Igra prestolov – Železni prestol

Zadnji del. Ever. In v bistvu ne vem, kam bi ga dal. Po eni strani sem dokaj razočaran. Epizoda mi je nekako … Prazna. Cel kup je enih lokov, ki ostanejo nesklenjeni; nekatere resolucije, ki celo so, so mi mimo …  Ne vem. Mislim, da je to prvič v zgodovini Igre prestolov, da med gledanjem aktualne epizode nisem užival in me sploh ne bi motilo, če bi bila dvajset minut krajša. Ta grenak vtis gre gotovo pripisati tudi dejstvu, da gre za zadnjo epizodo in da mi to jemlje manevrski prostor za vsakršne nadaljnje špekulacije, ki so mi vse doslej predstavljale pomemben del celostne izkušnje. Del mene želi verjeti, da sta glavna producenta, Benioff in Weiss, tu zavestno potegnila potezo, slično Aryini, ko je Nymerio v prvi sezoni odslovila s kamenjem. Ker je bilo slovo tako obema lažje. Gledalci (ali pa vsaj jaz) smo v tej analogiji Nymeria, producenta sta Arya, zadnji deli serije pa kamenje.

V resnici ni vse slabo. Zelo všeč mi je denimo Briennin epilog. Po premisleku tudi Drogonov, ki v svoji jezi reagira bolj racionalno, kot bi si drznil upati. Poleg standardno odlične fotografije in igralskih predstav, pa je to žal tudi vse. Celo glasba to pot ni ravno na vrhuncu — zdi se mi, da je uporabljena zelo konzervativno in za moje pojme ne ujame željenega efekta manj-je-več. In ravno to slednje je, bi rekel, konceptualni ključ epizode. Obstajajo ljudje, ki si ta medel finale zdaj razlagajo kot ustrezen zaključek serije, ki je bila ves čas vse prej kot to. Saj. To, da je zaključek počasnejši, je logično, ane. Po šolsko. Dramski trikotnik in te zadeve. In me ne moti. Moti me, da je vse skupaj tako grozno nizkokalorično in da ne rečem sterilno, da me ne poteši ama niti malo. Ni substance. Epizoda je dolga uro in dvajset, zgodijo se nekje štiri stvari, vmesne vrzeli pa — namesto običajnih in včasih celo zelo domišljenih mašil — polnijo razvlečene sekvence hoje. Martin je v svojih intervjujih zaključek Gospodarja prstanov pogosto komentiral, prafraziram: “Okej, ampak kaj potem? Kako je Aragorn vladal? A je uvedel politiko genocida in pobil vse preostale orke? A je to, a je ono, a je tretje? Take stvari se mi zdijo pomembne.” D&D na tej fronti nekaj kao-nakažeta, ampak skromno. Zelo skromno. Dopuščam, da brcam v temo, ampak kar se mene tiče, je manj to pot res samo manj.

Vladavina ognja

To, da Dany finala ne bo preživela, sem vedel. Okej, vedel je znabiti premočan termin. Precej siguren sem bil, da bo tako. Sploh po predzadnjih dveh epizodah. Mislil sem, da bo še pred njo kratko potegnil tudi Tyrion, ampak Škrat ima evidentno več sreče kot pameti. Saj. No, takole bom rekel. Po tem, ko so Daenerys zelo neelegantno prepisali v negativko, mi je ta njen zaključek pravzaprav dokaj pogodu. Všeč mi je njen megalomanski govor o občem izvozu svobode, ki mu zmaj kot maskota pritiči prav toliko, kot beloglavi orel pritiči ameriški različici. Všeč mi je njena izmenjava z razočaranim Tyrionom, ki svojo značko kraljevega roke sname in odvrže … Ni mi pa najbolj všeč eksekucija lannisterskih vojakov. To mi je pa še vedno zelo izven karakterja in preočiten poskus priskutitve gledalcem nje kot osebe — pač, preden jo pokopljejo.

Jonov obisk v Tyrionovem novem apartmaju mi takisto štima. Všeč mi je, da se spomnita moistra Aemona in reklu: “Ljubezen je smrt za dolžnost” dodata novo dimenzijo. Nov twist. No, imam še en ljubši del te sekvence. Zelo se mi dopade, da se Tyrion na tej točki spomni Varysa, mu da prav in njuno prijateljstvo zaokroži rekoč: “Zdaj bo lahko Varysov pepel mojemu dejal: ‘Sem ti rekel.'” Ta citat mi je kljub vsemu jako posrečen in bo z menoj ostal še nekaj časa.

Prerokbo s konca druge sezone sem v glavi že bolj ali manj odpisal. Danyjin sprehod po porušeni prestolni dvorni in to. S prerokbami so bili ustvarjalci serije ipak bistveno, bistveno bolj konzervativni, kot GRRM, ampak tole … No, tole so pa svršili. Danyjin sprehod zdaj zelo lepo zrcali tistega iz prerokbe in če sem se bil nekdaj spraševal, kakšno simboliko nosita Drogo in Rhaego — zdaj je jasno. Dany le malo po tem, ko doseže svoj cilj, odide nazaj (ali pač naprej), k svojemu pokojnemu možu in sinu. Prerokba tu deluje še posebej zato, ker si te konkretne situacije takrat res nismo znali predstavljati. No. Vsaj jaz si je nisem. Še tega ne, da bo kdaj v Zahodnjem — če sem povsem iskren.

vlcsnap-2019-05-20-22h17m56s242.png

Ko sem s kolegi prejšnji teden špekuliral o tem, kaj bo storil Drogon, sem špekuliral predvsem o tem, kdo bo Drogona pokončal. Nisem si namreč mislil, da bo zmaj odreagiral tako skulirano in moram reči, da mi to ob prvem ogledu ni šlo v račun. Vsi zmaji so na grožnje svoji materi konsistentno reagirali zelo burno. Skozi serijo, ves čas. Vsled česar je bilo moje inicialno mnenje: “Resno? ZDAJ bodo zmaju forsirali nek character development?” Potem sem si premislil. Drogonova reakcija mi je zdaj vsaj okej zato, ker Jona pozna in ker mi je v bistvu všeč, da pokaže neko zavedanje — vsaj jaz tako dojemam — da Dany ni ravnala okej in da je njena usoda fer. Po drugi strani pa nisem baš ventilator taljenja ajzentrona. Posiljeno mi je. Spet izpade kot nekaj, za kar sta se Benioff in Weiss odločila, da bo, a se potem nista preveč ukvarjala s tem, kako bo. Prej bi kupil, če bi zmaj prestol stopil nekako ponesreči, ampak okej. V okviru dejstva, da ima Drogon zdaj zavest, mogoče celo deluje. Kot bi želel reči: “I don’t hate the player. I hate the game.”

Demokracija

Časovni preskok imamo. Ki se meri po Tyrionovi (in Jonovi) bradi. Predstavljam si, da gre za kakih štirinajst dni, ali tri tedne. V tem času se je očitno ohranjal nek čuden status quo. Kraljevi pristanek je bil pod jurisdikcijo Neomadeževanih, ampak prisoten je moral biti tudi dobršen del združenih sil Severa in Dola. In Arya in Davos. Ne predstavljam si najbolje, kaj se je dogajalo vmes — ni razloženo, čeprav bi si želel obratno, ampak zdaj so prisotni vsi, ki v Zahodnjem kaj veljajo. Edmure Tully, kot zastopnik Porečnih dežel, Yara kot kraljica Železnih otokov, Brienne in Sam kot zastopnika Dalje (si predstavljam), Yohn Royce in zdaj skoraj odrasli Robin Arryn kot zastopnika Dola, Gendry kot novopečeni šef Neurnih dežel, Sansa, Arya in Bran kot severnjaški komite (očitno ima tudi krvovolk tri glave), dornijski princ in pa Tyrion. Slednji, si predstavljam, tudi kot dedič Livarske skale (in ne zgolj kot obsojenec).

vlcsnap-2019-05-20-22h18m10s489.png

Kako, o kako, bi si želel nekaj vpogleda v povojno konsolidacijo vsakega izmed teh kraljestev. Kdo, hudiča, je nov dornijski princ? Na tako neobstoječe temelje bi imel raje, če bi iz ječ Kraljevega pristanka reciklirali Ellario, čeprav mi kot karakter ni niti najmanj všeč. Vsaj nekako vzpostavljena je. Zanima me tudi, kako se je Gendry lotil Neurjevega konca. Ali pa Edmure Porečnih dežel. Vse to so puzle, ki mi dejansko manjkajo in jih za pozitivno izkušnjo potrebujem. Drugače je vse preveč površinsko in kot kratka obnova neke neobstoječe (a očitno potrebne) sezone. Vse skupaj gre preveč proti mantri in viziji človeka, ki za opis večerje porabi pet strani in to, kako zelo nemartinovsko je vse skupaj, me čoha na napačen način.

Kolikor mi ustoličenje Brana kot kralja šestih kraljestev (in varuha šestih sedmin kraljevine) po eni strani ne odgovarja, zakaj kot strela z jasnega je in kot bi igralci sami izžrebali, kdo bo kralj — mi po drugi strani deluje kot nekaj, kar z lahkoto naslovijo v kateri izmed pred-serij, ki so zdaj v produkciji. Bran nam tu da vedeti, da je tak razplet pričakoval in zelo vesel bi bil, če to dejstvo nekega dne izkoristijo kot strelovod za (nekoliko bolj poglobljeno) razpravo o agendi otrok gozda in starih bogov nasploh. To je tako rekoč edini kontekst, v katerem mi ta random koronacija (z bedno razlago, da so zgodbe tiste, ki svet držijo pokonci, lol) deluje. Razen, če se gremo tako, da je Bran najbolj naraven antipod Dany že zato, ker ona lomi kolesa, on pa jih potrebuje — da se lahko premika. In od kdaj, hudiča, je Bran Polomljeni? Kako je to fer? Med ogledom sem ves čas natihem čakal, da Tyriona dregne: “Ej, dej plis malo oladi s tem ‘polomljeni’. Samo Bran bo okej.”

Pesem ledu in ognja

Še en časovni skok naprej in počasi se nam formira nov mali svet. Za uvod; kaj Tyriona to pot tako natilta? On poravna stole, nato pridejo ljudje, stole uporabijo in Tyrion naredi pogled. Ne razumem, zakaj, ampak šit mi je simpatičen. Spominja me na to, še bolj simpatično sekvenco v tretji sezoni. Le, da ima ona iz tretje nek smisel, dočim tale zdaj … No. Kakorkoli. Tyrion na Branovo željo ostaja roka, Bri je (prva!) poveljnica kraljeve garde, Davos je gospodar ladjevij (in slovnice, haha — všeč mi je, da sta Stannis in Shireen pustila svoj pečat), Bronn gospodar zakladov, Sam pa veliki moister.

vlcsnap-2019-05-20-22h18m35s459.png

Gospodarji prišepetovalcev, vojen (nekaj novega?) in zakonov se še iščejo. Medtem, ko (jaz) za vojne z lahkoto predlagam Yohna Royca, mi za preostali dve funkciji zmanjka (imenovanih) likov. Ja. Tako daleč smo prišli. Ampak če kljub temu napnem možgane. Arya (kot braavoška brezličnica) bi bila perfektna šefica prišepetovalcev, ampak odhaja. Ladjevja bi bila po moje — bistveno bolj kot Davosu — na kožo pisana Yari, dočim Davos sam pa bi se s svojo zmernostjo in zdravo kmečko pametjo dobro znašel v vlogi gospodarja zakonov (funkciji, ki jo je nekdaj opravljal Renly). V bistvu … Okej, ko imam že ravno mindset za pisanje alternativnih scenarijev. Moj idealen epilog za Davosa? Po n-tih letih vdane službe večim kraljem se končno vrne domov, k svoji ženi, in to je vse. To je ta aspekt njegovega obstoja, ki ga je serija popolno zanemarila. Ženo ima. S katero sta imela (vsaj enega) sina. In ki je ni videl že sto let. To je konec, ki bi mu bistveno, bistveno bolj pritičal. In ki bi mu ga nenazadnje tudi sam najbolj privoščil. Give the guy a break! Razen, če je žena v resnici zmaj — ampak v knjigah je opisana kot prijazna gospa, mind you!

Tudi Bronn, ki je v osmo sezono očitno prišel zgolj po svoje nagrade, mi ni najbolj posrečen šef denarja. Dvomim v njegove sposobnosti pogajanja (denimo z Železno banko), pa tudi njegove prioritete (evidentno) niso ravno na mestu. Je pa res, da je zdaj gospod Dalje, najbolj rodovitnega izmed sedmih kraljestev in da lahko kroni posoja tudi svoj denar. Bomo videli. Aja, ne. Ne bomo. Potem pa je tu še Sam. Tu mi spet manjka. Kako se je lahko po kraji knjig vrnil v Citadelo? Ne zdi se mi nemogoče, da ne bo pomote, ampak tu bi si želel več. Vsaj nek mini-skok v Citadelo, da vidimo, kaj pravijo moistri. Samo to.

Meta-fintico s Pesmijo ledu in ognja sem pričakoval in sem vesel, da obstaja — poceni gor, poceni dol. Pričakoval sem sicer, da bo avtor Sam, ampak servirano mi je v bistvu dovolj. Nič narobe, če je avtor nadmoister Ebrose, ki ga je v sedmi sezoni igral odlični (a kriminalno neizkoriščeni) Jim Broadbent.

Ned Stark bi bil ponosen

Jaz sem malo manj. Finale je v resnici pretežno o preostalih Starkih. Ki jim gre dejansko zelo dobro. Sin je kralj šestih kraljestev, hči kraljica sedmega. Še najmanj perspektivna je Arya, ki zdaj pluje zahodno, da bi ugotovila, kaj je zahodno od Zahodnjega. Težko povem, kako zelo naključna in neizzvana se mi zdi ta odločitev. Nikoli nisem imel občutka, da je Arya neka težka pustolovka. V svoja potovanja je bila vselej nekako prisiljena in če že kaj, bi mislil, da jih ima zdaj počasi dovolj. No. Rekel sem, da je najmanj perspektivna. Kaj bo, ko zahodno najde Essos? In ugotovi, da je zemlja okrogla? Glave v Citadeli bodo eksplodirale.

Sansa je kraljica Severa in ne vem, ali je sekvenca, kjer si nadene krono in kjer se ji severnjaki poklonijo, samo posreden fakju njeni izjavi Branu, češ da imajo njeni ljudje po vseh bridkostih kolena zdaj popolnoma toga, ali kar neposreden.

Zanimivo se sklene tudi Jonova pot. Malo se počutim opeharjenega — kot se, po njegovi obrazni mimiki, sodeč, čuti tudi on sam. Celotna zgodba vse do zdaj je bila o tem, da je Jon Targaryen in da nekako pooseblja pesem ledu in ognja. Ampak to zdaj nima popolnoma nobene teže. Izkaže se, da je bila funkcija njegove prave identitete zgolj napihovanje Danyjine paranoje. In to je vse. Ker zdaj je spet na začetku. Zapriseženi brat Nočne straže. Targaryen ali Sneg — ni važno. Dobrega je edinole to, da se končno dotakne (že to je nekaj!) svojega zvestega krvovolka, Duha, in da ponovno sreča Tormunda — ki je pri Zidu pojmanimamzakaj čakal vsaj pet tednov.

vlcsnap-2019-05-20-22h22m55s642.png

What a long, strange trip it’s been

No. Pa smo pri kraju. Osma sezona je definitivno ena šibkejših sezon, ampak moram reči, da mi je zdaj, v retrospektivi, še vedno ljubša od druge (kjer je svet zelo hitro zelo zrasel in enostavno niso sfolgali) — in si predzadnje mesto deli s sedmo. Ampak bodi tole dovolj o aktualnem. Kljub svojim (zadnje čase pogostim) kritikam, Igro prestolov še vedno zelo obrajtam. Od začetka, do konca. Sicer ji ne bi posvetil 73kratX ur svojega časa (pri čemer je X višji, kot mi je lagodno priznati). Tako da hvala! Hvala Martinu, hvala HBO-ju in nenazadnje tudi Benioffu ter Weissu. Kdor dela, ta greši.

Takole na koncu, po devetih letih, je nekaj najbrž treba reči. Nek sklep. Nekaj, nekaj. Nekaj svečanega? Nek pregled vsega? Nič nimam. No, razen tega. Bolj za lastno referenco, kot za svet, sem šel skozi vse svoje zapise in pripravil en kolaž vtisov (ki v resnici odražajo tako moje skozi-čas-spreminjajoče-se stanje duha, kot kvaliteto posameznih delov) o posameznih epizodah. Recimo, da mi je sposobnost kreacije te pošasti ta payoff za celovitost, ki ga na tem mestu — pa naj bo to še tako pretenciozno — claimam. Gremo! Down the memory lane!

S01E01: Če vse skupaj povzamem z besedami Braneta Kastelica: “En velik JA!”
S01E02: Še ena kul epizoda. So far so good, kot se reče.
S01E03: Kaj naj rečem? Fina je.
S01E04: Gladko moja najljubša epizoda doslej.
S01E05: Volk in lev je brez dvoma NAJBRUTALNEJŠA, NAJBOLJ ŽELODEC-OBRAČAJOČA in NAJBOLJ FAKING KULSKA epizoda doslej.
S01E06: Za tokratno epizodo ne bom rekel, da mi je bila najbolj zakon doslej, vendar pa vseeno kotira precej visoko na lestvici mojih najljubših.
S01E07: Definitivno eden izmed vrhuncev prve sezone.
S01E08: Over the top epizoda, kot bi rekel Dadi Daz.
S01E09: Svetovno.
S01E10: Ne bom rekel, da gre za najboljšo epizodo, ker, bodimo pošteni, osma, deveta in sedma(v tem vrstnem redu) zmagajo, hands down, ampak to je stvar zgodbe, ki je pogojena s knjigo, in v resnici sploh ne bi smela vplivati na moje “ocenjevanje” in medsebojno primerjanje epizod (ki je itak sfaljeno in se ga načeloma skušam vzdržati, ter gledati na sezono kot celoto … ampak nekatere (epizode namreč) gledalca pač bolj prilepijo na ekran kot druge[v nekaterih, redkih, pa stvari pač niso izpeljane tako kot je treba, kar se mora prav tako nekje poznati]).
S02E01: Takole, pod črto, obetaven začetek.
S02E02: Kljub parim spotikam, mi epizoda kot celota deluje odlično, celo boljše od prve, me pa zanima, kaj bo prinesel naslednji teden.
S02E03: Opažam, da se ta sezona, zaradi naraščajočega števila novih likov, poslužuje izključevanja določenih zgodb iz določenih epizod precej bolj kot prejšnja.
S02E04: Tole ni moja top epizoda te sezone, a vseeno zanimiva.
S02E05: Nič ne pretiravam, če rečem, da je to najboljša epizoda izmed prvih petih druge sezone.
S02E06: Ravno vse te spremembe to epizodo delajo tako gledljivo in jo dvigujejo celo nekoliko nad prejšnjo. Ne vem, če ni to prvič, da mi prebrane knjige niso “koristile” kaj dosti in da sem bil ves čas na trnih, kaj bo in ali sploh kaj bo.
S02E07: Nekatere odločitve določenih akterjev so mi (podobno kot prejšnji teden, ko je Osha navalila na Theona) delovale nekoliko nelogično in poceni in kot da so tam samo za tiste najmanj zahtevne gledalce, ki ob ogledu po možnosti počnejo še milijon drugih stvari in se ne spuščajo preveč v “zakaj je to tako”.
S02E08: Vesel sem, da se bo, po vseh bližnjicah, obvozih in celo nekaterih ovinkih, zgodba sklenila tako, kot se mora (tako vsaj kaže).
S02E09: Ta epizoda ima vse; ima dramatični naboj, ima epski moment, ima vse, kar jih je imelo tudi preteklih osemnajst, le, da ima poleg vsega tega še nekaj, kar na televiziji vidimo le poredko — ima špektakel.
S02E10: Že kar takoj, še preden se lotim samega recapa ter preden sodim drugi sezoni kot celoti, bom vrgel na mizo karte in povedal, da sem nad finalom rahlo razočaran.
S03E01: Včeraj (za nas pa danes) je otvorila tretja sezona Igre — sezona, ki sta se je brez zadržkov in sramu (favorizacija otrok je namreč sporna) veselila tudi glavna producenta ter pisca, Benioff in Weiss. “Če začnemo s snemanjem, je to točka, do katere moramo,” sta dejala. “Če nam to uspe, bodo gledalci naši forever.”
S03E02: Tole z Bratovščino bo še zabavno.
S03E03: Sicer je pa Pot kaznovanih tudi prikaz dejstva, da so vse niti dvignile svoja sidra in krenile vsaka k sebi.
S03E04: Štirica je zares fantastična — atraktivna tako vizualno, kot dramaturško — in brez slabe vesti ena mojih petih najljubših (skupaj z Ognjem in Krvjo, Črno vodo, Baelorjem ter Ostrim koncem — spomin na bolj pionirske čase^^).
S03E05: Nekoliko počasnejša in z manj “vau momenti”, kot njena predhodnica, a vendarle lepo tekoča in taka, da dovolj dobro zastavi premiso za drugo polovico sezone.
S03E06: Ne najbolj zanimiva epizoda letos. Niti najbolj dinamična, niti … Nič.
S03E07: Ena izmed epizod, ki se jih vsako leto najbolj veselim — epizod, za katere scenarij spiše GRRM osebno. Predlanskem je raztural z Ostrim koncem, lansko leto še bolj s Črno vodo, letos pa moram reči, da malo manj z Medvedom in zaliko.
S03E08: Dobra epizoda. V plus ji štejem, da žonglira z manjšim številom storilajnov, vsled česar deluje precej bolj osredotočeno (kot nekatere izmed njenih predhodnic).
S03E09: Po štirinajstih dneh premora se je na male ekrane vrnila Igra prestolov. In vrnila se je tako, kot se zna vrniti samo Igra prestolov. Vrnila se je z Rdečo poroko — verjetno enim izmed najbolj šokantnih preobratov sodobne fikcije — oziroma z nje adaptacijo.
S03E10: Nikdar še nisem imel tako močnega občutka, da serija razpolaga s premalo minutami za dostojno pripoved zgodbe.
S04E01: Otvoritev sezone, kakršna mora biti.
S04E02: Fina epizoda. Ena izmed dveh najboljših v četrti sezoni doslej. Vijoličasta poroka. Antipod rdeči, poimenovana po vinu, Sansinih ametistih in nenazadnje barvi Joffovega obraza, ko je procesije enkrat konec.
S04E03: Okej, lol, saj pravzaprav ne vem, zakaj sem si za predavanje o naslovih izbral ravno epizodo, ki je, kar se tega tiče, s svojo specifičnostjo prej izjema kot pravilo, ampak recimo, da je tole za uvod.
S04E04: Mislim, saj sem registriral določene kikse, sploh onkraj Ozkega morja, ampak epizoda se mi je dopadla.
S04E05: Moram reči, da sem bil z epizodo bistveno bolj zadovoljen po drugem ogledu, kot po prvem. Deloma tudi zato, ker med prvim ogledom nisem imel podnapisov, in sem v dialogih slišal vse živo, samo pravega pomena ne.
S04E06: Vau. Najboljša epizoda v sezoni in ena najboljših v seriji. Brez slabe vesti. Režiser Alik Sakharov in scenarist Bryan Cogman sta se kot tandem v preteklosti že izkazala (prvič z epizodo Kar je mrtvo, ne more umreti), s čimer v obziru sem določeno mero fajnosti pričakoval, ampak rezultat je res prima in gladko nad to pričakovano mero fajnosti.
S04E07: Hja. Biti sedma epizoda (in v nekoliko manjši meri osma) je nehvaležen posel. To je ponavadi ravno nekje po vmesni prelomnici (s prelomnico mislim odmevnejši dogodek, kot je bilo Tyrionovo sojenje), ko se stvari spet nekoliko umirijo in ko zgodba spet vzame pot pod noge in se potihoma premakne naprej, do finala — nove prelomnice.
S04E08: Nedova smrt (pa niti ne sama smrt — že spodleteli coup in Mezinčkova izdaja), rdeča poroka in dvoboj med Gregorjem Goro in Rdečim gadom — to troje je, kar se mene tiče, suhi jagodni izbor Pesmi ledu in ognja.
S04E09: Okej, takole; po ogledu sem bil sprva razočaran. Zato, ker sem — brez kvarnikov — na koncu pričakoval nekaj, česar potem nisem dobil. To bo zdaj ipak v finalu, kamor morda tudi spada, ampak jaz sem se tega res veselil in bil na koncu prikrajšan in potem jasno surla do tal. Nakar sem zadevo premislil.
S04E10: No, to pa je finale, da se reče. The best of its kin. Tako rekoč na vseh frontah se zgodi nekaj prelomnega, kar je po pričakovanjih, ampak lahko bi zavozili, pa niso.
S05E01: Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu.
S05E02: Kaj me briga, če je bil leak — predstavljajmo si, da sem vstal ob treh ponoči, zalavfal HBO, pogledal epizodo in potem pisal.
S05E03: Dobra epizoda. Všeč mi je, da se tempo zlagoma stopnjuje — dasiravno nihče (ki si tega ne bi zaslužil) ne umre.
S05E04: Še zadnja izmed štirih leakanih epizod. Končno.
S05E05: Najboljša epizoda letos. Vsaj meni. Všeč mi je, kadar razglabljajo o polpretekli zgodovini in tega je bilo to pot obilo — oziroma zame dovolj.
S05E06: Mja. Ta epizoda mi je pisana na kožo manj od prejšnje.
S05E07: Močna epizoda, jebela, se vidi, da gremo proti koncu sezone.
S05E08: To pot ne bom sekal po detajlih, kot sem letos vse prepogosto. Tako dobre epizode že dolgo ne. No … že dolgo moram tu žal nadomestiti z letos. Če gremo še nazaj, se Ostro zaleti v lanskoletni finale, ki ga za moj okus kljub vsemu ne preseže.
S05E09: “Te stopnje žalovanja marsikdo sploh ne doseže.”
S05E10: Finale po epskosti ne doseže osme epizode, niti devete po šokantnosti (tu lahko parlamentiramo — mene, denimo, kot nekoga, ki nekatere izmed teh fintic pozna že iz knjig, je Jonova smrt šokirala manj kot Shireenina, plus za Jona obstaja — pozor, kvarnik! — močna predispozicija, da bo oživljen), kljub temu pa gre za lepo zaokroženo epizodo in (enako) lep uvod v desetmesečno obdobje suše.
S06E01: Razočaran. Ne. Slab izbor besede. Razočaranje hranim za življenje, to pa je vendarle zgolj serija. Upal sem, da bo začetek močnejši, boljši, hitrejši … Obenem pa na tihem pričakoval probleme.
S06E02: Pripravite pokrivala iz aluminijaste folije. Bran se (vidno) stara, Trooki vran se mladi, otroci gozda postajajo čedalje manj človeški, brez da bi to kdo zares opazil … Trooki vran in Bran ždita na koreninah. Kaj če prvi drugemu črpa življensko energijo?
S06E03: Okej epizoda. Ne tako napeta kot prejšnja, ampak to jemljem v zakup. Po viharju pride zatišje. Po zatišju spet vihar (računam na to). Včasih sem (na tem blogu) konstantno poudarjal, da ni najbolj pošteno primerjati posameznih epizod med seboj, zakaj jasno je, da tiste z nastavki (praviloma) niso tako atraktivne kot tiste, ki se od teh nastavkov potem odrinejo. In to še vedno drži in ja; ta epizoda je ena izmed tistih z nastavki. Vsaj kar se mene tiče.
S06E04: No, razen tega je pa prav Tujčeva knjiga (če bi dobil po en evro vsakič, ko sem samo v vrsticah do sem namesto Tujčeva napisal Mrtvečeva, lol, bi imel vsaj tri evre) meni zaenkrat najljubša epizoda (letos).
S06E05: Ne vem, kdaj me je (serija) Igra prestolov zadnjič takole sezula. Najbrž še nikoli. Morda kdaj s še posebej posrečeno ekranizacijo kakšnega pričakovanega dogodka, ampak tole … Tole je pa povsem ena druga sorta navdušenja — primerljiva s tisto ob prvem srečanju z Rdečo poroko. Ali pa z Nedovo smrtjo. Ali pa z Oberynovim dvobojem …
S06E06: Sicer pa povprečna epizoda. Nekaj mi je bilo všeč, nekaj mi ni bilo všeč — kot ponavadi.
S06E07: Zlomljen človek je s svojimi švoh petdesetimi minutami ena krajših epizod. V zgodovini serije. Kar ni nujno slabo — kot tudi ne, da se ogne Branu. Branov zgodbovni lok je letos dokaj zabaven, nič ne rečem, ampak oddih od časovnih skokov in neizbežnih teorij, je po dveh tednih vsaj dobrodošel.
S06E08: Spet je tu epizoda, ki ne ponudi ničesar posebnega. Zalotil sem se, da vselej rečem: “Ni panike. Bo pa naslednjih n epizod boljših.” Počasi postaja panika. Šesta sezona zaenkrat ne premaga niti druge, ki je v mojih očeh trenutno najslabša — in preostajata zgolj še dve epizodi. Spet. Ni vse slabo. Večina stvari ni slabih.
S06E09: Spopad pankrtov je najbrž najbolj dodelana bitka v Igri prestolov. Doslej. Črna voda je sicer prva in posebna zaradi ognjíce, Ostro ima neživce, bitka za Zid pa velikane in ono genialno nihalo na Zidu, ampak Spopad pankrtov jih nese. Surov. Doživet. Vrhunsko posnet. Jaz sem navdušen — dasiravno ne povsem brez pripomb in praskanja po glavi.
S06E10: Epizoda je dolga, na trenutke nerodna, nekoherentna in nesmiselna, a veličastna ne glede. Približno kot tale gosenica metulj iz Kraljestva žuželk — v najboljšem pomenu besed(e), da se razumemo.
S07E01: Šitadela je termin, ki sem se ga dve leti nazaj, ko je bila ta sezona aktualna, naučil iz razpoložljivih internetnih virov in ga kojci ponotranjil.
S07E02: Predlagana rešitev problema je v bistvu balista. In deluje odlično. Vsaj na stoletja mrtvih zmajih. Glede na to, da je Qyburn tak, arhetipski nori znanstvenik, bi človek pričakoval kaj bolj navdihnjenega. Reanimacijo zmajskih kosti, recimo — tistih, ki jih ima pač na voljo. Ali pa montažo kril in plamenometalca Gori. Karkoli. Saj … Ja. Vse to bi bilo privlečeno za lase in slabo in celo skregano z univerzumom. Ampak ravnokar sem pisal o tem, kako bo nekdo (ker vem!) kar tako, iz prve, nekoga ozdravil praktično neozdravljive bolezni. Mislim, da se z logičnostjo in naravnimi zakonitostmi lahko ne obremenjujemo več.
S07E03: Konstantno se nekaj dogaja. To so sadovi te t.i. linearizacije (je to sploh beseda?)? Po drugi strani pa vsled nje prihaja tudi do lukenj. Sama pripoved postaja vse bolj digitalna. Podobno, kot bi namesto serije gledal diaprojekcijo, če lahko karikiram.
S07E04: Vse do ognjenega konca (epizode Igre prestolov se pogosto končajo ognjeno) bolj miren del. Tak, ki malo umiri clusterfuck, ki ga je nastavila Kraljičina pravica.
S07E05: Zgodbe se to pot prepletajo kot še nikdar prej in v bistvu ne vem točno, kako naj jo (za potrebe tega zapisa, v izogib zidu teksta) razbijem na neke smiselne kose. Hm. Mogoče je pa ne bom. Mogoče bi pa tokrat skakal sem in tja, v istem sosledju, kot to počne epizoda. Tako kot sem to počel svoja prva leta bloganja. Ah. Nostalgija.
S07E06: Čez en teden se začne finalna, osma sezona Igre prestolov, danes pa sem si ogledal predzadnjo epizodo sedme. Šesto, oziroma mogoče lahko rečem kar deveto, glede na to, da ima Igra prestolov po šegah in navadah deset epizod na sezono in da je predzadnja vedno nek bum. In ta definitivno je.
S07E07: Tokratna epizoda sklene cikel (sicer dokaj nenavdihnjenih) naslovov po logotipih velikih hiš Zahodnjega. Volk in lev. Lev in vrtnica. Zmaj in volk. Zdaj. Ali se temu res lahko reče cikel in ali ga res sklene? Ne obljubim. Ampak recimo, da sta zmaj in volk tisti dve živali, ki sta bili vse doslej protagonistki vsaka svoje zgodbe, zdaj pa z roko v roki korakata na pročelju ene — in to je v resnici velika stvar, vsled česar mi je čisto fino, da se poudari.
S08E01: Epizoda Zimišče si vzame precej enega časa za ekspozicijo. Lahko bi ji rekel zaspana, ampak ekspozicijo imam jaz rad, tako da je vse to v karseda pozitivnem smislu. Obstaja pa pomislek, ane. Da je tovrstno “tratenje časa” (v navednicah, ker bi ga sam tako potratil še več) tako blizu koncu lahko nevarno. Da ne bo potem spet: “Jaaaaaa. Zmanjkalo nam je časa, ampak televizija pač pomeni kompromise.”
S08E02: Zahodnje praviloma ne velja za tiste sorte fantazijski svet, čigar del si kot opazovalec ali bralec želiš biti. Ne dobiš vabila na Bradavičarko, nisi brezskrben Hobit … — vse je samo narobe in pusto. Ampak tu bi bil pa z veseljem (sploh, če me naslednji dan ne bi čakala skoraj gotova smrt). Z veseljem bi sedel pred tem kaminom, pil vino s to bando in poslušal njihove prigode.
S08E03: Ne vem, če sem se že kdaj tako močno bal za skupino idej (kar vsi ti liki v svojem bistvu so — zgolj ideje). Dejansko sploh ne vem, kako se napiše obnova za tako epizodo. In se opravičujem! Vsem, zakaj tole bo najbrž manj koherentno, kot bi jaz želel.
S08E04: Ko je dobra, je res dobra, ko pa ne, pa res ne. Ne teče najbolj gladko. Sploh zato, ker deluje, kot bi bili v eno epizodo stlačeni dve. Nekje do polovice gre zelo počasi, potem pa kar naenkrat pospeši in Daenerys stoji pred vrati Kraljevega pristanka.
S08E05: Predfinalne epizode so po šegi vselej epske in tudi ta ne izstopa. Po epskosti.
S08E06: Zadnji del. Ever. In v bistvu ne vem, kam bi ga dal. Po eni strani sem dokaj razočaran. Epizoda mi je nekako … Prazna.

hra-o-truny-game-of-thrones-logo-i21034.jpg

Cheesy as fuck, ampak vedno sem si želel reči; and now my watch has ended.

2 comments
  1. Pa ok. Konec. The End. Zdej… mislim… težko je bit pameten ane. Pač je naneslo tako, da sta bili zadnji 2 sezoni eno veliko prehitevanje po desni. V škarjice. Pa ravno na koncu, ko je ostalo toliko mesa na kosteh, toliko stvari za poštimat. Kva naj rečem, 2017 sem se tolažil, češ ok, pohitel so, da bomo dobil res hudo zadnjo sezono. Zdej pa lahko le nemo opazujem in si mislim svoje. Zadnji del je bil… pa ne vem, prazen, to si dobro napisal. En velik mišmaš, pa s tem ne mislim okusne poletne pijače. Saj so bili spet vizuelno močni, Daenerysin prihod nad stopnicami je bil odlično posnet, tisti prelet Drogona izza hrbta je čeljust spuščajoč. Govor tudi smiseln, ane, saj vemo, da je ena mala hitlerka nekje v biti. Ampak… kolikšno vojstvo?? Od kje so se namnožili? Mar ni šla večina dothrakov v maloro? Neomedeževani? Ok. Tyrion lepo frcne broško, simpatično in v momentu karakterja, tudi solze nad padlima sorojencema so bile hudičevo dobre, me je stisnilo, evo. Zdej, hm, hm, tista scena v kleti je bila hecna, očitno so kamni padli samo na njiju, skoraj bi trdil, da bi se lahko izmaknila, a ni tko, ok pustimo to. Tyrion in Jon, lepa debata, nič ne rečem, Jon je imel končno v besedišču še kaj drugega od “night king is coming” in “this is my queen”. Ok. Zdej… ta umor, ki smo ga pričakovali. Men je bilo kmalu v 7.sezoni jasno, da do tega pride. Itak. In to bi moral bit tisti trenutek, ko … ko ostane za vse čase ane. Pa mislim, da ni bil. Mislim, da je bil precej lesen. Dialog, meh, poljub je točno tak kot mora bit med teto in nečakom, torej akward in brez kemije, pa mislim, da tega niso hotel. In potem nož. Nič kaj klimatično, nič posebnega. Brez nekih faking čustev al kva? Nič me ni štocnilo v srce. Pa gre za Danny, to Danny, ki sem jo v seriji oboževal in v knjigah oboževal sovražit. Evo, konec. Plehko, prazno. To, da se zmaj kar naenkrat razume na politiko in prepozna simbolno oz metaforično vrednost prestola, je spet… dober moment, ampak dost nelogičen. Zakaj bi zmaj raztopil prestol, mislim, wtf? Da jo odnese, evo, tle pa 12točk. To se mi je super dopadlo.
    Nekaj tednov kasneje… mislim, tle pa …. brez besed. Jon kot edini možni kralj sedi v temnici?? Ker, kaj, aja Sivi črv je prevzel komando? Mislim, kva je s foro, ne štekam. Vsi vejo, da je Aegon, da je kralj, bolj krvno primeren kot Daenerys. Pa sedi v temnici, ker ga je tja postavil Sivi črv??? Ne štekam. In potem ta zborček. Vau. Ne morem kupit, ne morem razumet. Kdo je novi princ Dornije? Zakaj je tam Davos? Kdo predstavlja kakšno kraljestvo? Mislim… kr neki. Še Tully je utišan kot kak pezde. Mislim… tko ne v stilu GOT-a, da glava peče. In potem to kar sem se bal. Bran the broken. Refluks. Od kje, zakaj? Saj ima smisel, konec koncev, ampak ga nima, pa ok, ma, halo… Ne vem. Včeraj se mi je zdelo skrajno butasto, danes niti ne, ampak… da bi dal pankrt kaj od sebe, kakšno krilatico, neki mesa jebemti. Spet kar neke random besede ven meče, totalno neprijetno ga je gledat. Sansa zahteva sever zase, legitimno, ampak, haha, kaj mislijo ostala kraljestva, mislim, zakaj dornijec mirno sprejme, da mu je puščoba na kolesih kralj??? A ne bi bilo bolj logično, da gredo kraljestva po 300+ letih znova vsaka na svoj konec? Glede da je konec, vse podrto, nikogar ni, antipod začetku, torej spet svobodna kraljestva? Kako lahko od vzhoda, zahoda, juga vsi kupijo Brana, ki je čudak? Greyjoy Yara pod kraljevino Brana?? To ne more biti res. Bljak. Jon na sever? Night watch?? Night watch?? Za koga??!?! Zakaj??!? Kupim, da gre na sever, to se mi dopade. Ampak… Night watch!?! Kakšna neumnost. Tudi to, da gre Arya zahodno od zahodnjega je en tak… prdec no. Sansa zmaga ane, ampak spet… lahko bi boljš izpadl. Aja, kaj je z vero? Sedmeri? Lord of light? Vse smo pozabil. + antiklimatičen razpad Nočnega kralja jim ne oprostim in tle se počutim močno nategnjenega.

    Hja, boli, priznam. Vedno sem imel rad to serijo, vedno sem jo zagovarjal in ljubil. Tudi 8.sezono konec koncev. Saj vem, gre za kreativni proces ustvarjalcev, pač so se tako zamislili, nimam kaj drugega kot sprejet. Le… malo peče, ker bi bilo res lahko ful dobro ane. Pa je žal tko… grenko.

    PS: Čakam knjigo. Zdaj še toliko bolj.

  2. Pepi said:

    Uf, ja. To, da so Tullyja prpeljal nazaj, sam zato, da loh vnovič overplayajo njegovo ne najbolj posrečeno osebnost, gre tud men mal na živce. Okej se mi zdi, da se pitcha za kralja (to je neki, kar si še kr lahko predstavljam, da bi naredu) — ne zdi pa se mi okej, da ga Sansa tok lagano ugasne. To bi mogoče lohk nrdila Olenna (boh ji dej lahko zemljo), al pa kak drug veteran, ne pa ena Sansa. Zdj izpade, kot da je Edmure en totalno nekompetentn cepc. Že pr Macetu Tyrellu mi je šlo na živce, da so ga tok karikiral, kle pa isto.

    Strinjam se tud, da bi bla lohk Branova inauguracija bistveno bistveno bolj izdelana. Že samo to je imo materiala za svojo epizodo al pa clo dve. Za nightswatch-volitve so si vzel več časa, k kle, pa je bla dilema bvelik manj kompleksna. Po moje bi moral res velik bolj definirat vseh sedm kraljestev (une, k so tekom osmih sezon že, pač še enkrat), da bi šlo tole lahko skoz tko, kot je treba.

    Kar se vojske tiče. Hja. Neomadeževanih je blo od štarta ene 10k, zdj pa jih je baje ostal še ene 4k (kar ni mal). Hudič je, ker so maso zlo nekonsistentno kazal. Za večina shotov jih je blo dost ene 10, in pol, ko jih končno enkrat pokažejo v množini, ti ne gre v lajšto, kako jih je tok velik, če jih je ves čas kazal sam ene par. Ampak ajde. Unsulliedse še kupm. Za Dothrake je blo pa stvarno prkazan, da se jih je vrnil sam ene par, ampak so že v naslednji epizodi retconal, da jih je padl sam pol. Tko da to pa mal teži sprejmem. Kok jih zdj dejansko ostane? Ene 1000?

    Čakam knjigo i ja! 😀 BTW! A si mogoče kej sprobu Rothfussovga Kingkillerja? Zuni sta dve knjigi (od predvidenih treh — okej, dve, plus ena krajša štorija iz perspektive ene od stranskih oseb) in moram rečt, da me šit ta moment navdušuje mogoče clo bolj kot ASoIaF (deloma tud zato, ker tm že tolk časa ni blo nobene knjige). Medtem ko je GRRM-jev ep objesten in mogočen sto na uro, ampak na momente tud mal surov, je Rothfussov bistveno bolj lite in elegantn. Skoraj speven. Ma svoj čar.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: