Igra prestolov – Zimišče

Pam pam pa pa pam pam pa pa paaaaAAA. Ej, prisežem, da sem ravno med gledanjem (tokrat še kar obsežne) montaže za nazaj razmišljal o uvodni špici in o tem, da sta dve leti veliko časa — vsekakor dovolj za renderiranje nove uvodne špice. In prav sem imel! Res je bilo dovolj časa! Sprememba se mi zdi semiselna. Pomembna funkcija, ki jo je špica opravljala nekdaj (pregled in jačanje imersivnosti), zdaj ni več tako bistvena, zakaj zgodbovne niti so v glavnem združene, liki pa prav tako — vsi na svojih (bolj ali manj) končnih položajih. Rdečo trdnjavo in Zimišče si skozi špico zdaj ogledamo bistveno pobliže kot prej, celo od znotraj in (oboje) katakombe in ni, da ni, šibnemo pa tudi skozi vrzel v Zidu in mimo Poslednjega ognjišča (alias sedeža hiše Umber), ki v tokratni epizodi takisto ujame svojih pet minut. Za navadit se bo. To pot so bili malo bolj kreativni s kamero, odnosno rendering pointom. Kar ne vem, če mi je všeč. So mi pa zato toliko bolj všeč vsi detajli, na čelu z novimi ikonami na obročih astroloba. Enkrat si moram vzeti čas in si jih podrobneje ogledati, mogoče so notri kakšni foreshadowingi — čeprav, nekje vmes sem videl mrtvega krvovolka pri Dvojčkih, tako da so vse te ikone verjetneje homaž minulim dogodkom.

Epizoda Zimišče si vzame precej enega časa za ekspozicijo. Lahko bi ji rekel zaspana, ampak ekspozicijo imam jaz rad, tako da je vse to v karseda pozitivnem smislu. Obstaja pa pomislek, ane. Da je tovrstno “tratenje časa” (v navednicah, ker bi ga sam tako potratil še več) tako blizu koncu lahko nevarno. Da ne bo potem spet: “Jaaaaaa. Zmanjkalo nam je časa, ampak televizija pač pomeni kompromise.” Ampak recimo, da jim nekje osmih letih vzponov (in padcev — pri čemer trdim, da so bili vzponi generalno bolj visoki, kot padci globoki) mogoče vsaj malo zaupam. Predstavljam si, da bo od te točke naprej tempo rasel res eksponentno. Moral bo, ker sicer bo na koncu časa res zgolj za scenarij, kjer ta dobri za las zmagajo, nato pa jih Cersei porabi za predpražnik in nadaljuje z vladavino. Se mi zdi, da je časovno (in produkcijsko) to še najmanj zahtevna opcija. In gremo!

Zima prihaja

… je naslov prve epizode prve sezone Igre prestolov. Prva sekvenca prve epizode osme sezone je tako nostalgičen in dosleden poklon tistemu prvemu kraljevemu obisku Zimišča izpred ulala let, ko je kralj Robert s svojo prošnjo Nedu načel sosledje dogodkov, ki ga danes imenujemo Pesem ledu in ognja. Ko sem rekel dosleden, se nisem zafrkaval. Vse ima. Obveznega otroka, ki pleza, identično (ali pa vsaj izjemno podobno — nisem šel preverjat) glasbeno podlago in vse skupaj se odvije nekako iz Aryine perspektive. Punca uoči precej znanih obrazov, ki to pot, enkrat za spremembo, s sabo nosijo pretežno lepe spomine. Tam je Jon, tam je Gendry … Pa tudi Pes! No, pa tudi Dothraki, Neomadeževani, zmaji in Dany, ki pa požanjejo v najboljšem primeru mešan odziv.

Sledi bera sentimentalnosti, ki pa jo brez slabe vesti prekine Bran, ki s seboj nima inzulina, da bi prenašal vso to osladnost. Zmajski kraljici pove, da neživci korakajo in da imajo zdaj zmaja. Njena reakcija je dokaj meh. Pričakoval sem, da jo bo podatek o neživem Viserionu nekoliko bolj pretresel. Saj veste. Nekdaj mogočna zver, ki jo je hudobnež spremenil v nestvor in posmeh svoji vrsti. Take stvari vedno zaskelijo. Celo mene, pa nisem noben zmajski fotr.

Na zborovanju v zimiški jedilnici izvemo, da je večina severnjaše gnade zdaj v Zimišču, izdan pa je tudi poziv, naj se jim pridruži Nočna straža. Gradovi ob Zidu so zdaj namreč brez funkcije — in ironično najbrž tudi najvarnejši kraj v Zahodnjem, glede na to, da so šli neživci že mimo. Vojske je zdaj kar naenkrat preveč. Hrane ni dovolj, da bi poleg severnjaškega kolektiva preskrbela še vse Dothrake in Neomadeževane in tudi to je eden od očitkov, ki jih požanjeta Jon in njegov nepremišljen upogib kolena. Ta mala Mormontka je še posebej neposredna. Kot vedno. Upam, da bosta z bratrancem Jorahom v sklopu te sezone izmenjala besedo ali dve, čeprav si z lahkoto predstavljam, da bi ga ob dani priliki kaj hitro pokenslala kot izdajalca svoje hiše in Severa nasploh.

Jon in Tyrion skušata umiriti strasti, zakaj po njuno je zavezništvo z Dany pač nujna reč (ne bom rekel zlo), a njuna uspešnost je nekje tam-tam z njuno povprečno višino. For the record; jaz jima pritrjujem. Ne potrebujejo hrane za celo zimo. Poraziti morajo neživce, ki so tako rekoč pred vrati. Šele od tam naprej je skrb za hrano lahko upravičena (in da ne rečem nujna). Malček boli edinole to, da Tyrion svojo kupčijo sladi (tudi) z lannistersko vojsko. Ki je ne bo.

Mogoče najsimpatičnejši del tega sklopa je (poleg uvodne sekvence, se razume) Jonovo srečanje z Aryo. Če je bila prejšnja sezona v znamenju sprememb in rasti posameznih Stark-juniorjev, sta tadva še vedno tadva. Brat in sestra kot nekdaj, z mini razliko, da ima Arya po novem kakšno fino besedo tudi za Sanso. A kaj, ko se ima tudi ta (sorodstvena) vez končati še pred iztekom epizode. Kar naenkrat bosta bratranec in sestrična. Kruti, tile scenaristi.

Sloni

Euronove ladje, z njimi pa Zlata združba, so zdaj že parkirane v Kraljevem pristanku. Avdienco s kraljico sem že dodobra obrabil. Poleg tega je bila ta fora aktualna za časa sedme sezone. Torej pred tremi tedni. Temu, čemur smo priča, se odslej in do preklica reče sprejem pri kraljici. Harry Strickland, poveljnik Zlate združbe je (v družbi svojega prevoza, Eurona) tako sprejet pri kraljici. Pri Cersei. Če rečemo ene dve o liku samem; Brezdomni Harry Strickland je v knjigah starejši gospod, nižje in čokate rasti, ki je bolj domač s papirologijo, kot z bitko. Ne pa rezervni Jaime Lannister, z jebačkim naglasom, kot v seriji. Škoda, da je serija v vseh svojih epizodah dejstvo, da dober borec ni nujno tudi dober poveljnik, kar nekoliko obšla. Vedno so na čelu neki džeksoni. V imenu nizkoraslih čokatežev protestiram! Dvajset tisoč mož, dva tisoč konj in nič tisoč slonov, kar Cersei globoko razočara. Mislila je, da bodo sloni. Ne vem, če sem jo že kdaj slišal takole mimogrede potarnati, brez groznih posledic za razočarjevalca. V sili hudič očitno res še muhe žre.

Euron ima za izpolnitev svoje želje po prenočitvi v kraljičini postelji zdaj nekoliko boljše izhodišče. Kar ve in kar ve tudi Cersei. Dostavil ji je Dornijo, dostavil Železne otoke. Nazadnje še Zlato združbo. Celo Cersei si ga ne upa vnovič zavrniti. In tako se njuna nesveta zveza tudi použije, ampak ooooo — Euron ne ve, da je Cersei (že) noseča. In low-key upa, da bo nekega dne rodila njegovega otroka. Jok. Če se bo ta otrok kdaj rodil, grem stavit, da ga bo skušala naprtiti Euronu. Kar pa bo bistveno nerodneje kot ko je to skušala zadnjič (ko je bil na Euronovem mestu Robert), saj je bila glede svojega razmerja z bratom v sedmi sezoni precej manj pazljiva, kot v ničti. Če Euron to izve, ko bo otrok že rojen, potem ubogi otrok. Če izve prej, pa uboga Cersei. Eurona si namreč z lahkoto predstavljam, kako se ene noči loti improviziranega abortusa z obešalnikom.

Obvezno bero jozeljnov nam tokrat časti Bronn, ki svoje dokaj bajne zaslužke investira v enega izmed tamkajšnjih bordelov. Kot gost, ne kot delničar. Uživancijo prekine Qyburn, ki Bronna najame za uboj obeh bratov Lannister. In to s samostrelom! Tudi Jaimeja — kar me čudi, glede na to, da ga je Cersei včeraj zavestno izpustila in mu dovolila oditi. Očitno si je premislila. Sam kar nekako dvomim, da bo Bronn to res izpeljal. Verjetneje se mi zdi, da bo Tyrion podvojil sestrino nagrado. Auč. Eno izmed Bronnovih prijateljic bodo znotraj enega leta pobrale koze. Čeprav se Qyburn ne heca, mu je ta kar uspela. Definitivno sem malo hitreje pihnil skozi nosnice.

Ko smo že ravno v Kraljevem pristanku, ane. Euron svojo nečakinjo-jetnico vozi s seboj. Kar je smotrno, glede na to, da je ipak ves čas na ladji. No. Takole. Za verjetno najšibkejši del tokratne epizode poskrbijo ravno ti naši, ta dobri Greyjoyi. Na Tišino (mimogrede — se mi zdi, da Euron šele v tej epizodi prvič omeni, da njegova posadka sestoji iz mutcev, kot v knjigah) vpade Theon s svojimi nekaj zvestimi možmi in brez večjih težav reši Yaro. Rekel bom samo, da ta akcija nekoliko liči na ono, ki jo je pred leti izvedel Ramsay (Sneg), ko je s podobnim številom mož popolnoma ohromil Stannisa. Pri vsem skupaj mi je dobrega samo to, da mi zelo olajša izbor najslabše in najmanj smiselne sekvence v epizodi. Ker ostali kosi so kljub (že izpostavljeni) ne pretirani živosti vsi dokaj močni in konsistentni. Pa sem se Yarine osvoboditve kar veselil, mind you!

Kako izuriti svojega zmaja (2?)

Ja. Saj vem. To referenco je do zdaj uporabil že malodane vsak, ki je o aktualni epizodi ali pisal, ali pa se vsaj z nekom pogovarjal. Ampak če imata Jon in Dany zdaj vsak svojega zmaja, no! Vse skupaj je ena super kata postprodukcijskih mojstrov vizuale, ampak občutek imam, da je za to vendarle še nekako prezgodaj. Jon po moje še ni pripravljen (očitno se motim, ampak neglede) na zmaja, kot tudi Rhaegal ne na jezdeca. Ampak očitno to niso neki težki postopki. Probaš. Če gre, gre, če ne gre, ne gre. Vsak stoti lahko čez čas proba še enkrat.

V resnici sem se malo prehitel. Preskočil sem en dokaj važen in pomenljiv razgovor treh glavnih svetovalcev. Tyriona, Davosa in Varysa. Vsi trije so si nekako sklepčni, da je najboljša možna investicija za prihodnost zaroka Jona in Dany. Delni špilferderber je edinole Varys, ki kot poklicni skeptik dvomi v njihov vpliv na mlad par. Po moje blaznega vpliva niti ne potrebujeta, ampak ja. Skepsa ostaja znotraj zdravih meja. Semle bom v bistvu kar nalepil ta (jako všečen) Varysov citat. Niti prevajal ga ne bom. “Respect is how the young keep us at a distance, so we don’t remind them of an unpleasent truth that nothing lasts.” Super je. Zapomnil si ga bom. Je pa zame verjetno še prezgodaj, da bi tako razmišljal. Tudi kasneje ne vem, če bo to moj preferirani način razmišljanja. Ampak je najbrž res.

Arya se sreča s Psom (zelo na kratko), sreča pa se tudi z Gendryjem, ki ima zdaj čez izdelavo orožij iz zmajskega stekla (sprašujem se, ali ni to prej delo za kamnoseka, kot za kovača). Tako da so zdaj vsa (zanjo … okej, pa tudi za nas) pomenljiva srečanja nekako pod streho. Jon prejme — ja, spet smo v območju kratkih dialogov, ki so ravno dovolj zanimivi, da jih ne želim kar preskočiti, ampak premalo, da bi jih kaj bistveno več kot zgolj omenil — pošto iz Globogoške mote. Gospodu Gloverju, za katerega prisežem, da je najmanj zanesljiv (a obenem ne odprto hostilen) graščak v Zahodnjem, zmajska kraljica ne diši preveč, vsled česar se pač zapre v svojo utrdbo, kjer kani čakati pomlad. Mu pa zato (Jonu, se razume) Sansa nakloni svoj glas podpore. Lepo od nje. Škoda, edino, da tega ni zmožna tudi pred širšim občinstvom.

Zdaj pa še tisto, po kar smo v osnovi pršli. Jorah svoji kraljici predstavi Sama, skoraj-mojstra, ki ga je ozdravil sivoluska. Izjemno prijeten pogovor, kjer Dany Samu izkaže čuda ene hvaležnosti … Aaaampak, pogovor bolj prej kot slej pripelje tudi do dejstva, da je Dany še ne tako dolgo nazaj upepelila očeta in sina Tarly. Samova očeta in brata. Sama to kar prizadane. Brat bolj kot oče, ampak tudi oče. Kraljici se opraviči in odvihra in sprašujem se, kam je bil namenjen. Na poti namreč sreča Brana in nekaj mi pravi, da je bil prav Bran tudi njegov cilj. Bran določi, da je zdaj pravi čas za Jonovo pravo kronanje. Nekdanja brata Nočne straže se srečata v zimiški grobnici in po krajši izmenjavi vljudnosti Sam Jonu pove. Všeč mi je, da spotoma opraviči tudi Neda Starka in njegovo laž, zanima pa me, kaj bo s to informacijo storil Jon. Kolikor ga poznam bo šparal v nedogled. Tudi ne predstavljam si povsem, kako pristopiš do svoje zdaj-že-skoraj-uradno-punce in ji poveš: “Eeeeeej. A veš, da si moja teta? In a veš ta stol, ane? Na katerem si blazno želiš sedeti? No. Tudi ta stol je bolj moj kot tvoj.” Po moje je to, da informacijo do nadaljnjega drži, dejansko najboljša možna poteza. Danyjina vojska je Danyjina, ne targaryenska. Zmaji so njeni. Z bilokakšnim hvalisanjem lahko požanje kvečjemu dizestr. Kaj pa Sam? Njegovo prvo srečanje s kraljico je šlo najprej zelo v redu, potem pa zelo slabo. A bo skušal na lastno pest ustoličiti Jona, kot je to enkrat že storil? Jaz mislim, da se ne bo predolgo kujal in potez, ki bi lahko škodovale Jonu, ne bo vlekel. Ampak kdo ve … Kdo ve …

V Zimišče zdaj prispe še Jaime, alias lannisterska vojska. Nemudoma se znajde iz oči v oči z Branom. Auč. Prihodnji teden bo zanimivo, komajčakam!

Hvala bogovom ne poslednje ognjišče

Ostane nam še horror vložek (s po moje kar najbolj horror atmosfero doslej) z bliskovitim gospodom in Tormundom, ki sta očitno preživela padec Zidu. Skupaj s še nekaj divježi, kdo ve zakaj, obiščeta Poslednje ognjišče, najsevernejšega, izmed gradov severnjaške gospode in s tem tudi najbolj izpostavljenega.  Predstavljam si, da preverjata, če je treba slučajno še koga spremiti do Zimišča, ali kaj podobno smotrnega. Grad je zapuščen, v eni izmed soban je ogromno krvi in slišijo se koraki. Izkaže se, da je iz predvidoma podobnih razlogov tam tudi Edo Turoba s svojo Nočno stražo. “AAAAA! Modre oči ima” — carska raba dokaj navadne karakteristike igralca, haha. Družbi se združita v združbo (a je to etimološko pravilno?), ki išče dalje in naposled vendarle najde mini gospoda Umberja. Pribitega na zid, obdanega z rokami. Brez lastnikov. Še eno izmed nerazumljenih artističnih udejstvovanj Hodcev. Prima bi mi bilo (pa sem mogoče prezahteven), če bi vse te sestavljanke enkrat do konca serije dobile svoj stvaren pomen. V stilu; tisto, v epizodi x je bila črka D, tisto v epizodi y, črka A, tisto v epizodi z pa črki TH.  Ker sicer bom mogoče mislil, da so to naredili enkrat, v prvi sezoni, ko še niso vedeli točno kaj in kako, in se jim je zdelo kul, zdaj pa s tem pač nadaljujejo, ker je del kánona.

Ned Umber se reanimira, zakriči, in žal mi je, da sem imel slušalke. Je pa tudi to ene sorte odmev prvi epizodi prve sezone, tako da … Primerno.

To je to. Zdaj sem uradno iz pokoja. Prilagam še prikolico za prihodnji teden, če je kdo slučajno še ni videl. Nate!