WASD

Zadeva je že rahlo mimo. V smislu, da gre za petdelno serijo, katere vsi deli so že zunaj. Kar pomeni, da ni mimo nič bolj kot katerakoli druga (mini)serija katere vsi deli so že zunaj, ampak kar hočem reči je, da bi bilo pač bolj aktualno, če bi bil ta zapis časovno umeščen kak mesec nazaj. Pa ni — ker se mi ni izšlo, niti se nisem zrajtal.

Zakaj gre. WASD nimam pojma, kaj pomeni. Neka kratica, si predstavljam. We are Slovenian division/dickheads/destroyers/demons/delegates/… Glede prvih treh besed sem dokaj samozavesten — da je vsaj ena prava in na svojem mestu. Medtem ko zadnja … (Piše se 3. september 2015 in Pepi je končno ugotovil, kaj je to WASD. Naprej, nazaj, levo, desno na tipkovnici. Doh. Kako mi je pa to ušlo. V dno duše me je sram.) Pustimo. Gre, skratka, za niz petih petminutnih epizod o gikovski kulturi ter občasno nekulturi. Po svetu že obstaja nekaj serij in filmov s podobno tematiko (The Guild, recimo, pa The Gamers), dočim za nas so pa tole bolj kot ne začetki. V tem obziru je ta serija verjetno en del, odnosno nekaj, kar je prišlo skupaj z razvojem gikovske subkulture na slovenskem. In to niti sekundo prezgodaj.

Spremljamo življenje peterice kolegov, ki si prosti čas krajšajo z igranjem računalniških in namiznih iger — ne igric. Meni, osebno, je zadeva fajn že zato, ker so notri meni znane stvari. V slovenščini. Jaz imam pač razmeroma nizek kriterij za vklop pristranskosti. Notri je Črna luknja, kamor pot sem in tja zanese tudi mene, notri so špili ala Call of Duty, Dungeons & Dragons (oziroma nek sličen tabletop), omenjene so tudi LotR karte (ki so, mimogrede, genialne in ne bedne, kot se priduša protagonist — če je govora o Decipherjevi izdaji, se razume) in še in še. V bistvu so vsaj preletene bolj ali manj vse relevantne prvine, na čelu s tako zvanim cosplayem in LARP-om. Upam, da moja omemba (mojih) nizkih standardov ne meče prevelike sence (tako na zapis kot na serijo). WASD je v vseh pogledih odlično izpeljan projekt. Luka Marčetič je genialec (kar je evidentno v vseh (recimo raje v precej — vseh še nisem videl) njegovih jutjub posnetkih), ki na tiho že leta stopa pred slovenskim gaussom, s čimer v obziru ni odlično izpeljan projekt seveda nič manj kot pričakovan. Vsa hvala gre tudi preostanku peterice (torej četverici) igralcev, ki kolektivno dovolj realno (dasiravno vsaj malo karikirano) predstavijo vzdušje, bodisi med eno tipično seanso kake pen and paper fantazijščine, bodisi med resnim in investiranim kregom o scenarističnih niansah neke kultne znanstvene fantastike.

Moj zaključek je v bistvu zelo podoben, kot je bil, ko sem pred časom pravil o Kresniku. Obče gledano gre sicer res samo za slovensko verzijo nečesa, kar v tej ali oni obliki že obstaja — ampak to zadošča. Jaz mislim (kolikor dobro sem pač doma, izza računalnika, zmožen oceniti realno situacijo), da za take projekte pri nas obstaja določen vakuum in mi (oziroma vsaj jaz) bi vsekakor še.