Igra prestolov – Ptica oponaševalka

E, sedma epizoda. Mockingbird. Ptica oponaševalka. Mimus nekaj po latinsko — v resnici ne vem, kako je s temi latinskimi, binarnimi imeni. Če se ne motim, prva beseda pomeni rod, druga pa vrsto. Mimus je torej rod, nekaj pa lahko nadomestim … s petyrus, recimo. Ptica oponaševalka je namreč Mezinčkov privat grb. In je ne gre mešati z tako imenovanim mockingjayem iz Iger lakote. Kot ne gre Iger lakote mešati z Igro prestolov. Hja. Biti sedma epizoda (in v nekoliko manjši meri osma) je nehvaležen posel. To je ponavadi ravno nekje po vmesni prelomnici (s prelomnico mislim odmevnejši dogodek, kot je bilo Tyrionovo sojenje), ko se stvari spet nekoliko umirijo in ko zgodba spet vzame pot pod noge in se potihoma premakne naprej, do finala — nove prelomnice. In mogoče je tudi to razlog, zakaj mi je Ptica oponaševalka zaenkrat najslabši del četrte sezone (kar v resnici sploh ni tako slabo, kot se sliši). Ni pa edini (razlog, namreč) in nikakor se nisem kar nekaj naprdnil, da tako pač mora biti, pa čeprav samo zavoljo tradicije. O kiksih in rečeh, ki so me zmotile (in me motijo), tekom zapisa, tule na začetku pa naj za ravnotežje dodam kvečjemu še to, da ima epizoda tudi precej dobro izpeljanih momentov — tudi s stališča adaptacije.

Okej, gremo. Kraljevi pristanek. Ječe. Jaime obišče Tyriona, jezen, ker je njegov načrt splaval po vodi. Kraljemorec (tisti, dejanski — in ne tisti, ki je regicida samo obtožen) je planiral, da bo Tyrion priznal krivdo, Tywin pa ga bo pomilostil in poslal na Zid. Sam pa se bo izčlanil iz kraljeve garde in prevzel titulo dediča Livarske skale. Na očetovo radost. Tyriona je Shae podžgala, da je svoje napovedal vsem navzočim in zdaj je, kjer je. V zadovoljstvo mu je edinole, da je očetu pokvaril plane. Ampak kaj zdaj. Tyrion potrebuje prvaka, ki ga bo zastopal v dvoboju. Jaime ga zavrne, še preden ga sploh zares vpraša. Razlog je roka, oziroma nje odsotnost in posledična nesposobnost mečevanja. To zelo očitno ni samo izgovor — o tem priča pozlačena dlan — se pa človek vpraša, koliko se Jaime zares počuti prikrajšanega, ker ne more braniti brata. Oziroma koliko mu ta hendikep pride prav, pa čeprav tega morda noče priznati. Pa ne zato, ker bi se bal nasprotnika, daleč od tega. Problem je ta, da je hkrati brat in ljubimec tožnice, sin glavnega sodnika, brat obtoženega in oče in stric umorjenega. Predstavljam si, da bi bil možakar ta moment (kot tudi že celo sezono) raje povsod drugod. Oziroma vsaj jaz bi bil na njegovem mestu. Ker je jeba biti takole raztrgan med toliko fakcij. Tyrion nekoliko pritisne, češ, kako prima bi bilo očeta spraviti v položaj, ko lahko bodisi izgubi oba potomca, bodisi nobenega. Tyrionova perspektiva je tu perspektiva zapornika, ki je obsojen na smrt in na situacijo gleda povsem drugače kot nekdo, ki nima tega problema. YOLO, pa to. On bi se kot Thelma in Louise odpeljal prek pečine. Tako reč je nekoliko absurdno predlagati človeku, ki ni v istem zosu kot ti in potem od njega pričakovati, da bo za sceno. Jaime brata sicer ne zavrne, ampak počaka. Počaka, da se Tyrion sam zave absurdnosti in da ne rečem sebičnosti svojega predloga. Pogovor nato nanese na to, kdo se bo boril za Cersei. Tyrion upa na sera Meryna Tranta (kdo pri zdravi pameti bi imenoval Meryna Tranta?), Jaime pa ga prizemlji z novico, da jo bo zastopal Gora. Ki je zdaj že v Kraljevem pristanku in počne, kar Gora počne najbolje — pobija kaznjence. Okej. Verjetno sem že omenil, ampak na živce mi gre konstantno menjanje igralcev. In na živce mi gre, da bi lahko bil Hafþór Júlíus Björnsson Roryju McCannu prej sin, kot starejši brat. Na živce mi grejo vsi ti preglasi in čudne črke v imenu, ki za seboj potegnejo skandinavski akcent. Na živce mi gre, da se je Conan Stevens, ki je Goro upodobil v prvi sezoni, potem raje odločil za Hobita — samo zato, da ga je Peter Jackson potem pokenslal iz filma in se namesto njega raje odločil za računalniško generirano verzijo orkovskega poveljnika. To slednje je vsaj nekoliko karmično, če nič drugega. Ampak kaj hočem. Lahko se pizdim v nedogled, pa ne bo nič bolje. Verjamem, da bi se ustvarjalci serije z veseljem ognili menjavam, če bi le imeli možnost, pa je nimajo. Kljub temu pa so imeli šanso za neko konsistent(nejš)o karakterizacijo, kolikor je le te pač bilo. Gora, ki smo jo v drugi sezoni srečali v Harrendvoru, je popolnoma drug človek. Pa ne samo po izgledu, tudi po obnašanju. Dopuščam, da zaradi navzočnosti Tywina, ampak kaj pa vem. Tak preskok v karakterju (tja in spet nazaj) se mi ne zdi dober, pa čeprav je z malo domišljije morda celo upravičen.

vlcsnap-2014-05-22-18h33m14s107

Naslednji, ki obišče Tyriona, je Bronn. V gosposki opravi, kar je za Škrata (in nas) nekaj povsem novega. Izkaže se, da mu je Cersei uredila ženitev. Z Lollys Stokeworth. Zdaj, morda bi tu besedo ali dve o hiši Stokeworth. Stokeworthi so v knjigi razmeroma premožna in za Krono pomembna familija, s svojim sedežem v posredni bližini Kraljevega pristanka. Za časa Vihre mečev je glava družine gospa Tanda Stokeworth (v seriji očitno obstaja nek gospod Stokeworth, glede na to, da Bronn čaka na njegovo smrt), njeni hčeri pa sta — tako kot v seriji — maloumna Lollys in starejša, neplodna Falyse. Naprej pa … Najbolje, da dam šanso nadaljevanki — morda pa Stokeworthove spoznamo v naslednji sezoni. Skratka. Moram priznati, da nisem prepričan, ali zadevo razumem v celoti in menim, da krivda ni samo na moji strani. Če grem po vrsti; Bronn Tyriona sicer zavrne (ker da je Gora prevelik in za svojo velikost prehiter, predvsem pa ker Tyrion tokrat ne more preplačati Cersei — celo tako obupan je, da Bronnu ponudi kos Severa, za katerega vemo, kako izven dosega mu je), ampak njun pogovor je od začetka do kraja bolj kot ne kolegialen. Tyrion se na koncu celo pošali (čeprav je situacija bridko resna), da se bo z Goro spopadel sam in da računa, da bo o tem kdo spisal kakšno pesem — Bronn pa, da jo bo kdaj slišal. Pesem, mimogrede, že obstaja. Reče se ji Pegam in Lambergar. Ampak to ni to, kar me bega. Bega me, za kaj je kraljica Bronna nagradila z zaroko. Zato, ker bo zavrnil Tyriona? Ali zato, ker ji je dostavil Shae? Oziroma, ali ji jo je sploh dostavil on in kako to, da ga Tyrion tega ne vpraša? Sploh glede na to, kakšne volje je Škrat zadnje čase. (Take, da ne skopari z očitki.) Upam, da je jasno, kaj hočem reči. Mislim, mene bi na njegovem mestu zanimalo, glede na to, da jo je odpeljal prav Bronn. Plačanec ali ne, vprašanje, ki se tu poraja, je, ali Bronn je ali ni izdal Tyriona in jaz bi rekel, da to ni kar tako. Ampak zaenkrat mi manjka dokazov, da bi trdil to ali ono, tako da … Bomo videli. Zadnji obisk, ki ga prejme Tyrion, je nenapovedan. V celici se pojavi princ Oberyn Martell. Najprej o lepi blondinki, s katero je preživel enega izmed preteklih popoldnevov. O Cersei. Če se ne motim, je tu govora o prizoru, kjer sta govorila o otrocih. O Myrcelli. Ipak je bilo z aviona videti, kaj točno je bil takrat razlog njenega obiska. Zanimivejši del pogovora gre o tem, kako sta Oberyn in njegova sestra Elia nekoč obiskala Livarsko skalo. Tyrion se je bil takrat komajda rodil, nedolgo zatem pa so se že razširile govorice o Tywinovi pošasti. S kremplji, rdečim očesom, s tako moškimi kot ženskimi genitalijami, skratka ni, da ni. Oberyn — takrat še mlad poba — se je o tem hotel prepričati in Cersei ga je za časa njegovega obiska popeljala k zibeljki. Tam pa razočaranje. Cerseiina pošast, ki je ugonobila njeno mati, se je izkazala za (skorajda) navadnega otroka. Brez krempljev in rdečih oči. Tyrion tu sliši — in to iz ust zapriseženega sovražnika hiše Lannister — da ni pošast. Dober občutek, ki Škratu orosi oči. Oberyn pa to še stopnjuje. Tu je, da se maščuje (jov!) in sklene, da bo svojo pravično jezo najprej stresel na Goro, za kar prilika je ravno bližajoči se dvoboj. Močan, s čustvi nabit moment in glasen odmev prizoru, kjer Tyrion prizna svojo (ne)krivdo. Verjetno najboljši del tokratne epizode. Najbrž ni kvarnik, če povem, da je spopad, ki se bo, po napovedniku (in naslovu epizode) sodeč, odvil v naslednjem delu, eden močnejših prizorov vseh petih knjig. Ko sem prvič prebral to poglavje, mi ni šlo iz glave kak teden. Ne pretiravam. Upam, da bo adaptacija dosegla podoben standard.

Porečne dežele. Najprej Arya in Pes. Nabašeta na umirajočega starca. Ki ima za táko, usput vlogo izredno veliko dialoga, moram reči. Pogovor sam je dokaj brezpredmeten. Tak, kakršni so pač pogovori z umirajočimi ljudmi. Saj ne, da sem se že kdaj pogovarjal z umirajočim človekom, ampak predstavljam si, da takrat ne delaš nekih težkih poizvedb in da bolj kot ne samo poslušaš in si v uteho. Rana je grda, kot rane v trebuh znajo biti (saj ne, da sem bil že kdaj ranjen v trebuh, ampak predstavljam si …) in jasno je, da možakar ne bo preživel. Psa prosi za pijačo in potoži, ko se ta izkaže za vodo in ne za vino. Vina je vseeno deležen. In to čistega. In prav zanimivo je slišati, kako se Arya po dolgem času predstavi z Arya Stark in kako Pes njene besede podpre s povsem resničnimi informacijami o njuni poti. Bi rekel, da je ta resnica vsaj terapevtska. Za oba. Pes nato z nožem v srce zaključi starca in celotno procesijo naredi za novo lekcijo Aryi. Pokaže ji, kje je srce, kako se na hitro ubije človeka, sam nož pa nato obriše kar ob starčeva oblačila. Nakar se iz nič pojavita Rorge in Grizač, ki smo ju spoznali (in nazadnje srečali) v drugi sezoni. In ko rečem iz nič, je res iz nič. Tako iz nič, da sem si jaz v glavi podzavestno zavrtel to glasbo. Grizač kar naenkrat zagrize (kaj pa drugega) v Sandorjev vrat, ta pa zlomi Grizačevega. V sekundi. Ostane še Rorge. Izkaže se, da je njuna pojavitev že direktna posledica nagrade, ki jo je Tywin razpisal prejšnji teden. Sto srebrnikov. In Arya ni pozabila Rorža (prej, mimogrede, nisem vedel, da se Rorge prebere Rorž — ne rečem, da ni logično, ampak jaz sem ves čas govoril Rorge, tako kot je napisano), samo imena ni poznala. Vsled česar ni mogel biti na njenem spisku. Ta krivica je zdaj popravljena in Arya nemudoma stestira to, kar jo je pravkar naučil Pes. Igla v srce in celó brisanje krvi je skorajda do črke, kot je nakazal mentor. Nekoliko drugače kot v knjigi, vse skupaj, predvsem Brienne je prikrajšana, ampak kolikor sem slišal, bodo kompenzacije. Psa in Aryo nato srečamo še nekoliko naprej. Sandor si šiva rano (ki mu jo je bil malo prej povzročil Grizač — ugriznine se rade zagnojijo), Arya pa se nadenj zgrne z baklo. Ampak benevolentno, da ne bo pomote, ker rano je potrebno razkužiti in vsak otrok ve, da se to počne z baklo. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da se tega Pes ustraši. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da bi se tega ustrašil tudi kdo, ki nima fobije pred ognjem. Pes zdaj pride na račun s svojo zgodbo, za pripoved katere ga je v prvi sezoni prikrajšal Mezinček. Ptica oponaševalka, pa to. Zdaj izvemo iz prve roke, da je Sandor od brata fasal zavoljo odtujene lutke. In kar je še huje — oče si je bratu v bran izmislil zgodbo, da se je vnela Sandorjeva posteljnina in da je to vzrok njegovih opeklin. Arya in Pes se tu kot izobčenca in individualista nekoliko zbližata. Vsaj toliko, da Pes Aryi dovoli zašiti rano. Drug del Porečnih dežel sta Brienne in Podrick. Ujamemo ju ravno med obedom v priljubljeni Krčmi na razpotju (taisti krčmi, kjer se je v prvi sezoni ustavil kralj Robert in kjer je nedolgo zatem gospa Catelyn zajela Tyriona — za malo nostalgije), ujame pa ju tudi Vroča potička, ki je od tretje sezone dalje tam zaposlen. Serija vsled časovnih omejitev vedno stiska in ubira bližnjice in srečanja s Potičko v knjigi ni. Moram pa reči, da je to ena posrečenejših bližnjic doslej. Tudi zato, ker je mulo, ki igra debelušnega pekovega vajenca, faca in dejansko dober igralec. Brienne tu naredi usodno napako in pohvali ledvičkino pito. Usodno, ker Potička kar prisede. In jima razloži vse od A do Ž o ledvičkini piti, medtem ko si Pod in Brienne izmenjujeta WTF poglede. In spet smo pri vitezih, ki jih definirajo oklepi. In ko Brienne omeni Starkovo Sanso … Pridemo tudi do Winterhella. Zabaven prizorčič, v glavnem. Potička sprva ni povsem siguren, ali tandemu, ki ga ima pred seboj, lahko zaupa, ampak ko Brienne in Pod že skorajda kreneta pot pod noge, poba pride za njima. Pove jima, da Sanse sicer ne pozna, a da je zato videl Aryo. Kar je kar razodetje, glede na to, da Arye niso videli že sto let in da je na tej točki lahko rečem kar splošno sprejeto dejstvo, da je mrtva. Potička jima še izroči pekliškega krvovolka 2.0, za Aryo, nakar kreneta. Ideja pade, da bi se lahko obe punci nahajali pri teti, v arrynskem Dolu. Zakaj pa ne.

vlcsnap-2014-05-22-18h40m45s10

Gremo zdaj na Meereen. Daenerys obišče Daario. Kar v privat sobanah, kamor je v izogib straži priplezal skozi okno, s seboj pa ima rože, katere je nabral na otoku. Na otok je seveda plaval. Normalno. Možakar prizna, da zna samo dve stvari. Zna ženske in zna vojno. Kar sta, resnici na ljubo, dve stvari več od tistih, ki ne znajo nobene stvari. Pač, ja. Daenerys ga utilizira za oboje. Najprej za prvo in nato še za drugo. Prvo na veliko žalost sera Joraha, ki vstane zgodaj zjutraj, si umije zobe, počeše lase, zaštarata naravnost proti sobanam meereenske kraljice … In sreča Daaria, ki je bil očitno pravkar tam. In kar se tiče Joraha, bi šlo tudi brez opazke, da je Dany dobre volje. Tako dobre volje, da se je celo preoblekla. V še bolj strupen gvant. Mater. In Jorah ne odobrava, kaj mu pa drugega preostane. Iz cone prijateljstva si pač de facto opozicija. Izvemo, da je Daenerys Daaria poslala nad Yunkai. Z misijo pobiti vse Gospodarje — slednji so po osvoboditvi namreč ponovno zasužnjili vse sužnje. Za Joraha to ni način, kar tudi izrazi in Dany si premisli. Ne. Jorah jo premisli. Namesto takojšnjega poboja Daenerys Gospodarjem ponudi izbiro. Bodisi lahko živijo v njenem novem svetu, bodisi umrejo v svojem starem. Njeno besedo pa ima tja ponesti Hizdahr Zo Loraq. Tu nimam niti šimfov, niti pohval. Štorija v fazi zorjenja, se temu reče. Ne zares, ampak ajde.

Zmajev kamen. Bolj kot ne samo za vzorec. Selysa in Mel sta ostali doma in prva drugo zmoti ravno med kopeljo. Mislim, kaj naj rečem. Carice van Houten svojih skoraj štirideset nosi kot da ni nič. Pridi kdaj pome. Z ognjem v očeh. Pa to. Če ne bi vedel, bi v devetih od desetih primerov zamešal, kdo od obeh je kraljica in kdo … Nekraljica. Malo zavisti je v zraku, ampak še zdaleč ne dovolj, da bi kakor koli vplivala na Selysino vero v R’hllorja. Pa tudi Melisandra jo zna vrteti krog prstov. Ta prizorčič je zanimiv zato, ker nam da nekaj pogleda v Melisandrine moči. Nekaj je res, nekaj pa so tudi triki in napoji. Tudi ljubezenski, ki pa ga Mel na Stanetu na Selysino žalost in slabo voljo ni uporabila. Praški pridejo v poštev prepričati človeka v nekaj. Za ognjemet. Da bliska. Tudi v mojem fohu je tako, da ko predstavljaš kakšno zadevo in upaš, da boš dobil sredstva za izpeljavo projekta … Narediš kaj? Narediš žurko. Narediš zadevo kar se da atraktivno. Laikov pač ne zanimajo dolgočasni detajli. Koga brigajo prerokbe in njihove interpretacije, če lahko Mel v ogenj enostavno vrže ščepec pulfra in to je to. Zdaj, ne vem, a se Selyse z možem dobi v Braavosu, ali že na naslednji destinaciji, ampak dilema je Shireen. Selyse je ne bi vzela s seboj (ker ima do nje določen odpor), dočim Stannis ja. Stannis jo ima rad. Pa tudi Mel je za to, da gre Shireen zraven. Pa ne, ker bi jo imela rada. Vse skupaj izpade precej zlovešče in slaba napoved za Shireen. Mislim, bolj očitno ne bi moglo biti. Ampak bomo videli, ker to je tudi zame nov teren. Tamali v vsakem primeru želim vse najboljše. Gremo na Zid. Tega je tudi bolj kot ne zgolj za vzorec. Jon in ostali preživeli se vrnejo v grad Črnina. Slynt in Thorne nemudoma zahakljata za Duha in da taka zver nima kaj početi zunaj kletke, nakar sledi sestanek. Jon poroča, da so spotoma videli tudi divješki tabor in da bo Mance pri Zidu nekje v okviru enega meseca. Predlaga, da zapečatijo predor, ampak Thorne je proti. In tudi prvi graditelj Yarwyck, čeprav najbrž bolj zaradi strahu pred serom Alliserjem, kot zaradi lastne pameti. Oziroma vsaj tak vtis sem dobil. Pa tudi situacija je tu nekoliko drugačna kot v knjigi. V knjigi zasutje predora predlaga Bowen Marsh, prvi oskrbnik. In to Jonu, ki je tam proti. Tako da tule so vloge nekoliko zamenjane. Saj ne, da je važno, opazil sem pa vendarle. Čeprav meni je zasutje logična poteza. Bliža se vojna, priprave so v teku, kot da bo šel ravno zdaj kdo na obhod, četudi predor ostane prehoden. Ko vihar enkrat mine, pa se predor lepo odkoplje in to je to. Vsaj jaz tako mislim.

Ostane še Orlovo gnezdo, kjer je stvar nekoliko resnejša. Zunaj sneži, kar Sanso spomni na dom. Spomni dovolj močno, da se loti izgradnje snežene makete Zimišča. Prikaže se Robin, ki konstrukcijo podre, Sansa pa reagira … Podobno, kot bi reagiral Robin. Z užaljenostjo in celo klofuto. Mja. S strani punce, ki je tri sezone trpela v Kraljevem pristanku, ne bi pričakoval takšnega pošiza zavoljo kupa snega. Robin zgasne, nedvomno k mami, nadomesti pa ga Petyr Baelish. In jo potolaži, češ, da naj se ne sekira glede Lyse. Sansa ga vpraša, zakaj je dejansko ubil Joffa, ta pa ji odvrne, da zato, ker je škodoval Catelyn. Če verjameš, ane. Pogovor nato nanese na to, kako je imel Catelyn rad in kako bi bila Sansa v nekem drugem svetu (morda v knjižnem, kjer je, oziroma se zanjo izdaja — za Baelishevo nezakonsko hči) lahko njegova hčerka. Nakar jo kušne. In to ne na lica, ne na čelo, ne po eskimsko, temveč zares. Na usta, akcija. Zadevo seveda porajta Lysa. Ki se nato spravi na Sanso in divja vse dokler je Mezinček ne prekine. In jo porine skozi mesečeva vrata. In celo alibi ima. Pred časom je bilo vzpostavljeno, da je Lysa na trenutke nadpovprečno glasna. Da se jo sliši onkraj Ozkega morja. Kriki pojasnjeni. Tisti največji oboževalci so se že pritožili nad dejstvom, da Mezinček, preden porine Lyso, namesto only Cat, reče your sister. Ampak v to se pa reeeees ne bom spuščal. Ne vem zakaj so to storili, ker bi bil vse en drek, če bi uporabili prvo (knjižno) opcijo, ampak druga ni za moje pojme nič slabša. Tako da … Ja. Konec.

Čujemo se … Prihodnji teden verjetno ne (razen, če ne bom imel kaj drugega, važnega — morda kaj nepovezanega z Igro prestolov), potem pa spet. Ta vikend imajo Američani namreč dan spomina (ali kako se že reče po naše). In Igre prestolov ni. To isto dejstvo hkrati porabljam tudi kot izgovor, zakaj je zapis spet tako zakasnel.

4 comments
  1. Ana said:

    presneta pavza, pa ravno pred najbolj pričakovanim delom (zame). No en teden bomo že zdržal, glede na to da pri nekaterih serijah nardijo tudi mesec pavze🙂
    Pa ne vem, ta del mi je bil tak meeh. Najmočnejši trenutek je bil dialog Oberyn – Tyrion (sama sem ga doživela zelo čustveno) in pa seveda prizor na Orlovem gnezdu.

  2. Pepi said:

    U, ja … Tole pri Igri prestolov še znese (pa čeprav tale komentar pišem na ponedeljek, ko je abstinenčna kriza, si predstavljam, najhujša) … Agents of SHIELD je imel letos ubitačnejše pavze. Pa Supernatural. Pa Parks and recreation. … Pri aktualni epizodi in nje vrhuncih bi pa jaz Orlovo gnezdo zamenjal z Brienne in Podom in Vročo potičko. Saj to z Lyso je bilo dobro izpeljano, ampak ne vem … Že ko sem bral me zadeva ni baš ganila.

  3. Oh, pri Lostu so bile med sezonami tudi po trimesečne pavze. In to vsakič po največjem clifhangerju, jebela cesta.

  4. Pepi said:

    Mi pa za en teden kle jamramo.😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: