Igra prestolov – Prvi svojega imena

Najprej pardon za poznost. Ne vem, zakaj sem ta teden tako odlašal, sploh ob dejstvu, da načeloma nisem imel nič manj časa (in nič več dela) kot sicer. Nekoč, od začetka, sem vse spisal v ponedeljek in zadeva je bila na internetu že nekje do devete ure zvečer. Včasih sem bil celo toliko uvideven, da sem potem čakal z objavo do konca uradnega predvajanja na HBO. Zadnje čase pa v ponedeljek pogledam, začnem objavo, nadaljujem v torek in zaključim v sredo. Ta teden pa … ne vem. Zdajle je četrtek. Dopoldne. Frej sem (pa ne Walder). Včeraj je bila Škisova. Jaz zaenkrat še ne obratujem z vsemi obrati. Zunaj sije sonce … Ko bo tole objavljeno, ti podatki ne bodo več relevantni.

Prvi svojega imena. Moram reči, da sem bil z epizodo bistveno bolj zadovoljen po drugem ogledu, kot po prvem. Deloma tudi zato, ker med prvim ogledom nisem imel podnapisov, in sem v dialogih slišal vse živo, samo pravega pomena ne. Drugi sinovi, denimo, so ladje zasegli Lannisterjem. Jaz sem se potem spraševal kako je to možno, če so na drugem kontinentu in kako, hudiča, ni tega nihče opazil. Jasno niti pomislil nisem, da sem mogoče samo jaz zadevo narobe razumel … in sem namesto tega kar takoj prešel na idejo, da so ga scenaristi pač usrali. Zraven pa sem že začel snovati zaroto, kako jih bom uničil na blogu in kako jim bo šlo na jok. *Zlobni smeh.* Ampak olajševalne okoliščine so! Ena je, da je ser Barristan med Lannisterji in Gospodarji preklopil bistveno hitreje, kot je to dopuščala moja takrat zaspana glava. No, v bistvu je to vse. Samo ena olajševalna okoliščina.

Epizoda odpre s koronacijo. Tommen Baratheon je zdaj kralj Andalov in prvih mož (in v knjigi še Rhoynijcev) in vladar sedmih kraljestev. Ne pa tudi varuh kraljevine — do polnoletnosti otroškega vladarja ta naziv zadrži regent. V tem primeru Cersei. Mogoče ena usput opazka; veliki septnik v tem prizoru rjove. Ampak res rjove. Sicer so pa navzoči malodane vsi, ki kaj veljajo. Oberyn Martell, Mace Tyrell … Mace Tyrell kar poskakuje od veselja. Serija je že v tretji sezoni vzpostavila, da je možakar šalabajzer in to očitno niso bili samo Olennini visoki standardi. Tommen na neki točki uoči Margaery, ki ga prav tako opazuje, obojestransko dobrikanje pa kaj hitro prekine Cersei, ki se postavi med njiju, češ: “Lahko se gledata, ampak jaz bom stala tu vmes.” Punci se nato zapleteta v pogovor. In to tak, za Cersei povsem nad pričakovanji civiliziran in človeški. Tu me je ujela nekoliko nepripravljenega in moram reči, da sem kar malo ponosen nanjo. Pogovor teče najprej nekaj malega o Joffreyu in nato še o Tommenu. In o bližajoči se poroki, ki je ipak samoumevna. Margaery sicer hlini nevednost in da se mora najprej posvetovati s svojim očetom (kamera taistega očeta pokaže ravno v trenutku, ko zabava množico in si zbija kredibilnost; takoj za tem pa še Tywina, za primerjavo), ampak po njenem pogovoru z babico mislim, da vemo po koliko so hruške. To brez dvoma ve tudi Cersei, ampak ji tega ne vrže naprej.

Cersei, Margaery

Zavoljo dobrih odnosov, si predstavljam. Vsaj kar se Kraljevega pristanka tiče, je tokratna epizoda zelo pisana na kožo Cersei. Prestolnica ima tri prizore in v vseh je glavna kraljica. Govora je zlasti o interakcijah in če je bila prva tista z Margaery, je druga z očetom. Tudi tu je Cersei nekoliko bolj krotka kot sicer — ko je levinja, ki se bori. S pestmi in nohti in zobmi. Okej, kadar je ob njej Tywin, nikdar ni prav divja, to že, ampak še vedno je opaziti nek preskok v njenem karakterju. Izvemo, da bo poroka Margaery s Tommenom (skromnejša varianta, brez pritlikavcev in jedilnika z več kot sedemdesetimi hodi) čez štirinajst dni, štirinajst dni kasneje pa še kraljičina z Lorasom. In tudi s to idejo Cersei zdaj deluje spravljena. Deluje. Navidez. Poroke so eno, slika, kako Robert Baratheon po hrbtu tolče Tywina Lannisterja (ki si je zdaj ne morem izbiti iz glave), je drugo, verjetno najpomembnejša informacija, ki nam je predstavljena v tem prizoru, pa je, da so rudniki Livarske skale suhi. Ta informacija sodi v kontekst s tem, zakaj je zavezništvo s Tyrelli (drugo najbogatejšo družino — ali pač prvo) tako zelo nujno. Sicer pa tega v knjigi ni. Vsaj zaenkrat še ne, oziroma nam to še ni razodeto. Kaj to pomeni za širšo sliko, ne vem, je pa zanimivo, da presahnitev rudnikov datira tri leta nazaj, torej v obdobje, ko se je igra prestolov začela. Naključje? Rekel bi, da ne ali pa ja. Ne vem. In spet … Železna banka. O njej očitno več prihodnji teden. Cersei nato začupati še Oberyna (še enega člana komisije, ki bo sodila Tyrionu), ki nič hudega sluteč piše poezijo za eno izmed svojih (osmih) hčera. Pogovor neizbežno nanese na Tyriona, s komer se Rdeči gad zaenkrat še ne obremenjuje pretirano, poleg pa tudi na princeso Myrcello, ki je bila v Dornijo deprotirana v drugi sezoni. Cersei Oberynu naroči, naj ji, ko se enkrat vrne v Dornijo, prenese pozdrave in darilo — ladjo. In tudi v tej instanci je Cersei prav bizarno okej. Da ne rečem razumna. Vse njene negativne emocije so trenutno preokupirane s Tyrionom. Tako.

Onkraj Ozkega morja, Daenerys. Zasedanje njenega malega sveta. Novica o Joffreyevi smrti je zdaj dosegla tudi njo in ser Barristan jo nagovarja, naj izrabi priliko in krene in zasede Kraljevi pristanek. Tudi ladje ima — te ji je priskrbel Daario Naharis (ker je slišal, da ima rada ladje). O tem sem že v uvodu. Resda rahlo izkrivljeno, ampak ne bom se ponavljal. Jorah Mormont je proti. Malo najbrž zato, ker je privzeta nastavitev taka, da Jorah nasprotuje vsemu, kar predlaga Barristan, v glavnem pa zato, ker je desettisočglava vojska odločno premalo. Poleg tega pa sta problematična tudi Yunkai in Astapor. V prvem so bili Gospodarji ponovno zasužnjili osvobojene sužnje, v drugem pa je na položaj priplezal nek mesar, imenovan Cleon. Taka je realnost instant osvoboditev in dopade se mi, da se serija tu dotakne tega problema. V knjigah so novonastale politike nekoliko bolj razdelane in škoda, je šla nadaljevanka tako kategorično mimo tega, ampak v slabih deset ur na sezono je mogoče spraviti zgolj … za slabih deset ur materiala. Če bi hoteli natančneje vključiti vse stvari tega ranga, ki so bile izpuščene ali pa samo omenjene, bi bili kar naenkrat na dvajsetih epizodah na sezono. Jaz se sicer ne bi pritoževal, ampak tu nastopijo norme, finance in vse živo. Dany tu posluša Jorahov svet in še uradno sklene to, kar smo vsi potiho vedeli in (nekoliko cinično) pričakovali — da se še ne bo vrnila v Zahodnje.

Arrynski dol. Mezinček in Sansa sta na poti v Orlovo gnezdo, sedež hiše Arryn. Njuna pot gre preko Krvavih vrat, in v grad. Ki je zelo prima, kot izpostavi Mezinček. Praktično neosvojljiv (če nisi Bronn). Petyr si je omislil črno pregrinjalo, ki se poda njegovemu novemu načinu govorjenja, dočim Sansa … Sansa je inkognito, zato kapuca. Sansa je zdaj Alayne, Mezinčkova nečakinja (v knjigi nezakonska hči, mimogrede). Dvojec prispe do Gnezda in bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so iste. Kar nekoliko bizarno, kako so vsi mlajši igralci v teh treh letih praktično odrasli in kako je poba, ki igra Robina Arryna ostal tako rekoč isti, kot je bil v prvi sezoni. Jaz pravim, da je fora v mleku. Tokrat gre zadeva skozi brez dojenja, kar je plus, ampak še vedno. Robin odpelje Sanso v njene sobane, tako da v dvorani ostaneta zgolj odrasla. Lysa se divje vrže na Mezinčka in poroka, brez pardona. Možakar sicer nekaj cinca in bi zadevo morda raje preložil, ampak ni trte mrte. Sploh, ko Lysa enkrat začne o tem, kako je (v sodelovanju z Baelishem, se razume) zastrupila svojega moža. No, ta informacija je pa po moje kar vau. Še v knjigah je to ves čas nekoliko v megli, tu pa kar iz prve roke. O podobnih zadevah sem pisal tudi prejšnji teden, ampak se mi zdi, da je tole izpadlo bolje, kot tista priznanja Joffreyevih morilcev. Igra prestolov mi je tudi vsled tega tako posrečena. Metuljev efekt. Vse se je začelo … s smrtjo Jona Arryna. Če on ne bi umrl, kralj ne bi šel po Neda in živeli bi srečno do konca svojih dni. No, najbrž ne, pa vendar — povsem druga zgodba. To je to, kar me fascinira pri nadaljevanki, pri knjigah pa sploh. Da lahko razlogom za dogodke sledimo praktično v pradavnino in na drug konec sveta. No, to. To sem hotel na tej točki poudariti, ker je res kul. Izkaže se, da bo poroka še isti dan. Lysa ima septnika in vse potrebno že na čakanju, tako da akcija. In kar je še več in res hvala za opozorilo; obljubi, da bo celo poročno noč kričala, da se je bo slišalo onkraj Ozkega morja, tja nekam v Braavos. Predstavljam si, da komaj čakajo. Dan se prevesi v noč in Sansa bi spala … ampak žal je teta nekaj obljubila. Še ena držalka besede. Naslednji dan obišče Sanso (pred Lyso je Sansa Sansa in ne Alayne — Mezinček njej vse pove (parafraziram, ampak njene besede, ne moje)) in sprva deluje kot teta, ki bi si je vsakdo želel. Taka, ki ti prinese sladkarije in skratka ni, da ni. Pogovorita se o Catelyn, kako se je na neki točki svojega otroštva zredila (kot se je v knjigah Lysa) in vse lepo in prav — do točke, ko se vreme zakisa in se debata sprevrže v ujmo. Takrat pa Sansa sliši vse živo; od tega, da je noseča z Mezinčkom, do tega, da se bo morala poročiti s svojim bratrancem, Robinom. In se zave, da je prišla z dežja pod kap. Oziroma v Kraljevem pristanku bi ji bilo najbrž še vedno huje. Vsaj kratkoročno.

Orlovo gnezdo

Zdaj pa par besed o Severu. Celotna situacija se je izkazala za tako imenovani filler. Ali mašilo. Bolj kot ne. Jaz sem se sprva nameraval izogniti tej nomenklaturi (v čim širšem loku), ker praviloma ne maram tuliti v luno, skupaj s preostankom interneta, ampak kar je res, je res. Filler bi lahko opisal kot del zgodbe, ki deluje, kot bi bil vrinjen umetno (ker praviloma je vrinjen umetno), na celotno zgodbo pa nima posebnega vpliva. Saj ne rečem; reč ni nelogična in tudi izpeljana je zadovoljivo, ampak posebnega efekta pa ni. Z drugimi besedami, tresla se je gora, rodila pa miš. Podobna situacija je bila, ko je nekdo (takrat še nismo vedeli, da je bil to Pyatt Pree) ukradel Daenerysine zmaje. Vau, nekaj novega, sam izid pa nič posebnega. Priznam pa, da pri tem vtisu verjetno igra vlogo tudi dejstvo, da sem prebral knjige — ker ko se zgodba v seriji prelomi povsem na drugem mestu in v drugo smer, kot v knjigi, človek pač pričakuje, da bo tudi izid drugačen in da bo metuljev efekt (spet) opravil svoje. In ko ga ne … potem pride do nekega razočaranja, čeprav po drugi strani bi bil pa seveda ogenj v strehi, če bi prišlo do kakšnih bistvenih razhajanj z izvirnikom. Nikdar nisem zadovoljen. Oziroma nismo — verjamem, da nisem edini, sploh s tem, da tale filler ni zrasel na mojem zelniku, v obziru. Toliko o tem. Če se lotim same štorije; Locke je izvidnica. Ušunja se v Crasterjev branik z namenom prešteti upornike in dejanskim namenom preveriti, ali so Bran in njegovi navzoči. In so. Preko Jojenovih vročičnih blodenj ponovno srečamo velevršak — drevo, ki je zdaj destinacija Branovi ekipi.

Vršak

Pogovor nanese tudi na konec. Na smrt, predpostavljam in Jojenova bo kot kaže ognjena. Kot zelenovidec fant vidi prihodnost, oziroma dogodke, ki se bodo (lahko) zgodili in roka v plamenih je kar dober indikator prej povedanega. Sprašujem se, ali to ubije — KVARNIK! — špekulacije o tem, da Bran med svojo iniciacijo (v peti knjigi) zaužije pašto, narejeno iz Jojena. Morbidna ideja, ampak ne nepopularna. Locke se vrne z izvidnice in bratom predlaga, naj se raje ognejo Branove ječe, ker da so notri psi, ki bi jih lahko izvohali in opozorili prisegolomce. Ogromno skakanja med prizori, vse mora biti ob pravem času na pravem mestu — zato sem prejšnjič dejal, da je to en tak mini meereenski vozel. Karl se loti Reedove Meere, v bran pa se ji postavi bradrs in sicer tako, da prisegolomcu prerokuje smrt. V tistem se nad Branik zgrne Nočna straža. Locke krene direktno k Branu. Hec je, da lovec dejansko ne ve, ali je to res Bran. Kar je logično. In če je možakar sprva deloval kot rešitelj, se ta vtis razblini, ko enkrat z rezom v Branovo nogo preveri, ali je fant res hrom. Kar pa je onkraj Zidu kar dober indikator njegove identitete. Bran glede le te namreč molči. Ne vem točno, kaj je Locke želel doseči s tem, da ga je nesel ven in zakaj ni vseh štirih umoril kar na mestu, zvezanih, ampak skrivnostna so pota … Rezultat tega je njegova smrt, saj si Bran sposodi Hodorja in lovcu zlomi vrat. Brutalna zadeva in škoda, pravzaprav, da Locke tu izstopi iz serije. Noah Taylor je bil v tej vlogi zares fenomenalen in verjetno najboljši lik, ustvarjen izključno za potrebe serije (torej tak, ki ga v knjigi ni). Je pa to … kako bi temu rekel? Hotel sem reči pesniško, ampak a je to pesniško, če ubiješ človeka, ki je človeku, ki te je ohromil, odsekal roko? Pesniško verjetno ni, je pa zanimiva povezava. So pa tele Branove čirule čarule kar huda kršitev Hodorjeve zasebnosti. To se načeloma ne dela in tudi Hodor je po tem kar nekako obotavljajoč, ko mu Bran naroči, naj vzame nož in osvobodi že Jojena in Meero. Na tej točki pa pade tudi odločitev, da druščina Jonu ne bo razkrila in da bo vztrajala pri začrtani poti. To je ta manko posledic, ki sem ga omenjal zgoraj. Brana ni v Braniku, Locke je umrl od kdove česa … vse po starem, skratka. Na koncu se udarita še Karl in Jon. Epski, dobro skoreografiran spopad, a žal z nekoliko preveč generičnim dialogom. Bivša sodelavca bi po mojem mnenju lahko rekla kakšno zanimivejšo. Tole o razlikah med družbenimi sloji je ena taka tumač prežvečena tema. No, kakorkoli; krajšo potegne Karl, a ne brez pomoči ene izmed Crasterjevih deklet, ki ga zabode v hrbet in s tem Jonu omogoči zaključek boja. In s tem zaključek Crasterjevega branika. V plamenih. Od upornikov preživi zgolj Rast, a samo dokler ga ne zahaklja Duh. Katerega so, sklepam, izpustili Bran in njegovi. Duh se nato ponovno sreča z Jonom in vzdušje postane vsaj za en odtenek bolj radostno. Pa še kres imajo.

Za konec sem prišparal Porečne dežele in okolico, ki so mi vsled svoje lahkotnosti in da ne rečem komičnosti gladko najljubši del epizode. Pes in Arya ga spet serjeta in če sta me dve epizodi nazaj pustila bolj kot ne ravnodušnega, je zdaj kvečjemu obratno. Ujamemo ju ravno proti večeru, ko se spravljata spat in ko Arya izvaja svoj obred recitiranja imen ljudi, ki jih bo pokončala. Sandor je kot ponavadi ciničen, nekoliko pa se mu zatakne, ko ga punca vpraša, kaj bi storil, če bi ju našel njegov brat. In še nekoliko bolj, ko svoj spisek zaključi z njegovim imenom. No, ciničen ali ne, jaz bi rekel, da prav Pes najbolje razume Aryino krvoločnost. Kdorkoli bi jo spremljal namesto njega, bi zadevo razumel slabše. Če sploh. Ko se Pes naslednje jutro zbudi, Arye nikjer. Ujame jo med vežbanjem vodnega drsanja — braavoškega načina mečevanja, ki jo ga je naučil rajnki Syrio Forel, ki ga je pokončal (ali pač?) ser Meryn Trant. To, da je Aryinega najboljšega mečevalca, ki je kdajkoli živel, pokončal hovdre, kot je Meryn Trant, je Psu blazno smešno (sploh njegov izraz na obrazu, ko enkrat registrira, kaj je Arya pravkar povedala, je neprecenljiv). Tako smešno, da Aryo sprovocira v to, da se ga loti z Iglo, ki pa se samo odbije od njegovega oklepa. Kar lahko Arya vzame kot novo lekcijo. En tak antipod Psu in Aryi pa sta Pod in Brienne. V vseh pogledih različna, ampak nič manj zabavna. Podrick ima težavo z ježo, konj ga ne uboga ama nič. Tyrion je, kot vemo, preferiral nosila in Pod je padel iz forme, ni kaj. Brienne gre pa to seveda na živce, oziroma njej gre na živce že to, da sploh mora imeti prikolico. Ona bi bila raje solo. Namenjena sta proti Zidu. Tam je namreč Jon in če moraš kje začeti iskati, to storiš tam, kjer ima človek, ki ga iščeš, kakšne veze. Se strinjam. Nerodno je edinole to, da je Zid na drugem koncu kontinenta. Komedija se nato stopnjuje s Podovo peko zajca. Neomavžanega in najbrž tudi neočiščenega. To seveda ne pripomore k odgovoru na vprašanje, zakaj točno Brienne potrebuje Poda, pripomore pa zato dejstvo, da je Podrick v bitki za Črno vodo ubil sera Mandona. To priznanje pa … to priznanje pa mu rišpekt na stritu dvigne vsaj toliko, da mu Brienne na koncu dovoli pomagati sneti svoj oklep.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: