Igra prestolov – Onkraj Zidu

Pa smo že skoraj tam. Čez en teden se začne finalna, osma sezona Igre prestolov, danes pa sem si ogledal predzadnjo epizodo sedme. Šesto, oziroma mogoče lahko rečem kar deveto, glede na to, da ima Igra prestolov po šegah in navadah deset epizod na sezono in da je predzadnja vedno nek bum. In ta definitivno je. Bum. Kar nekako mi ni šlo v račun, kako imam lahko za pogledati samo še dve epizodi, ko se ima pa v sedmi sezoni še toliko zgoditi. Še cela ekspedicija onkraj Zidu je bila pred mano (ne vem, zakaj sem imel v spominu, da je razvlečena prek večih epizod), plus obisk Kraljevega pristanka, plus še vsaj ene dve večji zadevi. Ampak ja. Se izide.

Tja

Režiser Alan Taylor, ki je Igro prestolov nazadnje šravfal v drugi sezoni, si je tokrat dovolil nekaj artistične svobode in je epizodo odprl s preletom poslikane mize na Zmajevem kamnu. Od Juga gor — zato, da vemo, da se epizoda Onkraj Zidu dejansko (pretežno) odvije severneje od Zidu. Nič slabega! Taki profi prijemi so ob pametni rabi super učinkoviti in jih imam rad, bi pa rekel tole; po uvodni špici (ki je efektivno točno ista stvar) prelet zemljevida Zahodnjega mogoče izpade rahlo odveč.

Kar nekaj časa sem iskal analogijo, ki bi mi olajšala formuliranje mojih splošnih občutkov glede pohoda na Sever; po neživca, ki bo o svojem obstoju prepričal westeroško gospodo. Ker, kot sem povedal že zadnjič — ideja mi je malo off. Pa ne vem, zakaj. Sržu se še najbolj približam, če rečem, da je to tiste sorte ideja, s kakršnimi operirajo brihtoli, ki bi se raje ustrelili v obe koleni, kot pa kakšni reči naklonili daljši razmislek. “Ej! Ne vem, zakaj komplicirajo. Gredo gor, vzamejo enega neživca, ga prinesejo dol, pokažejo, pospravijo, narejeno.” To je tiste sorta ideja, ki bi jo imel denimo jaz (kot še posebej zoprn človek) na lagerju, če bi se mi zazdelo, da nekdo okrog kakšne stvari (za moj okus) preveč komplicira. In ta moj gnev(ček) zelo verjetno izhaja zgolj iz dejstva, da se zdaj čutim opeharjenega, ker te ideje ne morem imeti na lagerju. Podobno mi je šlo na živce tudi, ko je Cerar — ki je v mojih očeh takrat veljal za premišljenega in načelnega človeka — postal šef vlade, ker sem vedel, da ne bom mogel več govoriti: “No, če bi bil Cerar premier, bi bilo pa vse to okej.”

Mimo te mini-srbečice, ki ji zdaj posvečam bistveno preveč pozornosti, pa mi je ta quest v resnici jako posrečen kos TV produkcije. Že zato, ker ustvari priložnost za zvrhan pehar zabavnih interakcij med liki, ki se sicer mogoče ne bi niti srečali, kaj šele govorili en z drugim. Pa še sami ta pravi so zbobnani na kup. V glavnem! Prva taka, malo resnejša interakcija, je tista, ki jo ubereta Tormund in Jon. Debatirata o Daenerys in zanimivo mi je, da je prav Tormund tisti, ki Jona seznani z dejstvom, da togost kolen včasih kljub vsemu ni ravno vrlina. Nekarakteristična izjava za de facto šefa svobodnjakov,  ki priča o njegovi modrosti in pragmatičnosti — vrlinah, ki sta kralju onkraj Zidu tako bridko manjkali.

Gendry ujame svoj moment z ostankoma Bratovščine brez bander, Thorosom in Bericem. Bratovščina je Robertovega pankrta takrat dobesedno prodala Melisandri (ta zgodbovni lok, mimogrede, tudi ni bil ravno posrečen, haha) in to po tem, ko se je bil možakar že skorajda popolnoma vključil misleč, da so ga sprejeli za svojega. To res ni bilo okej. Zadeve v kontekst postavi šele Pes, ki Gendryju zabiča, naj ne jamra, saj da je živ, zdrav in čil in da se dogajajo še bistveno hujše reči. In tudi to je res.

Tudi Jon in Jorah pot izkoristita za krajšo izmenjavo. Jon pove v kakšnih okoliščinah je umrl Stari medved in da je bil Karl “jebeni” Tanner ustrezno sankcioniran, ser Jorah pa Jonu prizna staro novico, da ga je s sužnji takrat pihnil in da je potem raje pobegnil pred Nedovo roko pravice. Vsak izmed njiju je imel izkušnjo z očetom drugega in po moje je primerno in da ne rečem edino pravilno, da serija tu naslovi prav to. Sneg Mormontu ponudi Dolgi krempelj, bajeslovni meč hiše Mormont, ampak neuspešno. Ser Jorah ga zavrne, ker da si ga ne zasluži več. Fer. Ni pa fer, da Jon meča nikoli ni ponudil mali Lyanni, dejanski dedinji. A je možno, da je Jon tak pizdek, da ponudi samo takrat, ko ve, da bodo ponujeno odklonili?

Potem sta tu še Sandor in Tormund, ki zelo hitro ugotovita, da imata dve skupni točki. Ena je, da je oba poljubil ogenj. Divježi tako rečejo rdečelascem dočim Pes … No, recimo, da v njegovem primeru to divješko reklo velja nekoliko bolj dobesedno. Potem pa je tu še Brienne, ki je obenem ena redkih ljudi, ki so v dvoboju premagali Psa, in Tormundova (zaenkrat še) nesojena simpatija, s katero bi, parafraziram; delal ogromne otroke, ki bodo zavojevali svet. Carskosti te izmenjave navkljub, pa nagrado za lucidnost to pot pobere gospod Beric Dondarrion, ki že v prvih nekaj sekundah pogovora z Jonom ugotovi to, kar je javnost znotraj in izven Igre prestolov ugotavljala desetletja: “Nič nisi podoben očetu. Verjetno si po mami.” Bliskoviti gospod in Ned sta se namreč poznala. Še iz časov, ko je Beric izgledal takole. Zelo meta, gospod Benioff. Zelo meta, gospod Weiss. Dobra fora. No. Razen tega gre pa pri tej razpravi ceniti tudi naključje, da sta oba sogovornika že umrla. Vsaj enkrat.

Vse te izmenjave nam za nekaj minut prekine snežni vihar, ki s seboj prinese tudi modrookega medveda, ki druščino presenetljivo grdo razštela. Gre za prvo srečanje odprave s silami Nočnega kralja. Beric in Thoros zakurblata svoje ognjene meče in spopad se začne. Par članov odprave je statistov in zraven bolj kot ne samo za daritev starim bogovom — da ne bodo prehitro segli po nam omiljenih likih z imeni. Spopad je dobro odplesan, posebni efekti so super, zmanjšana vidljivost (posledica snežnega viharja) pa jim gre seveda v prid. Omenil sem, da se Beric in Thoros borita z gorečimi meči. Zelo epsko — koprodukt tega pa je žal tudi evolucija iz ogromnega, nemrtvega in strašnega medveda v ognjenega, ogromnega, nemrtvega in strašnega medveda. Psa to prestraši ravno dovolj, da ne more pravočasno reagirati in prekiniti Thorosove vleke ta kratke. Spopad zaključi Jorah. Z bodalom iz zmajskega stekla. Ves čas sem mislil, da zmajsko steklo deluje zgolj na Belih hodcih. Motil sem se in oprostite, če sem koga zavedel. Funny old life.

Ranjeni Thoros, ki sicer lahko še hodi, ampak komajda, zdaj pot nadaljuje vštric z Jorahom. Ta ga skuša nekoliko spodbuditi in odvrniti od bolečin, ampak šit je futilen. Če to bere kdo, ki je predebel, tako kot jaz, in ki je že kdaj skušal iti peš v hribe, se bo verjetno lahko vsaj delno poistovetil s Thorosom. Ker kaj. Greš s kolegi v hribe. Ob vznožju vse super, potem pa zlagoma zaostajaš. In zaostajaš. In seveda upočasnijo. Ker so kolegi. In te začnejo spodbujat. Tvoje misli so se medtem pomračile in natihem preklinjaš vse, ki so bili kakorkoli vpleteni v to, da ti zdaj umiraš nekje na pobočju hriba. Ampak kolegi te spodbujajo in jih ne moreš ravno poslati, kamor sonce ne posije, in skušaš biti čim bolj prijazen. In vlagaš energijo ŠE v to (prijaznost). To ponavadi rezultira v ne-ravno-neprijazni odrezavosti, ki je dovolj nevtralna, da te kolegi pustijo pri miru in gredo naprej, kar je v resnici točno to, kar hočeš. Jorah je tu kolega, ki skuša Thorosa razvedriti s spomini na dobre stare dni — na upor Greyjoyev — ko sta bila skupaj prva skozi vrata Špika. Ser Jorah se priduša, da je bil rdeči svečenik takrat najpogumnejši izmed vseh, a ga ta pokensla, rekoč: “Samo najbolj pijan.”

Ekipa nabaše na kolono neživcev, z enim Belim hodcem na čelu. In sicer tistim, defaultnim, ki ima brado in daljše lase (takega je v tretji sezoni premagal celo Sam). Vname se spopad in po tem, ko Jon z valirijskim jelom v prah povrne šefa, večina neživcev razpade na mestu (kar je, btw, nov podatek o ozadju delovanja Hodcev). Prikladno ostane zgolj eden, ki ga ekipa varno shrani. In to je ta vzorec, po katerega so prišli. In vse bi bilo super, če se ne bi zdaj kar naenkrat pojavila še glavnina vojske neživcev. Pes Gendryja nažene nazaj v Vzhodno stražo, naj čim prej kontaktira Daenerys, ekipa pa se znajde na otočku, obdanim s tenkim ledom, ki nežive vojske ne zdrži. A lahko rečemo, da je bil Gendry izbran (vsaj tudi) zato, ker je bilo Psu všeč njegovo bojno kladivo? Reče mu namreč, da naj mu ga pusti, ker da bo brez tekel hitreje. Kar se tiče pozicije preostanka ekipe, si pa ne morem kaj, da me ne bi spomnila na Stannisovo (pozicijo) na začetku še-ne-izdane šeste knjige (se pa naj bi to poglavje odvilo pred tistim pismom na koncu pete knjige, kjer piše, da je Stannis mrtev). Prav tako je stacioniran nekje sredi jezera in prav tako kani to obrniti v svoj prid. Oba prizora sta po moje vsaj inspirativno povezana.

Gendry doseže Vzhodno stražo, kjer ga čaka Davos, uredi r-mail za Dany in od vključno te točke naprej je čas spet zelo, zelo fleksibilen.

Zgodba o dveh sestrah

Zimišče nadaljuje z žajfnico o Aryi in Sansi, za katero jaz še vedno trdim, da je zaigrana. Mislim — zaigrana tudi znotraj serije, za Mezinčka, in ne samo za nas, gledalce. Veliki brat vedno spremlja. Kljub temu celoten zimiški lok v tej sezoni zelo zaudarja po fillerju. Saj payoff v finalu je soliden, nič ne rečem, ampak to je pa bolj ali manj vse, kar je od tega. Ta mali Starki so končno spet skupaj in ne verjamem, da si je kdo želel spremljati njihov kreg. Pa niti ni privlečeno za lase, ker je kar naenkrat res ogromno enih razlik in razhajanj, samo nekako … Odveč mi je. Na najslabši možen način. Je pa res, da to pride pri tej epizodi, kjer je samo malo severneje res divje, še toliko bolj do izraza.

Arya in Sansa sta na enem balčkončku, rahlo nostalgični. Pogovor gre o očetu in o tem, kako je Arya včasih na skrivaj streljala z lokom — rezultate česar smo lahko videli v prvi epizodi (ever), kjer je Arya Branu nakazala, kako se zadane. Vesela sestrska debatka se hitro izpridi, ko Arya Sanso iz lepega obtoži, da je pomagala ubiti očeta. Na podlagi onega pisma, ker ni nič ukrepala. Zadnje čase navijam za Sanso — Arya je namreč popolnoma neracionalna — in sem vesel, da se sestri to pot zoperstavi in ji pove, da tam, kjer sama ni naredila nič, da bi rešila očeta, tudi ona ni naredila nič. Pa sta bili obe zraven. Punci sta bili mladi in nemočni in resnica je, da nobena izmed njiju ni mogla narediti nič. Danes bi bilo drugače. Ali pa tudi ne.

Sansa se kasneje sestane z Mezinčkom in mu potoži glede vsebine pisma. Skrbi jo namreč, da bi ga videla severnjaška gospoda. Kako upravičena je skrb? Zdaj. Gospoda jo itak na polno podpira in nikoli nisem imel občutka, da bi bil njen primež nad Severom kakorkoli krhek. Ne vem, zakaj bi bilo neko staro pismo pa kar naenkrat dealbreaker. In kaj je poanta Mezinčkovega nasveta, naj se zaupa Brienne in da naj ta poskrbi za mediacijo med sestrama. Saj. Predlog je pameten, ampak ne za Mezinčkovo rabo. Zakaj vplesti Brienne, ki nekdanjega gospodarja zakladov tako ali tako sploh ne mara? Dopuščam, da nisem pozorno poslušal, ampak če sem, je tole kar nekaj. RAZEN, ČE — je vse skupaj spet samo past za Mezinčka! Če se moram odločati med tem, ali je nekaj kretenizem, ali pa nekaj potencialno carskega, sodim (skoraj) vedno v prid serije. Je pa res, da je veliko lažje biti pameten zdaj, v retrospektivi. Se mi zdi, da takrat, v realnem času, nisem bil tako pozoren na alarmantno nesmiselnost teh sekvenc.

Ona vabila na vsewesteroški miting v Kraljevem pristanku zdaj očitno že letijo. Verjetno od Cersei. Tam bo tudi razstava neživcev in vse. Sansa namesto sebe pošlje obotavljajočo se Brienne — kar je v neposrednem nesoglasju s tem, kar ji je malo prej svetoval Mezinček. Torej ja. Poanta vsega je tu po moje ta, da Brienne ni v Zimišču. Vprašanje, zdaj, je očitno samo, kaj je Baelish mislil z Brienne. Mezinček ve, Sansa (očitno) ve … Samo jaz ne vem? A je možno, da Sansa Brienne ne zaupa več samo zato, ker ji jo je predlagal Mezinček.

Sansa gre kasneje iskat Aryino pismo. … Am. Ja. Zdaj se v bistvu ne morem odločiti, ali naj ta zapis pišem iz perspektive nekoga, ki kao ve (v resnici se ne spomnim povsem, ali je to sploh kdaj potrjeno), da punci Mezinčka nalašč zavajata, ali naj se naredim francoza. Ker tukaj pa spet nisem povsem prepričan. Sansa med iskanjem pisma odkrije Aryino zbirko mask, kar je dokaj velika stvar in nekaj, kar jo lahko povsem upravičeno freak-outa. Aryine grožnje, potem, so spet okej, ker jih lahko kontekstualiziram tako ali drugače, dočim maske bi bile pa sumljiva najdba za vsakogar. Spet pa ne vem, kako naj si razlagam to, da Arya Sansi izroči svoje bodalo. A ta gesta pomeni: “Saj ti zaupam, da veš, ampak lahko nama prisluškujejo in zato govorim slabe stvari?” Ali pomeni: “Tega ne potrebujem niti malo. Če te hočem, te lahko tudi na sto drugih načinov?” Se mi pa poraja (še) eno vprašanje. Če je vse to res samo igra — do kakšne mere sta se punci uspeli pripraviti in uskladiti. Prepričljivi sta tako zelo, da imam občutek, kot da je njun načrt definiran zgolj z: “Nič, dajva si za Mezinčka v obraz povedati vse še tako trapaste očitke, ki jih gojiva druga do druge in to je to. Na koncu dneva bova pa itak še vedno sestri. Prijetno s koristnim.”

Kolo

Epizoda se zelo na hitro zapelje tudi na Zmajev kamen, kjer sta zdaj od vseh ostala samo še Tyrion in Daenerys. No, v resnici so tam tudi Varysi, Dothraki in Missandei, ampak srečamo pa samo njiju. Tako da sem za naštete ostale v resnici samo zelo, zelo prepričan, da so tam.

Tyrion in zmajska kraljica ujameta eno izmenjavo o razno raznem. Dany izrazi spoštovanje do Škrata. Ker da ji je všeč, da ni heroj, za razliko od vseh njenih bivših in bodočih. Ne dela prevranjenih in neumnih potez — razen seveda teh, ki so skrbele za konstantno dogajanje južnejših kraljestvih. Tyrion navrže, da je porajtal, da je Jon Daenerys všeč. Vsi jima ves čas govorijo, da sta si všeč, haha. Če ne bo šlo drugače, si bosta po moje postala všeč samo zato, da ugodita svoji okolici. Pogovarjata se tudi o Cersei, o potencialnih pasteh obiska v Kraljevem pristanku, o lomljenju in izgradnji koles — in nenazadnje tudi o Daenerysinem nasledstvu, kar je dokaj ponesrečen izbor teme pogovora. Ker ne more imeti otrok in ker je to občutljiva tema. Ampak po moje jih bo slej ko prej spet lahko imela. Nečakovo superseme bo dvignilo njeno prekletstvo, calling it!

Iiin počasi prispe Gendryjevo pismo. Ker je izgubila že dovolj zaveznikov, Dany brez večjih pomislekov in kljub veliki nevarnosti ter tveganju vpreže zmaje in jim (odredu ne-več-odpisanih) krene na pomoč. Tyrion je proti, ampak recimo, da je za eno sezono že dovolj svetoval in pomagal.

In spet nazaj

Aha. No. Zdaj pa, da zaključimo še tisto štreno, ki smo jo načeli v prvem sklopu teh vtisov. Minila je vsaj ena noč, odkar je druščina zavzela otoček, in Thoros je čez noč zmrznil. Beric in Pes oba izrečeta po nekaj besed, nakar si Pes privošči šluk (ali dva) iz Thorosove neskončne čutare, oziroma pivskega meha, če moja nomenklatura štima. Kakorkoli. Meh (ali čutaro) mu iz rok zelo kmalu izpuli Jon, ki vsebino raje polije po Thorosu. Tako severno se trupla pač kuri. Iz praktičnih razlogov. Uočimo, da je navzoč tudi Nočni kralj osebno.

Pes je v tej epizodi že enkrat zamočil. Ni sam kriv, fobija je pač fobija, ampak imel je priložnost rešiti Thorosa. Pa ga ni (mogel). Zdaj zamoči še enkrat. In sicer z metanjem kamenja. V spominu imam, da je bil to takrat kar meme, haha, ampak ja; Pes s kamni neživcem efektivno demonstrira, da je jezero zdaj dovolj zmrznjeno za prečkanje. Najprej gre čez en neživec, potem dva, potem trije in kar naenkrat se vsujejo. Spopad se začne. Pes se nekaj časa trudi z Gendryjevim kladivom, potem, ko okrog sebe enkrat nima več dovolj prostora za opletanje, pa preklopi na mini-sekirice iz zmajskega stekla. Saj. Našim kar gre, ane, ampak neživci jih kmalu preplavijo. Tormund gre skoraj pod vodo (pa ga Pes reši), ampak pojavi se Daenerys s svojimi tremi zmaji in takrat postane vse nekoliko lažje.V bistvu gre v prvi vrsti za reševalno akcijo, vsled česar vsi karseda hitro splezajo na Drogona, le Jon ima težave. Kar nekako se ne more prebiti prek neživcev. Daenerys bi počakala, ampak ko Viserion enkrat pade … No, takrat pa ni več heca. A se še spomnimo Qyburnovega škorpijona? Hogwash! Tako se klati zmaje!

Dany s težkim srcem odleti brez Jona in če smo mislili, da je bil njen prihod deus ex machina — se zdaj pojavi izgubljeni stric Benjen in reče: “Drži mi pivo!” Hladnoroki, ane. Hladnoroki je v knjigah nek stric s (od ozeblin) črnimi rokami, ki obratuje onkraj Zidu in Branu pomaga doseči Trookega vrana. Zanj se zelo močno špekulira, da je (zdaj mrtev, a reanimiran) Benjen. Hec je, da niti ni ne vem kako važno, ali je ali ni Benjen. Tako nepomembno je, da lahko vsak brez vsakršne škode verjame svoje. Ampak teorija je pa zelo priljubljena (in tudi meni je všeč!) in zato z največjim veseljem požrem tale brezsramen fan service. Benjen se stepe z neživci in efektivno žrtvuje, da lahko Jon uide k Zidu, kjer ga pričaka Dany.

Daenerys in Jon odplujeta južno in Jon Dany premierno reče Dany. Kot reden uporabnik tega vzdevka sem bil brez vsakršnega občutka, da je to, da Dany rečeš Dany v resnici velika stvar. No. Je. Ampak če jo že v naslednji sapi sprejmeš za svojo kraljico, potem lahko. Kraljico gre pohvaliti vsled njenega zelo profesionalnega odziva na Viserionovo smrt. Jonu je grozno žal, dočim njej pa ni. Zdaj ve, kako grozna je dejansko grožnja.

… Dvomim pa, da ve, da Nočni kralj medtem od mrtvih obuja Viseriona — in da je mogoče prav ona tista, ki mu je dostavila orodje za razsutje Zidu. Ne vem, kako se ga je mislil lotiti sicer. Tema za razpravo.