Strah-in-trepet-ljivke

Rad imam grozljivke. Ne tistih generičnih z neživci in vampirji, ampak rad imam grozljivke. Naj gre, potemtakem, ta objava grozljivkam. Itak je pa sezona — sicer si verjetno s pisanjem ne bi povzročal žuljev na konceh prstov. Lani ali predlani takle čas, ko je bilo govora o creepypastah in Nosleepu, sem nakazal, da grozljivke praviloma raje berem, kot gledam, ampak … Vem, kaj mislite, ni me strah! Tudi gledam. In to z veseljem. Moram pa reči, da (kot pravi že druga poved tega zapisa) ne maram tega, česar je dejansko največ. No, ne maram je kar močna. Ne obrajtam jih prav preveč, pa še to obstaja precej izjem, ki potrjujejo pravilo. Kakšna grozljivka je (meni) kul. En tak najbolj splošen kriterij, ki ga imam (za vse stvari, pravzaprav) je, da moram imeti film tudi n-let po ogledu še vedno v glavi. Če ga pozabim že naslednji dan, je slabo. Iz tega sledi, da dam precej na izvirnost in na samo idejo. Kar pogosto seveda ni dovolj, ampak pri meni je — pogosteje kot bi bilo mogoče prav. In iz tega sledi, da bom formalni del zapisal začel z omnibusom Masters of Horror.

Gre za serijo (dve sezoni) enournih hororjev izpod taktirke različnih režiserjev (tudi zvenečih imen ala John Carpenter, Stuart Gordon, John Landis, Dario Argento in drugih, da ne naštevam vseh). Mojstri grozljivk (ime jim je bojda vzdel Guillermo Del Toro, ki je bil najprej zraven, potem pa ne več — wikipedija pravi, da je bil del originalne zasedbe in je sodeloval v inicialnem brainstormanju, ampak da je izstopil še preden so besede meso postale) si dajo tu res duška. Ideje so včasih tako bizarne, preobrati tako absurdni, da bi bilo po eni strani (po moji strani) škoda, če bi ostale neposnete, po drugi pa nič čudnega … če bi ostale neposnete. Cigarette Burns, recimo, mi je ostal v glavi. Film o zbiralcu redkih filmov, ki pri lovcu na redke filme (I guess) naroči iskanje redkega filma. Film, ki ga mora možakar najti, gre o nekem poškodovanem padlem angelu (če se prav spomnim) in če ga gledaš, znoriš. Naprej sem že malo pozabil, ampak na koncu Udo Kier namesto filmskega traku v projektor fila svoje lastno črevo. … No, tako. Toliko duška so si dali nekateri mojstri grozljivk. Pa sori za kvarnik, bajdvej, v bodoče bom (bolj) pazil.

Potem je tu Pick Me Up, film o dveh serijskih morilcih; enemu izmed katerih je ime Wheeler in kot kamionar pobija štoparje, drugemu pa Walker, ki kot štopar pobija tiste, ki mu ustavijo. Nakar se spopadeta (med seboj), zakaj prostora je očitno dovolj zgolj za enega, kljub temu, da sta imela rajon vse do te točke fino razdelan. Zakaj pa ne. Sick Girl je o žuželkah, odnosno o dekletu, obsedenemu z žuželkami in o žuželki, obsedeni s tem istim dekletom. Konec je … zanimiv. Family takisto pride s končnim twistom, ampak bolj kot po preobratu sem si ga zapomnil po odličnemu Georgu Wendtu, osamljenemu gospodu srednjih let, ki si ustvarja družino. Iz okostij svojih žrtev. Vemo, kaka pojava je George Wendt (sicer puguglajmo). Okrogla, dobrovoljna, rahlo komična — po obnašanju prav toliko kot po izgledu. Taka, da mu človek ne bi nikdar pripisal lastništva nad banjo kisline v kleti. Človek si je v tem slučaju seveda kriv sam. Kaj pa sodi knjigo po platnicah. Pregled Mastersov naj zaključim z omembo filma Imprint, ki ga televizija vsled vsebine inicialno sploh ni predvajala. Štorija pripoveduje o novinarju, ki zaide na Japonsko, da bi našel svoje izgubljeno dekle in jo rešil iz prostitucijskih voda, v katere je bila pahnjena. Dekleta ne najde, najde pa neko drugo dekle. Ta mu potem razloži svojo zgodbo, ampak trikrat, v treh verzijah — vsaka verzija je bolj resnična (in bolna) od prejšnje. Ko pa v igro vstopi še mlajša sestrica tega novega dekleta … Je pa počasi čas, da spokamo in gremo. Spat.

Zdaj pa zaresni filmi. Mimogrede; vrstni red pri tem zapisu ne pomeni nobenih posebnih preferenc. Dead Silence je meni osebno ena izmed groznejših grozljivk (še enkrat; to, da začenjam ravno z njo, je zgolj in samo naključje). Lutke, klovni, stare babnice, ki bi morale biti mrtve, pa niso … To je moj popoln vihar. Ne bom rekel, da film ni brez problemov. Problemov ima dovolj. Od logičnih lukenj, do ne ravno navdušujočih igralskih performansov, ampak sem voljan zamižati na eno oko. Ker je film grozljivka in ker je (za moje pojme) res grozen. Pa tudi razplet se mi dopade, ker ga, iskreno, nisem pričakoval. Ravno vsled tega pa me je malo strah, da bi bil vtis ob drugem ogledu nekoliko slabši.

Film Dead Birds sem našel po naključju, ko sem nekoč brskal za lovecraftovskimi filmi. To je nek neuraden, slabo definiran žanr, kjer ne gre nujno za adaptacije Lovecraftovih del, temveč bolj za lovljenje atmosfere, čim bolj podobne tisti, ki je značilna za njegova dela. No, Dead Birds se resnici na ljubo meni ne zdi pretirano lovecraftovski, dočim atmosfera je dejansko res kul. Dasiravno na drugačen način. V bistvu gre za dokaj klasično zgodbo o strašenju (od takšnih in podobnih zadev sem se v začetku zapisa distanciral, vem), ampak v tem slučaju je hec v sami umestitvi. Zgodba se odvija v času ameriške državljanske vojne in spremlja skupino konfederacijskih dezerterjev, ki zavetje najdejo v stari hiši na samem. Naprej si lahko predstavljamo, kako gre, s tem da … Ja. Ker imamo opravka z vojaki in ne z mlado družino (kot je pri podobnih filmih v navadi), so v igri tudi precej drugačni (za ta žanr mogoče sveži) motivi in odnosi med protagonisti. Sploh, ker je v igri tudi žakelj zlata. Tudi tu bi izpostavil zaključek, ki je tak, da več vprašanj odpre kot zapre — imam pa občutek, da je, kakršen je, bolj zavoljo šoka samega in da ni mišljeno, da bi si gledalec z njim pretirano belil glavo. Ampak ne morem iz svoje kože. Še en plus je dobra igralska zasedba.

Če sem že začel z lovecraftovskimi filmi, naj bo naslednji (zame the lovecraftovski film) In the Mouth of Madness. Ravno pred kratkim sem si ga vnovič ogledal in moram reči, da dobro drži. Kvaliteto. Gre se o pisatelju. Ki izgine. Ne gre se o pisatelju. Gre se o iskanju pisatelja in o tem, da pisatelj piše zelo problematične knjige. In da spotoma odpira vrata svojim zunajzemeljskim gospodarjem. Nobenih poceni fint in šokov, temveč zgolj atmosfera in konceptualno precej močan sprehod po (večkrat neobstoječi) meji med resničnim in neresničnim. Če bi moral s tega spiska izbrati svoj najljubši film, bi bil to verjetno In the Mouth of Madness.

Kingov The Mist je ravno tako film, ki si zasluži mesto v tej objavi. Še posebej, ker sem še vedno malo pod vtisom istoimenske novele, ki sem jo prebral ne tako dolgo nazaj (ampak po ogledu). Moram reči, da je adaptacija od začetka do konca izredno dosledna. No, skoraj do konca, ki je v filmu precej drugačen od izvirnika. Za moje pojme boljši, pa tudi Stephen King sam ga je, kolikor vem, pohvalil, oziroma se je z njim vsaj strinjal. Skrivnostna megla, ki se spusti nad kraj dogajanja in pošasti v njej sicer poganjajo zgodbo, ampak kar jaz pri tem filmu še posebej čislam, so odnosi med liki. V resnici spet pridemo do že prevečkrat omenjene atmosfere, ampak da ne bom besede popolnoma obrabil; The Mist spremlja skupino ljudi, ujetih v supermarketu. Taki filmi so mi zanimivi (The Mist seveda ni edini), pa ne vem, zakaj. Verjetno iz podobnih vzvodov, kot nekateri ljudje gledajo (ali pa včasih gledamo) resničnostne šove. Evolucija odnosov med ljudmi v nekem nadzorovanem okolju. The Mist, konkretno, ima eno gospo, ki ob prvih znakih, da nekaj ne štima, preklopi v način za napovedovanje bibličnega konca sveta. Najprej je nihče ne šljivi. Nekaj dni kasneje dobi prvega apostola, še kak dan kasneje drugega in tretjega, v enem tednu ima kult, ki je pripravljen na krvne daritve in ves šit, ki spada zraven. Razmišljam, kako bi skupina tujcev podobno situacijo hendlala v resnici in sumim, da zelo podobno. Imeli bi nekaj razumnikov, nekaj nerazumnikov, nekaj brihtolov, ki ne bi utihnili, nekoga, ki bi prevzel pobudo … Skratka The Mist mi omogoča, da se z lahkoto vživim v situacijo, ki jo opisuje in najbrž je to tudi glavni razlog, zakaj se mi tako dopade.

Iz podobnega razloga mi je kulj tudi The Cube. V bistvu zdajle niti ne vem, ali bi pisal o prvem, drugem, ali o tretjem delu (predzgodbi). Vse tri obrajtam, moram pa priznat, da je name še največji vtis napravil drugi del, Hypercube — dasiravno se zavedam, da je ravno Hypercube obče gledano nekako najamanj priljubljen. Zadevo sem gledal, ko sem bil še mulc. In takrat se mi je zdela blazno fina ta vpeljanost četrte dimenzije, časa, in nekih psevdo-znanstvenih razlag, ki so šle seveda zraven in ki sicer mogoče niso bile dobre, so bile pa dovolj dobre zame.

Toliko (iz moje strani) za oktober, vse najboljše za dan reformacije!

Calvary

Zadnje čase bolj malo gledam filme. Več veselja imam z nadaljevankami, pa še te so se mi začele kopičiti. Na vsake kvatre pa se zgodi kak film, ki ga bodisi že nekaj časa težko pričakujem, bodisi se ga lotim impulzivno in ki ga potem spustim prek vrste. Calvary je od prve sorte. Čakal sem ga. Zakaj. Zato, ker so mi tovrstne drame, prepletene s črnim humorjem, dokaj ljube. S tovrstnimi mislim denimo še In Bruges in The Guard. Vprašanje, ali to (meni ljubo) vrsto filmov opredeljujem tudi kot filme, v katerih igra Brendan Gleeson, je tu še kar na mestu. Mogoče. Vsekakor so vsi trije omenjeni filmi tudi filmi, v katerih se Gleeson povzpne nad svojo typecast vlogo bradatega suroveža in pokaže, da z lahkoto reže skozi močno konkurenco otoških tespijcev. Prvič kot morilec, drugič kot policaj, to pot pa kot duhoven.

Ko sem po ogledu razmišljal o tem, kako bi film najlažje opisal (jasno brez, da bi šel v prehude detajle) in o tem, zakaj se mi pravzaprav tako dopade, sem prišel do zaključka, da je sama premisa zelo podobna kakšni who done it kriminalki. Tisti, najbolj arhetipski, ki vzame tri ali štiri ali pet ljudi in jih zapre v sobo brez vedenja, da je eden izmed njih morilec.

Oče James je vaški župnik, ki mu eden izmed spovedancev napove umor. Kraj in čas dogajanja; bližnja obala, nedelja čez en teden. Imamo torej umor (ki se še ni zgodil), žrtev (ki to še ni), morilca (ki to še takisto ni) in peščico osumljencev v podobi tamkajšnjih prebivalcev, ki jih župnik kot župnik seveda vse pozna in vsi poznajo njega. Calvary to premiso zgrabi in odloži in pokaže, da kljub vsemu ne gre za who done it kriminalko. Film nas od tu naprej pošlje na pot prek sedem poslednjih dni življenja vzornega vaškega duhovnika.

Teh sedem dni je dokaj navadnih. Oče pomaga ostarelemu pisatelju, poskuša se zbližati s svojo odtujeno hčerko, v zaporu obišče morilca, poskuša poravnati kak medsosedski spor … Kar hočem reči je, da vse skupaj deluje zelo rutinsko. Enak ali pa vsaj podoben teden je dal oče James v življenju že skozi. Oziroma vsaj jaz si predstavljam, da take stvari župniki (v filmih) pač počnejo. Tu sem seveda nalašč spregledal dogodke, ki iz tega tedna delajo kalvarijo, ker kot gledalec nisem imel občutka, da bi bili kakorkoli bolj v ospredju od rutine. In ravno to je fino — sploh zato, ker se vse skupaj na drugi strani ne prevesi v apatičnost. Oče James še vedno urgira zoper neljubi dogodek (neljube dogodke), a pač v skladu s svojimi načeli — alias neodločno, kot bi temu rekel kdo drug. Vzrok za medel odziv je po mojem mnenju (tudi), da župnik morilca (skoraj gotovo) pozna, pa tudi morilčev motiv je vsaj malo razumljiv.

Calvary bi brez težav zabredel v patetiko in mučeništvo. Brez težav bi zgrabil bika za roge in nadaljeval v slogu kriminalke. Namesto tega obrne hrbet vsem klišejem in se poda v bolj navadne vode — ki so, ironično, tokrat bistveno bolj zanimive. Treba je reči, da brez odličnih dialogov ne bi šlo — kot tudi ne brez odličnih igralskih performansov. Gleesonu zelo kompetentno asistirajo Kelly Reilly, recimo, pa Dylan Moran, M. Emmet Walsh … če jih naštejem le nekaj. (Aidan Gillen pa očitno ne govori čudno samo v vlogi Mezinčka.)

Priporočam, skratka. Je pa zadeva malo manj črna komedija in malo bolj drama (tole je ali pa ni relevantno zlasti za tiste, ki imajo radi filme, v katerih igra Brendan Gleeson).

Zbogom, sir Christopher Lee

Enajst let sem bil star, ko sem prvič, v kinu, gledal Gospodarja prstanov. Kot mulc sem vedno navijal za negativce; zdaj, v retrospektivi, najbrž pretežno zato, da bi kljuboval vrstnikom. Seveda sem potem navijal za Sarumana, pa čeprav tega nisem znal (in pravzaprav še vedno ne znam) obrazložiti bolje kot: “Ker mi je car.” Leto kasneje sem, takisto v kinu, gledal še Napad klonov. Tudi grof Dooku mi je bil car — s tem, da takrat sploh nisem vedel, da ga igra isti igralec kot Sarumana.

Še kakšno leto je minilo, preden sem vse skupaj poračunal in ugotovil da oba lika igra isti igralec ter da je gospodu ime Christopher Lee. To informacijo sem potem spravil nekam v male možgane in jo tam pustil še nekaj nadaljnjih let, vse tja do mojega petnajstega leta. To je obdobje, ko človek (bolj ali manj uspešno) išče svojo identiteto in jaz, naprimer, sem to počel tudi preko glasbe. Veliko kolegov je bilo metalcev, zato mi je bila ta zvrst pri roki. In ko nekega večera takole raziskujem sceno … Naletim na znan obraz. Christopher Lee. Poje z ansamblom Rhapsody. Poslušal — večkrat — in ostal. Takrat sem postal fan in vse potlej redno spremljal novice o njegovih novih projektih in obenem pridno gledal njegove starejše filme.

Danes imam še dober teden do petindvajset in izvedel sem, da je gospod preminil. Žalosten dan. Bil je velika karizma velikih ekranov, dober človek in nenazadnje tudi del mojega (poznega) otroštva. Naj počiva v miru in iskreno sožalje vsem svojcem.

Ker je bil car.

The Hobbit: The Battle of the Five Armies

Je bil en zmaj,

pač CGI,

prišel je v Dol ga srat.

Deset minut,

pa j’ bil kaput,

se ni več treba nam ga bat.

Ker Bard je valda ušel iz ječe,

pristavil lojtro in šel gor.

Junaka ogenj sploh ne speče,

zato pa on je mulca skor.

Župan je umru,

kva je fora?

Zakva ni Alfrid,

KVA JE FORA?!

Kar naenkrat so vsi zbrani,

pred goro, kjer so škratje zakopani.

Ni Gondor to, je Erebor …

A Thorin je kot Denethor.

Se fajt začne

in Thranduil na losu …

Če kdo, se Dáinov merjasec z njim bo kosu.

A preden škrat vilina stolče,

prispejo ta hudobni; grdini, zlikovci in stekli psi …

Namesto tega stolčejo se vsi.

Je še ena fronta, tam, v Goldúru …

Dej no, Jackson, to je skret.

Je svèt nad Saurona prjuru …

Kr neki bliska, kje s’ to vidu, a ne morš lepo posnet?

Galadriel izgnala je sovraga …

V knjigi ga je Saruman,

ki tu, recimo, da ji vsaj pomaga,

čeprav mu to je drugi plan.

Nazaj, pri gori…

Orki so zastavice prinesli …

Sofisticirano, ni kaj …

Oni carji, a vilini nori.

Vtis nekoliko pokvari,

trol, ki z glavo ob zid udari.

Bilbo enkrat, med tem časom,

spizdi kamen in gre z gasom …

Dol z gore,

čim prej preč,

in zaveznikom preda največ,

kar kralj premore.

Zgodbo celo zdaj smo rekli …

Spomnimo se raje …

Kako vilinski princ, njih gnada, so po kamnih stekli. 

In kako se štorija zamaje,

ko priletijo netopirji,

in jih orli pohopsájo,

in umre par škratov …

in Tauriel smo skoraj pozabili — pa jo glih tko majo …

In zdaj smo tam, kjer smo začeli …

Trinajst let nazaj, ko smo še hteli,

da b’ film Hobit enkrat meli.

Projekt: Sinhronizacija Gospodarja prstanov

Naslov objave je self-explanatory. V opis prvega dela sem sicer zapisal, da Slovenija to potrebuje, ampak to ni povsem res. To ni projekt, ki bi ga Slovenija ta hip potrebovala, temveč projekt, ki si ga zasluži.

Kresnik: Ognjeno Izročilo

Že pred časom sem (sicer bolj na kratko) pisal o snemanju novega slovenskega fantazijskega filma in o akciji zbiranja sredstev za kritje stroškov produkcije. Cilj 7500$ je bil dosežen (in za dobro tretjino presežen) in zdaj so tu rezultati. Vtisi? Hja. Zgodba sama je generična, da bolj ne bi mogla biti. Na hitro; štorija je postavljena nekaj desetletij nazaj in gre o fantu, ki pride na podeželje k dedku in je tam podvržen preziru vaških pobov, češ, kaj bo ta mestna srajca, na koncu pa raztura in izpade junak. Že tisočkrat uporabljen templejt, to pot pač z okusom slovanske mitologije. Po navadi dam največ na zgodbo in s tega vidika bi moral biti razočaran, ampak bodimo realni; film je dolg dvajset minut. Kaj hočem reči s temi dvajsetimi minutami? Ker dvajset minut je načeloma dovolj za marsikaj, ne? No, ravno za narediti tovrstno zgodbo svežo in kvalitetno pa dvajset minut po moje ni dovolj časa. In dovolj o tem. Jaz tu kvačkam na dolgo in na široko o zgodbi in zakaj ta morda ni tako atraktivna kot pri kakem ameriškem špektaklu, medtem ko … mislim (in priznam), da sem s tem zgrešil bistvo filma. Jaz celoten projekt jemljem (in mislim, da bi ga bilo v tej luči potrebno jemati) kot nekakšno znanilko in preverbo, če je to (žanrski film) pri nas sploh možno in smiselno. Na tem nivoju pa film po moje blesti. No, igralski performansi pač niso bog ve kaj. Okej, Dare Valič ima tak gravitas, da bi lahko (namesto dialogov) nariral cel film, pa ta zato ne bi bil nič slabši, sicer pa (slovensko) nadpovprečje. Zdaj pa tisto, kar me je navdušilo. Fotografija je čudovita. Tu mi pridejo na misel kadri, ki (samo) fokusirajo ogenj. Mogočno, mistično in obče lepo. Glasba tudi. Odjavna špica, ki jo odpoje Maja Keuc, je fenomenalna. Tak, proper filmski komad. Morda spet ne povsem svež, ampak meni všečen. Upam, da ne bom razumljen napak in da izjava ne bo vzeta za zlonamerno, če rečem, da je prav odjavna špica (pesem in animacija) moj najljubši del filma. To, in prizor s pošastnimi volkovi. Lepo in apetitlih izpeljani posebni efekti ga ponesejo v višave in visoko nad slovenske standarde. Tako da s teh stališč pa film zelo klapa in se mi suma sumarum kar dopade. In če se vrnem par vrstic višje; je možno in je smiselno.

Kresnik: The Lore of Fire

 

Fak, sem hovdre. Mislim, s tem, kaj kdo ustvarja in kaj bi kdo rad ustvaril, pa morda nima sredstev, jaz res nisem na tekočem in na obe povezavi sem naletel bolj kot ne po naključju. In da bi po deljenju prejšnje tole preskočil, bi bila huda krivica. Tudi zato, ker gre tule za slovensko zadevo. In to (da bi pozabil) se je, priznam, skorajda pripetilo. Ideja je prima. Zbuditi slovansko mitologijo in slovenski film premakniti izven okvirjev za nas značilnih socialnih dram in mladinskih pustolovščin. Že samo zaradi tega, zaradi te želje in vizije, si, kar se mene tiče, zaslužijo vso možno podporo. Okej, zdaj sem se sicer zaštrikal, ker kolikor razumem, bo šlo tudi tu za nekakšno mladinsko pustolovščino. … Ampak fantazijsko mladinsko pustolovščino. Nek izseček iz filma (za vse praktične namene trejler) je tudi že na razpolago. Jaz sem ob ogledu dobil tak narnijski vajb, če sem iskren, kar morda ni najbolj spodbudno, ampak če nič drugega, bo to naša Narnija! Ne morem prek sebe — v oči mi je padlo tudi, da so filmarji, ki bodo reformirali slovenski fantazijski film, kot svoje najljubše fantazijske like našteli generična bitja kot so zmaj, volkodlak in čupakabra. Ampak ajde, za take stvari ne bom zapenjal. Pozdravljam trud in srčno upam, da zadeva uspe.

The Dreamlands

Z namenom ufilmiti Lovecraftov sanjski cikel (v resnici ne vem — ali samo eno zgodbo, ali nekaj izbranih, ali vse, povezane v neko smiselno celoto vse piše — scenarij bazira na nekaj zgodbah), se je zbrala skupina ljudi in pričela z zbiranjem sredstev na indiegogo — kickstarterski platformi za neodvisne filme (ter druge izdelke s področja umetnosti). Navdušen sem, zato objava. Pa to kljub temu, da mi je morda ravno sanjski cikel (bolj ali manj kar v celoti) eden izmed manj ljubih delov Lovecraftovega opusa. Dve stvari se mi motata po glavi. Kar se tiče poskusov ekranizacije Lovecrafta, je bera zanič. Tako zanič — okej, neke kvantitete takisto ni, ampak recimo, da se je v zadnjih n letih nabralo nekaj (dovolj) filmov — da začenjam misliti, da so njegova dela papir in črke in samo papir in črke in da naj v izogib vnovičnim blamažam pri tem raje ostane. Po drugi strani bi pa rad, da se ta smola pretrga in da nekdo končno posname film, ki bo vreden izvornega materiala in avtorja. In tole deluje obetavno. Sama ideja in njena predstavitev. Glede uspešnosti zbiranja sredstev sem nekoliko bolj skeptičen. Ampak držimo pesti. Vsekakor še vržem uč na tale projekt (in morda celo riskiram kak ojro).

The Hobbit: An Unexpected Journey

Tako. Pa smo ga dočakali. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem kot velik fan Gospodarja Prstanov (velik po stasu in še večji v fanovski dimenziji), film zares težko pričakoval. Tako težko, da sem tudi ta blog inicialno namenil prav spremljanju produkcije filma ter novicam, v povezavi z njo. Aktivnost na blogu sem, vsaj glede Hobita, nekoliko zanemaril, priznam, a ogenj je ostal in koncu koncev je prav to razlog, da sem se filma lotil tako urgentno, že dan po premieri. Sicer v navadni, 2D inačici, za kar mi je malo žal, ampak tako je naneslo.

Mogoče najbolje, če najprej v parih povedih strnem svoja pričakovanja in strahove. V prvi vrsti sem pričakoval neko nostalgično vrnitev v Srednji svet. Sila skromna želja, s sila efektivno uresničitvijo, pri čemer s “skromnostjo” želje in “efektivnostjo” uresničitve vlečem predvsem na dejstvo, da bi užival tudi ob triurnem gledanju diaprojekcije z naključnimi izseki iz filma … Za kar razlog seveda tiči v izvirni trilogiji in temeljih, ki jih je Jackson z njo postavil. Če nadaljevanje spiska želja nekoliko skrajšam, pa sem pričakoval tudi Gospodarja Prstanov; v novejši, vizualno še atraktivnejši in nasploh boljši podobi. Ampak Hobit ni Gospodar Prstanov, kar bi nekdo, ki ga je prebral, lahko vedel, in do česar pridem v nadaljevanju. Še prej pa glede strahov … Nečesa me je bilo res strah. In ta strah, ki sicer hodi z roko v roki s prej povedanim, se je razvil z Jacksonovo najavo, da bo tudi Hobit trilogija. Vem, da zvenim zlajnano in vem, da to pravijo vsi, ampak knjigico, kot je Hobit, človek v devetih urah prebere. In čeprav nikjer ne piše, da mora biti ogled ekranizacije nujno kratkotrajnejši od branja predloge, je to, vsled možnosti, ki jih film v primerjavi s knjigo ponuja, edino naravno. Če torej parafraziram Bilba Bisagina; bal sem se, da bo nova trilogija kot košček masla, ki je razmazan na prevelik kos kruha — tanka in razvlečena.

Bodi tole dovolj uvoda in naj končno preidem na vtise same. Film se začne … Pravzaprav podobno kot Bratovščina Prstana — v retrospektivi. Tokrat v retrospektivi ostarelega Bilba Bisagina, ponovno v podobi legendarnega Iana Holma, ki je, če se ne motim, vse svoje kadre posnel v Angliji in bil šele v postprodukciji integriran v svojo hobitsko duplino, Bisagin konec. Holmova (in Woodova) vključitev deluje kot neka instant povezava s prvotno trilogijo in testament, da gre za isti Srednji svet. Čista nostalgija, skratka; po eni strani zaradi starih obrazov, ki jih že predolgo nismo videli, po drugi pa zaradi načina prikaza in védenja, da za vsem tem ponovno stoji Peter Jackson. Rekel bom celo, da je šel Jackson z vsemi paralelami glede na Bratovščino tokrat mogoče vseeno malce predaleč, saj sem imel ob ogledu filma tisti konstanten deja vu občutek — občutek že videnega. En kimljaj oboževalcem franšize, OK, dva prav tako, ampak tu smo bili iz sekvence v sekvenco priča že videnim prijemom iz Gospodarja Prstanov, oziroma, če sem konkretnejši; Radagastov diverzantski manever je precej analogen z Arweninim begom pred prstanovimi besi, Thorinova amputacija Azogove roke in orkova domnevna poguba me je instantno spomnila na Sauronov umik ob izgubi prst(an)a moči … Pa seveda orli, ki druščino tudi tu rešijo iz zagate in še kakšna podobnost bi se našla, pa to v resnici niti ni tako bistveno. Bolj pomembno je, kako se do tega opredelimo. Sam se namreč še nisem do konca odločil, ali mi je to zoprno in ali naj to jemljem kot Jacksona, ki je ubral lažjo pot ter se poslužil že preverjenih metod, ali kot nek dobrodošel občutek domačnosti, ki je bil, sklepam, tudi njegov namen. Verjetno bo potreben še kak ogled, preden se bom lahko opredelil do konca, je pa res nekaj; če bi bilo vsega tega manj (a ne nič, da se razumemo), te dileme sploh ne bi bilo. No, dopuščam pa seveda tudi možnost, da sem jaz vse skupaj preanaliziral in da zdaj valim buče.

Zato naj raje nadaljujem z manj abstraktnimi temami. Zgodba, ki jo pokrije prvi del té trilogije, je v neki meri res taka, kot sem se bal; torej razvlečena. Pa niti ne “razvlečena” v pravem pomenu besede, ker bi lagal, če bi rekel, da vsake minute filma nisem spremljal z zanimanjem ter navdušenjem. Ampak “razvlečena” v smislu, da pod črto film ne pusti tako močnega vtisa kot kateri koli izmed njegovih treh predhodnikov, saj mu enostavno manjka substance. Ni (toliko) tistih “kurjepoltnih” momentov (ala Boromirova smrt) … Kot jih seveda ni niti v knjigi, pa mi v filmu vendarle manjkajo. Zakaj, zato, ker si knjiga Hobit ne dela utvar, da je Gospodar Prstanov in vsled tega tudi ni razdeljena na tri dele. Film pač je. Če torej preidem na poanto; Jackson je naredil Hobita, ki bi bil rad Gospodar Prstanov. No, ta manko se do neke mere kompenzira s humorjem, ki ga res ni malo, ampak tudi to ne vedno uspešno (ja, goblinski kralj, tebe gledam).

Za nekoga, ki je ob ogledu filma dejansko užival (in ki se je vzlic tega kljub nuji za slabe tri ure vzdržal WCja), sem s svojim zapisom nastopil precej na oštro, vem, zato naj v naslednjih nekaj povedih izpostavim še tisto, dobro — tisto, zaradi česar kontempliram še en obisk kina v bližnji prihodnosti. Film je vizualno zares dih jemajoč. Kraljestvo Erebor je čudovito in da ne omenjam Šajerske … Nova Zelandija me vedno osupne. In Razendel prav tako. Nekateri prizori so čudoviti in vse, kar bi si človek od ekranizacije želel. Tu moram izpostaviti sekvenco, kjer si Bilbo in Gollum zastavljata uganke. Oba, Martin Freeman in Andy Serkis, sta v tem delu (pa tudi splošno) zares fantastična … In ne pretiravam, če rečem, da mi je bil od vseh prav ta del najljubši. Pa tudi škratje, ki so s pesmijo v svoji škratovski maniri vdrli v Bilbovo domovanje, so dovolj posrečeni (pa čeprav sem še pred meseci hudoval nad njihovim preumetelnim izgledom). In shod Belega sveta, kjer ponovno srečamo naša stara znanca, Galadriel ter Sarumana. Tu bi se vseeno malo spotaknil ob depikcijo slednjega, ki daje prej vtis nekega starega nergača, ki ga vsi jemljejo samo na pol resno, kot vtis voditelja. Da ne pozabim sekvence s tremi troli, ki je skoraj naravnost iz knjige in ki je s strani publike požela nemalo krohota. Vse to so stvari, ki tiste šimfe od zgoraj v večji meri zasenčijo in ki film koncu koncev opredeljujejo kot dobrega.

Pa da zaključim … Hobit res ni Gospodar Prstanov in morda je napaka, da se ne vda v to usodo. Kljub vsemu pa ponuja dovolj zabave in čarobnosti, da lahko na tej točki brez slabe vesti zapišem: “Priporočam.”

Red Lights

V letošnjem noč-čarovniškem sklopu sem si, delno zaradi v prejšnjem zapisu izpostavljene creepypaste, delno pa zaradi svoje lenobe (matere vseh lenob), poleg trilerja Hide and Seek ogledal samo še novejši (do te mere, da lahko rečem kar “nov”) Red Lights. Mystery Thriller sta ključni besedi, ki me pri izboru filma letos najbolj interesirata in ki sta (pa čeprav po pravici čedalje manjša) garancija, da bo film napet in da me bo držal prilepljenega na ekran od začetka do konca — mene, čigar pozornost se lahko kosa zgolj s tisto, ki jo premore lešnik.

In Red Lights se začne točno tako, kot je treba. Z zgodbo o dveh raziskovalcih paranormalnega, Tom in Margaret, (ki ju igrata Cillian Murphy in odlična Sigourney Weaver, za katero sem jaz, kreten, prvih nekaj minut mislil, da je Susan Sarandon), poklicnih dvomljivcih, če hočete, ki sama po sebi ni pretirano izvirna, vseeno pa je taka, da deluje in da se lahko gledalec z njo na nek način hitro poistoveti. Vsi smo namreč skeptiki, ko enkrat pride do nepojasnjenih (a ne vedno nepojasnljivih)  pojavov, pa vendar; tudi vera v to, da za vsako stvar obstaja racionalna razlaga, je v končni fazi zgolj vera, in tudi njo je moč zamajati. Tudi, če si v svoj prav (ali bolje — v neprav nasprotne strani) prepričan kot Margaret. Tu v igro vstopi zvezdniški telepat Simon Silver (Robert De Niro), ki je pred tridesetimi leti poniknil in ki bi znal biti real deal.

Film si pred tem, torej preden se pojavi Silver, vzame kar nekaj časa za uvod v delo protagonistov, ki je v večji meri sestavljeno iz razkrinkavanja šarlatanov, v nekoliko manjši pa iz predavanj na univerzi in upam si reči, da je prav ta del, nekje prva tretjina (mogoče polovica) filma, tisti najatraktivnejši. Murphyjeve interakcije z Weaverjo so sploh posrečene, pri čemer pa velja, da je druga precej večja karizma od prvega, kar se zares vidi šele po njenem odhodu, ko Murphyjev lik v svoji raziskavi ostane sam, odnosno s svojo punco (ki jo igra vrlo simpatična Elizabeth Olsen), in začne dajati vtis, da se več ne znajde zares (niti Murphy, niti lik). In niti zgodba, ki ubere pot klišejev in je ne spasi več niti končni preobrat. Celo korak dlje bom šel in rekel, da je končni preobrat, tista končna naracija, kjer nam protagonist razodene določena dejstva, popolnoma odveč. Ker je premedel, ker na gledalca ne naredi nobenega vtisa in ker bi bil film vzlic teh dveh dejstev (ali pa vsaj vtisov) boljši brez. Ko je že govora o končnih zasukih in čarovniških trikih; ob ogledu Red Lights mi je prišel na misel tudi film The Illusionist, ki v osnovi prikazuje na nek način podobno zgodbo, le da iz druge perspektive. Toda tam končni preobrat pusti neprimerno boljši vtis, mind it.

No, kljub vsemu, pa je potrebno izreči hvalo režiji. Prizori so jasni in na mestu … kar se morda sliši smešno, ampak to je več, kot bi lahko rekel za marsikateri film. Taisto velja za konsistentnost. Ti preobrati na koncu, ki sem jih omenjal odstavek višje, prepogosto ignorirajo nekatera dejstva, predstavljena tekom filma in bog ne daj, da bi si film ogledal še enkrat. Ampak tu ni takih dilem (razen mogoče, da ima Silver sluh, kljub dejstvu, da vidi, razvit kot slepec … pa to vendarle ni nič tako grozno nenavadnega, da bi se človek ob to spotikal) in so detajli tudi ob drugem ogledu tam, če se le osredotočiš nanje. Pa tudi igralske kreacije niso tako zelo slabe, kot sem morda nehote nakazal zgoraj, ko sem izpostavil Murphyja. Povprečje vseh je, predvsem po zaslugi Weaverjeve in De Nira, še vedno dovolj visoko.

Suma sumarum lahko rečem, da je film dovolj OK za ogled, tudi za priporočilo tako rekoč komurkoli, hkrati pa daleč od tega, da si ga bi zapomnil za vse večne čase. Govoril sem, howk.

LP Pepi