Igra prestolov – Zakoni ljudi in bogov

Vau. Najboljša epizoda v sezoni in ena najboljših v seriji. Brez slabe vesti. Režiser Alik Sakharov in scenarist Bryan Cogman sta se kot tandem v preteklosti že izkazala (prvič z epizodo Kar je mrtvo, ne more umreti), s čimer v obziru sem določeno mero fajnosti pričakoval, ampak rezultat je res prima in gladko nad to pričakovano mero fajnosti. Resda v večji meri vsled druge polovice epizode … Okej, takole je; imamo Stannisa, imamo Yaro, imamo Daenerys in imamo Kraljevi pristanek. Prvi trije deli skupaj časovno komajda odtehtajo četrtega. Zgodba, ki jo pripovedujejo, teče nekoliko hitreje, nekoliko kompaktneje. Instant varianta — toliko, da osvojimo vse potrebne plot pointe, če malo karikiram. V Kraljevem pristanku pa tempo pade. V najboljšem možnem pomenu. Po moje je ključno, da si sekvenca, kjer sodijo Tyrionu, res vzame ves čas, ki ga potrebuje. To in igralski performansi. Sploh Dinklage se tu zelo izkaže. O tem kakšno več še proti koncu zapisa, lahko pa rečem, da sojenje ravno igralci ponesejo celo nad knjižno verzijo. Vsaj kar se mene tiče.

Okej, Braavos. Prvič smo v Braavosu in prvič vidimo njegovo animacijo v uvodni špici. Verjetno so ga (in že GRRM pred njimi) osnovali malo po Benetkah in malo po Rodosu — Rodos je znan po kolosu, ki je podoben braavoškemu titanu. Če se prav spomnim ur zgodovine. In ja, mesto je veličastno. Ipak ga je bilo videti že v večih predogledih, kar pomeni, da so moji vtisi verjetno že strnjeni nekje na tem blogu, ampak … ne, v bistvu najbolje, da braavoški del zapisa odprem kar s sliko Braavosa.

Braavos

Davos je par epizod nazaj dobil idejo o tem, kje bi lahko Stannis dobil prepotrebne financelne, ki jih potrebuje za rekrutacijo vojakov in ladij in ostalih potrebščin za vojsko. Železna banka. O njej je bilo tekom sezone kar precej govora in ta Tywinov predmet stopnjujoče se slabe volje se zdaj izkaže za Stannisov žarek upanja. Ampak stvar ni tako preprosta. Zakoniti kralj in njegov roka morata najprej čakati na sprejem. Dolgo časa, kar gre Stannisu seveda v nos. Davos navzlic dolgčasu zastavi z eno izmed svojih tihotapskih anekdot, ampak zaključi, ko se spomni, s kom se pogovarja, tišino pa nedolgo zatem reši prihod bankirske delegacije, s Tychom Nestorisom na čelu. Mja. Bankirji so hladnokrvni (tudi v fiktivnem svetu, kot je Martinov) in Stannisova standardna mantra o tem, kako je zakoniti kralj in kako je Tommen incestoidni pankrt, ki nima kaj početi na Prestolu, ne prime najbolje. Saj ne, da so bankirji v tem obziru kakršnekoli izjeme. Stannis je Stannis. On pove svoje, če kupiš, kupiš, če ne, pač ne, nobenega parlamentiranja. In Tycho ne kupi. Stannisovo zgodbo najprej zavrne s Tywinovo (ki za dolgove prikladno krivi ravno Stannisa in njegovo vojno), potem pa ga prizemlji še s številkami. V podobni maniri, kot je Kralj začimb (a se še spomnimo tega človeka?) v drugi sezoni večkrat prizemljil Daenerys. Številkam (Stannis še vedno premore nekje štiri tisoč glavo vojsko, kar je, mimogrede, več, kot na tej točki premore v knjigi) težko oporekamo in težko jim oporeka kralj. Stannis pač ni človek, ki bi za karkoli moledoval. Brez zadržkov zahteva, kar misli, da mu pripada (glede tega je neumoren), kakšnih pohlevnih prošenj pa z njegove strani ni pričakovati. Plus, obstajajo teorije, da ima Stannis obliko aspergerjeve motnje, kar ga (seveda v primeru, da ne gre samo za teorije — čeprav v resnici verjetno gre in niti ne za ne vem kako popularne) še dodatno hendikepira pri raznih interakcijah — s tistimi, ki mu niso na kakršen koli način podrejeni, toliko bolj. Tako da nič čudnega, da možakar odpove in da mora situacijo reševati Davos. Njegovi argumenti so, da Stannis drži besedo, da je Tywin že v letih in da je kraljevina po njegovi smrti brez kompetentnega liderja in take stvari. Prav mu pride celo manko členkov na desni roki, ki mu jih je kralj vzel za njegove tihotapske zločine. V glavnem, kot ugotovimo v prizoru, kjer ponovno srečamo Salladhorja Saana, načrt (no ja … jaki načrt, ne?) uspe. Davos prepriča. Očitno je tradicija, da pirata Salladhorja srečamo natanko (to bomo v resnici še videli, ampak utemeljen sum obstaja) enkrat na sezono. Lahko bi pričakoval, pa nisem. In srečamo ga v nekem đakuzi bordelu, kjer dekletom ravno pripoveduje nek očitno že ponarodel vic o kapitanu z rdečo srajco in rjavimi hlačami. Salladhorja premoti Davos in to z delom plačila — če kaj, je bankirjem potrebno priznati, da znajo lično zapakirati denar. Drugi (večji) del plačila pa je Davos dostavil ženi. Kar je glede na okoliščine dokaj nerodna situacija.

Železni juriš na Grozotrdbo. Meni osebno verjetno najmanj ljub del epizode. Zakaj, zato, ker je spet bolj kot ne sam sebi v namen. Velja pa izpostaviti, da me vse skupaj spominja na povzetek četrte knjige, ki je bil objavljen daljnega leta 2002. Morda zdaj dejansko dobivamo adaptacijo nečesa, kar je bil Martin sprva planiral, pa se je potem skesal. Kar vsekakor je kulski delček trivie. Ampak kakorkoli; Yara možem ponovno prebere Ramsayevo pismo Balonu, sledi epski govor, prepletajoč se z utrinki Ramsayevega onegavljenja z Myrando in njenim kričanjem, sledi infiltracija Železnorodnih v Grozotrdbo (s kljukami — v podobni maniri kot je Theon zavzel Zimišče), sledi poboj nekaj malega stražarjev in pridobitev informacije o tem, kje se nahaja Theon, sledi Yarino spoznanje, da Theon zdaj popolnoma drug človek, če je sploh še človek … Theon se Yari iztrga iz rok, jo celo ugrizne, in se pospravi nazaj v svojo kletko. Svetla stran vsega skupaj, ki jo velja izpostaviti, je gotovo Allenova igra. Možakar se je iz ne falim dosti, če rečem statista (v prvi sezoni) prelevil v kompetentnega glumca. Od svojega krsta, v drugi sezoni, dalje, je konsistentno fenomenalen. Pa naj si bo kot princ Železnih otokov, ali pa kot Njuh. Yara in njeni se nato spopadejo z Ramsayem in njegovimi in Balonova dedinja je primorana priznati premoč in se umakniti. Ker Ramsay nadnjo naščuva pse. Nekoliko za lase privlečeno, vse skupaj. Podobno, kot ko so v Črni vodi Stannisa njegovi vojščaki brez težav popokali z obzidja in odpeljali domov. Jaz si te situacije razlagam tako; scenaristi se v svojih mahinacijah in željah, da bi naredili že tako atraktivno štorijo še boljšo, po domače rečeno zaplezajo. Lik spravijo v brezupen položaj, nakar se zavejo, da — glej ga, vraga — taisti lik še potrebujejo. In ta lik potem spravijo s točke A na točko B, tudi za ceno tega, da povozijo vso logiko in naravne zakone. V knjigah tega praktično ni, dočim serija pa sem in tja brcne v tovrstno temo. Pa to večkrat, kot bi bilo dobro, kar je škoda. Je pa to še en primer tudi tega, da nek Greyjoy zastavi z zares epskim govorom in potem … recimo, da tega govora ne upraviči najbolj. Kul paralela, skratka, s Theonovim nagovorom svojih rojakov, v finalu druge sezone. Njuh je po vsej tej komociji priviligiran s kopeljo, ki mu jo pripravi Ramsay osebno. Kot nagrado za zvestobo. Med kopeljo pa Njuh prejme še posebno nalogo — pohod nad Cailinski podgrad in to ne kot Njuh, temveč kot Theon Greyjoy. Igrati mora človeka; samega sebe pred zlomom, ki se je zgodil še ne tako dolgo nazaj. Mislim … verjetno mi ni potrebno eksplicitno poudarjati, kako zelo izkrivljena je celotna situacija. Bom pa rekel sledeče. Tretja sezona je bila deležna nemalo kritik na račun Theonovega mučenja, ki je šlo po besedah nekaterih kritikov prek vseh meja dobrega okusa. Jaz bi rekel, da se vsa ta kalvarija zdaj obrestuje. Theonovo stanje brez težav kupimo ravno zato, ker točno vemo, kaj vse ga je doletelo. Skratka, kar hočem reči, je, da v tretji sezoni niso mlatili prazne slame samo zavoljo šok elementa. So sejali in zdaj žanjejo. V kontrast hiši Greyjoy, ki ne seje.

Meereen. Dany je zdaj glavna in kot taka sprejema podložnike z vsemi njihovimi muhami in tegobami. To je njena dolžnost, opremljena z njeno željo po tem, da bi bila kar se da dobra monarhinja. Podobno je pod Luwinovo taktirko počel Bran v drugi sezoni. Prvi na vrsti je pastir, čigar koze so požgali in požrli Daenerysini zmaji. Kraljica mu kot kompenzacijo ponudi trikratno vrednost živine v denarju. Pastir se hvaležno umakne, nakar v dvorano vstopi eden izmed plemičev, Hizdahr zo Loraq. Dany se povsem ohladi in mu odgovarja sicer (še kar) vljudno, ampak odrezavo — vse dokler Hizdahr ne omeni, da je sin enega izmed Gospodarjev, ki jih je Nevihtorojena (milijon nazivov, s katerimi lahko v izogib ponavljanju nadomeščam Daenerys in Dany, imam na razpolago, hehe) ukazala križati. Situacija je še toličkanj bolj nerodna, ker je možakar aktivno nastopal proti križanju otrok, ampak bil žal preglasovan. In Hizdahr se tu pošteno vpraša, ali je to pravica. Ali je pravično ubiti deset naključno izbranih psov, ker te je eden ugriznil? Okej, Dany fura preprosto in logično matematiko, 163 za 163, ampak kot se izkaže stvar v resnici ni tako preprosta. In ji pride do živega, vsled česar Hizdotu tudi dovoli, da sname svojega očeta s križa in ga pokoplje po meereenskih običajih. Hizdahr je v seriji zaenkrat nekoliko bolj simpatičen lik kot v knjigi (kjer mu gre (sprva) zgolj za ponovno odprte suženjskih aren) in kot tak verjetno še nekoliko nevarnejša opozicija kraljici. Nevarnejša za Daenerysin imidž v očeh gledalcev, mislim. Ne vem, na pamet govorim, v vsakem primeru pa sem mnenja, da Dany nekaj podobnega potrebuje. Že nekaj časa. Njena zgodba to potrebuje, namreč njenega boja z Gospodarji, ki so se po zavzemu Astaporja, kjer jih je dobro zastopal Kraznys, sprevrgli v nekakšno abstrakcijo zla, ki ga je potrebno iztrebiti, brez obraza, smo (ali pa vsaj sem) že siti. Z drugimi besedami, imeli smo boj med dobrim in zlim in zlo ni bilo zastopano ama skoraj nič. In to pač ne pali, no, ne vem — saj načeloma dopuščam, da nimam prav, ampak takšno je moje mnenje. No, za Hizdahrjem je na vrsti tretji, za tretjim četrti, za četrtim peti … in tako dalje vse do nekaj čez dvesto. Kar me je spomnilo na Martinov obisk pred tremi leti, ko se je v Konzorciju zvrstilo nekje dva tisoč oboževalcev. Vladati in biti priljubljen pisatelj pač nista samo blišč in slava.

vlcsnap-2014-05-12-16h35m36s28

Mali svet v nekoliko prenovljeni zasedbi. Sceno zastavi Rdeči gad, ki najprej potoži, kako zgodaj je vse skupaj in kako pozno je šel prejšnji dan spat, nato pa še — malo morda v posmeh Davosovemu in Missandeijinemu recitiranju nazivov njunih šefov, vsekakor pa v prezir organizaciji, katere del je postal — kakšen naziv bo dobil. Kaj bo njegova vloga v Malem svetu, gospodar česa bo. Ladjevij? Ladjevij definitivno ne, ker ta položaj pripada pridnim učencem, kot je gospod Mace. Nedolgo zatem se pojavi Tywin in prične se sestanek. Varys poroča. V Porečnih deželah je bil opažen Pes. Pobil pet lannisterskih mož in ne vem kaj še vse. Tywin določi, da je sto srebrnikov dvoljšnja vaba morebitnemu samomorilcu, ki bi se spravil nad Psa. Varys je celo toliko obveščen, da ve, da je Pes izrekel besedi: “Jebeš kralja.” Svetoskrunstvo, malodane, kar je moč razbrati tudi z obraza (koga drugega kot) določenega gospoda z Visokega vrta, meni pa se bolj fržamaga to, da je krčmar — ker se mi zdi, da poleg njega, njegove hčerke in petih vojakov (in Psa in Arye) v krčmi ni bilo nikogar, ki bi poročal tako v detajle — ovadil Psa. Po tem, ko je ta rešil situacijo s krčmarjevo hčerko in krčmo. Grdo, grdo. Pogovor nato nanese še ne Daenerys. In da ji zdaj ob strani stojita veterana ser Jorah Mormont, ki ni več ovaduh za Krono in ser Barristan Selmy, ki je po odpustitvi (ki jo Tywin komentira kot glupo in žaljivo, kar tudi je) očitno našel novo službo. Resna zadeva, skratka. Tako resna, da se je Tywin loti s ta veliki topovi. S papirjem in črnilom, po katera pošlje gospoda Tyrella, ki to nalogo vzame s tako resnostjo in ponosom, kot da mu je bil zaupan sam železni prestol. In mimogrede; ne. Niti malo ciničen nisem, ko papir in črnilo primerjam z velikimi topovi. Kar spomnimo se, kaj se je zgodilo nazadnje, ko je ata Lannister pisal. Dve besedi. Prva je barva (pa ne vijoličasta), druga pa se rima s soroka. Ali z gvadba, odvisno kateri prevod preferirate. Varys in Oberyn se nato srečata še v prestolni dvorani. To je ta simbolika in ekspozicija, katere se ne ogne nobena sezona. Izvemo par stvari. Najzanimivejša izmed katerih je morda ta, da se je Oberyn vkampiral kar v enega izmed bordelov in da zdaj tam živi, skupaj s svojo spremljevalko. Varys je abstinent, četudi ne bi bil skopljen, kar mu daje čas za ukvarjanje z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Dramatičen pogled na prestol. Ne vem, če je ta namig v kontekstu s tem, kar doslej vemo o Varysu, ampak … kaj pa sploh dejansko vemo o njem? Jaime pride k Tyrionu. To pot službeno, z okovi in vsem. Škrat je priveden v prestolno dvorano, kjer se kralj Tommen odpove prisostvovanju na procesiji, nedolgo zatem pa svoja mesta zasedejo vsi trije sodniki. Sodba se prične in Tyrion sebi v obrambo predlaga, da se je Joff zadavil s pito. In da so krivi bodisi peki, bodisi golobi — kdorkoli, samo on ne. Štiri priče, niti ena pisana na kožo Tyrionu, ki se mu zdaj z obrestmi vrnejo vsi žulji, ki jih je pohodil tekom druge in tretje sezone. Sodniki med seboj nekoliko alternirajo, vsak vpraša kaj — težko bi rekel, da je Tywin tu kaj bistveno bolj angažiran od ostalih dveh. V bistvu je komisija dokaj arhetipska — taka, s kakršno se je spopadel že malodane vsak. Sestavljajo jo šefe, čigar sloves je tak, da zbuja strah in trepet pri kandidatu (ali pač obtožencu), flegma, za katerega vsakdo misli, da ne bo kompliciral, pa se potem izkaže, da zelo zapenja za razne detajle, in človek, ki je tam bolj kot ne za številko in ki bi svoj obstoj na vsak način rad opravičil z vprašanji, pri katerih je vodilo bolj kvantiteta kot kvaliteta. Pa pojdimo kar po pričah.

  • Prva priča je ser Meryn Trant. Spomnimo se druge sezone in kako je med uporom raje v Kraljevem pristanku Tyrion šamaril nečaka. In ga zmerjal z idiotom in zlobnežem in zlobnim idiotom. Spomnimo se tudi prizorčiča v prestolni dvorani, kjer je Tyrion grozil Merynu osebno, zraven pa Joffa primerjal z Norim kraljem. Brez Tyrionove pomoči se seveda ne bi spomnili tega, da je imel Joff takrat v rokah samostrel, naperjen v Sanso, ser Meryn pa je z nje trgal obleko. Tyrion je s pomočjo Bronna takrat pošlihtal zadeve, zdaj pa je to prišlo za njim.
  • Druga priča, Pycelle. S spiskom vseh strupov, oziroma natančneje; s spiskom strupov, ki jih je imel shranjene v shrambi, ki pa je bila na neki točki oplenjena. Oberyn starca prekine. Nekje deset strupov je navzočim pač dovolj za občutek, da je imel Pycelle kar lepo zbirko strupov. Oberynu, ki se na te zadeve spozna (glede na to, da je strupe študiral v Citadeli), pa sploh. In kdo je glavni osumljenec za rop? Tyrion, vendar. Tyrion, ki je velikega moistra v drugi sezoni vrgel v ječo (nepovezana dogodka, se razume). Prepričljiva je edinole Sansina verižica, ki so jo našli na Dontosovem truplu in ki jo kot dokaz predstavi Pycelle. Na njej so našli (forenziki, odnosno ne vem kdo) ostanke strupa imenovanega davitelj. Strupa, ki ga je Tyron uporabil za umor najplemenitejšega otroka, ki ga je dobri Gospod kdaj postavil na obličje zemlje. Joj, joj, joj. Pycelle je s tem mislil Joffa, če še kdo zadeve ni uspel spraviti v kontekst.
  • Tretja je na vrsti kraljica regentka. Cersei. Njo zaslišuje Mace Tyrell in krivico bi mu delal, če bi ga šimfal še kot sodnika (pa čeprav sem ga že). Resda smo z njegove strani deležni ogromno nepotrebnega čudenja in raznih a lahko prosim ponovite, ampak obstajajo slabši sodniki, o tem sem prepričan. Cersei zrecitira Tyrionovove besede o tem, kako bo udaril, ko bo najmanj pričakovala in kako se bo njeno veselje spremenilo v pepel in kako bo takrat vedela, da je dolg povrnjen. Oberyn jo pobara za kakšen dolg gre (Shae), ampak Cersei ne iztiri. Sem pričakoval, da bo imela več povedati. Dobro, nekaj govora je tudi o Črni vodi, ampak nič pretirano kritičnega. Nič, s čimer bi presegla svoja predhodnika.
  • Varys. Varys je nekoliko specialen v obziru, da Tyriona ne sovraži kot ga prvi trije. Se je pa zanj vedelo, da bo pričal, zakaj Tyrionu je tako poročal se mi zdi, da Podrick. Prek njega se spomnimo finala tretje sezone, kjer je Tyrion Joffu kar sredi mitinga malega sveta napovedal, parafraziram, naj se pazi pošasti, kakršna je on. Dejansko je Tyrion svojemu nečaku nadpovprečno veliko grozil, ker do te točke so vsa pričanja vsaj delno resnična. Pride pa Varys obtožencu tu vendarle malo do živega. Toliko, da mu Tyrion zastavi vprašanje, ali je pozabil, da je po Črni vodi obljubil, da ne bo pozabil. Škratovih junaštev, namreč. Skopljenec odgovori nekoliko dvoumno; da žal nikdar ničesar ne pozabi. Kaj je s tem mislil? Morda to, da bi mu bilo bistveno lažje, če bi pozabil. Kaj vem.

Pavza. Jaimeju je vse skupaj gnilo. Farsa, kot pravi. Vsled česar stopi do očeta in mu v zameno za bratovo življenje ponudi svoj odstop z mesta poveljnika kraljeve garde, izstop in prevzem vloge dediča Livarske skale. Drugače povedano; vse, čemur se je odrekel. Ampak ata to pričakuje. Še preden Jaime izusti svojo ponudbo, jo Tywin že zgrabi in sinu celo predstavi načrt, kako bo vse skupaj izgledalo v praksi. Tyrion bo obsojen in prosil za pomilostitev, Tywin pa mu jo bo odobril in ga namesto k rablju poslal k Zidu. Podoben dil je dobil tudi Ned, ampak … ne vem, recimo da so bili takrat drugi časi in drug kralj. No, Jaime pa se bo v zameno preselil domov, se poročil in zaplodil otroke, ki se bodo pisali Lannister. To slednje je bodica z očetove strani, namenjena vemo kam. Jaime pristane in načrt pred drugim polčasom posreduje bratu. Ki ga nekako sprejme, zmerni zagrenjenosti navkljub. Nakar se Tyrionov svet sesuje. Še zadnja priča. Shae. Kako, da ni onkraj Ozkega morja in ali ima pri tem prste vmes Bronn? Hja. Pravzaprav ne vem. Ampak kaj kmalu bo jasno. Shae z lažjo poveže pričevanja vseh svojih predhodnikov; od tega, da je Tyrion Joffa ugonobil zato, da bi se prikupil Sansi, do tega, da je res oplenil shrambo velikega moistra. In Sibel Kekilli tu igra, da se reče. Na njenem obrazu se zvrstijo jeza, odločnost, celo obžalovanje. Dejansko me zanima, kaj se skriva za tem naborom emocij in ali so njeni motivi podobni kot v knjigi. Oberyn je sicer skeptičen, ampak Tyrionu poči film. Zato sledi njegovo priznanje. To, teh slabih pet minut, pa moram priznati, da me je vrglo na rit. Dinklage tako vrhunski še ni bil in verjetno ne pretiravam, če rečem, da gre za enega tistih antologijskih TV momentov. Že sama Igra prestolov jih ima nekaj — poleg tega mi na misel padeta še rdeča poroka in Nedova obglavitev. Breaking bad, recimo, jih ima ravno tako nekaj. In še bi lahko našteval — v glavnem gre za abnormalno kul sekvence, ki si zaslužijo mesto v zgodovini sedme umetnosti. Napetost je na vrhuncu od začetka, ko Tyrion ozmerja vse navzoče in se še poslednjič obupano okliče za nedolžnega, do konca, ko napove, da se bo branil z dvobojem in z očetom ne pretrga pogleda vse do zastora slike in Castamerskega deževja. Ves bes, ki se je vsa ta leta (zadnjih nekaj pa sploh) kopičil v Tyrionu, tu privre na plan in ne neupravičeno. Ko reče, da bi moral Stannisu dopustiti, da zavzame Pristanek in ko reče, da si želi, da bi Joffa res on ubil … To je to.

I did not do it. I did not kill Joffrey but I wish that I had. Watching your vicious bastard die gave me more relief than a thousand lying whores. I wish I was the monster you think I am. I wish I had enough poison for the whole pack of you. I would gladly give my life to watch you all swallow it.

4 comments
  1. Ana said:

    Del s Kraljevim pristankom je presegel moja pričakovanja. Odlična epizoda in neverjetna igra s strani Petra Dinklagea. Še meni se je srce paralo, ob odzivu Tyriona, ko je pričala Shae. Uff se že počasi bližamo koncu. Komaj čakam dvoboj.🙂

  2. Pepi said:

    Uf, ja … tele 4 epizode, ki so še ostale, obetajo sto na uro. Naslednja morda še ne toliko, potem pa zares.

  3. Best GoT moment ever! Tu mislim Tyrionov odziv, se ve. Res dobra epizoda in odlična adaptacija spisane besede. Tale četrta sezona mi je do sedaj odlična in sem še toliko bolj na trnih ker vem kaj vse še prihaja😀

  4. Seveda se strinjam, da je Tyrionov govor eden “tistih” TV momentov.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: