Past

Nek oktobrski torek je bil. Noč.

Ravno s faksa sem šel. Peljal sem se s trolo številka 25. Iz Ljubljane za Medvode. Stal sem na sredini avtobusa in se sem pa tja oziral okrog sebe; bodisi za stolom, bodisi za poznanim obrazom, najverjetneje pa zgolj iz čiste navade.  Tako kar naenkrat uočim simpatično blond punco — s prostim sedežem, poleg sebe — ki mi smejé maha. Odzravim, popravim slušalke in gremo dalje, socialno neroden pingvin, kakršen sem. Nakar vklopim možgane. Jebela, kva je to zaena? Pejt se vsaj pozanimat. Bogovi vedo, da se ne spomneš več, kdaj te je kera nazadnje tkole lepo pozdravlala. Ker čeprav je na videz nisem poznal … šanse so (oziroma tako sem vsaj razmišljal), da ona mene je. Namreč, petkovih in sobotnih večerov se pogosto (ali pa “včasih”, no, da ne bomo pretiravali) ne spominjam. Zato se ozrem še enkrat, isti feedback, in prisedem. “Zdravo, a se midva poznava?” Nakar ona, v angleščini: “Aaah, sorry? I don’t speak Slovene, I have only been here for a few days.” Aahha. V tistem sem že slutil, da situacija smrdi po šahu in matu. Ampak v redu. Kamor gre bik, naj gre še štrik. Vprašam: “Kaj pa potem,” in ona izvadi neko buklo ter se mi predstavi za sestro Roberto od Mormonske cerkve. Auč. A si predstavljate, kako kretensko se mora počutiti muha, ko konča na limancah, ki nekje naključno visijo s stropa? Če si ne; a si lahko potem predstavljate vsaj to, kako kretensko se mora počutiti nek nizkorasel bradat bloger, okrogle postave, ki ga nekje naključno pozdravlja ena huda bejba, ki se potem izkaže za nuno? Tam nekje sem bil jaz.

Debata je potem sicer stekla in tudi na bogoslužje sem bil povabljen (kaj pa drugega) … ampak bolj kot ostalo, mi je šla po glavi ena misel. Kako svinjsko zviti so postali farški rekruterji in novatorji. Tako svinjsko so me nadmudrili, da nč jasn. No, ko sem se po dobre pol ure vožnje vrnil domov, sem nemudoma preveril, ali so mormonske nune celibatne — niso. Vsled česar imam vizitko z naslovom še vedno nekje spravljeno. Čeprav, par pik sem verjetno izgubil s tem, da sem v pogovoru vse Mormone (no, v resnici sem jaz naslavljal vse pripadnike vseh ver, ampak ona tega ne ve) neprestano naslavljal z “your people” … ampak okej, mogoče me pa kdaj vendarle zapopade in se nekega nedeljskega dopoldneva res zglasim na Šišenski 48, kjer imajo očitno štab.

2 comments
  1. ohoho, tudi ti preseljen!? Lepo, lepo.

    Tale anekdota se mi je že na starem naslovu zdela hudo humorna, pa nisem nič odgovarjal. No, tu pa za nov začetek in količinsko bolj bogate objave pravim, da se živemu človeku čisto res vse lahko zgodi. Haha.

  2. Pepi said:

    Hah, bom delal na količini, ja. Skromnost je vrlina, če nimaš drugih in nič kaj prida ne kaže mojim vrlinam, če se javim samo enkrat, dvakrat, trikrat na mesec. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: