Igra prestolov – Gora in gad

Nedova smrt (pa niti ne sama smrt — že spodleteli coup in Mezinčkova izdaja), rdeča poroka in dvoboj med Gregorjem Goro in Rdečim gadom — to troje je, kar se mene tiče, suhi jagodni izbor Pesmi ledu in ognja. Govora je seveda o prvih petih knjigah. Ti trije dogodki so me med branjem (branjem, ponavljam, ne nujno tudi med gledanjem) najbolj sesuli. Če bi iskal top štiri, bi brez težav primaknil še četrtega, ampak recimo, da je to pot govora o samo treh. In seveda (samo) o dogodkih, ki so me sesuli. Za dogodke, ob branju katerih sem od navdušenja mlatil po mizi in si šepetaje ponavljal: “Jes, jes, to, jes,” imam svoj spisek. Takole začenjam seveda zato, ker nam je zadnja epizoda postregla še z Dvobojem. In ni razočarala. Nekatere, sem bral, je, ampak mene ni. Kljub temu, da sem stvar pričakoval. Morda je bilo vsled tega celo huje. Ker: “O fak, zdajle pa bo, zdajle pa bo,” in si ves čas na trnih, ker veš, kaj pride in veš, da je neizbežno in … Mja, no. Bom raje z analogijo; kot ko se zjutraj zbudiš, petnajst minut pred budilko, in potem, namesto da bi to petnajstko še odspal, vsake pol minute preverjaš uro, kako dolgo lahko še spiš. Več o dvoboju potem in … Zdajle sem se osredotočil zlasti na ta recimo temu vrhunec, ampak epizoda je močna celostno in verjetno ena močnejših v sezoni.

Špica zdaj preleti tudi Cailinski podgrad. Mogoče nekaj besed o tem, zakaj je Cailinski podgrad tako ključnega pomena. Prvo kot prvo, lociran je v Grlu. Grlo je najjužnejše področje Severa, prek katerega poteka meja s Porečnimi deželami in hkrati edina kopenska pot na Sever (in s Severa). Poseljujejo ga koliščarji (dežela je namreč ena sama močvara), na čelu katerih stoji Starkom zvesta hiša Reed (glava Howland, dediča nam znana Jojen in Meera). Podgrad pa je utrdba, zadnji branik pred južnjaško invazijo, ki pa je v času miru praviloma zapuščen. V knjigi (v seriji ni videti — možno pa, da tudi) ga sestavljajo trije stolpi v trikotni formaciji, kar drugače povedano pomeni, da se z napadom na en stolp odpreš ognju z dveh drugih. In zato je za Boltone jeba, če ga držijo Greyjoyi. Nekaj mož se že lahko pretihotapi mimo, cela boltonska vojska pa nikakor. Tako nekako. V glavnem, ja. Ramsay je zdaj že v akciji. V akciji, da izvrši očetovo željo z začetka sezone. Zadnji napotki Njuhu. Ti napotki … Jao. Kako sprevržen dialog. Jaz mislim, da gredo ustvarjalci serije v tem obziru tu celo prek knjig. Konkretno, pogovor (oziroma pankrtov monolog — Theon ipak samo kima) tu teče o kalamarih in njihovi nespameti. In o njihovi mogočnosti, ko so v vodi in tistem drugem, ko so na kopnem. In o tem, kdo je Theon Njuh. Danes, začasno, Theon, Njuh pa 4ever. Táko, povsem zaresno generalko oddelata, preden se princ Železnih otokov končno napotí nad Cailinski podgrad. Stražarji ga vprašajo po identiteti in Theon mu gre hudičevo težko z jezika. Znotraj branika je vzdušje klavrno. Razsaja bolezen, obup — vse to pod pojemajočim primežem poveljnika Ralfa Kenninga. Zdaj, bolezen. Serija se zadeve (zaenkrat) ne dotakne, ampak kot sem omenil, Podgrad je lociran na terenu pod jurisdikcijo koliščarjev. Koliščarji niso baš priljubljen narod in eden izmed razlogov je, da se v boju radi poslužujejo bolj specifičnih tehnik, kot je denimo strup. In zato bolezen, ampak serija ima čisto možno kak drug razlog. Theon Kenningu preda boltonski svitek s pogoji za predajo, ampak komajda stoječi poveljnik svojega princa sesuje v prah. Theon je na tej točki pač totalno labilen in Kenningova zavrnitev ga instantno vrne nazaj na Andrejev križ in pod nož. Na jezik se mu prikrade besedica Njuh in vse skupaj že skorajda splava po vodi. Skorajda — eden izmed Kenningovih mož namreč zadnji trenutek nekoliko zalterira poveljnikovo odločitev in namesto njega podpiše predajo. Ralf nima s sekiro v glavi seveda nič proti. Podobno ponudbo je sprejel tudi Dagmer in bil potem podobno nagrajen. S plaščem iz lastne kože. To je pač Ramsayev ultimativni trik. Ki vsakič deluje. Vsaj na železnorodnih. Pa smo spet pri maloumju lignjev. Nakar se srečata oče in sin. Roose in Ramsay. Verjetno gre tu sklepati, da se je Roose med epizodami, v katerih je bil odsoten, pretihotalil nazaj južno in zbral svojo vojsko ter jo pripravil na prečkanje Grla. Prva tema je Locke. Roose na manko kakršnihkoli novic v zvezi z njim odgovori z zamahom roke, češ, da vse skupaj niti ni baš pomembno in ta podvig je zdaj zaključen še s tega vidika — tako da zdaj je ta zadeva resnično, kot da se ni nikdar zgodila. Locke, ki ga v knjigi itak ni, je mrtev. To je edina posledica. Roose za nagrado (za dobro službo) legitimizira svojega pankrta. Oziroma je to storila Krona. Roose samo preda novico. Ta dinamika fotr-sin nekoliko spomni na dinamiko Ramsay-Njuh. Roose sina vpraša po imenu in Ramsay mora prenesti svoj pankrtski priimek, podobno, kot mora Theon prenesti svoj nov nadimek. Ko pride na sceno oče Bolton, ni nobene dileme, kdo je šef, pa čeprav Ramsay ne deluje kot nekdo, ki bi se koga bal in ga spoštoval. Vsi skupaj nato krenejo proti sedežu, ki pritiči varuhu Severa — Zimišču.

Arrynski dol. Orlovo gnezdo. Okej, ne vem, zakaj v špico ne vključijo Orlovega gnezda. V prvi sezoni so ga. Namesto Braavosa bi lahko vključili Orlovo gnezdo. Porkaš. Mezinček si je z Lysinim samomorom nakopal nič kaj prijetno avdienco s pomembnejšimi predstavniki dolske gospode. V knjigi so to gospodje deklaranti in njihova vloga ni toliko osredinjena samo na primer smrti Lyse Arryn, ampak delujejo kot nekakšna opozicija Mezinčku. No, saj tudi tu. Nek antagonizem do Baelisha obstaja, sploh z Royceve strani, vseeno pa je v ospredju rajnka Lysa. Poleg bronastega Yohna, gospoda Runovega kamna, Mezinčku kri pijeta še Anya Waynwood, gospa Železhrastja, in ser Vance Corbray, vitez, ki ga v knjigi ni. Royce skratka prepuca Mezinčka in nič kaj posebej obetavno mu ne kaže, vse dokler na sceno ne prispe Sansa. Punca slušateljem pove celo štorijo; od tega, da ona v resnici ni Mezinčkova nečakinja Alayne, temveč Sansa, najstarejša hčerka Eddarda Starka, do tega, kako jo je Mezinček poljubil na lice in kako je Lysa to videla, do tega, kako se je teta iz ljubosumja spravila nanjo in potem iz istega razloga storila samomor. Z drugimi besedami, zlaže se res samo tam, kjer je treba in samo toliko, kot je potrebno, da spasi Baelisha in zlasti sebe. S tretjimi besedami, mojstrsko jih ovije okrog prsta. S solzami in z vsem, Waynwoodova jo celo objame, ubožico. Mezinček prekipeva od ponosa. Je pa nekaj; dolski plemiči zdaj vedo, da je Sansa Sansa (bronasti Yohn celo pripomni, da je v preteklosti obiskal Zimišče — ko je sina Waymarja pospremil k Zidu). V bukvah je to po koncu petega dela še skrito. S tem, da serija v teh dobrih petih minutah preleti skoraj vsa Sansina poglavja v Vranji gostiji, nimam (prevelikega) problema. Moti me edinole, da Royce in ostali ne urežejo nobene o Joffovi smrti. Sansa je izginila takrat, ko je umrl, jebela da je še vedno osumljenka, pa čeprav imajo Tyriona. Podobna situacija, kot ko Tyrion prejšnji teden štirinajst dni nazaj Bronna ni pobaral o Shae. Se mi zdi, da so to taki očitni sloni sredi sobe (če si za trenutek sposodim angleščino), da njihova neomemba izpade popolnoma nenaravno. Ampak zdaj je, kar je. Royce in ostali v glavnem nasedejo in zdaj so kar naenkrat kolegi z Mezinčkom. Ta jim predlaga, naj se aktivirajo in aktivneje podprejo svojega gospoda, sam pa bo Robina (kot šefa arrynskega dola in varuha Vzhoda) poslal na turnejo po vseh manjših dolskih gradovih, da utrdi svojo komando in se izvežba za posel gospodovanja. To izpod materinega krila pač ne gre. Sploh, če je mati mrtva. Baelish nato obišče Sanso, ki v svoji čumnati nekaj štrika. Vpraša jo — spet s svojim srhljivim glasom, ki ga je imel zdajle zadnjih nekaj epizod izklopljenega — zakaj mu je pomagala, na kar ona odvrne, da predvsem zaradi sebe. Če bi ubili njega, kaj bi storili z njo? That’s my girl, pa to. Tu bi še enkrat izpostavil (kot protiutežutež vsem kritikam, ki sem ji jih namenil v preteklosti (pa jih ni bilo toliko, nekaj pa vendarle)), da je Sophie konsistentno dobra. Že celo sezono. Za kar kudos. Sploh zdaj, ko na dan prihaja ta Sansina plejerska narava in ima kot igralka nekaj več manevrskega prostora. Kulsko, v glavnem. Družina treh, ki niso v sorodu, se nato odpravi (?) po opravkih. Oziroma tako vsaj delujejo — kot, da nekam gredo. Mezinček daje napotke Robinu, ki je nad zadevo dokaj navdušen in nič kaj potrt vsled mlečne abstinence, ki se mu zdaj obeta, s stopnic pa se Baelishu nato pridruži še Sansa. Po novem zajebana sto na uro. S črnimi lasmi (kar kaže na to, da je njena identiteta še vedno skrivnost in da se od trojice plemičev pričakuje molčečnost), v črnem, z nekoliko globljim izrezom … Na nekem forumu je nekdo napisal, da je ona zdaj Sansauron. Kar se mi dopade, ker je v kontekstu s tem, kar ves čas trdim za televizijsko verzijo Mezinčka — da se obnaša kot radbibil temni vladar.

vlcsnap-2014-06-04-18h29m37s145

V Dol prispeta tudi Pes in Arya. Psa baše rana, ki mu jo je prizadejal Grizač, ampak kot da ni nič. Bolšji ugriz. Kdo je že rekel bolšji ugriz? Aja, khal Drogo. Oziroma ne, njega je ugriznila muha, druga stvar. Arya kljub dosegu cilja ni pretirano srečna — njo zdaj osrečuje morjenje. Tandem se ustavi pred Krvavimi durmi. Pes se predstavi za Psa in Aryo za Aryo, vitez vrat pa jima izreče sožalje. Ker da je Lysa pred tremi dnevi omahnila skozi Mesečeva vrata. Arya bruhne v smeh. Verjetno zaradi ironičnosti celotne situacije. Ali pa zaradi smole, ki jo spremlja že malodane celo pot; Pes jo dostavi v Dvojčka, mrtva mati, Pes jo dostavi v Dol, mrtva teta. Ali pa zato, ker je globoko v sebi spoznala, da ji dogodivščine s Psom povsem ustrezajo in da jih tako še ni konec. Mene, po pravici, ta prizor ni povsem prepričal. Ta smeh mi nekako ne potegne … Kaj pa vem. Ne rečem, da ni na mestu, ampak morda je malo posiljen? Neprepričljiv? Slabo odigran? Nisem prepričan v čem točno je težava, ampak skoraj zagotovo je nekje v sami izvedbi (in ne nujno v scenariju). Lahko pa tudi, da se motim in da zapenjam po nepotrebnem.

Krtovo. Ne podzemlje, temveč naselje na Severu. Naselje, kjer imajo kurbnhaus. Ki ga zdaj obiščejo tudi trije zapriseženi bratje Nočne straže. Toliko, da stestirajo svojo zaprisego, nič drugega. Hja. Da se ponovim; to je eden zanikrnejših bordelov, kar sem jih kdaj videl. V resnici jih nisem videl ravno neskončno, ampak čutim se kompetentnega za poteg te črte. Pač ni, ni … ni. Tole riganje znanih napevov ni apetitlih. Ni pa tudi enostavno, s čimer v obziru je mera rišpekta punci, ki se bavi s to veščino, vseeno na mestu. Taista prijateljica noči se kmalu zatem usede na glavo Žiljki, češ, da ne more spati zaradi jokanja malega Sama. Njun prepir zmoti skovik sove. Najprej en, nato še drug. Žiljka utiša sostanovalko in na osnovi nisem prepričan česa oceni, da ne skovikajo sove. Temveč divježi. Ki se vsujejo nad Krtovo. In pomorijo vse, kar leze in gre. Razen Žiljke. Ygritte Žiljki prizanese. Zakaj, lahko spet samo špekuliram. Morda zato, ker je Ygritte bolj kul od ostalih divježev. Morda zato, ker je Žiljka z otrokom, ali pa zato, ker Ygritte prepozna divježinjo v njej in jo sprejme kot sestro. Ali pa zato, ker Žiljko še potrebujemo in ima en tak začasen plot shield. Novice se na Severu hitro širijo in grad Črnina je v naslednjem prizoru že obveščen o tem, kar je prešlo v Krtovem. In Sam jasno v solzah. Očita si, ker ni predvidel nevarnosti, ki preti tako Krtovem, kot tudi ostalim bližnjim vasicam (kolikor jih pač je). Grenn, Pyp, Edo in Jon so mu v oporo in to kolikor toliko uspešno — sploh, ko ga spomnijo, da je punca trdoživa in da je povsem mogoče pobegnila. Ta prizorčič je hkrati tudi tista poslednja priprava na drug teden. Ko bo štala. Črna voda 2. Z Neilom Marshallom na režiserskem stolčku in vsem, kar spada zraven. Noro bo. Vaaaaa, komaj čakam.

Eh, sem mislil, da bom lahko z napovedjo epskosti, ki brez dvoma bo deveta epizoda, počakal do konca zapisa in tja prilepil prikolico, kot se spodobi, pa mi je spodletelo. Škoda. Zdaj, če sem že začel, bom dal še trejler kar semle.

V Meereenu se Igra to pot zlomi nekoliko bolj kot smo vajeni — ko se zgodi bodisi nič, bodisi nekaj, kar Dany pohendla za šalo — kot da ni nič. Okej, najprej imamo golo Missandei. Na približno 8:25. Plus, minus pet sekund. Uoči jo tudi Sivi črv in neka ljubezenska zgodba je na obzorju. To, česar ustvarjalci niso mogli izživeti z Irri in Rakharom (ker je Elyes Gabel štartal filmsko kariero, če prav vem), bodo zdaj očitno z Missandei in Sivim črvom. Dobro za njiju, ali kaj naj rečem. Sivi črv se lingvistki potem sicer opraviči za strmenje, ampak opravičila so jasno odveč. Tako da res, res z gotovostjo nista brat in sestra, kot sem špekuliral na začetku. Oziroma ni še rečeno … Luke in Leia tudi nista vedela. In če kam pašejo tovrstna razmerja, pašejo v Igro prestolov. Tisti, važenjši del; Barristan Selmy nadzoruje razkriževanje Gospodarjev, ko do njega kar naenkrat pristopi pob s pismom. Pismo nosi rokin pečat in sporočilo o Jorahovi pomilostitvi. Vse to je ipak plod Tywinovega pisanja (pomagal mu je gospod Mace, ne pozabimo — prinesel je papir in pisalo), dve epizodi nazaj, ampak podpisan je kralj Robert. Ser Barristan, poštenjačina, pismo najprej dostavi Jorahu. Temu se sesuje svet, skupaj s šansami, ki jih pri zmajski kraljici je, ali pa ni imel. Sledi avdienca z Daenerys, ki izdajalca tekom neizbežnega pogovora ves čas težko gleda v oči. Če sploh ga. Deluje namreč, kot da gleda skozi njega. Jorah predlaga, da je to delo Tywina Lannisterja, ampak podpis je, kot rečeno, Robertov. Ali gre potemtakem za ponaredek? Na tej točki niti ni več pomembno. Verjetno bi lahko vztrajal, da o tem ne ve nič in da si je Tywin kar nekaj izmislil, ampak … Težko. Ker gre za dokaj specifično zadevo. In Tywinu je uspelo. Vreči ključ v kolesje, pol sveta stran. Dany spodi (zato, ker ga v mestu noče ne živega, ne mrtvega) Joraha in ta odjaha v neznano.

Kraljevi pristanek. Jaime je še zadnjič na obisku pri Tyrionu. Njun pogovor nanese na bratranca Orsona Lannisterja, ki je še zelo majhen dojilji padel na glavo in bil od takrat naprej … paden na glavo. Preprostejši. Imel je tendenco mečkati hrošče. In o tem se Tyrion razgovori v božjo mater, pet minut. Po tamalem. Verjetno gre za aluzijo na bogove. Ki pobijajo ljudi brez pravih razlogov, odnosno razlogov, ki bi bili smrtniku razumljivi. Morda celo na ljudi, ki se pobijajo med seboj, brez pravih razlogov. Morda celo na Goro. Ne vem. Kakorkoli že, jaz bi rekel, da vse skupaj rahlo striže s Tyrionovo simpatijo do pohabljencev, pankrtov in polomljenih reči, ki jo je izrazil v prvi sezoni. Nakar odbije poldan. Čas za dvoboj. Tyrion je priveden ven, kjer vidi Oberyna, kako suka vino in se poljublja s svojo spremljevalko in nima ne čelade, ne zaresnega oklepa. Škratu se vse skupaj ne dopade niti malo, še najmanj pa morda Oberynova samozavest, ki je kot da ne bi še nikdar v življenju videl Gore. Ali vsaj slišal zanj. Rdeči gad tu postavi par trditev, ki padeta tekom dvoboja. “Danes ni dan, ko umrem.” (Sposojeno od Jojena.) “Ni važno, kako velik je, ko je enkrat na hrbtu,” parafraziram, seveda. Žal. Na tribuni, oziroma na posebnem VIP piedestalu, so zbrani vsi glavni pomembneži. Tywin, kraljica … Mace, neposredno na Tywinovi levi — zanj imam občutek, da je nekomu zasedel mesto, pa tega ne ve, hkrati pa mu nihče noče ničesar reči, ker je škoda živcev. Okej, tole moje konstantno norčevanje iz gospoda Tyrella je počasi že čez rok trajanja. Prelahka tarča, v bodoče se bom vzdržal. Počasi štarta osrednji dogodek. Napove ga Pycelle, ampak je predolg, zato ga Tywin nekje na četrtini pokensla. Mi je pa všeč, da ta čast pripade velikemu moistru, ker je to konsistentno s prvo sezono, kjer je Nedovo obsodbo takisto nariral Pycelle — kar sem ves čas smatral za napako, ker bi moral to takrat početi visoki septnik. Ampak v seriji je to očitno drugače in glavno, da je konsistentno. S tem lahko živim. Prične se boj. Oberyn nindža, Gora napram njemu počasen, ampak obema uspe nekaj potez. Okej, še zadnjič. Na neki točki dvoboja, ko Gora že leži, Oberyn pokaže na Tywina in vpraša: “Kdo je dal ukaz (za umor moje žlahte)?” Res epsko bi bilo, če bi Mace, ki sedi poleg, pokazal nase, rekoč: “A jaz?” Zdaj pa res dovolj. Hja. “Elia Martell! Posilil si jo! Ubil si jo! Pobil njena otroka!” To je Oberynova mantra. In tudi ta se na koncu izkaže za napačno, ko Clegane razodene pravi vrstni red, ki je pomor otrok -> posilstvo -> drobljenje glave. Je pa ta zaključek svinjski. Ko Gora enkrat zgrabi Oberyna, mu zbije zobe … po vsaj desetih ogledih tega prizorčiča, me še vedno stisne. Oberynovi kriki — sploh, ker je bil še malo prej tako samozavesten. Ellarijini kriki. Cerseijin privoščljiv nasmešek. Tywinova hladnokrvna obsodba. Tyrionova premaganost in vdanost v usodo. Pa tudi tehnični aspekti; fotografija, dinamična montaža, ni da ni. Vse štima. Več bi si od ekranizacije težko želel.

EDIT: V komentarjih par hudih kvarnikov (5. knjiga)!

4 comments
  1. Filip said:

    Meni osebno je bila tole top epizoda v celi sezoni, hands down. Pa ne zaradi tistega končnega zasuka (ki je očitno šokiral večino ljudi), ampak kot celota. Se mi zdi, da so vsi liki naredili nek pomemben korak v tej epizodi, cela zgodba se je premaknila za stopničko. Poleg tega je v zraku res lepo čutiti neko napetost, nek build up, še posebej na Zidu (kjer bo naslednji del big battle). Pa še nekaj nenavadnega mi je bilo na tej epizodi, pa ne znam točno pokazati s prstom; mogoče je bila zrežirana malo drugače kot ostale, oz. malce bolj stilizirana, je možno? Tko zelo kinematično mi je vse skupaj delovalo, zelo lepo posneta in zrežirana zadeva.
    Komaj čakam na zadnja 2 dela.😀

  2. Pepi said:

    Možno, ja, vsak režiser ima kakšno svojo finto. Ne vem, če vem, kaj točno misliš, ampak meni je bila taka, morda nekoliko atipična scena, začetek Mezinčkovega hiringa. Zadeva je posneta ala kak intervju. V smislu, da kaže zgolj Baelisha, ki odgovarja na vprašanja, spraševalcev pa (od začetka) ne. To se mi je zdelo posrečno, no in prefrigan način prikaza Mezinčkove (navidezne?) stisnjenosti v kot. V vsakem primeru pa ja; lepo posneta epizoda. Se mi zdi, da je to kar ena izmed značilnosti Igre prestolov.

  3. Super epizoda. Sicer bi jo za boljšo analizo morda lahko še enkrat pogledal, ampak vseeno prikimavam vsesplošni oceni.
    Spopad pa… ja, dobro so ga izpeljali. Da so šli do pike tako nazorno kazat zlom lobanje, uf. HBO zna delat serije, ni kaj.

    Še to: pri branju je mene najbolj sesula rdeča poroka, pa obglavljanje Eddarda in seveda nož v hrbet našemu Jonu. Se pa je tale spopad tudi sočno bral in verjetno ga bom kmalu obnovil.🙂

  4. Pepi said:

    Uf, ja … tisti nož v hrbet (oziroma The Ides of Marsh, kot se dogodku rado reče (po glavnemu zarotniku)) je tudi, ja. To bi bila moja štirica. Očitno sem postal do konca pete knjige že tako ciničen, da me vse skupaj ni ganilo tako zelo. Me pa zelo zanima ozadje in predvsem kredibilnost vsebine pisma.😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: