Igra prestolov – Zmaj in volk

Finale! In ravno en dan pred premiero! Všeč mi je, ko gredo stvari po načrtih. Tokratna epizoda sklene cikel (sicer dokaj nenavdihnjenih) naslovov po logotipih velikih hiš Zahodnjega. Volk in lev. Lev in vrtnica. Zmaj in volk. Zdaj. Ali se temu res lahko reče cikel in ali ga res sklene? Ne obljubim. Ampak recimo, da sta zmaj in volk tisti dve živali, ki sta bili vse doslej protagonistki vsaka svoje zgodbe, zdaj pa z roko v roki korakata na pročelju ene — in to je v resnici velika stvar, vsled česar mi je čisto fino, da se poudari.

Demo

Epizoda otvori z (za situacijo) obveznim merjenjem moči. Pod obzidjem Kraljevega pristanka so zdaj zbrani vsi Neomadeževani, s Sivim črvom na čelu. Livarsko skalo so očitno spustili iz rok — si pa predstavljem, da je tam ostala vsaj neka provizorična garnizija. Ja. Zelo kontrastno, vse skupaj. Postrojena, disciplinirana armada Neomadeževanih, ki jo potem preplavijo še dothraški jezdeci. Prizor me spominja na predstavitve gostujočih šol v četrtem delu Herija Poterja. No. Tudi Cersei ni od muh. Poleg lastne, lannisterske vojske ima namreč polno pristanišče Euronove mornarice — kar je vsaj dve tretjini mornarice več, kot je po debaklu s tovorjenjem Dornijk v Dornijo poseduje Dany.

Spet imamo več perspektiv. Z obzidja dogajanje spremljata Jaime in Bronn, z eno izmed ladij plujejo vsi od Daenerys (pri čemer sem zdaj štejem tudi vse Jonove), razen Daenerys sama, v Rdeči trdnjavi pa dogajanje komentira tudi Cersei, ki Gregatu naroči, naj se v primeru težav drži vrstnega reda; najprej Dany, potem Tyrion, potem Jon. Naprej poljubno. Če bi bil še posebej filozofske volje, bi dejstvo, da na prvem mestu ni Tyrion, označil za zorjenje Cersei kot lika ter njeno osebnostno rast. No. Pa nisem.

Ta prijazni, s Tyrionom na čelu, zdaj korakajo proti zmajski luknji, če je to pravi prevod za angleški dragonpit. Gre za neke sorte parkirišče za zmaje, ki je bilo nekoč nujno, kasneje pa je, tako Tyrion, izgubilo svoj pomen, saj je bilo vsako novo leglo zmajev bolj klavrno, zmaji manjši in čivava pač ne sodi v pesjak za novofundlandca. Ker se lahko izgubi. No, ta zmajska luknja je kraj, kjer se ima pripetiti zgodovinsko srečanje (skoraj) vseh, ki v seriji Igra prestolov ta trenutek kaj veljajo. Nasproti jim pride Bronn, poleg njega pa še Brienne in Pod, ki zastopata Sanso in sta se bila očitno nekoliko bolj podvizala. Zadnje čase veliko pišem: “Ta sreča tega, ta sreča onega,” ampak tako je. Cel kup ena na ena srečanj znancev, prijateljev in ljudi, ki se morajo še spoznati. Jaz imam ta šit rad, lahko pa, da ni za vsakogar. Kljub temu bom šel skozi malo po diagoneli, ker najbrž nima smisla, da se obešam na vsako izrečeno besedo. Nekaj besed si tako tokrat izmenjata Pod in Tyrion, ki sta bila nekdaj kot tandem oproda-gospod dokaj nerazdružljiva. Ravno Tyrion je namreč tisti, ki je v Podu takrat videl nekaj več in fantu naredil kariero, ta pa je Škratu v zameno kmalu (prvič, mogoče ne zadnjič) rešil življenje. Brienne in Pes, ki se po svojem dvoboju zdaj srečata prvič, se medtem posvetita pogovoru o Aryi. Pes na svoje veselje izve, da je punca še živa, oba pa se nekako strinjata, da sta jo tistega skoraj usodnega dne skušala zgolj obvarovati. Te dni je varovanja potrebna kvečjemu njena okolica.

V sami špilji imamo takoj še en display moči. Najprej prispejo gostje. In čakajo. Ker kraljico se čaka. Nato prispe kraljica s spremstvom. Največji član spremstva je seveda Gora in njegova prisotnost nemudoma aktivira Psa, ki do brata pristopi, se načudi njegovi trenutni formi in ga opomni na njune neporavnane račune. Če si osma sezona ne bo odtrgala deset minut za oba Cleganeta, ane — da končno poravnata svoje račune. Potem bom jezen. Ne, še bolje — razočaran bom. Si pa glede na trenutno situacijo ne predstavljam povsem, kje se bosta lahko sploh še srečala. Ampak siguren sem, da se bosta. Pa čeprav samo da izpolnejo fanovska pričakovanja.

Pes se nato pospravi v klet, pod prizoriščem, kjer ima shranjen paket z neživcem, vsi ostali pa (spet) čakajo. Ker kraljico se čaka. In jo dočakajo. Na zmaju, epsko kot sto hudičev in začimbni kralj z neizgovorljivim imenom, v Qarthu, se ni šalil, ko je za Dany dejal, da ima izrazit talent za dramo. Res ga ima. Pristanek je naravnost veličasten in posebni efekti so vrhunski. Fizična interakcija z računalniško generiranimi liki gre lahko zelo narobe, tukaj pa se Dany zvira po Drogonu prepričljivo, kot bi bil res tam.

Tyrion prične s PowerPointom, a ga že po dveh besedah prekine Euron, ki  (ravno tako navzočega) Theona obvesti, da ima Yaro in da jo bo ubil, če se mu Theon ta trenutek ne izroči. Tyrion skuša pravkar iztirjen pogovor vrdečenititi, ker da imajo trenutno večje skrbi, ampak takoj z leve pade zaušnica v obliki fore o pritlikavcih, parafraziram: “Če bi se morali posvečati večjim skrbem, potem se kot najmanjša izmed navzočih skrbi kar spokaj.” Ne vem, jaz sem se smejal. Če grem vsled tega v pekel, pa grem.

Eurona, ki je zdaj že krepko on fire, umirita in skulirata šele Jaime ter Cersei, ki mu zagrozita z odslovitvijo, če ga bo še naprej takole sral. Ne vem, a je bil ta mini-izgred zrežiran zavoljo ene take slab-slabši policaj dinamike (ker dober-slab bi bilo preveč sumljivo), ali pa je Euron dejansko taka tempirana bomba, ki je ne more imeti nihče zares pod kontrolo. Resnica je po moje nekje vmes.

Tyrion in kasneje Jon uvod pripeljeta do konca, a Cersei ostaja skeptična. Saj. Jaz jo razmem, ane. Sovražnost navzočih dveh frakcij je nepopravljiva in povsem logična varianta je, da bi ena poskušala pretentati drugo. Aaaaampak, po drugi strani je pa pripoved o neživcih tako fantastična, da hudiča — valda bi si nasprotniki za laž izmislili kaj bolj verjetnega. Nič, zato bo verjetno najbolje, da pobudo prevzame vizuala. Sandor Clegane prinese zaboj z neživcem, ga odpre in nakaže. Neživca presekaš na pol, pa še vedno miga. Amputiraš mu ud, pa ud še vedno miga. Vsi zbrani, ki jim je to novo, so vidno šokirani. Po lestvici od najbolj do najmanj bi jaz rekel; Jaime, Euron, Qyburn, Cersei, Gora, pri čemer kasneje izvemo, da je Euronov odziv, ki sestoji tudi iz njegovega odhoda s prizorišča, hlinjen. Tako da ga v resnici težko uvrstim. Plus, Qyburna in Cersei bi po moje lahko zamenjal. Qyburn je bolj fasciniran kot šokiran in stavit grem, da vem, kje bodo končali ostanki tega neživca, dočim Cersei pa pač kot Cersei. Permapokerface. Jon vse skupaj nekoliko potolaži, ko jim pove in pokaže, da je neživce moč dokončno oneživiti z ognjem in zmajskim steklom. Ne omeni pa valirijskega jekla, ki (znotraj serije) ravno tako deluje. Vsaj za Jaimeja bi bil to kar podatek. Tole bi še dodal. Neživec v Kraljevem pristanku poskrbi za dokaj poseben efekt tridimenzionalnosti. Sekvence s Kraljevim pristankom so bile doslej vselej nekako tisti prizemljeni del serije. Politika in nekaj znanosti. Fantazija je bila na Severu. Dejstvo, da je neživec zdaj kar naenkrat tu, transcendira doslej znane zakone in ga postavlja en korak bližje gledalcu samemu. Vsaj, kar se mene tiče. In mi je super!

Prezentacija ima na Cersei pravzaprav dokaj pozitiven učinek. Pod pogojem, da Jon Sneg umakne svojo neposredno podporo kraljici Daenerys in se v njun spor ne meša. Želi zgolj njegovo besedo. Le-ta naj bi zadoščala vsled Nedovih genov. Ker da je bil pač časten človek in ker je beseda častnih ljudi vse, kar potrebuje. Glede na to, da ga je v drugi polovici prve sezone aktivno postavljala na (lažno) laž, je to to od nje pravzaprav zelo brezsramno. Ampak okej. Cersei, pač. Jon jo zavrne, ker kot Washington ne more lagati in Cersei odide, kar rezultira v nekaj malega žolča, ki ga tako Dany kot Tyrion zlijeta po Jonu. Rezultira pa tudi v Škratovem obisku sestre. Obisk gre v resnici še kar solidno. Nihče ne umre. In Tyrion ugotovi, da je njegova sestra vnovič noseča. Že to, da ne seže po kozarcu takoj, ko ji ga natoči, je indikator. Cersei ima rada svoje natočene kozarce.

Po posvetu z burazerjem se levja kraljica vrne in naznani svojo aktivno podporo zmajski v prihajajoči vojni med živimi in mrtvimi. Treba je reči, da se: “Call our banners” iz Cerseijinih ust ne sliši nič manj epsko, kot iz bilokaterih. Celo bolj!

Življenje in smrt ptice oponaševalke

Sansa je enkrat v obdobju od zadnjič do zdaj prejela Jonovo sporočilo o tem, da je kralj na Severu po novem podrejen zmajski kraljici. Mezinčku, ki je seveda navzoč, potoži, da ji gre to na živce, ta pa ta sentiment zgrabi z obema rokama in še z zobmi. Misli ji začne polniti z idejami o tem, kako je izvoljenega kralja na severu možno tudi odizvoliti — ne vedoč, da so njene misli (očitno) že nekaj časa off limits za njegove ideje. Ko mu enkrat pove še, da je Arya zdaj braavoška brezličnica, pa gospod Baelish postane zgolj še bolj prozoren. Prepričan sem, da je t.i. igrica, ki ji jo pove, izmišljena ekskluzivno ad hoc. Igraš tako, da vsakič domnevaš samo vse najhujše in na ta način ugotoviš subjektove prave namere. Tej igrici se v resničnem življenju reče paranoja in ni toliko igrica kot resen problem, povezan z anksioznostjo in ostalimi osebnostnimi travmami, ki človeku otežujejo življenje. Precej izprijeno, tole, da skušaš človeka, ki ti bojda nekaj pomeni, podvreči tovrstnim dvomom — precej podobno, kot če bi ga skušal zavestno okužiti z neko boleznijo.

No, zdaj pa tole, ane. Prerez Mezinčkovega vratu. Ko sem prvič gledal, sem bil precej presenečen. Mislil sem namreč, da bo Mezinček preživel vse. Saj. Na nek način je njegova usoda pravzaprav kar tragična (a zato nič manj poetska). Možakar je resda vsaj posredno kriv za večino groznih reči v Igri prestolov (kar mu med branjem obtožnice navede tudi Sansa), ampak po moje je imel Sanso res rad. Na najbolj napačen način možen, ampak rad neglede.  Njegova tragedija je v … Pomanjkanju samokritike? Mogoče. Če so ga na Sever pripeljale politične ambicije, ga je tja  (proti vsem signalom in instinktom, mind you, ker vsa okolica je bila do njega ves čas res odkrito neprijazna) zalepila fantazija, da mogoče pa enkrat vendarle nekaj bo. Ker je pač rešitelj, če nič drugega. In učitelj. In vse sorte torte. Kar malo krindžam, ko pomislim, kako patetični so morali njegovi poskusi manipulacije delovati Sansi, ko ga je enkrat koooončno prebrala. In do neke mere Branu, ki je zdaj itak internet, ampak je z Mezinčkom komuniciral zgolj v omejenem obsegu. Karmično in nasitno — vseeno pa mi je nekoliko žal, da je vse skupaj narejeno tako zelo na horuk. Cela sezona gre v eno smer in se potem v finalu obrne v drugo. To je rahlo poceni in prepričan sem, da bi ta zgodbovni lok lahko izpeljali bolje. Vse skupaj je preveč očitno narejeno za nas. Scenarije je treba pisati za like, ne za gledalce. … No. Ne vem, če je to res res. Super mi je zvenelo, pa sem kar napisal.

Pred iztekom sezone se Sansa in Arya sestaneta še enkrat. Zunaj. Na obzidju. Na zasluženem čiku. Zdaj sta spet sestri, da se reče. Nikoli pa najbrž ne bom zagotovo vedel, kaj se je dogajalo celo sezono. Samo ugibam lahko še naprej.

Vse poti (ne) vodijo na Sever

Po (domnevno) uspešnem obisku Kraljevega pristanka se Dany s spremstvom zdaj znova znajde na Zmajevem kamnu. Planirajo svojo odpravo na Sever, pri čemer Jon močno zagovarja skupno potovanje. Ker da je to boljši stejtment za severnjaško gospodo, ki bo do prišlekinje predvidoma izjemno skeptična. Dany pristane. Pristane na predlog, mislim. Ne (spet) z zmajem. Že ve, zakaj. Hue, hue, hue.

Pred iztekom sezone je bilo nekaj potrebno storiti tudi s Theonom. Z Jonom ubereta še en razgovor in to pot jima gre bolje, kot zadnjič. Na dolgo in na široko gresta o Theonovi večni dilemi Greyjoy-Stark in Jon svojemu bivšemu soprebivalcu Zimišča na koncu celo oprosti, kar mu pač lahko. In svetuje, naj gre čim prej iskat Yaro. Tu sem imel (najbrž zmoten) občutek, da Theon od Jona želi pomoč, konkretnejšo od zgolj enega (pa še to takega, zelo obvious) nasveta. Ne dobi je, a vseeno pljuni v roke in krene Yari na pomoč. Še prej pa pretepe (bolj tako — s taktiko izčrpavanja … in s kamnom) glasnega kapitana, ki mu je odrekel svojo podporo in s tem na svoji strani obdrži vojsko desetih mož, ki so, kot kaže, vse, kar mu je ostalo.

Tudi Jaime planira odhod na Sever. V sodelovanju z vazali, eden izmed katerih je tudi gospod Harroway — ki je v knjigah že davno mrtev (hiša Harroway pa izumrla). Zanimiv izbor priimka. Nič narobe — me pa zanima, po kakšnem ključu izbirajo ta imena. Sestanek prekine Cersei, ki vse skupaj pokensla in brata pobara, kaj se gre. Am. Z vojsko na sever. Ja? Ne? Ne? Ja, očitno ne. Ker Cerseijina beseda pač ne velja. Sprašujem se, ali bi se dogovora držala, če bi Jon umaknil svojo podporo Dany? Na nek način bi se ga morala, ne? Ker sicer bi lahko Jon svojo podporo kadarkoli primaknil nazaj. Cersei pove tudi, da je šel Euron v resnici v Vzhodnje, po Zlato združbo! Upam, da bodo sloni! Jaimeju je to kaplja čez rob, vsled česar potegne verjetno najbolj zdravo potezo od začetka njunega razmerja in odide. Brez vojske, sicer, ampak bolje eden, kot nobeden. Vsaj Vdovin krik ima s sabo. A se še spomnimo Nedovega meča, imenovanega Led? Pretopljen je bil v dva meča. Eden je bil dan Joffu, drugi pa Jaimeju. Jaime je dal svojega Brienne, ampak je potem podedoval Joffovega. Če gre Jaime v Zimišče, bo zdaj prvič po ulala časa ta bajeslovni meč hiše Stark (pa čeprav v dveh delih) spet v Zimišču. To seveda ne bo sprožilo nobenega force-fielda, ki bi varoval Zimišče pred neživci, ali česa podobnega, ampak tako, simbolično, bo recimo da zapolnjena neka vrzel. In če gre Jaime res v Zimišče — nenormalno se veselim njegove interakcije z Branom. Čisto možno je, da se mu bo Trooki vran po vseh teh letih celo zahvalil.

Zapade prvi sneg. V Kraljevem pristanku. Lepo, spokojno in če se ne motim — nekje s konca pete knjige? Natanko tako je, kot sem si predstavljal. Plus, super primerna glasbena podlaga.

Dva možgana

Sam prispe v Zimišče in nemudoma krene do Brana. John Bradley, igralec, ima super, skoraj mister-beanovsko kvaliteto reakcij na nepričakovane (če že ne nezaslišane) izjave — kot je denimo Branova o tem, da je zdaj Trooki vran. Bran Samu zaupa, da je Jon v resnici Rhaegarjev pankrt, Sam pa Branu, da potemtakem sploh ni pankrt, temveč zakoniti kralj Sedmih kraljestev. Dopade se mi, kako se njuno znanje sestavi v celoto in da Bran (tudi po novem) vendarle ne more vsega vedeti kar sam. Vidi sicer vse, ampak vse je veliko in če ne veš, kaj iskati, tega pač ne iščeš. In posledično ne najdeš. In ja. Jonu je v resnici ime Aegon Targaryen. Tako kot (f?)Aegonu v knjigah. Kaj to pomeni? Kakšno je v knjigah Jonovo resnično ime (kar nekako dvomim, da je tudi Aegon — razen, če ja)? Živi bili, pa videli!

Epizoda nato preklopi v preteklost, kjer smo priča poroki Rhaegarja (mimogrede; za Rhaegarja so našli igralca, ki je dovolj podoben Harryju Lloydu, ki je igral Viserysa — pohvalno!) in Lyanne, sekvenca pa se nato preplete z ladjo, s katero plujeta (tudi) Jon in Dany. Ki se ravno kreneta poseksat. Ampak nič slabega. V Zahodnjem to ni zelo narobe, tako kot tudi ne v Alabami.

Če ogenj je rdeč — najdeš ga v péč’. Če ogenj je zelen — pazi, boš pečen. Če ogenj je moder — boljš, da nis’ nikoder.

Ostane nam še tale naš padec Zidu. Nočni kralj na Viserionu! Zmajski ogenj zelo nedvoumno opravi z Zidom, kjer postopata tudi Tormund in Beric. Premierno slišimo zlovešče tri traraje roga Nočne straže. Trikrat za hodce. No, kako bi Nočni kralj prebil Zid, če mu Dany ne bi dostavila zmaja? Vem, da sem že večkrat govoril o nekih pajkih (jaz in stara pestunja), ampak realno — mar ni tako, da je Nočni kralj Brana itak markiral in da mu lahko zdaj sledi kamorkoli, neozirajoč se na morebitne čarobne prepreke? Če je tako, potem je zmaj bolj za stejtment. Ampak to kakšen stejtment!

Takole! Smo! Sezona, celostno, ni brez napak, ampak nič usodnega. Ko je štorasta, je štorasta, ko je epska, je pa res epska. Jutri ob treh zjutraj si bo v Sloveniji moč ogledati oseminšestdeseto epizodo serije. Jaz je ne bom že ob treh. Ne smem preveč ponočevati, ker je treba zjutraj v službo. Ampak bom. Pravočasno, da se nekje še do konca dne javim. Kaj pričakujem? Uf. Definitivno to, da Theon reši Yaro. Na neki točki morda tudi Ellario, ki v zdaj temnicah Rdeče trdnjave svojo hči gleda, kako trohni. Pričakujem smrt bodisi Jona, bodisi Dany. Zmajev po moje ne bo več. Pričakujem spopad Psa in Gore. Pričakujem smrti tako Varysa kot Melisandre. Navijam, da Tormund osvoji Brienne. 🙂