Strah-in-trepet-ljivke

Rad imam grozljivke. Ne tistih generičnih z neživci in vampirji, ampak rad imam grozljivke. Naj gre, potemtakem, ta objava grozljivkam. Itak je pa sezona — sicer si verjetno s pisanjem ne bi povzročal žuljev na konceh prstov. Lani ali predlani takle čas, ko je bilo govora o creepypastah in Nosleepu, sem nakazal, da grozljivke praviloma raje berem, kot gledam, ampak … Vem, kaj mislite, ni me strah! Tudi gledam. In to z veseljem. Moram pa reči, da (kot pravi že druga poved tega zapisa) ne maram tega, česar je dejansko največ. No, ne maram je kar močna. Ne obrajtam jih prav preveč, pa še to obstaja precej izjem, ki potrjujejo pravilo. Kakšna grozljivka je (meni) kul. En tak najbolj splošen kriterij, ki ga imam (za vse stvari, pravzaprav) je, da moram imeti film tudi n-let po ogledu še vedno v glavi. Če ga pozabim že naslednji dan, je slabo. Iz tega sledi, da dam precej na izvirnost in na samo idejo. Kar pogosto seveda ni dovolj, ampak pri meni je — pogosteje kot bi bilo mogoče prav. In iz tega sledi, da bom formalni del zapisal začel z omnibusom Masters of Horror.

Gre za serijo (dve sezoni) enournih hororjev izpod taktirke različnih režiserjev (tudi zvenečih imen ala John Carpenter, Stuart Gordon, John Landis, Dario Argento in drugih, da ne naštevam vseh). Mojstri grozljivk (ime jim je bojda vzdel Guillermo Del Toro, ki je bil najprej zraven, potem pa ne več — wikipedija pravi, da je bil del originalne zasedbe in je sodeloval v inicialnem brainstormanju, ampak da je izstopil še preden so besede meso postale) si dajo tu res duška. Ideje so včasih tako bizarne, preobrati tako absurdni, da bi bilo po eni strani (po moji strani) škoda, če bi ostale neposnete, po drugi pa nič čudnega … če bi ostale neposnete. Cigarette Burns, recimo, mi je ostal v glavi. Film o zbiralcu redkih filmov, ki pri lovcu na redke filme (I guess) naroči iskanje redkega filma. Film, ki ga mora možakar najti, gre o nekem poškodovanem padlem angelu (če se prav spomnim) in če ga gledaš, znoriš. Naprej sem že malo pozabil, ampak na koncu Udo Kier namesto filmskega traku v projektor fila svoje lastno črevo. … No, tako. Toliko duška so si dali nekateri mojstri grozljivk. Pa sori za kvarnik, bajdvej, v bodoče bom (bolj) pazil.

moh

Potem je tu Pick Me Up, film o dveh serijskih morilcih; enemu izmed katerih je ime Wheeler in kot kamionar pobija štoparje, drugemu pa Walker, ki kot štopar pobija tiste, ki mu ustavijo. Nakar se spopadeta (med seboj), zakaj prostora je očitno dovolj zgolj za enega, kljub temu, da sta imela rajon vse do te točke fino razdelan. Zakaj pa ne. Sick Girl je o žuželkah, odnosno o dekletu, obsedenemu z žuželkami in o žuželki, obsedeni s tem istim dekletom. Konec je … zanimiv. Family takisto pride s končnim twistom, ampak bolj kot po preobratu sem si ga zapomnil po odličnemu Georgu Wendtu, osamljenemu gospodu srednjih let, ki si ustvarja družino. Iz okostij svojih žrtev. Vemo, kaka pojava je George Wendt (sicer puguglajmo). Okrogla, dobrovoljna, rahlo komična — po obnašanju prav toliko kot po izgledu. Taka, da mu človek ne bi nikdar pripisal lastništva nad banjo kisline v kleti. Človek si je v tem slučaju seveda kriv sam. Kaj pa sodi knjigo po platnicah. Pregled Mastersov naj zaključim z omembo filma Imprint, ki ga televizija vsled vsebine inicialno sploh ni predvajala. Štorija pripoveduje o novinarju, ki zaide na Japonsko, da bi našel svoje izgubljeno dekle in jo rešil iz prostitucijskih voda, v katere je bila pahnjena. Dekleta ne najde, najde pa neko drugo dekle. Ta mu potem razloži svojo zgodbo, ampak trikrat, v treh verzijah — vsaka verzija je bolj resnična (in bolna) od prejšnje. Ko pa v igro vstopi še mlajša sestrica tega novega dekleta … Je pa počasi čas, da spokamo in gremo. Spat.

Zdaj pa zaresni filmi. Mimogrede; vrstni red pri tem zapisu ne pomeni nobenih posebnih preferenc. Dead Silence je meni osebno ena izmed groznejših grozljivk (še enkrat; to, da začenjam ravno z njo, je zgolj in samo naključje). Lutke, klovni, stare babnice, ki bi morale biti mrtve, pa niso … To je moj popoln vihar. Ne bom rekel, da film ni brez problemov. Problemov ima dovolj. Od logičnih lukenj, do ne ravno navdušujočih igralskih performansov, ampak sem voljan zamižati na eno oko. Ker je film grozljivka in ker je (za moje pojme) res grozen. Pa tudi razplet se mi dopade, ker ga, iskreno, nisem pričakoval. Ravno vsled tega pa me je malo strah, da bi bil vtis ob drugem ogledu nekoliko slabši.

silence

Film Dead Birds sem našel po naključju, ko sem nekoč brskal za lovecraftovskimi filmi. To je nek neuraden, slabo definiran žanr, kjer ne gre nujno za adaptacije Lovecraftovih del, temveč bolj za lovljenje atmosfere, čim bolj podobne tisti, ki je značilna za njegova dela. No, Dead Birds se resnici na ljubo meni ne zdi pretirano lovecraftovski, dočim atmosfera je dejansko res kul. Dasiravno na drugačen način. V bistvu gre za dokaj klasično zgodbo o strašenju (od takšnih in podobnih zadev sem se v začetku zapisa distanciral, vem), ampak v tem slučaju je hec v sami umestitvi. Zgodba se odvija v času ameriške državljanske vojne in spremlja skupino konfederacijskih dezerterjev, ki zavetje najdejo v stari hiši na samem. Naprej si lahko predstavljamo, kako gre, s tem da … Ja. Ker imamo opravka z vojaki in ne z mlado družino (kot je pri podobnih filmih v navadi), so v igri tudi precej drugačni (za ta žanr mogoče sveži) motivi in odnosi med protagonisti. Sploh, ker je v igri tudi žakelj zlata. Tudi tu bi izpostavil zaključek, ki je tak, da več vprašanj odpre kot zapre — imam pa občutek, da je, kakršen je, bolj zavoljo šoka samega in da ni mišljeno, da bi si gledalec z njim pretirano belil glavo. Ampak ne morem iz svoje kože. Še en plus je dobra igralska zasedba.

dbirds

Če sem že začel z lovecraftovskimi filmi, naj bo naslednji (zame the lovecraftovski film) In the Mouth of Madness. Ravno pred kratkim sem si ga vnovič ogledal in moram reči, da dobro drži. Kvaliteto. Gre se o pisatelju. Ki izgine. Ne gre se o pisatelju. Gre se o iskanju pisatelja in o tem, da pisatelj piše zelo problematične knjige. In da spotoma odpira vrata svojim zunajzemeljskim gospodarjem. Nobenih poceni fint in šokov, temveč zgolj atmosfera in konceptualno precej močan sprehod po (večkrat neobstoječi) meji med resničnim in neresničnim. Če bi moral s tega spiska izbrati svoj najljubši film, bi bil to verjetno In the Mouth of Madness.

imom

Kingov The Mist je ravno tako film, ki si zasluži mesto v tej objavi. Še posebej, ker sem še vedno malo pod vtisom istoimenske novele, ki sem jo prebral ne tako dolgo nazaj (ampak po ogledu). Moram reči, da je adaptacija od začetka do konca izredno dosledna. No, skoraj do konca, ki je v filmu precej drugačen od izvirnika. Za moje pojme boljši, pa tudi Stephen King sam ga je, kolikor vem, pohvalil, oziroma se je z njim vsaj strinjal. Skrivnostna megla, ki se spusti nad kraj dogajanja in pošasti v njej sicer poganjajo zgodbo, ampak kar jaz pri tem filmu še posebej čislam, so odnosi med liki. V resnici spet pridemo do že prevečkrat omenjene atmosfere, ampak da ne bom besede popolnoma obrabil; The Mist spremlja skupino ljudi, ujetih v supermarketu. Taki filmi so mi zanimivi (The Mist seveda ni edini), pa ne vem, zakaj. Verjetno iz podobnih vzvodov, kot nekateri ljudje gledajo (ali pa včasih gledamo) resničnostne šove. Evolucija odnosov med ljudmi v nekem nadzorovanem okolju. The Mist, konkretno, ima eno gospo, ki ob prvih znakih, da nekaj ne štima, preklopi v način za napovedovanje bibličnega konca sveta. Najprej je nihče ne šljivi. Nekaj dni kasneje dobi prvega apostola, še kak dan kasneje drugega in tretjega, v enem tednu ima kult, ki je pripravljen na krvne daritve in ves šit, ki spada zraven. Razmišljam, kako bi skupina tujcev podobno situacijo hendlala v resnici in sumim, da zelo podobno. Imeli bi nekaj razumnikov, nekaj nerazumnikov, nekaj brihtolov, ki ne bi utihnili, nekoga, ki bi prevzel pobudo … Skratka The Mist mi omogoča, da se z lahkoto vživim v situacijo, ki jo opisuje in najbrž je to tudi glavni razlog, zakaj se mi tako dopade.

mist

Iz podobnega razloga mi je kulj tudi The Cube. V bistvu zdajle niti ne vem, ali bi pisal o prvem, drugem, ali o tretjem delu (predzgodbi). Vse tri obrajtam, moram pa priznat, da je name še največji vtis napravil drugi del, Hypercube — dasiravno se zavedam, da je ravno Hypercube obče gledano nekako najamanj priljubljen. Zadevo sem gledal, ko sem bil še mulc. In takrat se mi je zdela blazno fina ta vpeljanost četrte dimenzije, časa, in nekih psevdo-znanstvenih razlag, ki so šle seveda zraven in ki sicer mogoče niso bile dobre, so bile pa dovolj dobre zame.

kjub

Toliko (iz moje strani) za oktober, vse najboljše za dan reformacije!

5 comments
  1. Pepi said:

    Zaenkrat sm prebral prva dva dela in a veš, da ni švoh. 🙂

  2. Xander said:

    Preberi še več!

  3. Xander said:

    Pa še to. Zadeve bodo postale grozljive. Nadnaravne 😀

  4. Pepi said:

    Ja kul! Ko bo čas dopuščal, vsekakor nadaljujem.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: