kiksi so prisotni — a glede na ambicioznost projekta … bi si težko želel kaj več. In prva nagrada je že padla; za najboljšo dramsko serijo (prvo mesto si deli z Breaking Bad, česar se ji ni treba sramovati). Da fantazija uspe v “resnih” krogih, je svojevrsten testament kvaliteti. No, kar se mene in tega bloga tiče, bo kot po navadi tekom leta padla kakšna objava o castingu, vsekakor pa prihodnje leto; podoben čas, enak kraj — vtisi o četrti sezoni. Za rednejšo dozo pa na winteriscoming.net!

Advertisements
12 comments
  1. Mojster najprej hvala za vsakotedensko pisanje in dodatno pogrevanje ze tako vroce juhe.

    Meni se je zakljucek dopadel. Zelo. Nic ni raztreseno delovalo. Prej nasprotno, kaj vem. Vstajajoco Cat sem tik na ooncu pricakoval tudo sam, ampak ok, se pa strinjam, da je koncna Mhysa scena rahlo prevec osladna. Ampak ok. Skratka res kul epizoda, s parimi sijajnimi nastavki in vabili v cetrto sezono. Ha. Kaj naj posebej izpostavim? Zagotovo vse scene s Tyrionom in zasedanje malega sveta. Joff pa to, jao proklet mulc. Odlicna sekvenca met Boltonom in Freyem, tale glumac ki igra freya je zares prepricljiv v vlogi zlobnega starca, uf.

    Tudi meni je 3.sezona morda najboljsa. Kar sem pricakoval glede na knjigo.

    Bi pa ti lahko odprl nek prostor sedaj za vsa vprasanja in nadaljna razglabljanja. Tako pod epizodo oZ. posameznimi objavami ne gre
    🙂

  2. Ana said:

    Tudi meni je bila zadnja epizoda všeč. Tako, da se malo umiriš po šokantni rdeči poroki. Nastali so tudi zametki za naslednjo sezono, da nas opomnijo da se igra nadaljuje. Odlična priložnost da znova preberemo tretjo knjigo. 🙂

  3. Aha, pozabil sem omeniti antologijski prizor s prišito glavo. To je bila pa res hudo, hudo dobra scena. Naravnost ugrizneš lahko v vse skupaj + Arya itd. Noro dobra izvedba. 🙂

  4. Aja, pa še ena hitra informacija za tiste z načetim spominom, kdo že je Illyrio?

  5. Pepi said:

    Pauc,
    ni problema. Juha mora zdržat vroča vsaj en teden. 🙂 Sicer pa, hja … kot rečeno mene sama raztresenost ni motila. Z veseljem bi si ogledal dvourno epizodo z vso možno vsebino. Motilo me je, da je bilo vsled te rastresenosti preveč enih zaključkov in tem, da bi vse zbasal v eno uro. Raje bi videl, da bi si izbrali nekaj niti, ki bi jih res obdelali tako kot se zagre, preostanek pa prišparali za začetek naslednje sezone. Ampak okej, dopuščam da se motim. Z ostalim se pa kar strinjam; tole z Malim svetom je bilo top, takisto to z Boltonom in Freyem. Tisto Freyevo tuljenje je šlo prek vseh meja dobrega okusa. Ampak to je pač gospod Walder. David “Filch” Bradley je ipak typecast za tečne stare prdce. To s prišito glavo je bilo brutalno. Tisto, ko je Ahil v Iliadi Hektorjevo truplo s konjsko v prego vlekel po pesku, ni nič v primerjavi s tem. Heh … evo, za tiste z načetim spominom; Illyrio! Okrogel možakar iz Pentosa. Prostor za bolj obče (od razprav o posameznih epizodah) razprave, bi bil pa verjetno kar tale forum. Ki sicer ni moj, niti ni pretirano obljuden (zadnje čase), je pa postavljen točno za ta namen. 🙂

    Ana,
    meni so tako ali tako načeloma všeč vse epizode. In tudi Mhysa ni izjema. Okej epizoda in z veseljem sem si jo ogledal, ampak določene stvari so me pač zmotile. Mogoče kakšna izmed njih po krivem, pa ne glede. Se bom pa tudi jaz mejbe lotil vnovičnega branja knjig, ja. Bo treba, pa čeprav mam zdejle precej drugega čtiva. 😀

  6. Miha said:

    Hej pepi,
    hvala za vse prispevke o GOT. tvoji teksti so zakon in pls pls vztrajaj še naprej 🙂

  7. Ana said:

    Tudi jaz se ti zahvaljujem za odlične prispevke. Upam da bo enako tudi drugo leto 🙂

  8. Pepi said:

    Ne bom lagal. Taki komentarji mi jako denejo. Kar keep’em coming. Vsi smo malo narcisa, ko pride do teh zadev, jebiga. 😀 Kar se zapisov tiče? Drugo leto upam, da bo boljše, ne enako. Vedno mora more biti boljše. 🙂

  9. Medea said:

    Nisem se oglašala, brala pa sem. 😉 Nisem ažurno gledala. Tako da sem brala za nazaj, se izogibala spojlerjem … Je bila pa “uf” sezona, res dobra. Kot predhodniki, se tudi jaz pridružujem zahvalam. Lepo. Ponoviš drugo leto, valda? 😉

  10. Biba said:

    Guglala butnskalo, našla ta blog. Ostala :D.
    Tretje sezone nisem še pogledala (vsako leto počakam da pridejo vsi deli, in potem maraton čez vikend), sem pa prebrala vse tvoje objave o seriji. Detajlno, ni kaj. Komaj čakam, da pogledam in primerjam s knjigo. Sem pa tudi sama prišla na idejo o dveh “lutkarjih”, ki usmerjata potek dogajanja. Varys se mi sicer zdi nekako preveč “logična” izbira za Martina, bi mu pripisala, da bo v to vlogo postavil koga, ki mu ne piše manipulator na čelu 😀

  11. Pepi said:

    A veš uno, ko imajo v Ameriki (mogoče tudi pri nas, ne vem) tiste country clube, kjer se zbirajo bogataši in se grupno ukvarjajo s kakšnimi dragimi hobiji. No, to. Tak vtis mi dajeta Varys in Illyrio (in morda še kdo). Vtis dveh bogatašev, ki stavita za pet milijard, na koncu pa poraženec samo čestita zmagovalcu, izroči denar in skomigne z rameni, češ, da bo imel drugič morda več sreče — kot da ni nič, skratka. Medtem ko se na obzorju že slika neka nova stava. Ne trdim, da je to nekaj, kar se bo verjetno izkazalo, bi bil pa hec. 🙂
    Se pa strinjam, ja. Varys je s svojo skrivnostno pojavo precej na tapeti. In po moje ga bodo še pred koncem pokopali lastni načrti. Ali pa vsaj Illyria. No, na koncu se bo ipak izkazalo, da vse niti vleče Hodor. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: