Arhiv

Dogajanje

Oktobra smo in oktobra si lahko o letošnjem letu že privoščim govoriti v retrospektivi. Letos sem bil nenormalno dejaven na področju gastronomije. Bolj kot prejšnja leta, pa naj si bo to dobro ali slabo. V polnosti svojih sil sem dvakrat napadel Pivo & Burger Fest (nazadnje včeraj) in n-krat Odprto kuhinjo. Ne vem, izkaže se, da imam rad craft piva in bolj-fensi-od-šiptarjevih burgerje — tako zelo, da sem zanje pripravljen zapustiti rodne Medvode in se drenjati v nečloveški gužvi. Zakaj, torej, gre. Še vedno rahlo pod vtisom včerajšnjega dne sem se odločil pripraviti en kolaž svojih vtisov celotnega leta. Po štantih. Zdajle, ko pišem, si ali pa si ne domišljam, da ustvarjam nek oh in sploh prima smerokaz po slovenski burgerski in pivo … -ski(?) sceni, ampak mogoče ga pa ne. Mogoče pišem zgolj in samo totalno subjektiven spisek (mojih) najljubših stojnic (odnosno konkretnih burgerjev (in piv)). Vrstni red, ki bo vsaj približno od najbolj do najmanj ljube hrane ali napitka, že namiguje v to smer. Dajmo najprej burgerje.

Hood Burger : Classic. Ne vem, če je tako tudi v resnici, ampak jaz burgerje delim na one, za Slovenijo klasične, kjer imaš lepinjo (odnosno kako bombeto), pleskavico, ajvar, solato, čebulo, zemf in one, jaz pravim ameriške, z nekoliko manjšim tlorisom, debelejšo polpeto in kakim BBQ zosom. Ti slednji so se po Sloveniji razpasli šele v zadnjih nekaj letih in njih prvi ponudnik (za katerega sem jaz slišal) je bil Hood Burger. Sramota, pravzaprav, da sem ga prvič okusil šele letos. Sem ga pa zato dvakrat. Prvič moram reči, da sem bil rahlo razočaran. In nepripravljen. Meso je bilo prepečeno (krepko čez želen medium), posledično mi je razpadlo, se pregrizlo čez premočen papir, mi padlo na tla, KOMAJ sem še ujel pet sekund … Štala, skratka. Okusno, ampak zame takrat prevelik logistični zalogaj. Sklepam, da je bil problem v pozni uri in/ali celodnevni gužvi. Nekaj časa zatem sem Hoodu naklonil še eno priložnost (ker sami okusi so bili že v prvo odlični) in bil to pot jako zadovoljen. Odlična omaka, (medium!) meso, rahlo sladkast kruh, sveža zelenjava … Ni, da ni. Pa tudi nekoliko previdneje sem se ga lotil, ker je meso sama govedina, brez dodanih veziv, in kot tako rado razpade tudi v svoji pravilno pečeni obliki (vsekakor pa bi pomagala tudi kakšna trpežnejša embalaža). Na eni strani fina kvaliteta, na drugi nenormalna cenovna konkurenčnost gladko ukradeta Pepijevo srce.

Stari Pisker : Burger Novozelandec. Ne vem, če slike, ki jih na fejsbuku objavlja Piskrov PR, še kdo lajka tako pogosto kot jaz. Vsa hrana iz tam izgleda zelo (ampak res zelo) apetitlih in samo hvala bogu, da je štab lociran v Celju in ne Medvodah, ker če ne … Ne vem. Skratka. Na eni izmed Odprtih kuhinj sem končno prišel na svoj račun. Pregrizel sem se čez vrsto (pred štantom Starega Piskra je vselej najdaljša vrsta) in voila:

nuvuzelanc

Slika ni bog ve kaj (ne morem se navaditi, da dobim, če telefon držim normalno, kot se telefon pač drži, pokončno sliko — te so pa totalno gnile za objavo bilokod in je fino, če se jih rahlo obreže), je pa iz nje razviden lep kos paradižnika, radodarna doza omake in lepo pečena taljata, ki je nekako glavni feature Novozelandca. Takole bom rekel. Vse fino, vse fajn in po pričakovanjih (ki so bila v primeru Starega Piskra precej visoka). Zakaj zatorej drugo mesto in ne prvo? Hood mi je vendarle okusnejši, plus moje osebno mnenje gre, da se dodatno meso na mesu bolje sliši, kot v praksi izpade. Sama taljata k burgerju ne doprinese dovolj, da bi opravičila svoj obstoj (in ceno). Ne k okusu, ne k ničemer. Če že kaj, se burger po njeni krivdi težje je — ker se pač drugače cepi kot polpet.

Top Chef : Klasik. Top Chef HQ ima isti naslov kot Gostilna Čad, ki velja za to-go kraj za izvrsten balkanski roštilj, tako da sklepam (znabiti zmotno — ampak sem še kar samozavesten), da gre za eno in isto zadevo, oziroma za eno izmed vej te gostilne. Oziroma ne vem. Niti ni važno. Burger. Moja edina pripomba leti na premalo omake. Burger je bil za moj okus presuh. Zdaj, glede na to, da je bilo to že pred časom (na prejšnjih Pivih & Burgerjih), možno, da so zadevo že sanirali. Možno tudi, da je bila spet kriva moja pozna ura obiska (dasiravno to ne bi smel biti izgovor). Mi je pa v spominu ostal zelo lepo začinjen polpet.

7 Burger : Monster Burger. O kamniškem 7 Burgerju slišim same dobre stvari. Kar se mene tiče? Kaj pa vem. Prvo kot prvo, malo hecno izpade, če ti nekdo, ko ga pobaraš po ponudbi, najprej predstavi specialiteto in se še v isti sapi opraviči, češ da je nima več. Omenjam, ker so bili enakega tretmaja konsistentno deležni vsi, ki jih je zanimalo. Ampak recimo, da razumem, ker ta specialiteta, t.i. Painkiller Burger, se res sliši odlično (spiska sestavin nimam, ampak pozanimajte se). Jaz sem potem vzel omenjenega Monsterja, ki je v bistvu navaden burger, ampak dvojni. Zadeva bi bila prima, če le ne bi bila mrzla (če bi bil vsaj kruh malo (bolj) popečen, bi bilo morda že v redu). To me je rahlo ubilo. Tudi njihova omaka (7-omaka) mi nekako ni bila najbolj posrečena, čeprav težko opišem, kaj točno se mi pri njej ni dopadlo. Drugačna je kot drugod, mogoče je samo to. Mogoče bi se je moral navaditi. Kar se mesa tiče pa brez pripomb. Izredno lepo pečeno (obe polpeti sta bili v sredini še lepo rožnati) in začinjeno. Vsekakor se moram nekoč prestaviti do Kamnika in zadevo preizkusiti še v njenem naravnem (in najbrž mirnejšem) habitatu. Občutek imam namreč, da so včeraj na tržnici rahlo plavali.

Smrekarjev Hram : Navaden . Hotel sem burger z nacufanim krškopoljcem, pa sem ga zamudil. Plan B, torej burger, ki so mi ga predstavili kot navadnega, se je izkazal za dokaj slabo alternativo. V oči najprej zbode cena, ki mi sicer res ni ne vem kako pomemben kriterij — sploh, kadar grem nekam, kjer vem, da so stvari ipak drage. Ampak šest evrov se mi zdi za to, kar sem dobil in pojedel, preveč. Štirje bi bili za to kvaliteto in predvsem kvantiteto dovolj. Druga stvar. Jaz vem, da zdaj obstaja neka filozofija, ki narekuje, da mletega mesa predhodno ne začiniš, temveč ga posoliš samo na koncu, že pečenega … Ampak to je, kar se mene tiče, en navaden hipsterski bulšit. Štekam tudi, da mora imeti meso okus po mesu in da so v slučaju, da je meso dobro, razne začimbe odveč, ampak to ne velja za sol. Sol poudari okus in mora biti. Ne preveč, se razume, ampak dovolj. Kdo se najbrž ne bo strinjal, ampak tu ne odstopam. Je pa res, da je hec tudi v ostalih sestavinah. V mojem slučaju so bile le-te prenežne, da bi nadoknadile manko soli v polpeti — kljub temu pa naj omenim, da se mi je zelo dopadel dodatek rdeče pese. Nisem mislil, da to tako paše.

Toliko o burgerjih, kaj pa pivo? Priznati moram, da sem, kar se piv tiče, bolj ambivalenten. Na eni strani si iz glave ne morem izbiti tiste butaste sam-da-prbije filozofije, na drugi imam pa zelo rad bogat, hmeljast okus nekaterih craft piv. V strahu pred tem, da bi izpadel pre-pretenciozno, bom kratek in osredinjen zgolj na slovensko ponudbo. Vem, da sta mi najljubša Bevogov (kraj dogajanja: Avstrija, tudi vem) Kramah in Starvation, ki ga varijo v pivovarni Reservoir Dogs. Brez vrstnega reda. Takisto fina je SIPA vrhniških pivovarjev HumanFish, v lepem spominu pa mi je ostalo tudi ajdovo pivo pivovarne Dr. OREL. Drugačen okus, ampak prijeten.

Združene države imajo Comic-Con, Irska TitanCon, Nemčija RingCon, Hrvaška SFeraKon, neka druga država nek-drug-fantastiki-posvečen-con … samo Slovenija je glede tovrstnih udejstvovanj na psu. Po pravici neka dogajanja so. Neka zborovanja, neka podeljevanja nagrad — na pamet govorim — pa še ta precej specifična in ne v za vsakogar nekaj duhu. V glavnem, ja; jako pionirsko, vse skupaj, in dokaj zaprto slovenskemu povprečnežu. Še danes. Zakaj? Bog ve. Ker interes je. Po moje nič manjši kot kjerkoli. Če ne drugje, se je to pokazalo, ko nas je pred tremi leti obiskal George R.R. Martin. V čem je bil torej problem? Manjkali so nam pobudniki. Instigatorji. Ljudje, ki bi bili pripravljeni riskirati svoj prosti čas in željo popeljati korak dalje. Ti so se zdaj našli. Bika sta za roge zgrabila dva mladca, Mitja in Rebeka, in rezultat njunega truda bo moč uočiti že septembra. Na prvem Na meji nevidnega. Rišpekt in upam, da stvar uspe po planu. In da se sprevrže v zaresen gikovski praznik, ki se bo pri nas odvil vsako leto.

Takole zgleda nagovor organizatorjev:

Na meji nevidnega, konvencija fantazije in znanstvene fantastike, bo enodnevni dogodek, namenjen vsem ljubiteljem teh žanrov.
Na kraju dogodka bodo stojnice številnih društev in organizacij, predavanja in predstavitve, kvizi in nagradne igre. Vsakemu navdušencu se obeta zabaven in zanimiv dan, zato si obvezno označite datum na koledarju in upamo, da se vidimo v čim večjem številu.

Če slučajno še kdo ni bil seznanjen z obstojem tega bližajočega se dogodka, skratka. Za več informacij pa semle.

“Kje je Pepi?”

“Zakaj nič ne piše?”

“Ali se mu je kaj zgodilo?”

“Da ni umrl, pa mi tega ne vemo?”

S temi vprašanji se ukvarja dobršen del populacije — Neptuna. Ne, vse je redu, čeprav tega človek morda ne bi uganil. Vsaj po moji blogerski (ne)angažiranosti ne. No, razlog za mojo neaktivnost je manko materiala. Nič se mi ne dogaja zadnje čase, ampak res nič. Če bi neko število delil s količino zanimivih dogodkov, ki sem jih dal čez v zadnjem času, bi razneslo vesolje. Nisem bil na morju, nisem šel na Metaldays, septembra ne bom šel na Dublinerse (ker jih ni več), skratka nič. Okej, bil sem na Pivu in cvetju za en dan, ampak tam je bilo tako tako. Po kaki uri sem odtaval od svojih ljudi, da bi poiskal nek oder, in jih potem nisem več našel — ne odra, ne svojih ljudi. Noč sem tako zaključil na nekem igrišču, gotov, in tam nabasal na neko štajersko mladino, ki sem jo potem vzgajal, kje so Medvode. Toliko. U, in še en highlight letošnjega poletja imam od danes naprej; skoraj sem povozil kolesarja, ki se je zaletel v robnik, in mi padel direktno pred haubo. Pa sem mu prizanesel. Ker sem usmiljen bog.

Dolgčas, v glavnem, za katerega pa ne dvomim, da bi se mu lahko ognil, ako bi se le kdaj premaknil iz Medvod. Ali pa vsaj iz hiše. Ampak kakor koli; vsa ta tuga me je pripeljala do Twitterja. Ustvaril sem Twitter račun, tako je. Resnici na ljubo že drugič — prvič sem ga po pol ure (in po petih samoklofutah) izbrisal, ker sem se zagabil sam sebi. Ker to ni kul. Ker Twitter ni kul. Ker je princip sledenja bizaren. Ker ni naraven. Ker ljudje v normalnih okoliščinah ne maramo, da nam kdo sledi. Ko mi kdo omeni Twitter, vselej dobim asociacijo na legendo o hamelinskemu pisanemu piskaču. Zategadelj je na mestu apel; ljudje, ne twitajte! Pojdite iz hiše, pojdite plavat v reko in nabirat borovnice. Pojdite hranit nosoroge v živalski vrt. Pojdite na sprehod v Iški vintgar — tam je po slikah sodeč lepo.

Okej, ne bom ravno rekel, da sem sam klonil pod pritiskom in da sem se izneveril svojim načelom (zapisanim v drugem odstavku in prvič demantiranim že v prvem), ali kaj podobnega, ampak Twitter laufa. Trenutno sledim desetim (hvala bogu sem opazil komajda viden skip gumb — če ga ne bi, bi zdajle, ob koncu zapisa, verjetno sledil že petnajstim) in ni mi všeč. Vse skupaj bo znabiti ostalo samo pri kreaciji.

Ali Dramilo našega časa.

Ventilator sem. Velik ventilator. TV Poper je padel, Moped Show (če ne štejem raznih obletnic in Tofa, ki se ipak bori na svoji fronti) enako, od politične satire pri nas tako ostaja samo še Radio GA-GA, ki je letos praznoval dvaindvajsetletnico svojega obstoja. Ne samo, da je Sašo Hribar z ekipo trenutno osamelec na področju satire in tako brez konkurence najboljši; najboljši je tudi na področju slovenskega zabavnega programa obče, za katerega se zdi, da je že nekaj let v hibernaciji. No, da ne bom krivičen, naši standuperji bijejo pošten boj, ampak samo na licu mesta — na kakem živem nastopu ali prireditvi. Čim jih kot del nečesa širšega porabi kak TV program, je konec.

Dobro, začel sem precej splošno, ampak to ni ideja te objave in obstaja razlog, da jo pišem prav zdaj. Razlog so zadnje štiri oddaje, ki so name naredile precejšen vtis in za katere mislim, da bi jih moral poslušati vsak Slovenec, popolnoma neodvisno od tega, ali mu je Hribar kot pojava zoprn, ali ne (oziroma bilokaterega drugega kriterija). Za kaj se je šlo; preko teh štirih oddaj se je raztezala dobrodelna akcija. Akcija brez bleščečega imena, pa vendar s plemenito idejo. Akcija, v sklopu katere naj bi si vsak izmed politikov izbral enega izmed premnogih socialno ogroženih ljudi, in mu osebno izročil tisoč evrov. Osebno, na roke (solarno, kot pravijo), pri čemer je najpomembnejši prav stik, ki bi ga politični veljak navezal z izbranim predstavnikom manj priviligiranega sloja in posredno z realnostjo. Poleg tega pa naj bi se še javno opravičil za svoj doprinos k nastali situaciji. Več o akciji kasneje, pred tem pa besedo ali dve o samih oddajah in zakaj bi morale biti (še) bolj slišane. Vse štiri oddaje odlikujejo odlični monologi s strani Saša Hribarja, poleg njih pa nekateri klici poslušalcev, ki tako intelektualno kot čustveno močno presegajo tiste, ki smo jim priča sicer. Pogovori so, kljub temu, da je osredna nit ves čas omenjena akcija, razgibani, kar pomeni, da obdelajo vse relevantne teme. In čeprav nimam kompetenc, da bi dobro razmišljanje z gotovostjo opredelil od slabega, mi to, kar sem tekom zadnjih tednov prejel s strani ene humoristične oddaje, instinktivno deluje kot nekaj pravilnega in dobrega — kar je danes, glede na meglo, ki nas obdaja, hudičevo redek pojav.

Danes se je zaključila akcija. Na dolžnost se je javila ena sama, samcata Spomenka Hribar. Gospa, ki sem jo prej poznal zgolj iz nekih predsedniških soočenj, sicer pa bojda poslanka v začetku devetdesetih let. Konec spiska. Moram reči, da sem ambicioznosti ideje navkljub, pričakoval (in upal na) boljše rezultate. Zakaj, zlasti zato, ker je državni vrh, tako kot je poln nekih čudnih dimastih zveri, ki tam dokazano nimajo več kaj iskati, poln tudi moralizatorjev, ki z največjim užitkom žugajo in s prsti kažejo, kaj je prav in kaj narobe. In ti slednji bi MORALI dati zgled. Če že ne iz dobrega srca, pa vsaj taktično, zaradi populizma. Zakaj tega niso storili? Hja, občutek imam, da ni problem v denarju. Pa tudi ne v prevzemu dela krivde in opravičilu — besede so sapa, kot nam to neštetokrat pove Ples z zmaji. Problem je v stiku z rajo. Tega politiki nočejo in tega se bojijo; pogledati v oči eni materi samohranilki s 300 evrov plače. To jih kolje in to je razlog za neuspeh te akcije.

In spet je nastal prostor za satiro. Če ne drugega, je akcija (ponovno) dokazala, da je slovenski politik karikatura; tako brezbrižen in zaverovan sam vase, da zavrača vsakršno priložnost za pokoro.

Najprej par stavkov uvodne besede. Že od nekdaj sem velik ljubitelj raznih prekajenih mesnih dobrot in mesnih dobrot na splošno. Zadnja poved je zapisana na skrajno mil in medijsko korekten način. V resnici so moje epizode spopadanja z mesnimi jedmi, zlasti svinjskimi, vse prej kot to … So krvave, brutalne, umazane in predvsem take, da njih ogled ni primeren za tiste, z občutljivim želodcem. Medea in moj holesterol; kar zgražajta se. Ko je enkrat v igri mesek, me gane le redko kaj …

… le redko kaj, ne pa nič, da ne bo pomote. Tako sem bil letos za ocenjevalca povabljen v bistvu že tretje leto. Kaj me je torej ustavljalo v preteklosti, vprašate? Hja, po domače povedano; usral sem se. Obakrat. Predlani sem se s kolesom (živim namreč v neposredni bližini) celo zares premaknil na kraj dogajanja (ki je bil in je še Hiša kulinarike Jezeršek), ampak, ko sem se jaz, ki sem se takrat ravno vrnil s svojega gobarskega pustošenja po gozdu, peljal mimo tamkajšnjega balkončiča in videl vse tiste stare ljudi v zlikanih srajcah, ki jih sam rad kategoriziram tudi kot “zastonjkarje”, mi je srce milo rečeno padlo v hlače. Kar naenkrat sem se počutil kot riba na suhem in kar naenkrat se je najbolj elegantna rešitev zdela kapitulacija in pobeg domov (kar je, mimogrede, sila zoprno pojasnjevati ljudem, ki jih zanima, zakaj te ni bilo). Lansko leto je bil slučaj podoben, no, letos … Letos mi je pa uspelo.

Zakaj letos, prej pa ne? Kaj je letos novega glede na prejšnja leta? Verjetno nič drugega kot zgolj to, da sem še sam postal zastonjkar, ki se rad zadržuje po razno raznih prireditvah — da le cena odgovarja! Bolj za šalo, kot zares, pa vendar; s kančkom žlehtnobe se lahko na celotno udeležbo gleda tudi s tega vidika.

Naj, takole za intermezzo, tole objavo izrabim še za komentar zadnjih … Sploh ne vem, kako bi jim rekel, ker gre za težko bedarijo. Gospodarsko-interesno združenje (oziroma GIZ) se je v glavnem odločilo bojkotirati izbor najboljše, ker naj bi bile vse klobase ipak narejene po isti recepturi. Recite, da sem pristranski, morda sem res, ampak jaz v tem slučaju pač moram podpreti organizatorje festivala. Mislim … GIZ razmišlja nekako takole; ne odobravamo Olimpijade, ker zanjo trdo garajo vsi šporniki, v končni fazi pa zmaga le eden. Fuck logic! Nenazadnje pa lahko povem tudi jaz, iz prve roke, da je imela enajsterica udeleženih mesarij huda medsebojna odstopanja … Pa nisem noben stručnjak, da se razumemo.

Mogoče par besed še o ocenjevanju (ki je bilo od začetka mišljeno kot glavna tema tega zapisa, ne pa kot nekaj, čemer bi “mogoče namenil še par besed”). Najprej sta nas nagovorila Franc Jezeršek in človek, ki mu ne bom rekel kralj zastonjkarjev — dr. Janez Bogataj. Kratka, simpatična govora, obarvana z aktualnimi temami in zadnja ovira, preden smo zares prešli k stvari. Ocenjevanje samo je bilo zastavljeno tako, da so bili posamezni primerki klobas oštevilčeni in ocenjevalci dejansko nismo vedeli, kateri mesariji namenjamo svoj glas. Vsako se je ocenjevalo z ocenami od 1 do 5, na koncu pa se je izmed vseh obkljukalo še zmagovalko. Prvih osem danih ocen sem si celo zapomnil; prvo sem ocenil s 3, drugo s 4, tretjo s 3, četrto z 2, peto z 2, šesto s 3, sedmo s 5, osmo s 4 … Sedmo sem kasneje podal tudi kot favoritko, pa se žal ni uspela uvrstiti v četverico najboljših, ki jih bodo v soboto stregli na veselici.

Tako da, če kdo to bere in bo šel; jaz predlagam osmico, ki se je uvrstila med najboljše štiri in ki se mi je zdela le malo slabša od sedmice. Toliko z moje strani. Aja, še zmagovalka! Ljubiteljsko ocenjevanje je šlo najbolj v prid Arvaju, za strokovno se pa ne spominjam … Kaj me briga, jaz bom jedel mojo osmico.

LP Pepi

Nič ne bom kompliciral. Podpisovanje knjig v Konzorciju. OK, od začetka. Zame se je vse skupaj začelo, ko sem prišel s faksa, nekaj minut pred peto. Takoj sem opazil ene par znanih ksihtov, ki so že čakali pred knjigarno. Pravzaprav so prišli ven, ker sem jim jaz naročil, da se pač dobimo zunaj(napaka #1 – upam, da mi boste lahko kdaj oprostili). Jasno, takoj žeja. Dobim idejo, da gremo pred podpisovanjem še na en pivak, saj se, citiram svoje včerajšnje besede, “podpisovanje knjig itak začne šele ob šestih – a ni vseeno, če čakamo v lokalu?” (napaka #2)

Ko se vrnemo nekaj minut pred šesto, je bila pa TAKA gužva. Ljudje, res je bila gužva. Škoda, ker je nisem slikal, ker ajde, slika le pove več kot tisoč besed. Potem pa deja vu. Spet ista ideja: “A ni vseeno, če čakamo v lokalu?” In smo šli v lokal, v Guiness pub. Tokrat tega ne štejem za napako, saj bi brez pive pocrkali kot faking psi. Vrnili smo se čez slabi dve uri, nekje ob osmih in se postavili nazaj v vrsto. Naj me hudič, če ne na točno isto mesto kot pred pivom. Tokrat pa zares. Vrsta se je pomikala po polžje. Ljudje, ki so nam nosili kozarčke z vodo, so bili poslani od boga(od sedmerih!), saj je bilo v knjigarni neznosno vroče(dva sta baje padla skupaj). No, ko smo se enkrat vendarle prebili od vhoda do vrha stopnjic, pa se je dejansko Čakanje(velik Č je nameren) šele pričelo. Nekateri so si čas krajšali z branjem, kar sem poskusil tudi sam, vendar mi ni šlo. Hudiča, ne morem brat v stoje, s šundrom okrog sebe. Branje je nenazadnje le proces, ki zahteva določen mir.

Na poti sem naletel na tole, nadvse vzpodbudno figuro.

Stvar se je skratka kar vlekla. Predstavljam si, da se je vlekla tudi vsem organizatorjem, saj je Boštjan Gorenc, ki je vse skupaj povezoval, kar nekajkrat “osiromašil ponudbo”. Od začetka so bile tri knjige na osebo(kar se mi zdi po svoje itak sfaljeno… en podpis za spomin je čisto dovolj), na koncu le ena… Sprva je Martin pisal posvetila, na koncu pa samo še podpise. Oziroma, takole je; Martin je itak dobričina, in ti je napisal vse kar si hotel. Mi smo bili samo naprošeni, naj bomo prizanesljivi. Če bi vsak hotel posvetilo, bi procesija verjetno še kar trajala. Jaz sem prišel samo po podpis in seveda videt avtorja, tako da nisem bil za nič prikrajšan.

In evo – po treh urah čakanja, ciljna ravnina. Ko enkrat uzreš GRRMja, je čakanje nekako lažje. Samo še en ovinek in bil sem tam. Hotel sem ga vprašati nekaj v zvezi s knjigo, ampak vse, kar sem uspel iztisniti iz sebe je bil en “helo”, na kar mi je on odgovoril z enim vljudnim “helo, how are you”. Potarnal je, da je malce utrujen(malce, ja) in mi podpisal knjigo. Svaka mu čast. Bal sem se že, da mu bo, ravno ko bom prišel na vrsto, vse skupaj dopizdilo in da bo spokal domov rekoč: “KVA JE MEN TEGA TREBA?!??? DOBTE SI LAJF!!” Ampak ne. Majstr se je držal super(vsekakor bolje kot jaz, ki sem zadnje pol ure čakanja deloval samo še na hlape) in z vsakim fanom malce pokramljal. Upam, da se ni ustrašil številčnosti Slovencev in da se v prihodnosti še kdaj vrne.

Dokazno gradivo

Vredno vsake (izmed približno 240ih) minute čakanja.

GRRM pa je medtem objavil že tudi svoje vtise, na svojem blogu. Mislim, da si nas bo zapomnil. xD

LP Pepi

Jebela. Pred dnevi sem naletel na tale članek. Pravzaprav, OK, dejansko sem naletel na papirnato različico tega članka.

Najprej se bom vrnil še na en razlog za ta zapis, ki je nekaj dni starejši od omenjenega članka v Novicah: Sedel sem za računalnikom. Mislim, da sem ravno nekaj programiral za faks, ampak ne dam roke v ogenj. Lahko tudi, da sem gledal kak film, nima veze.  Sonce je šponalo sto na uro. Kar naenkrat mimo okna švigne nekaj, kar je za trenutek zastrlo močno sonce ter vrglo name senco in jasno – pritegnilo mojo pozornost. To se je ponovilo še ene dvakrat, preden sem vstal, in pogledal skozi okno. In kaj vidim? Streha sosedove hiše polna jebenih vran! Invazija! Potem pa čez par dni preberem članek o vrani, ki je napadla vojaka. Ajmo, pilatusi!

In potem lopov frderba eno teto na pošti, zaradi tristotih evrov. Hudiča, kaj naj si mislim? Smo na tej točki, ko se strga vsem, vključno z živalmi? Samo še čakam, da zakrvavi mesec, zavrejo oceani in mrtvi vstanejo z grobov… In na svojem rdečem konju prijezdi prvi apokaliptični jezdec – Vojna. Mal pretiravam, ampak jebemo mast, da bo enkrat ena velika fakanda, pa naj se to sliši še tako paranoično.

LP Pepi

Pisalo se je leto 2011. Bil je četrtek. Zjutraj. 7:10.

Kot zadnje čase vsak teden, sem bil tudi ta, ob tej uri, na Jadranski na faksu. Razlika je bila samo v tem, da sem se tistega usodnega dne zbudil z idejo v glavi: “Kaj, če bi pa js dons zjutrej spil en kakav?”

Profesionalno vstopim skozi vrata in udarim direktivo proti avtomatu za kavo. Vstavim 30 centov(WTF se je zgodil z nekdanjimi 25 centi 0_O). Avtomat melje, melje, melje… A nazadnje se le pojavi napis “Remove cup”, ki ga seveda upoštevam. Že v štartu je bila na rob kozarčka nalepljena ena crknjena mravlja. Osredotočen na svoj cilj jo odstranim in naredim požirek kakava. Glej ga zlomka. V usta dobim še dve mravlji. Rekoč, da so mogoče samo 3, ju izpljunem v smeti in naredim še en požirek(30 centov je navsezadnje le 30 centov). Jasno… Še več mravelj. No, na tem mestu sem bil pa le premagan. Kozarčič sem skupaj z njegovo vsebino vrgel v smeti.

Sem se pa nekaj naučil; Prihodnjič, ko bom v kakšnem tako od Boga zapuščenem kraju kot je Jadranska in mi bo zapasala kakšna tako eksotična pijača kot je kakav… Se bom raje vzdržal.

LP Pepi

Letos pa bo. Kaj bo? Hja. Bo. Ampak letos res bo. Precej materiala bo za nas, fane fantazijskega žanra. Pa bom šel kar kronološko. Aprila – natančneje 17. aprila, štartajo s težko pričakovano TV serijo A Game of Thrones. Sam projekt spremljam že praktično od začetka in moram reči, da me vse skupaj iz dneva v dan bolj navdušuje(če se nekaj kako leto iz dneva v dan stopnjuje, potem lahko sklepate, da sem ZELO navdušen). Od začetka sem bil, kakopak, skeptičen, saj so filmske adaptacije knjig ponavadi polom(ponavadi, a ne zmeraj – LotR je lahko za zgled vsem). Največkrat je problem to, da je v filmih ogromno pomembnih stvari izpuščenih. Ta problem so HBOjevci rešili že s tem, da ne delajo filma, temveč serijo, ki bo zajemala 10 epizod na knjigo. 10 epizod nanese nekaj čez 10 ur, kar je precej bolj spremljivo od filmskih dveh ur. Žal pa imajo take stvari tudi svojo slabo stran. Budget je načeloma precej bolj omejen, kar pa zna pri tem žanru predstavljati precejšen problem. No, izkazalo se je, da so moji strahovi odveč. Sodeč po trailerjih(ki jih je mimogrede že kaj precej), bo stvar fenomenalna. Ne samo, da so nacastali odlično igralsko ekipo, tudi scena in lokacije so zadetek v polno. Če bo stvar dosegla želen odziv, pa lahko seveda pričakujemo še adaptacije ostalih knjig.

Kar se tiče castinga:

Eddard Stark – Sean Bean; Solidna in pričakovana odločitev. Se mi zdi, da je Beanu(bivšemu Boromirju in Ulricu iz filma Black Death) vloga kar pisana na kožo. Stark je bil pokončen, časten možakar in, sodeč po trailerjih, je Bean to izpeljal odlično. Trenutno mi niti ne pade na pamet noben igralec, ki bi bil primernejši za to vlogo.

Catelyn Stark –  Michelle Fairley; Ona ni bila prva izbira za Catelyn. Pilot so posneli z igralko Jennifer Ehle. Moram priznat, da je slednja bližje temu, kako sem si jaz predstavljal lik Starkove gospé. Jennifer mi je nekako delovala bolj primerna za antipot kraljice Cersei. Michelle Fairley deluje precej bolj materinsko, kar tudi ni slabo.

Otroci so malce starejši kot v knjigah, kar se mi ne zdi sporno. To bo pripomoglo kvečjemu k boljši kvaliteti igre, tako ali tako pa so jih postarali proporciolano, vse za kake 3 leta. Kaj naj rečem? V redu so. Izpostaviti gre mogoče samo mlado igralko Maisie Williams, ki ji je vloga Arye Stark resnično pisana na kožo. Ne vem kje najdejo té froce, ampak tamala resnično obvlada. Se zna zgodit, da bomo o njej še kaj slišali.

Ne bom omenjal vseh igralcev, saj si lahko vse stvari v zvezi s serijo, preberete na winter-is-comming.net . Vsekakor pa velja omeniti še dva igralca, ki sta prav tako odlična izbira za svoja lika. Govora je seveda o Tyrionu(Peter Dinklage) in Mezinčku(Aiden Gillen).

Tu jih je le nekaj in da ne bo kdo mislil – preostali cast ni nič slabši. Jaz sem si pač izbral telih nekaj. Pa naj bo tole dovolj o seriji. Več bom komentiral po ogledu prvega dela. Aja, u. Enega trailerja pač ne smem pozabit. Bomo dal tanajnovejšga:

Druga stvar, ki se jo že nestrpno pričakuje: Prevod knjige A Feast for Crows… Oziroma Vranje Gostije, po naše. Tu pač ne morem ničesar povedati, edino, da gre od Pižame pričakovati dober prevod, kot sta bila to Igra Prestolov in Vihra Mečev. Spopad Kraljev je prevajal Gradišnik in mi ni bil tako všeč. Motila me je prekomerna raba nekaterih nekonvencionalnih in tečnih besed(zakaj d fak morš rečt “purpurno rdeče barve”?!!?). Prevod je datiran 20.5. 2011, ampak sam ne bi dal roke v ogenj. Vihro Mečev smo čakali precej dlje od napovedanega roka.

Tretjič; 22. junija bo Slovenijo obiskal mojster osebno. Tako je, GRRM se bo ustavil na sončni strani alp. Zihr se bo trlo ljudi. 😀

In še zadnja, morda celo najbolj pomembna novica… Niti ne več novica, tako da samo za primer, če kdo še ne ve. Končno imamo en oprijemljiv datum izida za A Dance With the Dragons. Po letih praznih obljub, je Martin le dokončal peti del serije. Knjiga bo v Ameriki in Veliki Britaniji izšla 12. julija. Ma, da je dobra! 😀

No tole je bil en hiter pregled stvari, ki pridejo letos s tega področja. Vbistvu nič novega. Je pa vsaj vse lepo strnjeno na enem mestu, če ne drugega.

LP Pepi