Igra prestolov – Ubiti dečka

Igra prestolov se je (končno) razrasla tudi po slovenskih medijih. No ja … razrasla je … zaenkrat še rahlo v presežniku. Recimo raje pognala. Že kaki dve leti obstaja odličen podcast Glave, ki sem ga na tem blogu enkrat ali dvakrat že omenil, nekoliko bolj na frišno pa so tu še Delove tedenske obravnave aktualnih epizod. Če se mene vpraša, najboljša rubrika v Delu. Zakaj to pravim. Ker sem si tam (pri Delu) sposodil prevod naslova epizode … Če si ga ne bi, bi pisalo Ubij fanta. Kar se resda sliši zelo tarantinovsko, ampak zgreši bistvo. Okej, spet sem se zapletel z nekim metauvodom in trošil sapo, ki jo bom rabil kasneje … Avanti!Takole bom rekel. Najboljša epizoda letos. Vsaj meni. Všeč mi je, kadar razglabljajo o polpretekli zgodovini in tega je bilo to pot obilo — oziroma zame dovolj. Za koga drugega, ne dvomim, preveč. Vse, kar se dogaja severneje od Grla je do te točke (trkam!) sijajno in prav gotovo tudi to pripomore k (mojemu) izredno pozitivnemu splošnemu vtisu — samo Severa je v Ubiti dečka namreč za več kot pol ure, kar je več kot pol celotne minutaže.

Mormontov način
Presenečen sem, kako dobro je izpadla ta Tyrionova in Mormontova pot skozi ruševine Valyrije. Lahko ne bi. Peščene kače, prejšnji teden, so me pustile rahlo skeptičnega nad temi scenaristično-fristajlerskimi podvigi. Ampak odlično — vse, začenši z verzi, ki jih tako, usput, iz rokava streseta Tyrion in Jorah. Čudovita fotografija. Pfff … Že dolgo nisem tako hvalil. Drek krene proti propelerju, ko oba izgnanca preleti Drogon (to pot zgolj diverzija) in ga doseže, ko v vodo štrbunkne prvi kamenmož (kadar pozabim, kako gre uraden prevod, se dogajajo čudne reči). Celotna valyrijska atmosfera, z žrtvami sivoluska, na čelu, me je spomnila po eni strani na Lovecrafta in na nekatera njegova dela (na Senco nad Innsmouthom, recimo), po drugi strani pa so me ti stvori spomnili na neživca, ki sta v prvi sezoni napadla (zdaj že bivšega) poveljnika Nočne straže, Jeorja Mormonta. Slične kretnje.

grayscale

To, da v seriji sivolusk stakne Jorah Mormont (namesto Jona Conningtona, ki ga ni), se mi takisto (vse prej povedano se mi je, mimogrede, zdela logična poteza) zdi logična poteza. Kljub temu, da ne bi imel nič proti, če bi razkritje odložili za epizodo ali dve. Ampak ajde … Vse za dober nadprepadovisec. Še tole, mogoče. Tyrion nekje na koncu izjavi, da je med sivoluskom in smrtjo smrt boljša opcija. Isti Tyrion, ki je pred leti v imenu spak trdil, da je smrt za njegov okus preveč končna v kontrast življenju, ki je polno priložnosti. Bi rekel, da je tovrsten zasuk perspektive pričakovan in na mestu … Inu po vseh štalah, ki jih je v preteklih štirih (in pol) sezonah doživel Tyrion, še razmeroma blaga travma.

Ekspozicija
Kot že rečeno se mi dopade, kadar se v seriji pojavijo (faux, valda) zgodovinski detajli. Tu pridejo v poštev prizori, kjer se dva lika (ali več) samo pogovarjata. Tega mora biti ravno prav, nikakor pa ne preveč … Ker potem je nekaterim ljudem baje dolgčas. Nič ne bi imel proti, če bi se scenaristi kdaj pa kdaj spokali iz svoje cone ugodja in pripravili kakšno res dobro multiplayer interakcijo (poleg prizorov, kjer se en kup ljudi dere drug čez drugega, oziroma kima enemu izmed protagonistov). Ampak to so pripombe za nek drug čas in najbrž tudi prostor. Debate na štiri oči lahko še vedno zelo štimajo, da ne bo pomote.

Ramsay in Roose se znajdeta v prizoru, ki je kot sprijena karikatura momenta, ki sta ga prejšnji teden ujela Stannis in Shireen. O nastanku Boltonovega pankrta. Potem pa sta tu še Sam in Stannis, ki se spomnita bitke za Ashford, kjer je Samov oče, Randyll Tarly, sicer vazal gospoda Tyrella (točno tistega gospoda Tyrella, ja), premagal Roberta Baratheona in mu s tem zadal njegov edini poraz. Nakar pogovor nanese še na tisto, najbolj pomembno stvar. Na Bele hodce in zmajevo steklo — za katerega Stannis žal ni vedel, da naj bi ga prinesel s sabo. Podobno kot prej Tyrionu, se je tudi Stannisu nekoč zareklo. In sicer, ko je bral zgodovino Zmajevega kamna za blu-ray edicijo druge sezone. O obsidianu: “Targaryeni so mu pravili zmajsko steklo. Jaz mu pravim neuporaben.” Ha, ha, h … Eh, v angleščini je bolj kul.

Sever pomni
Če odmislim Brienne, ki mi (še vedno) sploh ne paše v ta kontekst, tole situacijo s Sanso in Zimiščem in vsem, kar spada zraven (nad katero sem bil sprva skeptičen — in sem v določeni meri še), kar dobro furajo in jo obrajtam. Tudi ta tiha nepokorščina severnjaške raje … Okej. A je to, kar Brienne naroči starcu že to, kar starka pove Sansi? Ali ne in ima Sansa poleg Brienne še kakšno opcijo? V vsakem primeru imam občutek, da bo Sansa — če se bo znašla v škripcih — zelo težko prižgala karkoli kjerkoli. Kar zadeva Boltonove, so škripci velik problem.

(Še) ena random opazka. A se mi samo zdi, ali Theon res nekam čudno govori? Kot bi se bil ugriznil v jezik? Saj ne, da bi bilo to kaj čudnega.

Vsled svoje profesionalnosti se bom to pot vzdržal komentarja, kako nenormalno prijetnega videza je Myranda. Želim ji, da obdrži svojo kožo.

Myranda

Sam, samcat Targaryen je huda reč
Sprašujem se, kako to, da Zid prejema (tako detajlno) pošto o dogajanju v Meereenu. Mogoče iz Citadele? Ja. To bi po moje šlo. Tam so še kar obveščeni.

Aemonov pogovor, najprej s Samom in potem še z Jonom, je gotovo eden izmed osrednjih delov epizode. Kar ni ravno neka kunštna ugotovitev, glede na to, da je epizoda po njem celo poimenovana, pa vendar. Dopade se mi, kako se ta njegova izjava o solo Targaryenih ujame tako z Daenerys, ki na drugem koncu sveta posnema svojega očeta, kot z njim, ki vse skupaj samo opazuje in je popolnoma nemočen, da bi kakorkoli ukrepal.

Daenerys je alfa. Moram reči — ma mi ni treba, pa bom vseeno — da ta njena odločitev, da bo odprla borilne arene in omožila Hizdahrja izpade nekoliko iz lufta in na horuk. Vsaj, kar se mene tiče. V kontrast knjižni verziji, kjer gre neskončno prigovarjanje teh in onih svetovalcev v drugo skrajnost. Če dobro pomislim, mi je že bolj všeč iz lufta in na horuk.

Ne manj, temveč manj
Izgubljeno s prevodom. Spet. Kar hočem reči je, da če Stannisu slučajno ne uspe do Železnega prestola … Ga (njega in Shireen) potrebuje internet. Njegov smisel za slovnico in njegovo doslednost potrebujemo malodane vsi; od jutjuba pa do redita, od fejsbuka pa do tviterja, od 9gaga pa do 4chana … pa do wordpresa.

Jon se po posvetu z moistrom Aemonom odloči, da divježe vseeno spusti na južno stran Zidu. To isto stvar je, mimogrede, predlagal tudi Mance Rayder, za katerega še zmerom nisem povsem prepričan, zakaj si je izbral grmado (Jonu je dejal nekaj v stilu, da če tega ne razume, da mu pa res ne bo razlagal — logika?). Opozicija je večja, kot sem pričakoval, najglasnejši pa ni Thorne, temveč Othell Yarwyck (plus Bowen Marsh). Dva bolj ali manj obskurna lika (zato wiki linki), ki pa zlagoma dobivata vrstice skripta. Celo Edo Turoba je proti in seveda Olly (Čehov), dočim ostali … Ostali pa pritrjujejo vsakemu častniku, ki kaj reče — bolj ali manj neodvisno od tega, kaj reče.

Videti, kako Stannisova vojska zapušča grad Črnina, moram reči, je bilo skoraj nostalgično. V mislih imam vojske konjenikov, ki potujejo po dva in dva. Ti kadri so ena izmed stvari, po katerih sem si zapomnil prvo sezono. Zakaj? Vselej, ko je bilo govora o več desettisočglavih vojskah in nakar so pokazali špurico konjenikov (resda brez konca in kraja), je v mojih očeh ta mogočna vojska izgubila nekaj nivojev mogočnosti. Pa čeprav je logično, da vojska potuje v nekem redu (plus ozka pot). Ampak filmi nas tega ne navadijo. Filmi nas navadijo na gručo vojakov, kjer lahko vidimo vse naenkrat. Filmi imajo praviloma višji budžet.

wojska

2 comments
  1. Nekateri se takole za hrbtom pritožujejo, da je tale sezona dolgočasna, ampak meni res ni. Tudi tale epizoda se mi kar dopade. Seveda pa je po odičnih lanskih tvistih, tole le nekoliko bolj umirjen uvod. Scena v Zimišču je totalno fukiš. Ramsey, kako izbira besede. Sansa pa po Starkovo hladna. Se pa strinjam, da je psarjeva hči prav prikupen deklič. Sever mi še vedno izjemno paše, le Brienne je škoda. V četri knjigi sem jo res z veseljem bral in ta njen udor na sever mi ne sede in pika.

  2. Pepi said:

    Ja, se strinjam. Lanska sezona je bla mal drugač strukturirana in s kr neki vrhunci (že takoj v drugi epizodi nas je zadela frjolčna svatba, potem Tyrionova sodba, Oberynova smrt, bitka za Zid in na koncu še finale, ki je bil res sijajen), dočim prejšnje sezone so ble pa bolj ali manj standardno; sedem epizod setupa, ena epizoda zatišja pred viharjem, vihar in finale, ki praviloma ne ujame odličnosti devete epizode. Tko da pomoje smo se kle mal vrnil na stara pota … s čimer pa v bistvu ni nč narobe.

    Js nek hud fan Brienninih poglavij, moram priznat, nisem. Ampak ja … V knjigi je mela pač nek svoj subplot, ki se je klimatično končal pri Kamnosrčni … oziroma kasneje, pri Jaimeju … V seriji seriji ni ne prve, ne drugega (v dometu). Tud men ne sede, da se šunja okrog Zimišča. Še posebej, če ne bo kmal začela počet kej dobrga. Te pasivnosti in pogovorov s Podom je hitr dost.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: