Igra prestolov – Lev in vrtnica

Fina epizoda. Ena izmed dveh najboljših v četrti sezoni doslej. Vijoličasta poroka. Antipod rdeči, poimenovana po vinu, Sansinih ametistih in nenazadnje barvi Joffovega obraza, ko je procesije enkrat konec. Sansa v seriji ne nosi ametistov in vino ni evidentno vijoličasto, ampak pojmovanje ostaja. Več o tem (in vsem ostalem) kasneje, za tale krovni komentar pa morda edino še … mah, ne. Nič. Bom tekom zapisa, če se mi bo še zdelo primerno. A. Tole pa vseeno velja izpostaviti tule, na začetku. To epizodo je spisal GRRM osebno. Večji del — praksa je namreč ta, da si epizode med seboj izmenjajo kak delček ali dva, kar pomeni, da na koncu nobena ni zares samo od nekoga.Poleg Kraljevega pristanka, ki je očitna rdeča nit Leva in vrtnice, se ta dotakne še Severa ter Grozotrdbe, Zmajevega kamna in Branove ekspedicije. Ampak res samo za pokušino. Tako zelo samo za pokušino, da bi bilo morda bolje, če bi se (kot smo se pri Črni vodi) ukvarjali samo s Kraljevim pristankom. Čeprav, ja. Poroka je bila izpostavljena v dovoljšnjem obsegu in z nečem je bilo potrebno zapolniti normo za epizodo. Ali kaj. Pa najbolje, da začnem res kar z Boltoni. Tako kot epizoda, s pogonom. S psi in z vsem. Ramsay Sneg in Myranda (lepa Charlotte Hope, ki jo imam(o) v spominu še od lani, ko je nastopila skupaj s prijateljico), z Njuhom za petami, lovita punco, za katero sem sprva mislil, da gre za taisto Myrandino prijateljico. Ampak ne, za neko tretje dekle gre, čeprav verjetno ne bi brcnil v temo, če bi rekel, da je tudi ona na neki točki v preteklosti Ramsayu pomagala pri lovu. Tak občutek sem dobil, pa tudi o ljubosumju je bilo govora. Punca v glavnem ne izkoristi prilike za svobodo in namesto tega podleže puščicam ter pasjim čekanom. Dogajanje (z njim pa Ramsay) se nato preseli v Grozotrdbo, kamor se vrne Roose, z njim pa žena Walda in Locke (kdor je bral moje komentarje prikolic, ve, da sem malodane vsakič ugibal, kam prispe boltonska vojska, odnosno skozi vrata katerega gradu — ta dilema je zdaj rešena). Nekam zgodaj, moram reči, glede na to, da gre že za material iz pete knjige (pa to ne ravno z začetka). Ramsay se dela v redu človeka — jaz Waldi ne prerokujem nič dobrega — očeta Boltona pa zanima predvsem, kaj je s Theonom. Ker da Železnorodni še vedno držijo Cailinski podgrad (ki ga je, mimogrede, moč videti tudi že v uvodni špici, pa čeprav samo spotoma), ki služi kot vhod na Sever, brez vhoda na Sever pa težko prideš na Sever. Sploh z vojsko in brez žrtev. Roose bi Theona menjal za Podgrad, ampak Theona ni več. Samo še Njuh. Vsled česar oče sina najprej krepeli, nakar se izkaže, da je zlomljen Theon morda celo koristnejši kot bi bil sicer. Na dan pride tudi (očetu doslej neznana) informacija, da sta Bran in Rickon živa in da sta naverjetneje pri Jonu. Kar pomeni novo misijo za Lokeja. Zanimiva, tale dinamika med boltonovskimi hudobci. Iwan Rheon je v nekem intervjuju ugotovil, da sta Ramsay in Roose kot Jon in Ned, ampak na diametralno nasprotni strani spektra. Na sociopatsko sadistični strani spektra. In če je Ramsay Jon ter Roose Ned, potem je Locke brez težav Benjen. Mentor.

Zmajev kamen — predmet konstantne slabe volje oboževalcev (zlasti Stannisovih). To pot je kamen spotike dejstvo, da Melisandra (s Stannisovim dovoljenjem) kuri ljudi brez opravičljivega razloga. Da so krivoverci, ni opravičljiv razlog, s tem se dejansko strinjam, pa čeprav praviloma nimam težav z depikcijo baratheonske ekipe. Takole bom rekel; tudi v knjigi vazala Sunglass in Rambton fašeta ravno vsled zavračanja nove vere. Manj zaradi vere same in več zaradi dejstva, da pač nista spoštovala kraljeve direktive. Podobno je moč zaznati tudi tu. Stannis je svaku naročil, naj pospravi božje podobice, ta pa je ukaz prezrl. Sploh pa je bilo kurjenje krivovercev na Zmajevem kamnu vzpostavljeno že na začetku tretje sezone in če se je takrat še lahko bentilo nad scenaristi, je tokratni prizor s tega stališča zgolj kontinuiteta. In če bi že iskal neke moralne pluse in minuse grmad, mene osebno bolj moti sam način eksekucije kot razlogi zanjo. Usmrtitve z ognjem je prakticiral kralj Aerys, Nori kralj, moram še kaj dodati? Kakor koli že, Stannis zadeve vidno ne odobrava (glej sliko spodaj — čeprav zdajle opažam, da sem zajel ravno tak okvir, kjer je Stannis bolj, kot nekomu, ki nečesa ne odobrava, podoben not-bad-Obami), ampak tolerira, saj mu počasi zmanjkuje opcij.

Stane, Selyse

Kraljica Selysa, na drugi strani, nima težav, pa čeprav je ena izmed žrtev njen brat, Axell (in ne stric Alester, kot v knjigi). Ona vidi duše, ki se dvigajo iz ognjenih zubljev in ne vem, kaj še vse. Kot pravi verski fanatik, pač. Sicer je bila pa tale plaža bolj kot ne reintrodukcija tega dela štorije. Toliko, da nas malo spomnijo, kakšno je stanje duha na otoku. Prizora, ki sledita, sta zanimivejša. Najprej večerja. Selysa, Stannis in Melisandra. Precej nerodna situacija. Prva fantazira in neuspešno pleza prek obzidja, ki ga krog sebe gradi mož, drugi se kremži nad vsemi in vsem, tretja pa daje vtis, kot da bi bila ta trenutek raje povsod drugod. Kar ji glede na družbo težko očitam. Plus, zelo z andahtjo dela grižljajčke, kar bi — hop, kvarniki — lahko navezal na to (kar nam prizna v peti knjigi), da ona v resnici sploh ne potrebuje hrane. Pogovor nato nanese na Shireen. Selysa bi jo tepla, ker da je jezikava in … sigurno kriva nečesa, ker če ne bi ji bog prizanesel s sivoluskom. Tu Stannis potegne črto, kot kompromis pa k hčerki vseeno pošlje Melisandro. Ki se tekom celotne interakcije s princeso presenetljivo skulirano obnaša. Pa tudi Shireen ji v resnici nakloni le malo manevrskega prostora. Takoj ji da namreč vedeti, da ima kljub mladosti dovolj dobro predstavo o tem, kaj je prav in kaj ne. Simpatičen prizorčič, skratka. Meni morda najljubši v vsej epizodi.

Bran medtem sanja svoje sanje. Volčje sanje. Veseli me, da je izpostavljeno, kako zelo zasvojljive so te sanje. Sploh za nekoga, ki ne more uporabljati lastnih nog. In kako težko se je vračati v realnost. Bran bi živel kar od mesa, ki ga zaužije Poletje. Občutek je že dober, ampak to ne gre, kot izpostavi Meera. Druščina se nato prestavi do vršaka, kjer Bran prejme vizijo. O tem, kar je, o tem kar je bilo in o tem, kar bo. V obliki montaže. Z Nedom Starkom, z zmajem nad Kraljevim pristankom (tudi ta dilema je zdaj rešena), z drevesom in z glasom, ki ga vabi pod to drevo (pa naj to zveni še tako zlovešče). Naj me kdo popravi, če se motim, ampak a ni situacija v resnici ta, da lahko menokožec (zelo nadarjen menokožec) gleda skozi oči vršakov (torej stvari, ki jih vidi vršak)? Zakaj potem insert z Nedom v ječi? Tam ja ni nobenega vršaka. Morda so v seriji to sposobnost združili s tako imenovanimi zelenimi sanjami. Morda. Sicer pa ja, imamo novo destinacijo. Drevo, oziroma poddrevje. Čisto tako, ena opazka za spotoma; ne vem, ali se mi samo zdi, ampak sneg v tem prizoru mi deluje nenormalno fejk. Težko opredelim, zakaj, ampak vreme se zdi hladno, medtem ko vsi štirje akterji kot da jim je vroče.

Zdaj pa na Kraljevi pristanek. Precej ga je, kot rečeno, in kakšne delčke bom znabiti samo preletel. Jaime in Tyrion. In pogovor, med drugim tudi o Jamiejevi novi roki, za katero izvemo, da dejansko ni zlata, temveč samo pozlačena. Kar bi človek pričakoval od kakšne šeste, sedme najbogatejše hiše, ne pa od Lannisterjev. Jaime bratu potoži, da je z levico za en drek, Tyrion pa mu v odgovor priskrbi sparing partnerja, ki bo proti primernemu plačilu molčal o Kraljemorčevi izgubljeni kompetentnosti. Bronna. Spet en odklon od knjige, kjer ima to vlogo ser Ilyn Payne (in še nekdo pred njim, pa se trenutno ne spomnim), ampak pričakovan. Prvič zato, ker je Bronn bistveno boljši sogovornik kot Payne, drugič pa zato, ker je Wilko Johnson zelo bolan (o čemer sem že pisal) in se v tej vlogi najbrž ne bo več udinjal. Kraj dogajanja je mesto, kjer Bronn servisira ženo gospoda Leygooda. Kje so našli ravno Leygoodove, ki so ena izmed tisočih familij, za katere niti ne vem, da sploh obstajajo, pojma nimam, ampak sprašujem se, če ne gre slučajno za en tak subtilen poklon Wilkovemu bendu, Dr. Feelgood. Feelgood, Leygood, kaj pa vem. Zabavna situacija, v glavnem. Bronnove enovrstičnice so razred zase.
Stvari se (ponekod) premikajo jako hitro. Prejšnji teden je Cersei (končno) izvedela, s kom se videva Tyrion. To je trajalo. Ta proces poizvedovanja. Tyrion pa, na drugi strani, informacijo o sestrinem napredku v znanju (po Varysovi zaslugi) prejme v bistveno krajšem času. S tem v glavi se nato preseli na predporočni zajtrk, kjer padajo prva darila. Mace Tyrell zetu izroči zlat poročni kelih. Milo se mu stori, ko ga Joff pokliče z oče. To je, mimogrede, naše prvo srečanje z gospodom Ribo napihovalko z Visokega vrta. Verjamem, da ni nihče pretirano impresioniran. Kar je kul kontrast introdukciji Oberyna Martella (sploh zaradi rivalstva med hišama Martell in Tyrell, za katerega upam, da ga bo serija vsaj površinsko raziskala), ki je bila pretep z lannisterskimi vojaki v bordelu. Tyrion nečaku izroči knjigo o Joffovih predhodnikih, ki bi jo bojda moral prebrati vsak kralj. In Joffrey tu reagira presenetljivo kulturno — se zahvali in pripomni, da je zdaj, ko je konec vojne, čas za modrost. Ta spokojnost, ki jo za seboj potegne Joffov atipični odziv, traja nekje slabo minuto, samo dokler mu Tywin ne izroči meča. Čigar ostrino prva izkusi ravno Tyrionova knjiga. Poimenovanje meča. S strani gostov se vsuje kar nekaj dobrih predlogov. Kralj se odloči za Vdovin jok, ampak meni se je dopadlo ime Terminus. Ne vem, a je to referenca na Walking Dead, Marvela, ali na nič, ampak Terminus je nesporno kul ime za meč. Okej, zdaj je tu še ena neizbežna sekvenca s Tyrionom in Shae. Škrat ji pove, da je gotovo in da naj se po hitrem postopku spelje v Pentos, šamar pa namesto njega pokasira Bronn. Kje je tu pravica, ne vem, ampak če se za trenutek podam na knjižni teritorij; Beličke v seriji zaenkrat še ni. Namesto nje in njenega kolega, dobimo uprizoritev Vojne petih kraljev, o čemer več v nadaljevanju. A je možno, da se imata Tyrion in Shae na neki točki spet srečati in da takrat ona prevzame Beličkino vlogo? Ker Pentos je zelo pri roki za tak podvig. Če bo punca sploh kdaj videla Pentos. … Nalašč sem nekoliko abstrakten in špekulativen. Bomo videli, kako se bodo stvari obrnile, ampak zaenkrat kaže, da drugače, kot v knjigi (ne bom pa presenečen, če bo končni izid popolnoma isti).
Sama poročna ceremonija je jedrnata in zelo podobna Tyrionovi. Visoki septnik je še isti, kot lansko leto. Navzoči so vsi, ki kaj veljajo, celo Pycelle, tako da ja. Toliko o tem.

Mace

Tywin in Olenna (ki usput pokensla svojega sina, ki bi se rad vključil v debato) o stroških. Interakcije med njima dvema so take … zelo veličastne. Spopad titanov, bi lahko rekel — dveh velikih avtoritet. Med pogovorom na plan privre tudi Železna banka, a Tywin si z njo ne krati spanca. Oziroma tak je vsaj vtis, ki ga daje. Kot izpostavi Olenna, z braavoško Železno banko ni heca, in človek Tywinovega kova to mora vedeti in globoko v sebi najbrž tudi ve.
Zdaj pa na slavje. Ogromno enih interakcij, kar se mi je dopadlo že pri prejšnjih porokah. Ko imaš enkrat na kupu celotno zasedbo, lahko igralce skorajda poljubno kombiniraš in scenaristi si dajo to pot zares duška. Oberyn Martell, recimo, najprej pozdravi eno lahko bi rekel telovadko, potem poblenda Lorasu in na koncu zapne s Tywinom in Cersei. Kar na oštro. Bi rekel, da ju je ujel nekoliko nepripravljena. V tej izmenjavi sem prvič slišal za bivšo kraljico regentko Cersei in za gospo (namesto kraljico) Cersei in moram reči, da dobro dene. No, Cersei tekom procesije sprosti ogromno ene negativne energije. Najprej se znese nad Brienne (kljub temu, da pogovor zastavi dokaj benevolentno), ne uide pa ji niti Pycelle, ki ga zmoti ravno med obredom dvorjenja eni izmed dvornih mladenk. Pycelle je to pot nekoliko bolj nasikan, kot ponavadi. Ne dá se ji tako zlahka. Morda je niti ne jemlje več tako resno, odkar je v mestu Tywin in odkar je v igri nova kraljica. Ampak izkaže se, da si je vendarle zrasel malce čez glavo in se na koncu vseeno ukloni kraljičini želji, naj se odstrani s poroke (čeprav ga lahko v enem izmed kasnejših prizorov zopet vidimo med gosti — nekonsistentnost?). Cersei pa prav tako … zdi se mi, da je v drugi sezoni še cenila svet velikega moistra. Vsaj kolikor toliko. Zdaj tega ni več. Zdaj je v igri Qyburn. Do Sanse pristopi Olenna. Ji izreče sožalje … po materinsko pofondla lase ter (Dontosovo) ogrlico in se po še parih vljudnostih vrne nazaj v svoj štab. Kdor je prebral knjige, je verjetno opazil, da je po Olenninem odhodu Sansina ogrlica za en dragulj siromašnejša. Ampak dobro izpeljano. Če ne bi vedel, na kaj biti pozoren, ne bi videl.
Vojna petih kraljev. V posmeh stricu in padlim sovražnikom je Joff organiziral uprizoritev Vojne petih kraljev s pritlikavci, v glavnih vlogah. Stannis jaha Melisandro, Renly Lorasa, Balon lignja, Robb krvovolka in kralj Joffrey leva (se mi zdi). Narodu je zadeva za crknit. Z izjemami. Tyrelli niso navdušeni, Tyrion sploh ne, Sansa prav tako ne (sploh, ko krvovolk enkrat izgubi glavo), Varys gleda skorajda tako grdo kot Stannis … vsak ima svoj smisel za humor.

vlcsnap-2014-04-14-19h41m18s108

Vrhunec bitke je seveda, ko Joffrey enkrat pozove Tyriona, naj se pridruži petim kraljem. Ta ga zelo konkretno zatre, kar pa Joffreya samo podžge v dodatno izživljanje nad stricem. Gre za skoraj deset minutno kalvarijo, za napeto vzdušje do zadnjega zdihljaja, skratka ja; celotna ekipa je delo (tu govorim zlasti o zadnjem zdihljaju) opravila fenomenalno. Sploh Jack Gleeson, ki s svojim zadnjim prizorom krona tudi sicer, preko vseh treh sezon briljanten performans, ki nam ga je tedensko serviral v vlogi deškega kralja Joffreya. Še kolcalo se nam bo po njem. Koga bomo sovražili? O sami sekvenci morda niti ne bi na dolgo in na široko. Okej, lepo se mi zdi, da se Sansa potegne za Tyriona. Takisto, da se Margaery kar dvakrat potrudi pretrgati napetost. Golobje pite jaz ne bi jedel. Ni mi apetitlih, občutek imam, da je cela notranjost pite posrana. To mi pade na pamet. Nič, kar ne bi utonilo v senci Joffreyeve smrti. Radost in sreča, v glavnem. Škoda edinole, da bo (drugo) najkrajšo potegnil Tyrion.

GRRM

Tole dodajam naknadno: komentarji so zelo, zelo, ampak res zelo spojlerski. 

11 comments
  1. Ana said:

    Ta sezona bo izredno napeta. Bo tudi neka prelomnica za nekatere like, ki s(m)o jih prej “sovražili”. Npr. Sansa, Theon, Jamie … morda še kdo. Drugače pa na splošno odlična epizoda. Najbolj sem se namuznila ob dialogu med Cersei in Rdečim Gadom. Treba je imeti tudi ostro oko, da opaziš pomemben detajl (Sansina ogrlica) ampak kot si omenil, kdor je bral knjigo je bil pač bolj pozoren. Odlična igra Gleesona. Oh ta Joffrey, še v zadnjih izdihljajih zariba Tyriona. Aja,pa super zapis, kot zmeraj🙂

  2. Meni je bil to ena top epizod overall! Res se mi je zdela izjemno spisana, režirana. Morda že zato, ker je poroka tudi v knjigi meni osebno eden izmed bolj sočnih delov in prav res sem vse te štiri sezone čakal prav na to. In pa seveda na rdečo poroko. Ne vem kaj naj čakam sedaj. No ja, Tyrionovo maščevanje bo tudi več kot sedlo.

    Skratka, užival sem vsako minuto epizode.

    Čeprav mi je pa kar malo žal, da je bil zmaj nad kings landingom le vizija😦 Ampak itak, saj kaj smo pa pričakoval😀

  3. Also: Berem sila, sila zanimive teorije o Branovih vizijah. Bojda, ampak res bojda, naj bi GRRM v njih gledalcem kako na hitro razodel konec oz. bodoče dogodke glede trona itd. Recimo tam, ko sneži po prestolu… Naj bi se nanj naposled zares usedel Jon. Ampak… Jst mislim, da bo Jon do strani 150 v naslednji knjigi umrl.😦

  4. Pepi said:

    Ana, ja, se strinjam. Za Sanso sploh. Druga dva sta imela svojo prelomnico bolj kot ne ža lani, bi jaz rekel. Oziroma itak je lahko govora o večih prelomnicah. Sploh pri Theonu. Ena bi lahko bila, ko izda Starke, druga, ko prizna, da je bil njegov “pravi oče” obglavljen v Kraljevem pristanku, tretja pa, ko ga Ramsay zlomi. Recimo. Ha, sicer pa hvala, no!😀

    Pauc, a ni bila ta vizija v bistvu ista, kot jo je imela Daenerys na koncu druge sezone? Mislim, povsem isti kader? Se mi zdi, da sem že takrat bral podobne teorije, in po moje daleč od tega, da ne bi bile verjetne. Saj, če se prav spomnem, Saj tudi v knjigi, če se prav spomnim … Melisandra v ognju išče Stannisa — Azor Ahaija — vse kar vidi, pa je sneg. Glede Jona … jaz stavim obratno; da ga bo do strani 150 v naslednji knjigi vstal od mrtvih.🙂

  5. Ja, tudi meni se zdi, da je Danny imela isto vizijo.In naslov naslednje bukve, mi tozadevno pocedi sline. V šesti knjigi bo govora o severu, pa le upam, da pod sever vsi mi, vključno z GRRM, mislimo na Starke.

    Spoiler! Vstal od mrtvih? Joj, joj. Ne vem no. Me kar malo skrbi, kaj ima starec v planu. Valda ne bo Jona ubil, to bi mu zameril.

  6. Pepi said:

    Pa saj ga je načeloma že, ne? Al si še v fazi zanikanja?😀

  7. V fazi zanikanja ja.🙂 ceprav sem zadnjic se enkrat prebral to poglavje in… jah, vbodov je kar veliko, tako da… ne vem no. Jona Snega pac ne ubijes, ane. Se mi zdi, do bodo bralci pozgal Martinovo hiso v kolikor se to zgodi🙂

  8. Ana said:

    Očitno res ne poznate G.R.R. Martina. Ravno to je zabavno, ker v Igri prestolov nihče ni varen. Ne verjamem da bo ravno Jona pripeljal nazaj med žive, tudi če bi ga, ne bi bil več Jon kot smo ga poznali. Drugače sem pa vesela, da ga ni več, ker sem se res s težavo prebijala skozi njegova poglavja. Drugače pa bo oktobra izšla knjiga The world of Westeros, kot neka zgodovina Westerosa (da bomo lažje dočakali šesto knjigo)🙂

  9. Ana said:

    *se opravičujem: naslov knjige je The world of Ice and Fire🙂

  10. Pepi said:

    Hehe, okej, ja, saj imaš prov, čar Igre prestolov je definitivno tudi to, da nihče ni varen. Ampak tekom petih knjig so se pri določenih likih izoblikovali (nekje bolj, drugje manj) očitni plot shieldi. Jaz sem precej prepričan, da Jon je eden izmed teh likov. Se pa strinjam, da Jon, ki se bo (morda) vrnil, nikakor ne bo več isti Jon. Je pa tu za razmislit; a je Jon v peti knjigi isti kot Jon v prvi knjigi? Mislim, itak da ni, to je normalno, ampak po moje je že tu kar velik prepad med obema instancama. Sem pa tudi jaz že večkrat rekel, da bi raje videl, če ne pride do vstajenja. Pa ne zato, ker bi mi bila njegova poglavja bedna (dejansko so mi kul — že zato, ker ponujajo vpogled v dele zgodbe, ki me zanimajo), ampak zato, ker je Martin to foro, da je nekdo mrtev in potem v resnici ni, že ponucal (že večkrat, pravzaprav). Za The World of Ice and Fire pa vem, ja. Po moje bo pred šestim delom izšlo še vse živo.😀

  11. No, bradatega pisuna poznamo in seveda je to njegov čar, da z liki ne špara. Če sem preživel smrt mojega favorita Robba, potem bom tudi Jona. Ampak tudi meni so njegova poglavja zelo zanimiva. Takoj za Tyrionom in kasneje morda Jamiejem. Sploh v peti knjigi mi je Jon prirasel k srcu. Ravno tedaj, ko ga štihnejo. Ah ja🙂 Se mi zdi, da je okoli njega zgodbo dobro gradil in bi ga kot pol Starka lahko še kako zanimivo uporabil.

    Za knjigo nisem vedel in hvala za tole info. Sem si že označil. Hoho in še prigode Egga in Dunka so tik pred izdajo. Tako bomo šesto knjigo lažje dočakal, ja.

    Ampak, da se vrnemo k bistvu zapisa. Zanimivo mi je kakšen vik in krik so zagnali Američani zaradi Joffreya… To govori kako priljubljena je serija in da ustvarjalci delajo izjemno delo. Ter tudi to, da Američani pač niso brali knjig🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: