Igra prestolov – Prihajajoče vojne

… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal.

Obnavljal. Ne bom je obnavljal. Dober suspenz, a? A?

Čas je, da nekoliko spremenim format. V preteklosti sem se od obnavljanja epizod že skušal distancirati, ampak na koncu dneva sem ves čas počel natanko to — pisal (ne)kratke obnove posameznih epizod in vsake toliko modro prikimal, češ, da ta igralec pa dobro igra. Kot, da se spoznam na te reči. Vsled tega se bom letos osredotočil zlasti na komentiranje in “analizo” meni najbolj zanimivih delov epizod(e). Ker koncu koncev; koga briga, da se je Cersei povzpela po stopnicah in ob Tywinovem truplu srečala Jaimeja in ga zaslišala, ali je on izpustil Tyriona? Kogar briga, naj si pač še enkrat ogleda Vojne, ki prihajajo.

Kdor je tale uvod razumel kot: “Prehitro sem rekel, da ne bom pisal in mi je bilo potem žal, ampak nisem vedel, kako naj pridem nazaj, vse dokler nisem ugotovil, da sem svojo prejšnjo objavo formuliral dovolj posrečeno, da lahko vsaj malo zamaskiram njen dejanski namen in s tem v določenem obsegu rešim situacijo,” takisto ni brcnil v popolno temo … Ampak sram te bodi, da ti kaj takega sploh pride na misel.

Pozor; možni kvarniki. Pazil bom, da bodo tisti, najhujši, skriti, dočim kak manjši mi gotovo uide. Ker nočem imeti preveč teksta skritega.

Oči
Ne vem, ampak Tywin s pobarvanimi kamenčki na očeh je skorajda tako smešen prizor kot Joffreyev kip s samostrelom. Ti kamenčki … Joj. Kako bi jih opisal. Kul rekvizit so mi. Serija se je tekom let spremenila orenk zelo. Liki so se spremenili, lokacije so se spremenile. Ampak kamenčki ostajajo. Najbolj konsistentna stvar v seriji. tywinKar je prima, da ne bo pomote. Kamenčki so pogrebna šega, naravnost iz knjige, ampak prepričan sem, da se je nekdo, na neki točki (v petih letih vsaj enkrat) zbunil, češ: “Ti kamenčki so smešni, ne pašejo nikamor, a res moramo?” Nakar mu je Benioff ali Weiss odvrnil: “Delamo izvirniku zvesto adaptacijo. Kamenčki ostanejo.” Prepričan.

Zanimivo, kako je Charles Dance že tretji v vrsti igralcev, ki smo jih v Igri prestolov poslednjič videli v Baelorjevi septi, leže … s kamenčki na očeh. Saj ne vem. Ali se mi to, da so zaobšli Tywinove posmrtne prebavne motnje, dopade, ali ne.

Bliskavica nazaj
Če Igra prestolov po čem ni znana, ni znana po retrospektivnih insertih. Če se prav spomnim, sta se D&D (glavna šefa) pred leti, ko sta na montažnem pultu pustila Norega kralja in kurjenje Brandona Starka (ta slika je vse, kar je ostalo), naglas zaprmejala, da tega pa ne. Da je to filmarsko orodje, ob uporabi katerega se človek (pre)hitro zakvačka. Zato verjetno ni čudno (ali pač?), da je bil flashback kot otvoritvena sekvenca pete sezone napovedan že ulala dolgo nazaj. “Letos bomo imeli flashback. Glejte nas.” Big whoop.

Škoda, ker se scenaristi taistega pristopa niso poslužili že prej. No, kaj pa vem. Morda je tole rahlo sebično od mene. Gledalci brez podlage knjig, bi v že tako globokem morju različnih likov in prepletajočih se zgodb, verjetno samo še bolj tonili. V duhu poenostavitve … Recimo.

Cersei in njeni spomini so v obsegu, v kakršnem nam jih predstavi serija, soliden uvod v sezono. Mlada, lepša, kraljica je na prvi pogled Margaery, trije otroci pa pač njeni trije otroci. Bomo videli, kako bo z drugim pogledom, trem otrokom pa že po prvem štetju manjka otrok, ki ga je Cersei omenila Catelyn v prvi sezoni in ki naj bi bil Robertov. Možno, da je Cersei takrat nakladala; možno pa tudi, da so bili tu šteti samo otroci, ki so dočakali vsaj eno leto. Možno pa tudi, da so ga scenaristi preprosto usrali. Ne bi bilo prvič. Kdor je prebral peto (se mi zdi) knjigo, je najbrž porajtal, da v flashbacku manjka delček o valonqarju, valirijsko mlajšemu bratu. Bom preživel, ni panike.

Na Wallu več ne bo, kot je nekdaj bilo
Napovedal sem, da letos največ pričakujem od severnih delov Igre. awkwardGlede na videno, vztrajam. Odličen začetek. Všeč mi je, da so začeli z rutino. Jon vežba rekrute, Sam in Žiljka debatirata, mimo vsega se gor in dol sprehajata Jajo in Pajo, ki usput sproščata negativno energijo … Vse isto, skratka, in že tisočkrat videno. Nakar se kamera obrne in za Jonom uzremo Melisandro, ki nam je v opomin, da v resnici ni nič več isto. Grad Črnina zdaj gosti kralja, pravzaprav dva, in to je za nevtralno frakcijo v najboljšem primeru neprijetna situacija. In ko smo že pri neprijetnih situacijah. Melisandra obvlada. Ona je … Ona je. To njeno strmenje brez občasnega namakanja očesnih zrkel je hardcore.

mel

Kar se tiče grmade. Pustimo to, da je v knjigi drugače. Oziroma živi bili pa videli, ali sploh je drugače. Bolj me begajo motivi svobodnjaškega kralja. Za moje pojme je Stannisova ponudba zelo fer. Mance celo prizna, da bi bil Stannis dober kralj. Pa tudi za ponos mu ni. Vrh tega želi preprečiti nadaljnje prelivanje divješke krvi … Nekakšen prepad vidim med povedanim ter dejstvom, da noče poklekniti pred drugim kraljem. Mar ni ravno to nesodelovanje garancija za nadaljnje prelivanje divješke krvi?

Stari-novi obrazi
Rhaegal, Viserion … Toliko, kot sta zmaja zrasla med četrto in peto sezono, nista še nikoli. Štiri stene gor, štiri stene dol, Daenerys ju očitno futra s Substralom. Razen njiju ima Dany zdaj svoj pravi, pravcati svèt. Verjetno nič slabši od westeroškega malega — glede na stanje, v katerem se le-ta trenutno nahaja. V tem svètu sta poleg običajnih osumljencev tudi Hizdahr, predstavnik meereenskih plemičev in Mossador, predstavnik meereenskih (bivših) sužnjev. Hizdahrja se spomnim še iz prejšnje sezone, Mossadorja pa ne. “Kdo je ta človek in kaj počne tu?” sem se bil spraševal. Po kratkem posvetu z Guglom sem si prišel na jasno, da je to prvi pro-Daenerys meereenski suženj in da je dejansko imel nekaj sekund v prejšnji sezoni.

Potem sta tu še Kevan Lannister in njegov sin Lancel, ki mu je žal za vse. Obeh se spomnimo (ali pa tudi ne) iz prve in druge sezone. Še posebej cenim, da so ohranili istega Kevana, ki bi ga resnici na ljubo lahko zamenjali, pa tega najbrž ne bi nihče opazil. Lancela pa sploh ne bi prepoznal, če ne bi vedel, da je to on. Zdaj je namreč menih.

Daleč
Peta sezona je … peta sezona. Bojda od sedmih, čeprav sumim, da bo HBO izsilil vsaj eno dodatno. Kar hočem reči je, da smo zdaj že krepko v drugi polovici. Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu. Ta občutek sem dobil med Varysovim vizionarskim monologom o vladarju, odnosno vladarici, pravšnji za Zahodnje. Take pasaže ponavadi naznanjajo razplet in jaz pravim, da je to to. Da nisem zgrešil. Nisem prepričan, kako dobra novica je ta vonj po razpletu (z ozirom na to, da v knjigah o čem podobnem zaenkrat ne duha, ne sluha), ampak ja; kupim. Zanimiv občutek, po vseh teh letih. Kot bi se z dvigalom peljal dol.

Temu občutku pa najbrž botruje tudi pospešeno združevanje posameznih zgodbovnih lokov. Stannis in Jon pri Zidu, Tyrion in Varys na poti v Meereen, Brienne, ki je na Aryo naletela že v finalu prejšnje sezone … In brez dvoma bo letos tega še več.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: