Ko bil sn še mali pizdun

Najbrž ima vsakdo izmed nas svoj nabor spominov iz otroštva, ki bi jih rad pozabil, pa jih ne more. Tisti s težko preteklostjo itak, ampak tole že zdaj, v začetku, obračam za 180 v drugo smer, zakaj avtor te objave se nad svojim (otroštvom) pač nima za kaj pritoževati. Spominov na vojno torej nimam (ker sem bil star eno leto), oče nas pijan ni pretepal (ker ne pije), nikoli pa (očitno) ne bom pozabil recimo temu stvari, ali dogodkov, ali obnašanj, ki jih uvrščam v kategorijo zakaj sem bil tak idiot. Vem tudi, zakaj. Jih ne bom pozabil. Gledal sem Inside Out. Eden izmed skladiščnikov v moji glavi blazno uživa v cringe momentih. Ali pa kar vsi in to ne samo skladiščniki. Kar bi najbrž pojasnilo tudi, zakaj se sem in tja zalotim med browsanjem cringe sekcije reddita.

Babice in darila
Naj začnem z eno, verjamem, lahko poistovetljivo in kot tako tudi primerno za prebitje ledu. Veščina, ki je nisem nikdar osvojil in še vedno imam sam pri sebi težave s hendlanjem teh situacij. Kako nas babice obdarujejo. Ta velika čokolada (ali v izjemnih primerih kaj drugega) in denar, zabasan nekam za ovitek. Problem je, ker prvič mogoče še ne, ampak potem pa že, ti veš, da je notri denar. Ampak nočeš izpasti, kot da ti gre samo za denar (for what it’s worth naj povem, da mi res ni šlo in mi ne gre). Hočeš, da je v ospredju čokolada. Hočeš nekaj takega: “Vau, čokolada! Želja se mi je izpolnila. Hvala babi, obvladaš.” Nakar šele obrneš in vidiš zataknjen denar: “Pa še denar! Joj, pa zakaj? Saj bi bila čokolada dovolj, res ne bi bilo treba!” To je nekako standardni protokol, po katerem naj bi se človek ravnal. Ni idealen, ampak to imamo in s tem delamo. Hec je, da moraš to vsled svojega predznanja zafejkati, kar je pa za nekoga, ki ni igralec, blazno težko. Itak je pa cel ritual prozoren ko pes in ne zmagaš, četudi si še tako prepričljiv. Kot da vse skupaj že itak ne bi bilo dovolj nerodno, pa se nato v igro vmešajo še starši, ki začnejo babico siliti, naj denar vzame nazaj. To, ali pa tebe, da ji ga vrni. In babica vztraja, da ne. In kar naenkrat si med dvema ognjema, ko ti in tistih 1000 tolarjev niste več pomembni in gre samo še za princip; kdo ima prav in kdo ne. Tu imate denar, mene pa pustite!

Babičina kolegica
Takrat se mi je to vprašanje zdelo dokaj normalno, dočim zdaj, v retrospektivi, pa ne. Ni. Zakaj bi otroka matral s temi stvarmi? Govorim o vprašanju, ki mi ga je vztrajno zastavljala ena babičina soseda in ki gre: “Katero staro mamo imaš raje?” In to seveda v navzočnosti ene od babic (ter poljubnega občestva). Očiten odgovor bi bil: “Obe enako,” ampak jaz tega takrat žal nisem videl. In se mi je stemnilo pred očmi in sem dejal, da imam raje tisto drugo — tisto, ki ni bila navzoča. In smo imeli cel debakel. Mama jezna, ostali zaprepadeni, jaz pa na robu solz. Še vedno sem jezen. Nase, ker sem se pustil sprovocirati in na ono čarovnico, ki me je tako grdo izigrala.

Scanje
Tale je rahlo bolj specifična. Ko sem bil še majhen majhen mulc, nekje štiri leta (ravno takrat nekje, ko se človek na tem področju osamosvoji), sem imel tendenco, da sem uriniral po straniščnemu pokrovu. Ne vem, zakaj, ampak blazno fino in skorajda obvezno se mi je zdelo, da ko zaključim, na pokrovu ostane plast urina. Milimeter do dva milimetra, enakomerno, moje delo je tu opravljeno. In nakar sem jih fasal in se zelo kmalu naučil, da je desko potrebno dvigniti. Mi mirno plavala bi moja barka … Pa sem bil nekaj let nazaj zelo nedvoumno seznanjen z dejstvom, da je potrebno straniščni pokrov po koncu nazaj spustiti. Iz uvidevnosti do nežnejšega spola. Ja faking šit, pa smo spet na začetku. Dviganje pokrova so mi dobesedno vtepli v glavo, nakar ugotovim, da bi lahko samo bolje ciljal.

Game Boy
Ko sem bil star osem let, sem si s prihranki nabavil (rabljen) Game Boy Pocket. Še vedno ga imam in še vedno dela. Nakar je (malo zatem) sošolec dobil naprednejši Game Boy Color — kar se je pokazalo, ko smo šli s šolo na ekskurzijo. Kako, hudiča, ima lahko on, ki mu je to prvi Game Boy, že barvnega, jaz, ki mi je to že druga mašina in zadeve že obvladam, pa črno belega? Halo?! Iz tega je sledilo, da sem si za svoje poslanstvo napravil prepričati sošolce (vključno z novopečenim gameboyašem), da je Pocket v bistvu bolj kul kot Color. Da je fino, ker je malo manjši in celo, da je novejši, pa čeprav v resnici ni bil. In sem bil uspešen. Kar zastrašujoče, pravzaprav, kako zelo. Takrat nismo imeli interneta, takrat se je to dalo. V tistem trenutku sem bil Spin doctor, živ. Oh, ta zavist. Bojim se, da se je nisem nikdar zares znebil (konec koncev sem Slovenec, ne?). Jo pa bolje brzdam.

Zlomljene vilice
S šolo smo enkrat obiskali Vrbo na Gorenjskem in Prešernovo hišo. No, v resnici smo jo obiskovali bolj ali manj vsako leto. Očitno se za Prešernov dan nismo imeli kam dat. Skratka. Vodička (oziroma razkazovalka hiše, oziroma ne vem, kako se reče tem ljudem) nam je med prezentacijo Prešernove robe med drugim pokazala tudi vilice, ki so res še najbolj spominjale na tiste, ki se obče rabijo za žar — kar je izpostavil tudi eden izmed sošolcev in čemur smo se potem vsi krohotali. Vključno z učiteljicami in razkazovalko. Mene je to začelo razžirati. Zakaj se jaz nisem tega spomnil? Tega genialnega štosa? Pa bi se vsi meni smejali. Fak. Kaj naj, kaj naj? Prišel sem do zaključka, da so vilice vseeno dovolj zanimive, da lahko na njihov rovaš razdremo še eno špasno, dasiravno šele minute za tem, ko že niso bile več aktualne. “Zakaj so imeli pa zlomljene vilice?” Smeh je sicer bil, ampak bolj prisiljen in … Auč. Hvala bogu, da se ni kdo, ki šteje, odločil, da ta otrok prepočasi dojema svojo okolico in da navadna šola mogoče ni zanj. Ampak jaz sem bil takrat tako zatopljen v kovanje svojega comedy golda in tako zelo sem si želel vsaj malo soja žarometov, da sem zanemaril vso tako pamet kot logiko. Še dodatno pa me je kasneje, ko smo že hodili, prizemljila učiteljica, ki mi je diskretno, a direktno povedala, da nisem bil duhovit in da lahko kakšno brez slabe vesti prihranim zase. Za kar sem ji v bistvu še danes hvaležen, pa čeprav me ta njen agresiven in to the point pristop (ravno tako še danes) kar malo straši.

Bodi tole dovolj. Kakšno brez slabe vesti prihranjam zase.

Past

Nek oktobrski torek je bil. Noč.

Ravno s faksa sem šel. Peljal sem se s trolo številka 25. Iz Ljubljane za Medvode. Stal sem na sredini avtobusa in se sem pa tja oziral okrog sebe; bodisi za stolom, bodisi za poznanim obrazom, najverjetneje pa zgolj iz čiste navade.  Tako kar naenkrat uočim simpatično blond punco — s prostim sedežem, poleg sebe — ki mi smejé maha. Odzravim, popravim slušalke in gremo dalje, socialno neroden pingvin, kakršen sem. Nakar vklopim možgane. Jebela, kva je to zaena? Pejt se vsaj pozanimat. Bogovi vedo, da se ne spomneš več, kdaj te je kera nazadnje tkole lepo pozdravlala. Ker čeprav je na videz nisem poznal … šanse so (oziroma tako sem vsaj razmišljal), da ona mene je. Namreč, petkovih in sobotnih večerov se pogosto (ali pa “včasih”, no, da ne bomo pretiravali) ne spominjam. Zato se ozrem še enkrat, isti feedback, in prisedem. “Zdravo, a se midva poznava?” Nakar ona, v angleščini: “Aaah, sorry? I don’t speak Slovene, I have only been here for a few days.” Aahha. V tistem sem že slutil, da situacija smrdi po šahu in matu. Ampak v redu. Kamor gre bik, naj gre še štrik. Vprašam: “Kaj pa potem,” in ona izvadi neko buklo ter se mi predstavi za sestro Roberto od Mormonske cerkve. Auč. A si predstavljate, kako kretensko se mora počutiti muha, ko konča na limancah, ki nekje naključno visijo s stropa? Če si ne; a si lahko potem predstavljate vsaj to, kako kretensko se mora počutiti nek nizkorasel bradat bloger, okrogle postave, ki ga nekje naključno pozdravlja ena huda bejba, ki se potem izkaže za nuno? Tam nekje sem bil jaz.

Debata je potem sicer stekla in tudi na bogoslužje sem bil povabljen (kaj pa drugega) … ampak bolj kot ostalo, mi je šla po glavi ena misel. Kako svinjsko zviti so postali farški rekruterji in novatorji. Tako svinjsko so me nadmudrili, da nč jasn. No, ko sem se po dobre pol ure vožnje vrnil domov, sem nemudoma preveril, ali so mormonske nune celibatne — niso. Vsled česar imam vizitko z naslovom še vedno nekje spravljeno. Čeprav, par pik sem verjetno izgubil s tem, da sem v pogovoru vse Mormone (no, v resnici sem jaz naslavljal vse pripadnike vseh ver, ampak ona tega ne ve) neprestano naslavljal z “your people” … ampak okej, mogoče me pa kdaj vendarle zapopade in se nekega nedeljskega dopoldneva res zglasim na Šišenski 48, kjer imajo očitno štab.

Sanje

Vožnjo z mestnim avtobusom si zadnje čase krajšam z zbirko Lovecraftovih dél, zadnje ZADNJE čase pa s konkretno enim izmed teh del — z zelo glomazno (po Lovecraftovih standardih) in prav toliko zanimivo zgodbo The Dream-Quest of Unknown Kadath. Štorija sledi protagonistu Randolphu Carterju, sicer baje tudi literarnemu alter egu Lovecrafta samega, ki potuje po sanjskih deželah, iščoč božje mesto … Ampak ne, to ni predmet te objave. Je pa povod. Sanje so zanimiva reč. Pogosto jih pozabimo; če že ne celih, pa vsaj detajle. Na vsake kvatre pa vseeno nabašemo na kakšno epizodo, ki je iz tega ali onega razloga enostavno ne moremo kar tako vreči iz glave. Dobro, govorim v prvi osebi množine, mislim pa predvsem sebe, zakaj za ostale po pravici ne vem. To objavo zatorej posvečam trojici sanj, ki so — pa čeprav v njih ne nastopajo kozmične grozote (da ne bo kdo razočaran) ter mačji vojaki — dovolj bizarne, da jih nisem pozabil, obenem pa dovolj jasne, da jih lahko vsaj približno ubesedim.

Boj za Šmarno goro
Najprej naj povem, da nisem nek velik pohodnik, pa tudi v splošnem ne pretiran ljubitelj neravnega terena (govora je seveda o neživi naravi). Kot planinec sem jih fasal s štrikom doživel krst, to je pa v večji meri že to. V sanjah pa … Ja, v sanjah sem krenil v hrib, natančneje na Šmarno goro. Ne spominjam se več, ali sem bil sam, ali z družbo, definitivno pa je šlo za Šmarno goro.Ko greš na Šmarno, slej ko prej prideš do prelomnice — do neke jase s kapelico, kjer je tudi teren nekoliko ugodnejši. In tu se začne dogajanje. Takole španciram, ko kar naenkrat naletim na skupino otrok iz vrtca, ki hodijo v vrsti po dva in dva, in ki, ne vem … Imajo očitno tako kot jaz športni dan. Jebeš logiko in kar tam, na makadamski poti, se med nami meni nič, tebi nič vname boj. Najprej sem premagoval enega pa po enega, pri čemer velja omeniti, da je vsak izmed otrok obvladal svojo borilno veščino. Kratek premor, nakar se na ukaz (čigav in iz kje nimam pojma) vame požene ves njihov preostanek naenkrat. Vname se boj, pesti letijo, suh makadam poskrbi za prah — kot v filmu, jebela. Premagam tudi ta izziv. Ko se prah poleže, zagledam še poslednjega izzivalca. To je bil nek nenormalno debel (in to po mojih standardih, po standardih nenormalno debelega) mulc, z na modro pobarvano afro frizuro. Mulo namigne, češ, začni, in fajt se brez poti nazaj začne. Izkaže se, da imam opravka z zares ultimativnim nasprotnikom, saj se nekajkrat znajdem na robu poraza … Ampak koncu koncev, pa naj si bo po sreči naključij, po znanju borilnih veščin ali pa preprosto zaradi dejstva, da so to moje sanje, zmagam. Tako. Premagal sem vrtec. Epilog je zelo meglen, z gotovostjo pa povem, da do vrha Šmarne tisto noč nisem prišel.

Buča
Naj začnem z nekaj ozadja. Ko sem bil star 15, 16 let, sem s kolegi pogosto zahajal na travnik za hišo, kjer smo pili svoje prve požirke alkohola, debatirali in se, če posplošim, družili. Denarja nismo imeli na pretek, zato smo nabavljali poceni »sam, da prbije« vino, ki se ga je takrat za (takratnega) prešerna dobilo v pet litrskih plastenkah, ki smo jim kmalu vzdeli ime “buče”. In sanje sprva delujejo povsem normalno — kot toliko petkov poprej, ko smo se z bicikli zapeljali do bližnje trgovine, iz denarnic potegnili vsak  po dvesto tolarjev ter nabavili bučo. Nakar se zapeljemo na travnik, se usedemo na tamkajšnjo betonsko ploščad in se pripravimo za razdevičenje buče.  Tokrat sem jaz na vrsti. Z obema rokama primem bučo, zavrtim pokrovček, nagnem in … Z grozo ugotovim, da vsebina ni poceni kislica, temveč sok — Fruc, rdeča pomaranča. V tistem pa padem ven. Znorim. Nategnili so nas. Edina logična poteza, ki mi pade na misel? Pokličem policijo. Dejansko pokličem policijo. To, da smo bili vsi stari okrog 15 let, ne igra vloge, niti to, da gre samo za 1000 SIT. Konkretnega epiloga spet ni, celotna situacija se mi je pa naslednje jutro zdela tako zelo kretenska in absurdna, da me je bilo še kak teden sram v dno duše.

Smrt
Samo enkrat sem sanjal, da umrem. Tiste noči sem se znašel v vlogi kriminalista na solo misiji. Preiskoval sem nek kompleks, za katerega je obstajal utemeljen sum, da ga uporabljajo za proizvodnjo drog. Ni šlo za racijo, temveč za delo značaja »opazuj in poročaj«. Skrivam se za zabojniki, opazujem in pišem zapiske. Situacija je čudna, saj mi je njihov postopek proizvodnje nov in bizaren, z meni neznanimi orodji. Vsi delavci imajo kapuce in respiratorske maske, predpostavljam da zaradi nevarnih hlapov, ki se na neki točki procesa izločijo. Naenkrat me opazijo in vname se odprt spopad. Vsled številčne premoči me obvladujejo, zvežejo, nakar me zmanjka. Zbudim se na operacijski mizi, nad mano pa se sklanjajo človeške postave z bledimi in prekomerno zgubanimi obrazi, brez pravih (ali pa vsaj vidnih) oči. Eden izmed njih vame z injekcijo vbrizga neko rumeno tekočino, kar mi ponovno vzame zavest. Zbudim se v bolnišnici, kjer mi povejo, da so me našli nezavestnega v neposredni bližini te iste fabrike, ki sem jo preiskoval. Nemudoma odidem iz bolnišnice in neposredno v peto nadstropje policijske postaje, kjer se nahaja oddelek za mamila, ter stopim v kontakt s šefi. Podrobno jim opišem celotno dogajanje, z bledimi, zgubanimi postavami vred, in zahtevam takojšen pohod na kompleks. Ne vem, kaj se zgodi potem, ampak tudi šefi se kar naenkrat spremenijo v zgubane kreature. Zajame me tisti občutek izigranosti … Občutek, da je vse zaman in da sem vse življenje živel v laži. Kot edini izhod vidim smrt. Stečem do balkona in se v levjem skoku poženem čez ograjo. Padam in … Konec. Iz prve roke lahko povem, da se, če umreš v sanjah, res zbudiš. (Če seveda nimaš opravka s Freddyjem Kruegerjem.)

Logiko šparam za kak drug zapis.

Lordi

Ali koncert, ki bi se ga skoraj udeležil.

V Sloveniji so koncertovali … kdaj … 2008, 2009? Takrat enkrat. Kar pomeni, da gre za dokaj staro anekdoto — pa vendar ne prestaro, saj se celotnega debakla še zmeraj spominjam tako v živo (pa sem bil pijan, mind it), kot bi se zgodil včeraj. Evo, zdajle, med pisunjenjem, sem našel celo karto, tako da lahko postrežem še s podrobnejšimi podatki o koncertu, če koga zanima. Kraj dogajanja; Športna dvorana Cerknica. Čas dogajanja; 13. 3. 2009 ob 21. uri. Predskupine; Fatal Smile, Brandon Ashley & The Silverbugs ter Forgotten Eden. Cena; 22EUR. Pa to niti ni pomembno.

Zgodba, če ne celo basen, hudiča, saj je na koncu nauk (+, skrajna vinjenost lahko v nekaterih primerih meji na likantropijo), se je odvila nekako takole. *dramatičen premor* Lordi so mi OK ansambel. Nič baš posebnega, ampak OK. Pa na Evroviziji so zmagali, pa ne vem kaj še. Skratka, “fajn bi blo it”, sem sklenil, in tako so Medvode poslale svoje barve v Cerknico. Za en avto se nas je nabralo, dolga pot pa je (vsaj pri meni) odtehtala ravno en liter cvička. Na tej točki naj povem, da ne kadim … razen, če ni veselje na moji strani. Tedaj je bilo in dejstvu, da je to grda navada, navkljub, sem še pred začetkom koncerta nafehtal eno cigareto. Vzamem vžigalnik, prižgem in kar naenkrat se iz šotora zaslišijo prvi riffi … kar je našo ekipo pač zvabilo v dvorano.

Takrat pa zaplet. Jaz, s čikom v roki, stopim do vhoda, kjer varnostnik pregleduje karte, oziroma zapestnice. V desni imam cigareto, na levi zapestnico, deloma zakrito z rokavom jakne. Pred varnostnikom z desno (s cigareto med prsti) popravim rokav na levi, da bi se karta bolje videla in kaj se zgodi … nič. Varko me spusti v dvorano. Notri, nedaleč od vhoda, stojim še ne pet minut, ko proti meni kar naenkrat zakoraka taisti varnostnik. V tistem proradijo klikeri; čik. Vzlic svoje neveščosti kajenja začnem ugašati ob steno, kar rezultira v milijardi isker, ki mi, jasno, ne napravijo nobene usluge. V naslednjem trenutku se že zagovarjam pred boss varkotom, ki za to, da so mi v bistvu dovolili vstop s cigareto, noče niti slišati in mi v kombinirani vlogi tožilca, porote ter rablja z rok strga zapestnico. In zaželi lahko noč. KOT DA NE BI BIL V NEKJE BOGU ZA NOGO V CERKNICI IN BI SE LAHKO PREPROSTO SPREHODIL DOMOV! Saj ne, da bi vedel, ampak občutek je primerljiv s tistim, ko moraš kot policaj vrniti značko ter pištolo. Boli. Izobčenje boli.

Faza ranjene zveri (počutil sem se kot Saruman, ki po porazu napade Šajersko) in razplet. Še vedno sem kanil videti koncert in kaj kmalu sem imel vzpostavljeno mrežo pajdašev, ki bi mi pri tem podvigu pomagali. Ko je komunikacija s šefi (preko posrednikov) spodletela, sem se zatekel k šunjanju okrog dvorane in iskanju varnostnih lukenj. Ni jih bilo. Varko je svoj teritorij branil s takšnim žarom, malodane zelotizmom, da me na koncu ne bi spasil niti nakup še ene karte. Konec sem tako pričakal v bližnji oštariji in v uteho mi je edinole, da sam koncert bojda ni bil bog ve kaj.

Nauk? Nauk je zakon in zakon je v tem primeru tudi nauk. V JAVNIH ZAPRTIH PROSTORIH SE NE KADI.

LP Pepi

Z(l)obarca

Po premoru kakih šestih let, sem bil v zadnjih treh mesecih trikrat pri zobarju, kar pomeni, da so moje izkušnje že dokaj relevantne, vtisi pa izoblikovani, zategadelj se čutim kompetentnega, da jih strnem v en zapis. No, v resnici stvar ni tako zlovešča, kot namiguje naslov in tudi zobozdravnica je bila doslej vedno zmerno do pretežno prijazna (beri; človeška) … in čaka se ne tako blazno dolgo, kot sem pričakoval, kar je v končni fazi prav tako vredno svojih ojrov. Pa vendar … stvari dan današnji očitno potekajo zelo drugače kot nekdaj — tudi brez dejstev, da ni več štampiljk za pridnost ter da “reci A, če boli”, ne pali več. Nadaljevanje bo pisano kronološko, v obliki dnevnika, le da bom izpustil datume in druge nepomembne detajle … ker se jih, iskreno rečeno, ne spominjam več.

Prvič je bilo najhuje … vedno imam namreč v glavi, da se dohtarji (na splošno) radi naslajajo, češ: “Zob te boli? Vidiš, kaj pa nisi zdajle šest let hodil k zobarju? Zob te ne boli? Vidiš, kaj pa nisi zdajle šest let hodil k zobarju? Roko si si zlomil? Shujšat bo treba. Prehlajen si? Shujšat bo treba.” … in tako dalje brez konca in kraja. No, mržnji tako zvanih “bogov v belem” navkljub, sem šel … in prišel v čakalnico. Pozdravim neko staro gospo in še eno nekoliko mlajšo, nakar se usedem. V tistem preslišim njun pogovor, ravno, ko stara mlajši razlaga, kako so ji pred štirinajstimi dnevi ruvali zob in da je bila to najhujša bolečina v 78 letih sploh. Ever. Kriiiiza … v ušesa napokam slušalke in počakam na vrsto. Dočakam seveda prej kot bi želel in že sedim na stolu, ki deluje manjši kot v starših dneh. Takoj fašem zaušnuco, češ, da če si ne bom umival zob, ne bo drugič niti vrtala, niti nič drugega. Mikavnosti ponudbe navkljub, sem se čutil užaljenega, zakaj, umival sem si zobe … folk, res sem si jih umival. Dvakrat dnevno ob vsakem luninem krajcu, a kaj, ko človeku z arzenalom svedrov in drugih zločestih aparatur, tam na licu mesta ne upaš klubovati. Da grem na novitete; včasih, se spominjam, se je vse počelo z mašinerijo. Ena bor mašina, milijon nastavkov in to je to. Danes je to drugače. Med drugim sem imel opravka z rumeno, modro in črno pilo, ki jih prinese sestra, zdravnica pa ti jih zarine v zob, ponavadi v tem vrstnem redu. Nakar mi v zob nabaše neko zdravilo, jaz poplaknem (naj povem, da potem niti nisem vedel kam izpljuniti in ker s polnimi usti vode ne moreš vprašati … sem bil kar naenkrat v pasti) in zbogom. V desetih minutah … jaz pa sem si frej vzel celo dopoldne.

Po slabem mesecu drgnjenja zob do krvi, sem se, ravno na svoj rojstni dan, ponovno soočil z nepojmljivim zlem, ki je zobozdravstvena ambulanta. Tokrat nekoliko samozavestneje, pa vendar nič kaj z veseljem. Moram reči, da sem tokrat nabasal na precej topel sprejem. Vstopim v ordinacijo in sestra nemudoma porajta, da praznujem, zdravnica pa ob tem pripomni, da danes ne bo nič bolelo (H-A-H-A -.-). In ni … jebela, da ni. Vse dokler nisem storil (ne tako zelo, kot se je izkazalo kasneje) usodne napake. Dohtarca zamenja zdravilo v zobu, me vzlic zobne higiene pohvali (!), nakar predlaga, da bi lahko danes zbrusila še zobni kamen, ampak da to stane 17 evrov. Pogledam v tošelj in privolim. Danes verjetno ne bi več. Privolil, namreč. Kaka fakanda je to. Deset minut ti drgne po zobeh in brez sramu zaide še globoko v dlesni (s svedrom — sveder plus dlesen je, kar se mene tiče, tabu tema in o tem res ne bi prenadolgo) in ko poplakneš, skupaj s krvjo pljuvaš tudi koščke dlesni. Grda stvar. Pokasiram neko antiseptično ustno vodico za splakovanje in krenem proti … ne domu, pač pa faksu.

In še danes, samo štirinajst dni po prejšnjem obisku, kar pomeni, da se intervali med sunki krajšajo (kar, če mene vprašate, smrdi do neba). Čas za plombo in moram reči, da me je ta postopek zaprepadel nad pričakovanji. Živa eksotika … vsaj napram včasih, ko proces, vsaj takole po spominu, ni bil sestavljen iz tolikšne množice podprocesov. Da tega, da imam zdaj moder (ne modrosten) zob, niti ne omenjam. Najprej mi v usta našopa množico pizdarij, podobnih tistemu zdravilu od prejšnjič. Zatem pride še ena ista, ampak modra, namesto bela. In kar naenkrat pofukan šraufštok (primež, po naše). Ne vem zakaj, ne vem od kdaj, ampak kar naenkrat mi ga je zategovala okrog zoba. Beden filing, a ne kritičen. Če sem mislil, da sem takrat za ta dan opravil s stvarmi, ki (ajde, poleg svedrov) spadajo v delavnico, ne v ordinacijo … sem se motil. Kar naenkrat se pred mano znajdeta mini vigenj in mini burkle, slednje razžarjene od prvega. Čemu? Kot kaže švasanju plombe. Veselje, ko mi ni pustila odtisa na jeziku, si lahko predstavljate, je bilo nepopisno. In to je bilo po petnajstih minutah to. Se mi zdi, da je ta kalvarija nekdaj trajala tudi po pol ure in več.

In tako sem se danes (še vedno) zjutraj vrnil domov na zajtrk … oziroma bi se, če ne bi dobil dvourne klavzule za vso hrano. Kar me je na nek način celo razveselilo — vsaj nekaj, kar se tekom let ni spremenilo.

LP Pepi

Lenoba

… je gonilo napredka, pravijo, in to ne samo “oni”, pač pa tudi sam, kar pogosto (kot alternativo “če si lačen, delat ne moreš, če si pa sit, ti pa treba ni), zlasti v odgovor na kak neposreden ukaz članov familije, ki so mi po nazivu in funkciji nadrejeni. (Disclaimer; ne mislim mafijske familije.)

Ampak zadnje dni sem prekosil samega sebe, jebemtiš, da sem, na kar nikakor nisem ponosen in niti ne bi šel delat zapisa … ampak ga, prvič zato, da prekinem trakuljo Game of Thrones zapisov in da morebitnega bralca (ali bralko … ali pa koncu koncev tudi sebe) spomnim, da to ni blog, posvečen izključno Igri Prestolov, drugič pa zato, ker je situacija trdojedrna do té mere, da si že samo zato zasluži par besed. Plus, pisanje ima lahko terapevtski učinek (a na to ne računam preveč).

OK, to, da sem si začel futr nosit v sobo ni nič nenavadnega. Jaz to jemljem kot posledico študija. To, da imam potem sobo polno (organskih in anorganskih) odpadkov, je posledica ravno tega, da v sobi jem, kar pa je, kot smo ugotovili en aksiom nazaj, posledica študija … preko svojih nadčloveških zmožnosti dedukcije lahko na ta način predem do sklepa, da so smeti posledica študija. Še vedno zmerno do pretežno pogost pojav.

Bolj zaskrbljujoč je mogoče naslednji korak. V šoli (ali na kaki avtobusni ali bilokje) pogosto nabavim kako pijačo iz avtomata. Popijem in ko pridem do faze, ko bi plastenko moral vreči v smeti … preskočim to fazo. Zakaj? Ponavadi zato, ker mi koš za smeti tisti moment ni v dosegu roke. Posledica tega je, da flašo pobašem v ruzak. Ruzak je enkrat poln in ponavadi ga praznim doma, ko nimam več prostora za akto. To rezultira v policah, polnih praznih plastenk. In ker plastenk (bog ne daj) sproti ne pospravljam, se té naberejo in … ravno zadnjič sem bil na tem, da bi jih pospravil, a sem prišel na idejo, da so plastenke (posebno tiste od fruca) v bistvu … majhni koški za smeti in da jih sploh nima smisla pospravljati. Priznam, skoraj bolj butasto od teze, da ima tudi sonce žarke in da si zato ne obrijem brade.

Butasto ali ne, še najbolj bizarno pa je dejstvo, da sem pred pol ure, vsled polnega koša za smeti, té majhne koške prvič uporabil. Vem, da prosim veliko, ampak prosim, ne sodite me. Baje, če priznaš, je pol oproščenega.

Malo za šalo, malo zares, upam samo … da tole ne bo imelo kontra efekta od kakega ženitnega oglasa in da čez sto let ne bom umrl sam. 😀

LP Pepi

Tretji apokaliptični jezdec: Lakota

…ali pripoved o pijanih policajih ter morali kolesarjev. Oziroma ne. Obratno. O pijanih kol… No, saj je jasno.

Od nekje sem se vračal, ne vem točno od kod, saj je od takrat minilo že kako leto in pol. Pravzaprav sploh nima veze. Bottom line je, da sem bil malo besoffen. Hodil sem in hodil… Dokler nisem prehodil enega dobrega kilometra in prišel do mesta, kjer sem imel parkirano kolo.  To mesto je od doma oddaljeno še kakih sedemsto metrov. Naj omenim, da se je že med mojim pohodom mimo parkrat peljala kibla, ampak temu nisem posvečal posebne pozornosti. Apokaliptični jezdec peš pač ni apokaliptični jezdec. Je samo “apokaliptični”, kar ne šteje. Kako naj sejem pogubo, v mojem primeru lakoto, če sem peš? Tako nekako si predstavljam, da so takrat razmišljali policaji. Skratka, prišel sem do svojega črnega vranca, torej kolesa, in odbicikliral proti domu. Na dobre pol poti(kakih dvesto metrov od doma) pa BUM – modri angeli. Od tu naprej bom pisal v obliki dialoga in v sedanjiku – ne zato, da bi filmarjem čez tisoč let, ko bodo po tej predlogi snemali film, olajšal pisanje scenarija, pač pa zato, da bi stvar izzvenela tako kot je treba.

*Sirena zatuli, jaz kakopak zapeljem hkraj. Trije škifi stopijo iz avta.*

Policaj #1: “Osebni dokument, prosim.”

*Pepi, ves usran od strahu, jasno izroči osebni dokument, policaj pa ga preuči(ali pač?).”

Policaj #1: “Mhm, kje ste dobili to kolo?”

Jaz: “Moje je?”

Policaj #1: “Ne bo držalo. Prejle smo vas videli peš. Lahko to pojasnite?”

Jaz: “Ja, kolo sem imel parkirano pri znancu. Do tja sem pripešačil, potem pa odkolesaril naprej.”

Policaj #1: “Mhm, ja, v redu. Potem boste pa pihal.”

*Dobim frulo in akcija. Napihal 0,46, nekaj takega. Policaj #1 pokima in vsi trije grejo nazaj v kombi(z mojo osebno). Čakam. Čakam. Čakam. Res čakam. Policaji notri študirajo knjige, zakone, odstavke in vrstice. Na neki točki stopim do vrat, potrkam, ter jih vprašam, če potrebujejo kako pomoč. To odklonijo in zopet čakam. Nakar se odprejo kiblina vrata.*

Policaj #1: “Gospod, kako ste rekli, da se pišete?” – Naj vas spomnim. Imeli so mojo osebno.

*Na vprašanje odgovorim in nato spet čakam. Čez kakih pet minut se ponovno odprejo vrata. “Zdajle pa nekaj bo,” sem si dejal.*

Policaj #1: “Še malo, pa bo!”

*In spet, že kar malce jezen, čakam. Nakar se še v tretje odprejo vrata. Ven svečano stopijo vsi trije možje postave in mi v roke potisnejo pildek, od mene pa zahtevajo podpis. Stvar na hitro preletim;  jebela res, pijan sem vozil, ne pretiravajo, in jo podpišem. Dame in gospodje, reci in piši, 450 evrov kazni. Jaz se s kaznijo že sprijaznim, policaj #1 pa spet odpre gofljo.*

Policaj #1: “Še dobro, da smo vas ustavili. Tamle na križišču(ki se nahaja kakih 5 kilometrov stran od mojega doma) bi vas sicer zbil avto.

*Čukasto ga pogledam.*

Jaz: “Živim 200 metrov od tu. Do križišča sploh prišel ne bi.” – Naj vas še enkrat opomnim; imeli so mojo osebno, kjer je napisan tudi kraj bivanja.

Policaj #1: “Aja, kje pa živite?”

Jaz: “Tamle, v isti hiši kot je tudi gostilna(to ma fotr čez).”

Policaj #1: “Hja, drugič pa prej povejte od kod ste. Lahko noč.”

*Vsi trije smrkci se popokajo v kiblo, jaz pa ostanem sam, s svojim kolesom in 450 evri kazni.*

Ironično, smešno, predvsem pa za zjokat. Na Lakoto sem se spomnil, in jo posledično uporabil v tej objavi, ker je pač opisana kot jezdec na črnem vrancu(jaz pa sem imel črno kolo), da ne bo kdo mislil, da za tem stoji kaj globljega. Ajde, gremo na nauk zgodbe. Pravzaprav so trije, oziroma dva. Tretji je bolj ugotovitev.

1. Ne pij, kadar voziš kolo. Tega se odtlej držim kot pijanec plota(OK, slaba primerjava). Cel večer sem se nalival s faking poceni vinom, potem pa iz šusa zapravil 450evrov, oziroma 225, ker sem se odločil za polovičko.

2. Na čelo si napiši kdo si in od kod prihajaš. Osebna izkaznica očitno ne pove ničesar.

3. Splošno znano je, da naše policaje bolj od “kaj si storil”, zanima kdo si, od kod prihajaš, oziroma koga poznaš, ampak vseeno – bedn filing, ko to enkrat doživiš. Tavelkih madrfakrjev pa ne bodo zjebal.

LP Pepi

Kulturni dan

Brskal sem po zapiskih, ki jih imam shranjene na knjigi obrazov in se spomnil na tole anekdoto, ki se mi je pripetila lani.

Pisalo se je leto 2010, 11. november.

Odločil sem se, da bom ta dan posvetil kulturi in šel gledat predstavo Sašo Hribar Show v SiTi Teater. Problem. Pojma nisem imel, kje SiTi Teater sploh je. Zatorej sem pred odhodom opravil analizo poti, primerjavo zemljevidov, preštel število postaj od Bavarskega dvora do teatra, skratka stvari, ki se od pustolovca, kakršen sem, pričakujejo. Naj poudarim, da jaz nisem garmin in da jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel iz 27ke ene 3-4 postaje prekmalu.

Kaj zdaj? Sam, samcat, izgubljen sredi slovenske prestolnice… Noja, ohranil sem trezen um in se odločil povprašati kakega domorodca za napotke. Bum! Useka murphy in nobene žive duše nikjer. Celo zmeglilo se je, mimogrede… Samo še kaka omela bi se valila po tleh, pa bi Ljubljana postala en čisto pravi ghost town.

Nazadnje le srečam človeka, sodeč po videzu brezdomca, spustim en vljuden “dobervečer” in čakam na odziv. To, kar sledi, pa se je zgodilo, lahko bi rekli, v frakcijah sekunde. Zajamem sapo, zakaj brez nje, bi težko vprašal po poti do SiTi Teatra. V tistem momentu možakar že začne mahat z rokami rekoč: “Nimam drobiža.” – črta, odide naprej. Owned. Poražen. Uničen. V takih slučajih je vse, kar lahko človek stori, to, da se ustavi na mestu, si vzame 30 sekund časa in ponovno sprocesira pretekle dogodke.

Smo se iz tega kaj naučili? Smo se. Drugič, ko grem v Ljubljano označevat ljudi za klošarje, si bom obril brado, počesal lase in se lepo oblekel.

Mravlje v avtomatu za kavo

Pisalo se je leto 2011. Bil je četrtek. Zjutraj. 7:10.

Kot zadnje čase vsak teden, sem bil tudi ta, ob tej uri, na Jadranski na faksu. Razlika je bila samo v tem, da sem se tistega usodnega dne zbudil z idejo v glavi: “Kaj, če bi pa js dons zjutrej spil en kakav?”

Profesionalno vstopim skozi vrata in udarim direktivo proti avtomatu za kavo. Vstavim 30 centov(WTF se je zgodil z nekdanjimi 25 centi 0_O). Avtomat melje, melje, melje… A nazadnje se le pojavi napis “Remove cup”, ki ga seveda upoštevam. Že v štartu je bila na rob kozarčka nalepljena ena crknjena mravlja. Osredotočen na svoj cilj jo odstranim in naredim požirek kakava. Glej ga zlomka. V usta dobim še dve mravlji. Rekoč, da so mogoče samo 3, ju izpljunem v smeti in naredim še en požirek(30 centov je navsezadnje le 30 centov). Jasno… Še več mravelj. No, na tem mestu sem bil pa le premagan. Kozarčič sem skupaj z njegovo vsebino vrgel v smeti.

Sem se pa nekaj naučil; Prihodnjič, ko bom v kakšnem tako od Boga zapuščenem kraju kot je Jadranska in mi bo zapasala kakšna tako eksotična pijača kot je kakav… Se bom raje vzdržal.

LP Pepi