Igra prestolov – Vzhodna straža

Vzhodna straža! Peta epizoda sedme sezone ima ime po verjetno drugi najpomembnejši izmed devetnajstih utrdb Nočne straže, ki ji zdaj poveljuje Tormund in ki se tokrat premierno (v resnici nisem siguren — a se res premierno?) predstavi tudi kot ena od rastočih hišic v uvodni špici. Zgodbe se to pot prepletajo kot še nikdar prej in v bistvu ne vem točno, kako naj jo (za potrebe tega zapisa, v izogib zidu teksta) razbijem na neke smiselne kose. Hm. Mogoče je pa ne bom. Mogoče bi pa tokrat skakal sem in tja, v istem sosledju, kot to počne epizoda. Tako kot sem to počel svoja prva leta bloganja. Ah. Nostalgija.

V začetku epizode (in tja nekje do konca prve tretjine) je velik poudarek na oni upepelitvi lannisterske karavane, ki je tako zadovoljivo sklenila prejšnji del. Jaime in Bronn seveda preživita svoj dramatičen met v vodo. Kaj je bilo? Jaime je svoj kraljemorski portfolij želel obogatiti za eno Dany, ampak med procesom bi ga bil Drogon — ako vmes ne bi posegel Bronn — kmalu spekel. Oba sta tako čofnila v vodo in zdaj sta okej. Kaj se je zgodilo vmes — ali ju je kdo iskal, ali ne in ali so vsi vojaki neposredno bližino dogajanja zapustili v manj časa, kot lahko … pa recimo, da malo nadpovprečen človek, zadržuje dih — ne vemo. Ampak recimo, da ja. Tako nekako. Ena izmenjavica med Kraljemorcem in Črnobučnim (auč, tole zveni pa grozno rasistično, ampak želel sem posloveniti of Blackwater) Bronnom. V resnici ni toliko izmenjava, kot Bronnov monolog o tem, kakšen trapon je Jaime in Jaimejevo prestrašeno beganje s pogledom. Ker zmaji!

Nekje na drugem koncu pogorišča špancira tudi Tyrion, ki si ogleduje škodo in deli bratovo zaprepadenost nad uničenjem, ki ga lahko povzroči en (1!) sam zmaj. Od treh! Le malo zatem se pridruži svoji kraljici, ki nagovori vse preživele. No. Pravzaprav vse preživele nasprotnike. Tako kot vsem doslej, tudi njim predloži, naj upognejo svoja kolena, če vedo, kaj je dobro zanje. Po njenem govoru jih poklekne ene pet, po zmajevem rjovenju še ene šestdeset, nekako najbolj toga v svoji drži pa ostajata oče in sin Tarly, ki se očitno nista ognila zajemu. Gospod Randyll izpostavi svojo lojalnost Cersei in odpor do konstantnih prestopov z leve na desno, Tyrion pa ga brž dopolni, da je Trnovo kraljico brez posebnih zadržkov kenslal in da nekaj fleksibilnosti očitno že premore. Ker da je Cersei bolj westeroška in ne vem, kaj še. Novico imam, Tarly! Tudi Dany je bila rojena v Zahodnjem in še več — v njenem imenu si tepel takrat-še-ne-kralja Roberta. Izgovoriti se mu uspe tudi iz nadetja črnine kot alternativne kazni. Dickon reče: “Še mene!” in Drogon jima rade volje ustreže. En dracarys, pa ju ni. Mislim. Ne vem, če se je v Igri prestolov že kdaj komu tako močno mudilo umreti. Skoraj ena taka reverzna deus ex machina, kjer se dva dokaj nepomembna lika dejansko potrudita od scenarista izzvati čim manj logičen razplet.

Jaime vmes prispe v Kraljevi pristanek in naravnost k Cersei. Še vedno jaded od bitke, svoji sestri prenese še poslednji Olennin trn; Tyrion ni ubil Joffa. Olenna ga je. Tu bi mogoče ubral eno tangento in se lotil ene kratke razprave o tem, kako so Tyrelli Lannisterjem približno to, kar so Greyjoyi Starkom. Večkrat sem že dejal, da so za Robbov klec krivi Greyjoyi. V odsotnosti Mladega volka so Lignji napadli Sever in s tem posredno skrhali moralo in zaupanje nekaterih ključnih Robbovih generalov, kar je, kot vemo, eskaliralo V in se zaključilo Z verjetno eno najbolj nepozabnih porok v zgodovini televizije. Z drugo izmed najbolj nepozabnih porok v zgodovini televizije, pa se je, nekoliko ironično, začel konec (enega poglavja) hiše Lannister. Olenna je ubila Joffa, kar je prešlo v nepravično sodbo Tyrionu, v še poglobljen razkol med hišama Lannister in Tyrell (Myrcella!) in končno še v Tywinovo smrt. In ravno ta, logična sosledja vzrokov in posledic, so ena glavnih močnosti serije. Vsaj, če se mene vpraša.

Dany se na zmajevem hrbtu vrne na Zmajev kamen, kjer jo pričaka Jon Sneg, ki se zdaj prvič znajde iz oči v oči s pravim zmajem. In ga poboža po goflji, kot da ni nič. Ipak je vajen krvovolkov (Duh je trenutno v Zimišču, če se kdo sprašuje), ki lahko bolijo mogoče celo bolj kot zmaji, ki bolijo samo kakšno sekundo. Jon zmajski kraljici, vsled njenih metod, nameni očitek ali dva, a ona jih dokaj uspešno odbije. For the record! Tudi kar se mene tiče, je ravnala okej. Glede na okoliščine. Na Zmajev kamen prispe tudi ozdravljeni prijatelj Jorah Mormont. Dany ga z veseljem sprejme nazaj v službo, z veseljem pa ga predstavi tudi svojemu novemu prijatelju Jonu. Možakarja sicer udarita eno kratko prvenstvo v metanju mrkih pogledov, ampak vse skupaj ostane dokaj športno.

V Zimišču Bran vargne skupino krokarjev in jih pošlje v izvidnico. Vojska neživcev se vztrajno približuje Vzhodni straži, Nočni kralj — ko se mu izvidnica enkrat dovolj približa — pa uspešno razblini Branov primež nad ptiči. Očitno to lahko naredi.

Natanko zdaj. Ne prej in ne kasneje. Natanko zdaj se Bran odloči, da je potrebno posvariti vse. Da se pripravijo in po možnosti pridejo branit Sever. Branovo željo realizira moister Wolkan in sicer tako, da razpošlje krokarje. Enega tudi v Staro mesto, v Citadelo, in ideja je, da bi tamkajšnji kredibilneži Branove besede še dodatno obtežili. Poklicni skeptiki besedam seveda ne verjamejo. Vse dokler v njihovo razpravo ne poseže Sam, ki starčkom pove, da Brana pozna in da je neživce videl tudi sam. Takrat se za sekundo mogoče malo zamislijo, že v naslednji sapi pa zamahujejo z roko, češ, da je vse skupaj enako mogoče tudi samo varka zmajske kraljice, da bi se čim več lokalpatriotov umaknilo na Sever, v boj z namišljenim sovražnikom.

Podobno pismo prejmejo tudi na Zmajevem kamnu. Prestreže ga Varys, ki skupaj s Tyrionom najprej pokomentira Dany in njen pristop k reševanju problema. Ne Škrat, ne Pajek nista zadvoljna z eksekucijo obeh Tarlyjev, še manj pa s samim načinom. Oba zaključita, da Dany vendarle ni njen oče in da z njima kot svetnikoma tudi nikdar ne bo. To slednje izpade kar malo zlovešče in kot grožnja. Ampak česar Dany ne ve, Dany ne boli. Bi pa dodal mogoče še to, da se ne eden, ne drugi, zaenkrat nista baš izkazala. In sta lahko samo tiho, ker nenazadnje — če hočeš omleto, moraš najprej ubiti par jajc. Zdaj pa nazaj k pismu, ki končno doseže tudi dejanskega naslovnika, Jona. Val emocij. Izve, da je živa Arya, izve, da je živ tudi Bran — in da sta oba doma, v Zimišču. Vkomponirane so seveda tudi slabe novice o Hodcih, ki sicer hodijo počasi, ampak tudi vztrajno in brez počitka. In so že nevarno blizu. Zato ima Jon zdaj dovolj počitnic na Zmajevem kamnu, kar pove tudi Dany, in jo prepriča, da ga spusti domov. Zdaj. Ker je Branovo pismo v osnovi poziv k sodelovanju vseh, ki kaj štejejo, je na svojo stran potrebno pridobiti tudi Cersei. Vsaj začasno. Tyrion prav za ta namen zvari nov brihten načrt. V bistvu gre za reprizo ideje, ki jo je v prvi sezoni propagiral že Stari medved Mormont. Poslati dokaze o neživcih v prestolnico z željo po dodatnih investicijah v obrambo Zidu. Ser Alliser je sicer — tako kot v knjigi — šel v prestolnico, ampak kaj točno se je tam dogajalo, ne vemo. V knjigi mislim, da je roka neživca, ki jo je s seboj vzel kot dokaz, nehala migati že po poti in mu (v toplejšem podnebju) še dodatno zgnila, tako da ga Tyrion (takratni kraljevi roka, ki sera Alliserja itak ni maral) niti ni resno jemal. Am. Ja. V glavnem! Ideja je, da gre nekdo onkraj Zidu, ujame enega neživca in ga prinese Cersei. Tyrion se javi, da bo skušal prek Jaimeja omogočiti avdienco s kraljico (za takrat, ko bo neživec ulovljen), pri čemer mu bo samo pot v prestolnico omogočil dežurni tihotapec Davos. Za realizacijo drugega, terenskega dela načrta pa se prvi ponudi ser Jorah.

Dežurna zimiška glasneža sta spet glasna. Glover in Royce (ki sploh ni zimiški, ffs) se zdaj poigravata z idejo, da je bila podpora Jonu mogoče slaba ideja (ker se predolgo mudi na Jugu) in da bi morala Severu mogoče vladati Sansa. Sansa ju prijazno pokensla, ampak vseeno malo preprijazno za Aryin okus — ki Sanso zdaj totalno neracionalno obtoži apetitov po severnjaškem tronu in želje, da bi se Jonu mogoče kaj zgodilo. Vedoč, da Mezinček na koncu popuši, si želim, da je to zdaj (in od zdaj naprej) zgolj igra obeh punc — ker pač vesta, da ima Petyr Baelish ušesa povsod. Ker sicer bom imel o Aryi še slabše mnenje.

Davos in Tyrion medtem parkirata na obali Kraljevega pristanka. In sicer na neki — tako Davos — dokaj varni točki, kjer zlatoplaščniki ne patruljirajo pogosto zaradi preveč stopnic. Oba si izmenjata anekdotici o tem, kdaj in zakaj sta bila nazadnje v Kraljevem pristanku. Tyrion se spomni, da je bil v Pristanku zadnjič takrat, ko je ubil svojega očeta, Davos pa, da je bil zadnjič takrat, ko mu je Tyrion ubil sina. Brez očitkov se razideta.

V podzemlju Kraljevega pristanka — tam, kjer so tudi lobanje zmajev — se zdaj pojavita Bronn in Jaime. Ker je treba vježbati mečevanje in ker je to najbolje početi ljudem z oči. Fora. V bistvu je Tyrion nekje vmes očitno kontaktiral Bronna, da Kraljemorca pripelje nekam na samo, da se lahko pomenita na štiri oči. Brat z bratom. Zelo prikladno je, da Jaime zdaj ve, da Joffa ni ubil Škrat. Odličen tajming. Še vedno pa je problem fotr, ki ga je Tyrion dejansko ubil, vsled česar Škrat pogovor odpre prav s tem. Oziroma. Lažem. Še prej se pokloni Kraljemorčevim vojaškim in taktičnim veščinam, ki so Daenerys blazno, blazno stale. Ampak ni pomembno. Prideta, v glavnem, do nekega abstraktnega predloga, ampak ker se epizodi mudi (predlog pa mi, gledalci, dejansko itak poznamo in iz danega lahko ekstrapoliramo, kaj sta se brata dejansko menila, tako da — optimizacija na mestu!), le-ta pozornost raje preusmeri na kaj počne Davos. Najame Gendryja, ki je priveslal do Pristanka (všeč mi je, da se Davos malo ponorčuje iz nastalega veslaškega memeta) in je nad ponujenim izhodom navdušen. Vsi trije se dobijo pri čolnu in par razbitih glav kasneje že plujejo nazaj na Zmajev kamen.

Jaime Cersei poroča, da se je srečal s Tyrionom, ampak ona že ve. Ker pač ve vse, kar se dogaja v Kraljevem pristanku. Kot vse na svetu, tudi ta potencialen miting kani obrniti sebi v prid, tako da by all means, naj pridejo! Kar je pri tej sekvenci morda zanimivejše — izvemo, da je Cersei noseča. No. Lahko, da se Qyburn moti, lahko, da se Cersei laže, lahko pa, da je res. V resnici se sprašujem, oziroma kar dvomim, ali je v zgodbi na tej točki sploh prostor za novega Lannisterja? Napovedujem, da tega otroka ne bomo nikoli spoznali.

No, zdaj smo pa na Zmajevem kamnu počasi res vsi zbrani in evo — že takoj na začetku sekvence imamo izmenjavo dveh likov, za katero nisem vedel, da si jo želim videti. Gendry in Jon, dva (domnevna, hue hue hue) pankrta se takoj povohata — kljub temu, da Davos Gendryju stokrat reče, da ni Gendry, temveč Clovis, in da naj ne komplicira z omenjanjem svojih prednikov. Vseeno (ali pa prav zato) se takoj predstavi: “Gendry, Robertov sin.” Pogovor o fotrih, ki sledi, je seveda zelo nostalgičen tudi za nas, gledalce. Med gledanjem sem se spraševal zakaj, za vraga, Davos sploh potrebuje Gendryja. Zakaj se je sploh spomnil nanj? Razen za crkljanje fanic in fanov? Sploh zato, ker Gendry, kolikor vem, ni bil del plana. Ampak okej. Argument, da potrebujejo kovače, zdrži. Sploh, ker bodo izdelovali orožje iz zmajskega stekla in to je težko. Kratko izmenjavo ujameta tudi nekdanja sosužnja Tyrion in Jorah, na koncu pa še Dany in Jon. Zmajska kraljica se za čemernega severnjaškega kralja končno ogreva in ja; super par. Dejansko eden bolj posrečenih teta-nečak parov, ki sem jih videl. Jon Daenerys (vsake toliko napišem Daenerys namesto Dany, da ne pozabim, kako se napiše) zaželi srečo v vojni in gremo!

Žiljka bere kot profesor. Neke stare spise raznih septnikov in moistrov in spotoma prebere tudi kaj pomembnega. Kot naprimer informacijo, da je bil zakon Rhaegarja in Martellove Elie razveljavljen in da se je Rhaegar kasneje poročil z neko drugo žensko. Tako. Usput. To je tako — mogoče najpomembnejša puzla v mozaiku špekulacij (ki to na tej točki seveda več niso) o tem, kdo so Jonovi starši. To, da sta starša v resnici Lyanna Stark in Rhaegar Targaryen, je uganjeno že dolgo. Vselej pa je bilo v zraku, kaj to dejansko pomeni za Jona. Ane. Brez te informacije zdaj, bi bil še vedno pankrt. Tako pa je zakoniti prestolonaslednik in to tak, z jačim pedigrejem tudi od Dany same. Ampak Sam ima moistrov zaenkrat dovolj. Nakrade nekaj knjig, popoka Žiljko in otroka, in krene. Nazaj na Sever. Pomemben podatek, o katerem sem ravnokar, pa vzame s sabo. In mu kasneje pride prav. Dober spomin.

Spletke. V Zimišču potekajo spletke. Mezinček je v času tamkajšnjega bivanja vzpostavil mrežo obveščevalcev in se počuti že skoraj kot doma. No. Jaz moram reči, da mi je ta njegova poslednja spletka, ki tudi sklene Meničkov življenski cikel in ki, si predstavljam, služi bolj kot nekakšna first-hand izkušnja za vse navzoče, kakšen pizdek Mezinček dejansko je … Da mi je to dejansko dokaj nevreden konec za t.i. mojstra manipulacij. Je karmično. Je zadovoljivo. Ni pa … Logično? Ne vem, če sem izbral pravo besedo, ampak ja; malo mi je privlečeno za lase.

Nabor ljudi, ki krene onkraj Zidu, se mi precej dopade. En kup je križanj in ene hude krvi (ampak ne preveč) in to je izhodišče za super dinamiko, ki smo ji kasneje seveda tudi priča. Tormund ne mara Joraha, ker je sin nekdanjega poveljnika Nočne straže. Gendry ne mara Bratovščine brez bander, ker so ga prodali Melisandri. Tormunda seveda zanima, če se jim bo pridružila tudi velika ženska. Odred odpisanih, skratka. Super so!

Do naslednjič si moram v glavi nekako formulirati, kaj si mislim o dejanskem načrtu — torej o tem, da gre skupina norcev nabrati en vzorec neživca. Po eni strani mi je (zdaj, v retrospektivi) super akcijada, dočim po drugi mi je pa načrt absurdno nor. Tak, preprost, ampak po drugi strani tako logistično nemogoč, da ga človek težko vzame resno. Tista sorta ideje, ki popularno menedžersko vzpodbudo: “Ej, ti kar povej! Ni slabih idej!” daje na preizkušnjo.