Igra prestolov – Zvonovi

Predfinalna epizoda. Predfinalne epizode so po šegi vselej epske in tudi ta ne izstopa. Po epskosti. Ni pa brez problemov in prav Igra prestolov me (pravilno) uči ta dva pojma spet ločevati. Da objasnim. Jaz sem, če mi je bilo nekaj všeč, pogosto rekel, da se mi zdi epsko. A gremo na pivo? Epsko! Kakšno je bilo kosilo? Epsko! In tako naprej. Zdaj bom bolj pazil, zakaj vse kar je epsko, evidentno ni tudi izvrstno (pri čemer je izvrstno dovolj močan superlativ, da ne — nikakor ne pravim, da mi epizoda ni dobra). Skratka. Ti problemi, o katerih začenjam, niso specifika zgolj tega dela, temveč pestijo kar celo sezono. Njih srž je (za moje pojme) to, da so si scenaristi preočitno izbrali nekaj dogodkov in zanje sklenili, da se morajo zgoditi, nakar so vse te točke povezali z najravnejšimi črtami na svetu. Zdaj. Večina teh prelomnic ima svoje korenine v prejšnjih sezonah, kar je dobro — motijo me predvsem ravne črte med njimi. Trdim, da bi lahko ustvarjalci serije na podlago, kakršna je preteklih sedem sezon, postavili več. Da konkretiziram nekaj teh točk. Nora kraljica Dany je definitivno ena od njih. Cleganebowl tudi. Padec Kraljevega pristanka pravzaprav tudi — če ostanem osredinjen zgolj na zadnji del. Vse te točke so carske, a ker so vkup sešite tako zelo neorgansko in da ne rečem površno, jih zdaj težko kupim. Več o tem v nadaljevanju zapisa, ko se bom lomil skozi posamezne sekvence.

Vse to pomeni, da sezoni manjkajo pomenljivi zasuki, ki so njene (nekatere — ne vse!) predhodnice tako zelo odlikovali. Če prav pomislim, je bil zadnji tak zasuk Mezinčkova smrt — ki ni bila najbolje izpeljana. No, pa tudi Viserionova je v tem rangu. Ampak obe sta daleč od Nedove. In rdeče poroke. In Hodorja. Brez tega je zadnja sezona zgolj manj jedrnata verzija zimzelenega epiloga: “In tako so živeli do konca svojih dni.” Ampak nisem obupal. V finalu še vedno pričakujem nekaj martinovskega. Nekaj, o čemer bom razmišljal še tedne. Nekaj velikega. Povem pa kar že zdaj, da mi Dany in Tyrion tu ne bosta dovolj. Računam na kaj bolj navdihnjenega.

Tak uvod zato, ker je internet v tem trenutku polno nastrojen zoper Igro prestolov. Vsaj ta, ki ga berem jaz. Sam v resnici menim, da ni tako hudo. Ni popolno. Ni izvrstno. Ni pa slabo. Epizoda ni slaba. Za moje pojme jo najbolj odlikujeta režija in fotografija. In igra. Prikaz stiske navadnih ljudi v Kraljevem pristanku je tako zelo surov in realen, da … No. Da ne vem, kaj. Zelo surov in realen je, skratka. Ti ljudje to pot res postanejo del epizode in kot celota tvorijo pravzaprav kar še enega od osrednjih likov. Če za koga, sem navijal za njih. Tako kot Varys. Ta mini-lokec z rezervno Ellen DeGeneres (malo spominja na Ellen, malo pa na Hugota), na čelu, opravi kar precej dvigovanja. In pomaga. Pomaga nam biti del raje. In kot sem omenil — ena od močnosti je tudi fotografija! Nekaj kadrov je res genialnih. Tisti s Psom na stopnicah je že tak. Pa Varysova usmrtitev. Pa panoramski posnetek Kraljevega pristanka s harajočim zmajem. In še bi lahko našteval, ampak bodi tole dovolj za splošnost. Gremo v čreva!

Poslednja pajkova štrena

Varysova smrt ni nepričakovana in je posledica njegovih lastnih nepremišljenih dejanj. Moj problem s temi dejanji je zgolj ta, da so preočitno spisana ad hoc za njegov padec. Od nastavka smo prejšnji teden dobili izključno njegov zelo iskren (preiskren) pogovor s Tyrionom in takoj nam je bilo jasno, kaj našega pajka čaka ob tednu osorej. Težko verjamem, da je Tyrionu takrat popolnoma zaupal. Saj ni nek novinec, jebela! Po drugi strani pa težko verjamem tudi, da bi sicer tako naglas in brezbrižno razpravljal o svojih dvomih. In to me najbolj žre! Da lahko nekaj kupim, moram najprej poneumiti kakšnega izmed likov. Ampak okej. V resnici ni prehudo. Razen tega, je ta del epizode izpeljan precej profi. Všeč mi je njegova interakcija z Martho, eno njegovih ptičic. Tista z Jonom takisto, pa tudi tista s Tyrionom, pri kraju, deluje.

Logično in pravilno se mi zdi, da pajka izda prav Tyrion. Siceršnja dolgoletna kolega sta se pač znašla na različnih polih in Varys je bil Škratu prejšnji teden lepo dejal: “Ti naredi po svoje, jaz bom pa po svoje.” Vsak izmed njiju je mnenja, da je njegova pot prava in vsak izmed njiju se zaveda, da je to večje od njiju. Ko se Varys enkrat znajde pred koncem tunela in mu Tyrion reče: “It was me.” — to je tisto, kar mi pri vsem tem deluje. To je tisto, kar mi naredi sekvenco. Dobro napisano in odigrano. Vse izpade zelo brez zamer in kot lep, dasiravno morbiden epilog njunega sodelovanja. Kot dva profesionalna šahista, ki si stisneta roki po maratonski igri — pri čemer mi gre beseda profesionalna iz prej omenjenih razlogov nekoliko težje z jezika.

No. Drugo vprašanje pa je, kaj je predmet Tyrionove izdaje. Ne deluje mi, kot da sliši, kaj se Varys in Jon pogovarjata. Mi vemo, dočim Tyrion lahko ocenjuje izključno na podlagi njunega preteklega pogovora. A rečemo, da Tyrion čuti?

Emilia Clarke, ane. In o tem bi lahko pisal na večih koncih tega zapisa, ampak Emilia Clarke. Kako dobra je letos! Prejšnja leta sem jo pogosto kritiziral in resnici na ljubo se res ni baš pretegnila — pa če me ustrelite. Vsaj od druge sezone naprej ne. Ampak okej. Stvar materiala in režije, očitno. Ker to pot je res izvrstna. Res napne svoje igralske mišice in nam nakaže svoj razpon. Od emancipirane ženske, do obupanega dekleta, do badass bojevnice, do vzvišene kraljice. Zadnja leta smo jo gledali bolj kot ne v tej zadnji vlogi in je bilo hitro dovolj. Ta njena pižama-forma s podočnjaki ji naredi pravzaprav uslugo. Take je še nismo videli in videti like v novih okoliščinah že je blagodejno za njih razvoj (v nas očeh, se razume). Mi je pa spet malo za lase, da iz prve ugane celoten tok informacij od Jona do Varysa (lik ne more biti informiran enako, kot gledalec — pa v Igri prestolov pogosto je, ker to pač poenostavi logistiko), po drugi strani pa posrečeno, da je recital nazivov krajši — zdaj, ko ga mora zdrdrati sama. Plusi, minusi, plusi, minusi.

Kaj me najbolj zanima? Ali bo imelo to poslednje varysovanje kakršnekoli posledice. Ali je kakšno od pajkovih pisem zapustilo Zmajev kamen? Navijam, da ja. Ta del epizode je dovolj dolg in domišljen, da lahko opraviči svoje posledice v finalu. Tako se naredi nastavek. Deset minut za nekaj pisem. Ne pa pet minut za vse, kar je (Varysa) pripeljalo do sem.

Ogenj

Interakcija zmaja, ladij in balist je to pot bolj pravilna. Vsaj po Martinu, ki pravi, da je zadeti zmaja med letom tako rekoč nemogoče. Je pa to spet ene sorte diskrepanca, ampak okej. Mislim, saj. Zaseda definitivno pomaga in zaseda je tista, ki je pokončala Rhaegala. Železno ladjevje se zdaj vda zelo hitro, Dany pa Drogona zavije še proti vratom. Od Zlate združbe ni prav veliko. Moj reverzni inženiring miselnega procesa ustvarjalcev serije je sledeč. Nekje v tretji, četrti sezoni, ko je bila Zlata združba prvič omenjena, je bila nje pomembnost še nekje v limbu. Mogoče bodo, mogoče ne bodo. Bomo videli. Tako je ostalo, dokler niso nad njimi že povsem obupali, nakar se je nekdo spomnil: “Ej! Lannisterje moramo pojačati, če želimo vsaj majčkeno atraktivno bitko.” Iiiin nato se je nekdo ponovno spomnil dobre stare Zlate združbe. Mogoče se motim, mogoče celo nevede parafraziram kak behind the scenes — ne vem. Deluje vsekakor tako. Bi pa dodal — ko grem že ravno o njih — da se mi zdijo raznoliki oklepi vojakov-članov Združbe super detajl.  Tako dobiš vajb, da gre za plačance. Da imajo vsi ti oklepi svojo rdečo (zlato) nit — tako dobiš pa vajb, da gre za organizirane plačance. Kustume zmeraj dobro premislijo, kudos!

Cersei vse skupaj prenaša dokaj stoično. Saj. Nekaj zanikanja že je z njene strani, a izraz stoično tu kar obstoji in ni me sram priznati, da obstajajo trenutki, ko sem zanjo dejansko navijal. Lannisterska vojska tu nasploh izpade bolj simpatično kot naveza Starkov, Targaryenov in Arrynov. Saj to niti ni čudno, ane. Branitelji imajo skoraj kar praviloma boljšo predispozicijo za simpatičnost kot agresorji. Všeč mi je, da serija tu ne diskriminira in tudi starkovske vojake pokaže za to, kar so. Ljudje, pa naj imajo stokrat krvovolka na ščitih. Ljudje, ki zmagujejo in imajo mogoče prvič v življenju nekaj moči nad okolico. Vojaki večinoma niso prijazni in hudobni (so tudi izjeme, ampak dovolite, da odfilozofiram svoje). Vojaki so živi in mrtvi (spet! izjeme! ser Gregor!). Živi si pogosto dovolijo preveč in to potem (predvsem sebi) opravičujejo z okoliščinami. In zgodovina jim verjame, ker so jo prav oni pomagali pisati. Super, še enkrat, in kot sem zapisal že v uvodu — na tej fronti so se res potrudili! Vsaj zame — je pa res, da me ravno na tej fronti ni posebej težko navdušiti, ker se baš ne spoznam na vojne in njih zgodovino.

Sandor in Gregor Skledane

Okej, slovo Arye in Psa je mogoče kar najlepši del Zvonov. V bistvu ne pomnim, da bi Psa še kdo kdaj poklical s Sandor. Mogoče si tekom tedna dolpotegnem vse podnapise in skušam najti vse pojavitve tega imena. Ker me grize. In tudi Maisie je letos igralsko bolj angažirana, kot praktično vse odkar se je bila vrnila iz Essosa. In to ni mišljeno kot nek pokroviteljski bulšit z moje strani (ipak nimam biti za kaj pokroviteljski) — enostavno dobi več priložnosti, da se pokaže. Plus, vsako leto več izkušenj. Arya zlagoma spet postaja nekdo.

Sam dolgo pričakovani spopad Gregor-Sandor je okej, ni pa vau. Priznati moram, da sem navdušenje za Cleganebowl čutil vselej bolj iz druge roke, kot iz prve. Lahko bi rekel, da sem se ga malček nalezel od ta najbolj haubt navdušencev, ki sem jim bil izpostavljen predvsem na internetih — pa še to me bolj matrala sama anticipacija, kot kaj drugega. Zgodilo se bo. Zgodilo se bo. In res je bilo jasno, da se bo. In ne vem zakaj sem si vedno predstavljal, da bo kraj dogajanja neka arena, ali kaj podobnega. Tole je v resnici boljše.

Dve besedi o Gori, a? Ne vem, a sem jaz njegov lik ves čas narobe dojemal, ali kaj, ampak vseskozi sem bil pod vtisom, da je njemu za Psa in njegovo vendeto dokaj vseeno. V smislu: “Če hoče, naj pride in poskusi.” Za Sandorja je bilo to, si predstavljam, še toliko huje. On zaznamovan za življenje, (minister) Gregor pa nič. Zgolj še ena v vrsti njegovih grozodejstev. V tem posmrtnem stanju pa sploh. Mislil sem, da je zdaj za vse praktične namene robot, ki uboga Cersei. A temu očitno ni tako. Tukaj izpade, kot da si on želi dvoboja vsaj toliko, kot si ga želi Pes. Cersei pokensla, Qyburna celo ubije (saj je poetično, ne rečem, da stvor na koncu ubije stvarnika) in na juriš v boj. Jasno je, da je Sandor boljši dvobojevalec, a Gore (ki brez maske, mimogrede, izgleda kot Japanska Buba, baron Harkonnen iz Lynchevega Peščenega planeta, Xerxes iz 300 in Varys v enem) vbodi ne ganejo.

Škoda za Cleganeta. Bil je verjetno kar najbolj konsistenten lik v seriji, ki se je razvijal počasi in subtilno, a neprenehoma. Kralj enovrstičnic, ampak ja. Verjetno je bil to, da se z bratom pokončata, zanj edini primeren zaključek.

OGENJ!!!

No, to smo vedeli, da bo. Nek minimalen buildup je sicer bil, ampak preminimalen. Dejansko tako nikakav, da bi bilo skorajda vseeno, če bi se v Kraljevem pristanku pojavil Vroča potička in naznanil, da so mu scenaristi rekli, naj pove, da mora Dany v finale vstopiti kot nora kraljica. Ne vem, če bom dobro formuliral, glede na to, da sem bil zadnje čase precej na njeni strani. Upal sem, da jo slabe povratne informacije, ki jih prejema zadnje čase, vodijo (samo) v nek prevranjen napad — ne pa v preobrat za sto osemdeset. Ne samo, da je bil buildup minimalen. Problem je v tem, da je bil slabo narejen. Spomnimo se. Dany želi z zmaji napasti Kraljevi pristanek in svetniki jo od tega odvrnejo. In to se ponovi. Večkrat. Njena želja po akciji se stopnjuje in vsi se je vse bolj bojijo, češ nora kraljica, hurr, durr. Dočim zdaj, ane. Zdaj pa vidimo, da lahko ona povsem nadzorovano uporabi tudi zmaje. Brez nekih civilnih žrtev. AMPAK zdaj gre pa pač do konca — ker bi bili sicer vsi strahovi in posiljeni foreshadowingi raznih Varysov in Tyrionov zaman. Želeli so nas prepričati v to, da je Dany material za noro kraljico, ni jim uspelo in zato so nas s tem posilili. To me moti. Bom pa rekel tole, ane. Še enkrat — itak se je vedelo, kaj bo, ker so res brezsramno vlekli v to smer. Ampak če za trenutek pozabim na slabo podlago in si vse prizore zadnjih nekaj sezon v glavi nadomestim z idejo, da je Dany vse manj stabilna — potem pa ta preobrat v bistvu deluje. Dobro je odigran, dobro je tempiran. Res ni slabo izpeljan (če seveda ne štejem gnilih temeljev). Toliko o tem.

Druga stvar. Zmajski ogenj je kar mogočna reč, ne rečem, ampak definitivno pa ne deluje kot nek grozno močan štrajefiks. Ogenj gori in uničuje lesene dele stavb in ne sesuva kamnitih zgradb kar tako. Vsaj jaz mislim, da ne — pa naj me kdo popravi. Sivi črv! Sivi črv mi tu izpade dokaj zanimivo. Zakaj, zato, ker če se je Dany spremenila za ogromno, se Sivi črv sploh ni. Vsled Missandei sicer je rahlo stekel, ampak še vedno je vojak in še vedno uboga Dany. In je bolj strašen zgolj zato, ker je bolj strašna šefica. Neko sovražnost gradijo. Rivalstvo. Med njim in Jonom. Že prejšnji teden so začeli, pa mi je ušlo. V tem prizoru je očitno, da Jon želi s sabo tudi Rhaegala, pa ga Sivi črv brez besed popravi. Svojo pregovorno roko dam v pregovorni ogenj, da se bosta Sivi črv in Jon prihodnji teden spopadla.

Sam konec epizode z Aryo in belim konjem mi je jako simboličen — do te mere, da sem že mislil, da je Arya mrtva in da so to nebesa. Hudič je, ker ne vem, kaj naj bi ta simbolika pomenila. Odločil sem se, da v mojem miselnem kánonu pomeni, da konj predstavlja khaleesi kot enega izmed Danyjinih jazov, ki jo je zapustil. Ostaja samo kraljica. Pustimo, kakšna. Svojo drugo pregovorno roko dam v pregovorni ogenj, da bo Arya ubila Dany (ali pa celo zmaja). Precej dolga sekvenca, kjer Arya opazuje ožgana trupla, tam sigurno ni kar tako.

Pred časom Freyi, zdaj še dvojčka

Po moje sem eden redkih gledalcev, ki ga Jaimejev povratek k Cersei ni pretirano motil. Ne zdi se mi izven karakterja, ne zdi se mi antiklimatično. Vse mi nekako štima. Vsem pač ni usojeno, da jih samo duhovna rast odnese na bolj zelene pašnike. Jaz nanj gledam kot na neke vrste zasvojenca. Njegova droga je pač Cersei, ki je tako dobra in tako slaba hkrati. Njuna skupna smrt mi v ta kontekst sodi in to mi je dovolj. To govorim kot nekdo, ki se za njuna lika ni nikdar posebej ogrel — si pa predstavljam, da je kje kak jaimejevec, ki z razpletom ni zadovoljen. Kul bi bilo, da Cersei ubije Jaime, ampak v seriji sta že od nekdaj nekako bolj povezana. V knjigah se sestra bratu že zelo kmalu zafržmaga, dočim v seriji pa tega trenutka kar ni in ni. Tudi prerokbe o valonqarju ni. Tak zaključek bi me, skratka, razočaral v knjigi. V seriji me ne.

Kaj bo s Tyrionom, trenutno najvišjim Lannisterjem (kot se je danes domislil nek človek z reddita)? Mislim, da bo to v naslednji epizodi kar osrednja stvar. To, da je rešil brata, je zelo verjetno njegov zadnji kiks. Stvar je še toliko bolj zaman, ker Jaime in Cersei padeta. Bomo videli!

Še prikolica za prihodnji teden! Finale!