Igra prestolov – Poslednji Starki

A je to najbolj arbitraren naslov epizode v zgodovini Igre prestolov? Poslednji Starki. Zakaj? Mislim. Nihče od Starkovih ni umrl že ulala časa. Tako dolgo, da sploh ne vem, če še vedno gledam isto serijo — serijo, ki si je ime ustvarila ravno s kostmi te nesrečne familije. Saj. Razumem, ane. Nekaj Starkov je še živih in trenutno ni na poti nobenega novega (vsaj ne, da bi vedel) in recimo, da jih to lahko definira kot zadnje. Ampak zakaj tako poimenovati epizodo? U! V bistvu. Okej, misli so se mi poravnale šele zdaj, haha. Med pisanjem. Novega Starka dejansko ne bo več. Sansa in Arya sta ženski, kar pomeni, da bodo njuni (morebitni) otroci bodisi Snegi (odnosno pač prosto po neživi naravi, ki navdihuje pankrtske priimke), bodisi Xi (kjer je X enak priimkom njihovih očetov). Z Branom pa najbrž itak ne bo nič. Bo šel za strica, kot pravi moja stara mama, ko mi teži, zakaj še nima pravnukov. Edina možnost bi bil legitimiziran Jon, ki pa ga zdaj seveda ni več moč legitimizirati. Ampak vse to drži že dlje časa in po moje sem preveč dobeseden — pa tudi mimo tega nima naslov epizode neke posebne zveze z epizodo samo. No. Mogoče so se pa zgolj poklonili enemu drugemu univerzumu, ki zdaj menda da nima več svojega Starka (a jebiga; internet je temačen in poln kvarnikov).

Taka. Dobra epizoda. Mislim. Solidna. Če nam je druga (epizoda) predstavila prijetno plat druženja, nas ta, četrta, izpostavi tisti manj prijetni. Deloma govorim o slovesih, ki so neprijetni skoraj po definiciji (začetek epizode je pogreb!). Deloma pa tudi o tem, da je precej teh slovesov v znamenju neke pretečene vzajemne koristi. Velegrožnje ni več, očitno ne bomo umrli. Zakaj bi se še prenašali? Zakaj sem rekel, da mi je zgolj solidna? Ne vem. Ko je dobra, je res dobra, ko pa ne, pa res ne. Ne teče najbolj gladko. Sploh zato, ker deluje, kot bi bili v eno epizodo stlačeni dve. Nekje do polovice gre zelo počasi, potem pa kar naenkrat pospeši in Daenerys stoji pred vrati Kraljevega pristanka. Saj. Razumem, zakaj. Ker je pač treba. Ker sta potem do konca samo še dva dela. Ampak ni pa to najbolj šolsko (for lack of a better word) in gledalcu prijazno. Plus (oziroma minus) priložnosten (in skorajda obvezen) zasuk v logiki, ki ga potem procesiram dlje, kot mi je lagodno priznati — da si ga lahko opravičim. Je pa vse skupaj manj temno, kar pa je plus. Logično. Dolge noči je konec. Mi je pa všeč, da se še vedno najde prostor za character development, ki ga je to pot res precej.

Njuh, voh, nekaj se žge

Pogrebna sekvenca je naravnost čudovita in krasen zaključek dolgo pričakovane vojne s smrtjo — zame verjetno kar klimaksa Pesmi ledu in ognja. Če zjutraj, ko sem si serijo prižgal, ne bi imel tako zlepljenih oči, bi gotovo potočil kakšno solzo. Če kaj, mi je rahlo odveč edinole Jonov govor. Saj vem, da je mišljen kot osrednja reč, ampak sam bi bil povsem kontent z neverbalno interakcijo s ta pomembnimi trupli, seveda ojačano z glasbeno podlago, ki je kot vedno — vrhunska. Skromen fant sem, pač.

Blazno učinkovit se mi zdi že sam izbor zažigalcev grmad. Sam se tako poslovi od Eda, ki ipak ni imel nikogar drugega. Dany od sera Joraha, ki jo je pred neživci branil vse do zadnjega atoma moči. Arya od bliskovitega gospoda, ki je šel v njenih očeh ipak full circle; od kul modela, do imena na njenem spisku za odstrel in spet nazaj do kul modela, ki ji je z lastnim življenjem tlakoval pot do najpomembnejše zmage v njenem življenju. Aegon Targaryen se poslovi od Lyanne Mormont, ki je bila vselej prva v vrsti — kadar je potreboval podporo svojih vazalov. Verjetno najbolj ganljiv pa je Sansin poklon Theonu. Močna roba — to, da nanj položi svojo krvovolčjo broško in mu tako (pa čeprav posthumno) zagotovi, da ja; res je njen brat in res spada sem.

Laž, resnica in vino

Pombnejši moment veselice in sedmine obenem je definitivno legitimizacija Gendryja. Dany to stori bolj ali manj zgolj zato, ker lahko, ampak Gendry je zdaj gospod Gendry Baratheon in hiša Baratheon kar naenkrat ni več neaktualna. No, njena poteza nekaj teže vsekakor nosi. S to gesto svoji nezaupljivi okolici nakaže, da mogoče pa vendarle se splača. Obenem pa si — kot se pohvali tudi sama — na ta način pridobi večno hvaležnost in podporo neurne gospode (kolikor je je še ostalo) z Baratheoni na čelu. Je pa potrebno reči, ane. Reči in naslajati se ob tem, kako se zgodovina ponavlja. Gendry s svojim vzponom zgolj reiterira zgodovino in izvirni nastanek hiše Baratheon. Prvi Baratheon je bil namreč takisto pankrt, ki mu je targaryenski vladar izročil Neurjev konec. Okej. Orys Baratheon ga je (v imenu svojega polbrata (kralja) Aegona) sicer zasedel sam, ampak posest mu je ostala po kraljevi volji. Toliko o tem, koliko je tako kupljena zvestoba večna (je pa res, da ni ravno kratkotrajna — če je lahko to indikator).

V prvi sezoni je bila aktualna tale igra, ne? Zdaj smo priča reprizi, samo, da poleg Tyriona to pot igrata Brienne in Jaime.

Mogoče tudi Pod, ampak on se bolj ali manj zgolj smeji in peca zimiške bejbe. Veliko je pitja in pitje poskrbi za Briennino razdevičenje by Kraljemorec. Ne samo, da Jaime še ni bil z vitezinjo. Tudi s kraljemorko še ni bil. Zanimivo, pravzaprav, da Cersei (še?) nima tega pregovornega peresa v svojem pregovornem klobuku. Vsaj ne iz prve roke. Merjasec ne velja.

Danes se pije (tudi) na Tormundovo žalost, ampak ej! Glede na to, kako Jaime Brienne na koncu pokensla, ane — ker da incest je pa le incest — je njej mogoče celo bolj žal kot njemu. Večna zgodba, ampak lepih deklet res ne izuči. Še vedno ljubijo barabe.

Dany, ki mi je večji del časa tečna, se mi zdaj pravzaprav kar smili. Enostavno ne požanje credita, ki ji pritiči in vse bolj slutim, da jo bo Westeros prežvečil in izpljunil, ko je enkrat ne bo več potreboval. S tem, ko se je podala na Sever, je svoj strateški položaj bridko oslabila in namesto, da bi ji ljudje poljubljali stopala, zdaj vihajo nos, na njenem mestu pa želijo Jona. Jon je tu do nje v bistvu precej grd. Če je to prava beseda. Sklicuje se na svojo vest, na svojo čast, vedoč, da bo za Dany vse zgolj grozno, če ljudje izvejo, da je on sam bolj upravičen do ajzentrona. Hudič je, ker mu tega ne more zares preprečiti. Ker ji ne grozi in ker ni kaj preprečiti. On samo pove, kaj namerava in se obnaša, kot bi bili vsi njeni strahovi povsem odveč. A je to nekaj, s čimer se lahko boriš? Se mi zdi, da je papirnata verzija Stannisa v zelo podobni situaciji. Počasi in boleče si nabira severnjaško podporo za bitko z Boltoni, a kaj, ko je na večih mestih nakazana ta miselnost; “Naj nam pomaga in nas potem pusti primeru.” Severnjaki so v tem obziru res eni pizdeki.

Med kladivom in nakovalom

Vse to se pokaže tudi v bojnem svetu, ki sledi. Na zemljevidu se vnovič postrojijo figure, le da je teh bistveno manj, kot prejšnjič. Sansa predlaga krajši oddih od bojevanja in hudič je, ker ima prav. Severnjaška vojska je izčrpana in da o preostanku kraljičine sploh ne govorim. Razumem pa tudi Dany. Uslugo, za katero že v izhodišču nisi prepričan, ali bo, ali ne bo, pač želiš čim prej vnovčiti. Če se predolgo tensta, narod pozabi, in zelo nerodno bi bilo, ako bi to ostalo pozabljeno. Spet ena paralela s Stannisom. Nad Boltone je šel preko (lastnih!) trupel zgolj zato, ker sta čakanje in odlašanje sama po sebi stejtment. Mimogrede! Yohn Royce je preživel! Kako? Ni ga bilo v kriptah, ni ga bilo na bojišču. Razmišljam, ali v Zimišču dejansko obstaja še kakšo varnejše mesto od kript. Moja teorija. Obstaja. Znotraj Yohnovega oklepa. Yohn Royce je stranski lik, ki slovi po dveh rečeh. Njegove dialoge vedno prekinejo in — kar je pomembneje — nikoli ne sname oklepa. Zakaj? Moja razlaga je, da je on v resnici želva (in s tem homaž GRRM-jevi ljubezni do želv, ha!), bitko pa je prevetril preprosto tako, da je svojo glavo in vse okončine pospravil v svoj oklep. Change my mind.

Sansa, Arya in Bran se spravijo na Jona in ja; zdaj se začne. Učinek snežne kepe. Stisnejo ga dovolj, da jim zaupa svojo skrivnost. No. Stisneta ga dovolj. Bran je samo tam, tako kot ponavadi. Saj. Jon od vseh navzočih zahteva prisego, ane. Naj o tem niti ne črhnejo. Ampak Sansa novico kasneje zaupa Tyrionu, ta Varysu in smo tam. Prejle sem ujel en meme, pa ga zdajle ne najdem. Ampak pravil je čisto resnico. Ned Stark je to isto skrivnost čuval skoraj dvajset let. Dočim Sansa manj kot en dan. Toliko. Za občutek.

Tormund se poslovi. Okej, to se sliši slabše, kot je v resnici (poslovi ima v kontekstu Igre prestolov pogosto zloveščejši kontekst). Z divježi odide nazaj gor, onkraj Zidu. Sem mislil, da bodo ostali — njegovega odhoda pa kljub temu ne morem metati v isti koš s severnjaškim oklevanjem. Divježi so koncu koncev svobodnjaki in jim je absoltno ravno za to, kdo sedi na železnem prestolu. Odnosno tudi če po novem kdo celo navija za Dany, navijati ni isto kot zanjo umreti. Razumem Tormunda in verjamem, da je to zanj in njegovo ljudstvo najboljša odločitev. Da bo ostal, sem mislil zgolj zato, ker mi je bilo nekako samoumevno, da se bo z Jonom boril do konca. Pa tudi neke večje skupine divježev že dolgo nisem videl. Pa še južnjakinje ga ne marajo, haha. V resnici sem bolj presenečen nad tem, da Jon z njimi pošlje tudi svojega krvovolka. Ajajaj, kako grdo neizkoriščene so bile te zveri. Skozi celotno serijo. In tudi zdaj — ko bi lahko Jon Duhu rekel vsaj: “Ej, priden pes, na piškot” — vanj zgolj strmi in to približno tako, kot jaz strmim v ljudi, ki me ogovarjajo, pa ne vem, kam bi jih dal. Slabo! Ampak okej, glede na to, da so bili krvovolki ves čas tako zelo na robu, neko sobby, čustveno slovo najbrž niti ne bi bilo smiselno.

Škorpijoni

In kar naenkrat vsi rinejo na Jug. Arya gre na Jug. Naj ubije še Cersei, pa je to to. Pes gre na Jug. Mislim, da smo zdaj pa res lahko popolnoma brez skrbi. Pes in Vršac se imata treščiti. Zaprmej. Jaime gre na Jug. Bronn gre na Jug — dasiravno pravi, da se v vojnah ne bori več. Pa tudi Dany z vso svojo opremo gre na Jug. Zdaj smo spet tam, ko se morajo vse figure repozicionirati. Nazadnje je to trajalo nekje šest sezon. Zdaj je na voljo bolj ali manj zgolj deset minut.

V tej epizodi je spet Cersei. In izvaja trikove. Na misel mi padejo vsaj trije. Euronovo angažiranost zdaj uravnava s trebuhom. Svojo nosečnost je namreč pripela kar njemu. No, to je prvi. Drugi je, da je v prestolnico zbobnala kolikor je šlo raje. Človeški ščit. Tretji pa je v bistvu sad prvega. Zaseda pri Zmajevem kamnu. Ne vem, sicer, kako mogoča bi bila taka zaseda v praksi — sploh, če nasprotnik razpolaga s pogledom iz tlorisa. Ampak ja. Zaseda. Moral bi se opravičiti Qyburnu, ker sem njegov izum še pred dvema mesecema disal.

Ampak kaj naj!? En sam škorpijon mi pač ni deloval strašen. Trideset škorpijonov — precej bolj! Trideset je dovolj za sestrelitev Rhaegala in ponovno desimacijo Daenerysine flote. Tako je, ko ti enkrat vzamejo plot shield. Tukaj bom spet zoprn. Preživeli (vsi, razen Missandei) se zatečejo na obalo Zmajevega kamna. Kje je zdaj logistika? Missandei ujamejo, naložijo in pripeljejo v Kraljevi pristanek, dočim en Tyrion pa pač preživi? Zdaj. Jaz se ne spoznam, ane. Ampak predstavljam si, da greš po tem, ko enkrat razsuješ sovražno ladjevje, na čolne in gledaš za preživelimi. To pomeni, da moraš s temi čolni v samo osrčje bitke, med podrte ladje, in ne predstavljam si, kako ti uspe najti ravno eno Missandei. A se je onesvestila, da je tako močno zaostala za ostalimi? Dajte mi nekaj!

In evo. Varys se zdaj že nagiba k Aegonu Targaryenu kot jači alternativi za Daenerys. Čez rob ga potisne dejstvo, da želi Dany — zdaj besna vsled Rhaegala in Missandei — Pristanek napasti guns blazing. Kljub ljudem, ki se tam tako številčno zbirajo. Pajek ostaja zvest svojim načelom in v službi kraljestva in zelo me zanima, kako in ali sploh bo urgiral. Melisandra mu je prerokovala smrt v Zahodnjem. Začenjam misliti, da bo ta smrt ognjena usmrtitev vsled izdaje. Ampak ne prehitevajmo. Mi je pa ta njegov (Varysov) pogovor s Tyrionom gotovo en ljubših delov epizode. Sploh ta, drugi, v prestolni sobi, na Zmajevem kamnu. Spominja me na vse tiste verbalne sparringe med Mezinčkom in Pajkom, ki so bili vselej tako zabavni.

Epizoda se zaključi z Missandeijino usmrtitvijo. Razmeroma majhna četa neomadeževanih, prizemljen zmaj, prednost obzidja — presenečen sem, da Cersei enostavno ni začela streljati.

—

Tako. Zdaj smo pa res že tako daleč, da si upam špekulirati tudi o koncu. Moj idealen konec serije? Samwell bo postal fotr. Ženska, otroci, mirno življenje. Podobno kot Samwise v Gospodarju prstanov. Ampak okej. Ta primerjava je v resnici odveč. Moj idealen konec serije bi bil, da postaran Sam, zdaj moister v Citadeli, piše knjigo, jo zaključi in zapre. Naslov knjige je A Song of Ice and Fire, starejšega Sama igra pa v bistvu GRRM sam. Cameo, pač (neverbalen — vsekakor mu na smejo dovoliti, da se naglas zasmeji). Takoj zatem GRRM izda OBE knjigi, ki ju čakamo, obenem, in to je to. To bi bil moj idealen zaključek serije, ampak jaz sem pač sucker za take meta-fore. Da ne bo pomote; ključnejši od obeh delov je seveda izdaja obeh knjig.

Še dražilnik, jov!