Igra prestolov – Dolga noč

S svojo slabo uro in pol še vedno ena krajših noči, ampak o marija! Mogoče bi bilo dobro, da ustanovimo podporno skupino, ali kaj podobnega. Za ljudi, ki smo preživeli sedemdeseto epizodo Igre prestolov. Ker tole je bilo kar mučno — ampak v najboljšem možnem smislu! Ne vem, če sem se že kdaj tako močno bal za skupino idej (kar vsi ti liki v svojem bistvu so — zgolj ideje). Dejansko sploh ne vem, kako se napiše obnova za tako epizodo. In se opravičujem! Vsem, zakaj tole bo najbrž manj koherentno, kot bi jaz želel.

Miguel Sapochnik! Ta majster, ki je režiral tudi Óstro in Spopad pankrtov, je zdaj čisto zares zacementiran kot nesporen gospodar režije bitk … Mogoče samo v okviru Igre prestolov, zelo verjetno pa kar cele televizije. Pa sta bila doslej z Neilom Marshallom kar tam-tam. En produkcijski feler je morda edinole to, da je vse skupaj izjemno temno in težko vidljivo. Ja, saj vem, Dolga noč in vse to, ampak če bi moral izpostaviti nekaj, bi izpostavil to. Kljub temu, da vem tudi to, da poslabšana vidljivost zelo blagodejno vpliva na kredibilnost izgleda tako izdatne rabe posebnih efektov. Sicer pa ja. To je ta payoff za skoraj eno sezono in pol kapljanja pomembnih ljudi v Zimišče. In payoff je veličasten! Bitka pri Zimišču!

Pred Zimiščem

Prvi delček Dolge noči sklene dolg, dvoepizodni preludij v bitko. Kot sem dejal že večkrat, mi je to, da so si vzeli nekaj več časa (kot sem pričakoval, da si ga bodo), povsem pasalo. In se pozna.

Zadnji vlak ujame Melisandra, ker rdeča svečenica nikdar ne kasni. Prispe natanko takrat, ko namerava. Ta napetost med njo in Davosom mi je zdaj rahlo odveč, če sem povsem iskren. Okej, ja. Saj ji je obljubil (ali pa je to storil Jon — ne spominjam se natanko), da jo bo usmrtil, če se še kdaj vrne na Sever, ampak cmmon; človek, ki ima vsaj omejen nadzor nad ognjem in časti ognjenega boga in ne vem, kaj še, je seveda dobrodošla pomoč v bitki proti dobesednemu antipodu ognja. Ipak je od začetka jasno, da ji ne bo skrivil lasu, ampak tudi njegovo strmenje je odveč. Ponavadi se pritožujem, da kakšna interakcija manjka — no, zdaj pa pravim, da je ena odveč. Pa mi ustrezi. Kot disclaimer naj dodam, da se zavedam, da zdajle komentiram mogoče najmanj ključno stvar v celotni epizodi.

Dothraki niso narejeni za obrambo obzidja in nad neživce (pod poveljem sera Joraha) odgalopirajo tako rekoč takoj, ko Melisandra blagoslovi njihove meče. Epsko! Ti ognjeni arakhi (kot se reče dothraškim mečem), ne samo, da pač delujejo proti neživcem — poskrbijo tudi za genialen vizualen efekt, ko lučke enkrat začnejo ugašati in ko prehitro ugasne še zadnja. Grozen udarec morali vseh brambovcev. Sploh tistih, ki so moč dothraške konjenice izkusili na lastni koži. Jaime, recimo, je že tak in ko sem to njegovo izkušnjo opisoval zadnjič, sem v zapis spravil tudi kralja Roberta in njegov sentiment o tem, da bi se z Dothraki na odprtem spopadel zgolj norec. Ta citat se zdaj ni baš dobro postaral.

Neživci udarec nato vrnejo in prvi padli je Edo Turoba.

Škoda. Izgubil sem stavo. Imeli smo dead pool in jaz sem (zdaj, v retrospektivi, precej naivno) stavil, da bo prvi gospod Beric. Škoda. Ampak mislim, da piva ne dolgujem nikomur, ker na Eda ni stavil nihče. Got that going for me, which is nice. Glede na to, da jih to pot prah ugrizne kar nekaj, je kratka eulogijica mogoče na mestu. V bistvu ne vem. A Eddisona Tolletta v seriji sploh kdaj naslovijo z Dolorous Edd (kar je naš prevajalec, Boštjan Gorenc, tako posrečeno prevedel v Edo Turoba)? Nimam v spominu, ampak (sploh v knjigi) je Edov vzdevek več kot prislužen. Možakar je bil večni pesimist. Vse življenje je vlekel kratko, a nikoli najkrajše — kar ga je pripeljalo vse do vršilca dolžnosti poveljnika Nočne straže (vsaj v seriji). In morda sem tudi zato mislil, da bo obstal in zmajeval z glavo vse tja do sodnega dne. Pa ne bo. Njegova straža je zdaj končana. Če so glavn(ejš)e osebe okostje serije, potem so stranske tipa Edo Turoba vsekakor nje meso.

Všeč mi je, da pokažejo, kako je Melisandrin stik z R’hllorjem v iz sekunde v sekundo bolj zimskih razmerah vse slabši. Logično mi je, da šit tako deluje. Na neki točki mora namreč prižgati obrambni jarek. Dany in Jon (ki bi morala nad jarek spustiti en dracarys) v snežnem viharju ne vidita Davosovega signala. Puščice gorijo prešvohotno, ljudji z baklami pa neživci prehitro klatijo. Vse skupaj spominja na eno tako reverzno Jacksonovo Helmovo brezen in prizadevanja Sarumanovih urukov, ki želijo prižgati bombo. Samo, da so vloge tu zamenjane.

Nad Zimiščem

Zmaji seveda odnesejo čuda neživcev, ampak ko Dany (na Drogonu) in Jon (na Rhaegalu) enkrat zaideta pregloboko na sovražno ozemlje — Nočni kralj scopra vihar, ki jima povzroči nemalo preglavic. Scopra mogoče niti ni prava beseda. Mraz pride s hodci, hodci pa z mrazom. Eno z drugim in ta vihar je očitno eden od simptomov napada belih hodcev. Če te zebe, zakleni vrata. Oba protagonista se v tej poslabšani vidljivosti lovita in na neki točki celo zaletita. Moram reči, da sem ves čas na pol pričakoval, da bo med njunim letenjem vštric eden za trenutek izginil, na njegovem mestu pa se bo sekundo kasneje prikazal Nočni kralj. Nič hudega, če ne. To foro sem videl že večkrat. Bi pa povedal tole. Njune sekvence zračnega lovljenja so nekako dislocirane od vsega. Na tleh spremljamo kup ljudi, ki se borijo za življenje, dočim v zraku pa ta dva izpadeta bolj kot dva zaljubljenca (ali pač teta in nečak) na zmajih. Če bi vzel vse njune leteče sekvence in jih združil brez konteksta, po možnosti s kakšno prijazno glasbo, v ozadju, bi jih z lahkoto prodal za nekaj povsem drugega.

Navdušen sem nad izgledom neživega Viseriona. Njegovo neživost so v preteklem obdobju dveh let očitno še poglobili in ko se zmaji enkrat stepejo — takrat se Viserionovo stanje še poslabša. Vsled ugriza v vrat mu le-ta začne puščati in modri plameni mu uhajajo iz povsod. Res je legitimen neživ zmaj, pa tudi njegovi gibi so trzajoči in nepredvidljivi in res ličijo na gibe ostalih neživcev. To je še posebej očitno bolj proti koncu, ko Viserion pristane v Zimišču in strelja Jona.

Ne vem, kaj je z Rhaegalom. Po bitki z Viserionom zasilno pristane, potem pa … Obleži? Upam, da preživi, ker sicer Dany od treh zmajev ostane zgolj še Drogon. V tem slučaju je lahko pa že brezvezna aparatura, kakršen je Qyburnov škorpijon, usodna. No, tudi Drogonu ni postlano ravno z marjeticami. Nanj spleza gladko kakih petdeset neživcev, ki potem dežujejo, ko se jih zmaj poskuša otresti. It’s raining men, pa to. Réšimo tudi dilemo, ali zmajev ogenj premaga nočnega kralja. Ga ne — nad čemer sem presenečen. Vedno sem namreč mislil, da je tako; če nimaš zmaja, uporabi valirijsko jeklo. Če nimaš valirijskega jekla, uporabi zmajsko steklo. Sicer pa beži. Po drugi strani pa ja. Moji igričarski dnevi so me naučili, da je area-of-efect damage inherentno šibkejši kot single target damage.

Na Zimišču

Vojska Nočnega kralja seveda nima oblebovalnih naprav. Nima ovnov, nima lestev, nima oblegovalnih stolpov. Zato mi je res dobro, da so oblegovalne naprave kar neživci sami. Ogenj v jarku tako pogasijo kar s svojimi telesi, oblegovalni stolp pa so prav tako oni sami. Tako je, če imaš neskončno vojsko, ki ji je za lastno dobrobit popolnoma vseeno. Kudos produkcijski ekipi, ker ta konec je po moje točno tak, kakršen mora biti. Uprizoritve bitk in če sem bolj specifičen, obleganj, pogosto črpajo (kdo? oni, vendar!) iz zgodovinskih virov. Ampak ko enkrat oblegajo zombiji, to seveda odpade. Tako da nekaj navdiha je vsekakor potrebnega — po drugi strani pa ne preveč, ker mora stvar vseeno ostati smiselna in nekako realistična (primer; bistveno manj smiselno bi mi bilo, če bi hodci napadali s katapulti in oblegovalnimi stolpi, ki bi jih vlekli neživi mamuti — ne rečem pa, mimogrede, da ne bi izgledalo epsko). Igra prestolov tu (tokrat) lovi ravno pravšnji ekvilibrij obojega.

Psa tudi tokrat baše. Živce mu najprej načne ogenj, za kakšno posebno uteho pa se mu ne izkaže niti led (okej, led sam je v resnici okej — problem je vse, kar gre zraven). Hudič je, če ti kot enemu od skoraj osrednjih likov Pesmi ledu in ognja od pesmi ledu in ognja paše zgolj pesem, pa še ta manj kot mir in tišina. Moram reči, da bi za delček, kjer Beric prepričuje Psa, naj se vrne v boj, prisegel, da traja vsaj pet minut. Pa je mimo takole: *tleskne s prsti* In ne sprašujte me, od kod ta diskrepanca. Mogoče je hec v tem, da je dogajanje v tej epizodi res pospešeno, kadri skačejo hitro — in je kar težko sprejeti, da se lahko sredi vsega tega sranja nekdo ustavi in reče: “Ne grem se več.”

Je pa zato toliko hrabrejša Lyanna Mormont, ki pokonča nevelikana. On pa njo. Žalosten moment — in kaj? Spet eulogija? Takole bom rekel. Ne vem, če je v Igri prestolov še kateri od stranskih likov tako hitro postal (in potem tako dolgo obstal) ljubljenec občinstva, kot ona. Celo preden smo jo prvič srečali — pismo Stannisu je bilo za stoječe ovacije. Ni mi pa najbolj všeč, da je v zadnjih sezonah postala de facto glas severnjaških vazalov. Kot da ni med plemstvom nikogar odraslega s podobnim smislom za čast in zvestobo. S tega stališča je njeno slovo mogoče celo okej — šla je, preden bi mi (lahko) postala straight-up tečen lik. Ti scene-stealerji so vselej nekje na robu. Priznam pa, da se te smrti res nisem nadejal. In ko smo že ravno pri nepričakovanih smrtih Mormontov! Pade tudi ser Jorah.

Tisti Jorah, ki je z Dany že vse od prve sezone. Tisti, ki je šel zanjo skozi suženjstvo in nazaj ter tisti, ki je zanjo prebolel sivolusk. Izgnani vitez in gospodar cone prijateljstva zdaj zanjo tudi umre — in občutek imam, da ga, umirajočega, Dany na neki točki celo zgrabi in uporabi za ščit (pri čemer dopuščam, da je to slednje zgolj posledica hecne montaže — lahko pa tudi, da sem samo jaz slabo videl). Z njegovo smrtjo izumre tudi rodbina Mormont. Dodal bi še tole. Ne vem, če je Dany po prvi sezoni še kdaj izgledala tako ranljivo kot zdaj, na bojišču, brez zmajev in z mečem v rokah. Badass in kot riba na suhem, obenem.

V Zimišču

Ah, ja. Kripte. Najvarnejši kraj v Zimišču. Priznam, da prejšnji teden — ko sem bil pisal svoj prispevek — nisem niti pomislil na to, kako slaba ideja je lahko obdati se z mrtvimi, če ti nasproti prihaja nekdo, čigar moč je prav animacija trupel. Boljši ljudje od mene so to seveda kaj kmalu ugotovili in ideja je v tem enem tednu postala pravi meme. Mene ni bilo treba posebej prepričevati. Ko mi je bila ta ideja enkrat predstavljena, sem vedel, kaj bo. In je. In zdaj me v bistvu preseneča zgolj to, da vsi tam doli preživijo. Vsi z imeni, that is.

Arya se v tej epizodi zelo izkaže. In to še pred koncem, ko se ZELO IZKAŽE. S svojim novim orožjem hara po neživcih in se na neki točki znajde v zelo napeti igri mačke z mišjo. Mirna kot voda, v zimiški knjižnici (se mi zdi?). Med nekimi policami, skratka. Kasneje ji na pomoč priskočita Sandor in Beric in prav slednji je na-slednji, ki pade. Po-slednje življenje bliskovitega gospoda.

Kolega mi je v vednost predstavil teorijo, da Beric preživi, Pes pa ne, in da Beric svoje življenje, ki ga je bil ipak prejel v dar od R’hllorja, podari Psu. Tako, kot ga je v knjigah Kamnosrčni. V knjižnem kánonu je to možno, v HBO-jevem pa mogoče sploh ne. To bi mi bilo dokaj epsko, ampak dejansko stanje v resnici ne zaostaja. To, da reši Aryo, je efektivno isto, kot če bi ji podaril svoje življenje (na prej opisan, čaroben način) in Arya ta dar zelo dobro izkoristi. Če sem iskren, mi je tako še boljše. Kljub temu, da je Arya zadnjih n let precej hladna, ji za gospoda Berica Dondarriona vendarle ni vseeno — pa čeprav je bil za kratek čas celo na njenem spisku. Še to. Ko sta se Mel in Arya srečali vsa ta leta nazaj, nisem bil niti pomislil, da modre oči lahko pomenijo tudi oči belih hodcev. Genialen foreshadowing, vreden samega GRRM-ja. V seriji so stvari prepogosto preočitne, ampak vsake toliko jim uspe biti zvit in subtilen. In tokrat (odnosno takrat) jim je.

Epizoda v zadnji etapi zalavfa glasbeno podlago. Vse začne iti (še bolj) narobe. Nočni kralj oživi vse ravnokar padle (tudi Lyanno in Edda, kar najbolj skeli), Theonu, ki vse do te točke uspešno brani Brana, pa zmanjka puščic — mimogrede, kot lokostrelec se zelo izkaže in tu se očitno ni zafrkaval — in Nočni kralj ga končno doseže. In ubije.

Ane. Večkrat sem dejal, da je prav Theon kriv za padec hiše Stark. Večkrat sem tudi dejal, da sem to večkrat dejal, vem. Ampak obstaja še ena perspektiva — ta, ki jo to pot izpostavi Bran, dežurni big picture guy. Če Theon takrat ne bi zasedel Zimišča, Bran verjetno ne bi šel onkraj Zidu. Kar pomeni, da Zimišče zdaj ne bi bilo tako dobro pripravljeno in morda niti ne bi bilo epicenter napada zombi-vojske. Nočni kralj se je vsled Brana moral izpostaviti in to ga je na koncu stalo. Tako da hej! Jaime in Theon sta svet rešila že v prvih dveh sezonah, kaj pa to? Hecno, kako imajo lahko slaba dejanja dobre posledice. In dobra slabe.

Ne vem od kod kar naenkrat prileti Arya, ampak vesel sem, da prileti. A je možno, da jo prinese zmaj? Ali zgolj skoči s kakšnega drevesa? Občutek imam, da so sekvenco, ki to razloži, posneli, pa je potem ostala na montažnem pultu, ker vsega enostavno ni moč stlačiti v (dasiravno častitljivo) uro in pol. Blazno fina simbolika je (tudi) to, da nož, ki je Branu nekdaj stregel po življenju, zdaj to isto življenje reši (plus svet). Še to bi dodal! Večkrat sem tarnal, da je Arya terminator brez neke resne podlage. Obvlada vsa orožja in tako naprej in tako nazaj. Če so nas s tem v bistvu zgolj pripravljali na to, da zdaj lažje kupimo razbitje Nočnega kralja, potem jim pol oprostim.

Kako je zdaj z vsemi prerokbami? Denimo tisti o obljubljenem princu ali princesi, ki naj bi svet rešil pred temo? A je Arya ta princesa? Gotovo se bo kdo spravil in dogodke v seriji povezal tako, da se bodo poklopili s prerokbo. To verjetno ne bom jaz. Sploh pa ne v tem zapisu, ki je že tako ali tako predolg. Zdaj, ko je najbolj pereča kriza v seriji sanirana, verjetno niti nima smisla parlamentirati o prerokbah. Vsaj ne o tej, konkretno. Melisandre pa tudi ni več, da bi nam te zadeve prevajala (verjetno napak, ampak bolje išta nego ništa).

Na nek način mi je zanimivo, da prav ona zaključi epizodo. Dolgo časa je ni bilo, je dokaj stranski lik in resnici na ljubo obstaja m možnih alternativnih zaključnih sekvenc. Ampak deluje. Mel je odigrala svojo vlogo in se odkupila za svojo zmoto. Ker ni več ledenkotov, tudi dežurni ognjenko nima več smisla. Njena pot se sklene in tudi njena straža je zdaj končana.

Hja. Počutim se, kot da je konec serije. Ko sem (že večkrat) razmišljal o tem, kako se bo Igra prestolov (odnosno Pesem ledu in ognja) končala, sem si vedno predstavljal, da bodo beli hodci tisti bigger bad in nekakšen zadnji izziv.

Vsekakor si nisem predstavljal, da bo to Cersei. Mogoče je to spet ena analogija z Gospodarjem prstanov. Tudi po tem, ko je Sauron premagan, Saruman ostane grožnja in je pač treba rešiti še to. Nočni kralj=Sauron, Cersei=Saruman? Pa naj bo! Naj ta misel obenem služi tudi kot nekaj besed za Nočnega kralja, ki je sedma imenovana žrtev Dolge noči. Sedem za Sedem kraljestev!

Vprašanje ostaja. Kdo bo zdaj vse to pospravil?

Prilagam še napovednik za naslednjo epizodo, če ga slučajno kdo še ni videl! Spet bomo obiskali Kraljevi pristanek!