Vse najboljše za novo leto

Na vsak način bi rad nekaj objavil … Ker je ravno silvestrovo, malo pa tudi, ker že dolgo nisem (in čisto malo, ker to počnejo malodane vsi blogerski kolegi). Voščilo. Voščilo je gotovo na mestu. Ampak voščilo je že v naslovu. Ne vem, če se lahko presežem in vam zaželim kaj boljšega od vsega najboljšega.

Vprašanje, kako bo prihodnje leto, morda bo hudo, morda nas bodo napadli in morda se nam bo še kako kolcalo po letošnjem (oziroma takrat že prejšnjem). Zategadelj naj že kar takoj in iz preventive začnem z nostalgijo — na tej točki bom napravil en kolaž (meni) najpomembnejših dogodkov leta 2014. Povsem iz glave in brez predpripravljenih spiskov, tako da dogodek, ki misliš, da bi moral biti na tem spisku, pa te ni; sori. Že nisi dovolj pomemben. Stephena Kinga so nekoč vprašali, ali si svoje ideje, ki jih dobi nekje usput in ne za pisalnim strojem, zapisuje, pa je odvrnil, da ne, zakaj to je najboljši način, kako pri življenju ohraniti slabe domislice. Če je ideja dobra, je ne pozabiš, oziroma drugače; če je slaba, jo. Meni se je (in se mi) ta misel zdela tako zelo smiselna, da sem jo ponotranjil in razširil na vse možno — tako da zapiskov sploh ne delam več. Že v naprej opozarjam, da bo nadaljevanje zapisa kot brez repa in glave (deloma tudi zato, ker bo brez repa in glave). Najprej pa en meme za kanček humorja in sproščenosti.

Cerar. Dobili smo Cerarja. Pri prejšnjih državnozborskih volitvah sem bil bolj angažiran in sem jim celo naklonil zapis ali dva, dočim zdaj … Zdaj pa ne več. Sem in tja se grem še skregat na kak forum ali blog, ampak tu se moja trenutna politična angažiranost bolj ali manj začne in konča. Tudi glede Cerarja nimam pretiranih komentarjev. Mislim, da sem se kar odločil, da mu najbolj pristoji vloga človeka, ki ga narod treplja, češ: “Ta pa je. Ta bi pa naredil red, če bi dobil možnost.” Zdaj tega človeka nimamo več.

Dvignil sem temo za diplomsko nalogo! Še vedno jo držim dvignjeno visoko v zrak, čas pa se mi izteka. Januar in februar bosta pestra.

Izginjala so neka letala? Če se prav spomnim malezijska? Jaz pravim, da so jih (ju? eden je izginil že pred časom, eden ravnokar, enega — tega ne štejem zraven — pa so sestrelili) ugrabili. Ne vem, zakaj, ampak v nasprotnem primeru bi jih že našli. Ali pa tudi ne, jebela. Morje je globoko. Najbrž si niti ne predstavljamo, kako zelo.

Hobit … Hobita imam pač še vedno v glavi, ampak bolj zato, ker sem jezen ja Jacksona. Sploh ne bom začel.

Ravnatelj se je ubil. Taka svinjarija, kot so jo oni teden pri nas zganjali mediji, ne paše v leto 2014. Upam, da vas je v dno duše sram in da ste (pravzaprav smo — vsi skupaj) se česa naučili.

Četrta sezona Igre prestolov je bila kul. Taka, razgibana, z večimi vrhunci — kar je za to serijo nekaj novega. In ko sem že ravno pri Pesmi ledu in ognja; letos sta izšli dve knjigi. Slovenski prevod novel o Dunku in Eggu (Duncanu Visokemu ter Aegonu Targaryenu) in The World of Ice and Fire, nekakšna zgodovina Zahodnjega. Nobene izmed omenjenih knjig še nimam, vsekakor pa prideta na vrsto. Zelo kmalu. In upanje tli, da bodo prihodnje leto luč sveta ogledali tudi Zimski vetrovi. Če bodo, bodo verjetno nekje novembra ali decembra, a jaz se ne zanašam.

Izšel je nov dodatek za World of Warcraft. Warlords of Draenor. Prvih nekaj dni je bilo sila klavrnih, če prav pomislim najbrž najslabši Blizzardov release ever, ampak stvar se je vnesla. Verjetno se bo marsikdo strinjal, če rečem, da je ravno WoD eden najboljših dodatkov za WoW. To pot so se res potrudili, kapo dol.

Poplave. Takih poplav, kot so bile letos, ne pomnim.

Ljubljano so obiskali The Dublin Legends. Na boljšem koncertu letos (še) nisem bil. Če ne bi dal kape dol že pri predprejšnji točki, bi jo dal zdaj.

Letos sem precej bral. Dva dela (se mi zdi) Jordanovega Kolesa časa, precej hororskih omnibusov (Lovecraft, Bloch, Carter … Cthulhu mythos, v glavnem), … Zadnja stvar, ki sem jo nabavil in prebral, je Butnskala, predelana v strip. Definitivno nekaj, kar bi priporočil vsem fanom te legendarne radijske nadaljevanke (kljub temu, da strip, kakršen je, v primerjavi z radijsko igro morda nima neke hude dodane vrednosti).

Janša je šel v arest. In iz aresta. In nazaj v arest. In v parlament. In v arest. … Ta trenutek za lajf ne vem, ali je možakar obsojen ali ni, ali je poslanec ali ni … Vse skupaj je naravnost smešno (predstavljam si, da predvsem Janezu).

Gledal sem The Interview. Ravno včeraj. Ali pa morda predvčerajšnjem? Realno ne razumem, zakaj je Un Kim jezen?

Nagrada za tiste, ki še vedno berete; lajfhek, ki sem ga ugotovil v letošnjem letu. Hofer cedevita (z okusom limone) je boljša in cenejša od originalne.

Prvič sem delal tatarca. In to (baje, ne vem, dopuščam, da folk hinavi) zelo uspešno. Nekega dne, preden umrem, morda objavim recept. Je pa to more art, than science. Probavat pa popravljat. V nekje polurnih intervalih.

Naši hokejisti so razturali na olimpijskih. Ponavadi ne gledam teh zadev, letos sem bil pa kar investiran. Kakor vihar!

Po dolgih letih sem si ponovno ogledal slovenski film Junaki petega razreda. “A se spomneš une nadaljevanke, k so bli eni otroc, nek u Postojnski jam? Pa Tanja Ribič je igrala eno vodičko? Pa Vlado Novak je bil en rus? Pa nek Arabec je bil, eni hudobci, v glavnem … Pa na Bledu je blo sneman? A se spomneš …” — tako nekako je šel pogovor pri kosilu, preden me je končno premagala nostalgija po devetdesetih.

---

Tako. Nimam več. To je to. To je to, kar lahko ta trenutek stresem iz rokava. Vsakršno nadaljnje naštevanje bi bilo že napenjanje — ki pa je v nesoglasju z mojo na novo ponotranjeno paradigmo (ki sem jo obelodanil na začetku zapisa). Srečno in zdravo, skratka, tudi iz moje strani. Oziroma kot se zadnja leta glasi večina mojih novoletnih voščil; kontra!