Calvary

Kelly Reilly and Brendan Gleeson in Calvary
Zadnje čase bolj malo gledam filme. Več veselja imam z nadaljevankami, pa še te so se mi začele kopičiti. Na vsake kvatre pa se zgodi kak film, ki ga bodisi že nekaj časa težko pričakujem, bodisi se ga lotim impulzivno in ki ga potem spustim prek vrste. Calvary je od prve sorte. Čakal sem ga. Zakaj. Zato, ker so mi tovrstne drame, prepletene s črnim humorjem, dokaj ljube. S tovrstnimi mislim denimo še In Bruges in The Guard. Vprašanje, ali to (meni ljubo) vrsto filmov opredeljujem tudi kot filme, v katerih igra Brendan Gleeson, je tu še kar na mestu. Mogoče. Vsekakor so vsi trije omenjeni filmi tudi filmi, v katerih se Gleeson povzpne nad svojo typecast vlogo bradatega suroveža in pokaže, da z lahkoto reže skozi močno konkurenco otoških tespijcev. Prvič kot morilec, drugič kot policaj, to pot pa kot duhoven.

Ko sem po ogledu razmišljal o tem, kako bi film najlažje opisal (jasno brez, da bi šel v prehude detajle) in o tem, zakaj se mi pravzaprav tako dopade, sem prišel do zaključka, da je sama premisa zelo podobna kakšni who done it kriminalki. Tisti, najbolj arhetipski, ki vzame tri ali štiri ali pet ljudi in jih zapre v sobo brez vedenja, da je eden izmed njih morilec.

Oče James je vaški župnik, ki mu eden izmed spovedancev napove umor. Kraj in čas dogajanja; bližnja obala, nedelja čez en teden. Imamo torej umor (ki se še ni zgodil), žrtev (ki to še ni), morilca (ki to še takisto ni) in peščico osumljencev v podobi tamkajšnjih prebivalcev, ki jih župnik kot župnik seveda vse pozna in vsi poznajo njega. Calvary to premiso zgrabi in odloži in pokaže, da kljub vsemu ne gre za who done it kriminalko. Film nas od tu naprej pošlje na pot prek sedem poslednjih dni življenja vzornega vaškega duhovnika.

Teh sedem dni je dokaj navadnih. Oče pomaga ostarelemu pisatelju, poskuša se zbližati s svojo odtujeno hčerko, v zaporu obišče morilca, poskuša poravnati kak medsosedski spor … Kar hočem reči je, da vse skupaj deluje zelo rutinsko. Enak ali pa vsaj podoben teden je dal oče James v življenju že skozi. Oziroma vsaj jaz si predstavljam, da take stvari župniki (v filmih) pač počnejo. Tu sem seveda nalašč spregledal dogodke, ki iz tega tedna delajo kalvarijo, ker kot gledalec nisem imel občutka, da bi bili kakorkoli bolj v ospredju od rutine. In ravno to je fino — sploh zato, ker se vse skupaj na drugi strani ne prevesi v apatičnost. Oče James še vedno urgira zoper neljubi dogodek (neljube dogodke), a pač v skladu s svojimi načeli — alias neodločno, kot bi temu rekel kdo drug. Vzrok za medel odziv je po mojem mnenju (tudi), da župnik morilca (skoraj gotovo) pozna, pa tudi morilčev motiv je vsaj malo razumljiv.

Calvary bi brez težav zabredel v patetiko in mučeništvo. Brez težav bi zgrabil bika za roge in nadaljeval v slogu kriminalke. Namesto tega obrne hrbet vsem klišejem in se poda v bolj navadne vode — ki so, ironično, tokrat bistveno bolj zanimive. Treba je reči, da brez odličnih dialogov ne bi šlo — kot tudi ne brez odličnih igralskih performansov. Gleesonu zelo kompetentno asistirajo Kelly Reilly, recimo, pa Dylan Moran, M. Emmet Walsh … če jih naštejem le nekaj. (Aidan Gillen pa očitno ne govori čudno samo v vlogi Mezinčka.)

Priporočam, skratka. Je pa zadeva malo manj črna komedija in malo bolj drama (tole je ali pa ni relevantno zlasti za tiste, ki imajo radi filme, v katerih igra Brendan Gleeson).

1 comment
  1. Sicer mi je rahlo odšel iz spomina, ampak vem, da mi je bil precej všečen izdelek. Gleeson se mi zdi en tak železen igralec, ki ga redko kdo lahko zasenči, ko je v najboljši formi.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: