Poklon mojstru – H.P. Lovecraft

Tole rubriko obudim nekje enkrat na pol leta — po mojih izračunih ravno prav, da ne postane preveč generična. Da lahko rečem: “Evo, tega človeka pa tako obrajtam, da sem mu poiskal mesto na blogu,” in da to nekaj velja. Na tej točki, preden začnem, bi izkazal še obžalovanje za cheesy naslov rubrike. Če se té sesirjenosti pred letom nisem zavedal, se je tolikanj bolj zavedam zdaj, ko sem starejši. In modrejši. Ampak pustimo tehnikalije. Škoda časa in prostora, poleg pa ni spoštljivo do avtorja. Ki je to pot pisatelj in ne glasbenik, kot njegova predhodnika. Kar pomeni, da bo tudi ta objava zastavljena nekoliko drugače. Drugače, pa vendar podobno.

Howard Phillips Lovecraft — ime, ki na tem blogu tako ali drugače privre na plano. Občasno. Nazadnje, se mi zdi, sem ga omenil tule. Mojster grozljivk, skratka, ki ga, če že neposredno ne, pa vsaj posredno, pozna malodane vsak misleči človek. V najslabšem primeru po kakšni obskurni pop zlorabi … Cthulhuja, najpogosteje. Ne bom šel v neke biografske detajle (za to priporočam tale dokumentarec), ker le ti niso bistvo teh objav, lahko pa nanizam par dejstev o možakarju. Je začetnik (z njim in za njim pa so ga širili tudi drugi; August Derleth, Clark Ashton Smith, Robert Bloch, če jih naštejem le nekaj) cthulhujevskega mita — mita o pošastnih bogovih in kozmičnih grozotah, ki (bolj ali manj) speči čakajo na svoj čas. Po tem je nekako najbolj čislan, pa čeprav nikakor ne gre zanemariti množine drugih zgodb, ki jih je v okviru svojega kratkega življenja strnil pod svojim peresom. Ljubil je svoj rodni kraj. Providence. Tam se je rodil in tja je prišel umret. Bil je hudičevo samokritičen. Vsled česar mnoga izmed njegovih del nikdar niso bila objavljena (ali pa vsaj do pozno po njegovi smrti ne). Bil je velik oboževalec Edgarja Allana Poeja. To se kaže v njegovih delih. Bil je precej ksenofoba. Tudi to se kaže v njegovih delih.  Možakar z vrlinami in hibami, če skrajšam, ki pa danes velja za enega najboljših piscev grozljivk dvajsetega stoletja. Kar se mene tiče za najboljšega. Toliko.

Če zdaj preidem na razlog za omenjeno titulo. Herbet West–Reanimator, Call of Cthulhu, Dunwich Horror ter Shadow Over Innsmouth, so tiste štiri, na katere človek ob omembi imena Lovecraft najprej pomisli. In jih ne bom posebej obravnaval. Ne. Tu bi se raje spomnil nekaterih manj znanih (če že ne manj znanih, pa vsaj manj razvpitih) štorij, ki so se mi v spomin vtisnile vsaj toliko (nekatere celo bolj) kot zgornja četverica. Nič, najbolje, da kar začnem. S spominjanjem. Tole bo izpadlo zelo antologijsko, ampak tak je plan.

“Searchers after horror haunt strange, far places.”

The Mound; Dopade se mi, če ima štorija rep in glavo. In vsaj še en par taistih okončin. In da prvi rep brez drugega ne bi bil popoln. The Mound se začne z zgodbo o raziskovanju neke sumljive gomile, nekje v Oklahomi. Precej obskurno, vse skupaj, vse do točke, ko se prek zapiskov (Lovecraft pogosto pripoveduje prek dnevnikov in zapiskov), ki jih odkrije protagonist, tudi mi odpravimo v to gomilo — oziroma nje preteklost. Konec, kot rečeno, je dvojen. V smislu, da svoj epilog prejmeta tako protagonist, kot zapiski, ki bi sicer ostali brez. Ena redkih zgodb, kjer Lovecraft predstavi nove rase ter kulture, in gre pri tem tako zelo v detajle (ki so povečini dokaj neprijetni).

The Last Test; Kdaj nori znanstvenik prestopi mejo? Ko se spravi na hišnega ljubljenčka svoje sestre. Ostala grozodejstva še prebavimo, to pa težko. Hecna bitja smo, ampak dejansko; ko nasrka pesek, doktorjev svetovalec s sumljivo nečloveškimi potezami, ki ves čas deluje kot nek negativen vpliv na sposobnega in ambicioznega doktorja, ni več prvi negativec. Vsaj zame. Pa čeprav sem imel občutek, da bi Lovecraft to relacijo rad ohranil.

Medusa’s Coil; Avtorji nas zavoljo šoka radi prepričujejo, da je vse okej. Lovecraft tu konstantno namiguje, da vse pač ni okej. In namigi so dokaj točni, vsled česar se lahko dokaj dobro pripravimo na konec. Figo. Lovecraft nam tu pokaže, kako zelo njegova domišljija prekaša domišljijo povprečnega bralca.

The Man of Stone; Še en najden dnevnik. Nekaj je na teh dnevnikih. Marsikdo bi rekel, da je smrt za pisalno mizo in tri pike na koncu poslednjega zapisa poceni finta, ampak meni se dopade. Mimogrede, Notebook Found in a Deserted House avtorja Roberta Blocha ima sličen stil in je prav tako fenomenalna.

Winged Death; Še ena o preambicioznih znanstvenikih. Tokrat brez smrti hišnih ljubljenčkov.

The Rats in the Walls; Tole je v minimalni meri moč zaslediti tudi v filmski antologiji Necronomicon: Book of Dead. Ampak res v maksimalno minimalni meri. V splošnem je tole ena izmed bolj čislanih Lovecraftovih krajših zgodb.

The Horror in the Museum.

The Colour Out of Space; Ko se kmečka družina udari z … Barvo? Bojda obstaja nekaj filmov, navdihnjenih s strani te zgodbe, a moram reči, da jih še nisem gledal. Razumem pa, zakaj obstajajo.

Pickman’s Model.

The Curse of Yig.

The Haunter of the Dark.

In druge, bi lahko rekel, ampak če bi gradil svojo listo petnajstih najljubših … Recimo, da je to ta lista. In recimo, da je to ta “poklon mojstru”.