Arhiv

Filmi

Star bom reci in piši 22, tako da bi se obleganja Sarajeva lahko spominjal bolje, kot se po pravici ga. Kot mlečnozobca me te stvari očitno niso preveč zanimale in mi kot take tudi niso ostale v spominu. Kar naenkrat smo se prebudili v 21. stoletje in decembra lani, če ne celo januarja letos, sem nabasal na tale film, ki ga je več kot odlično zastavil režiser Michael Winterbottom, katerega opus med drugim sestavlja tudi kar nekaj dokumentarcev. S tem v obziru niti ne bi smeli biti presenečeni nad dejstvom, da Welcome to Sarajevo, poleg igranih prizorov, sestavljajo tudi resnični prizori, pogosto trupla, nasploh pa beda, v kateri se je takrat nahajalo mesto, ki gledalca šokirajo in filmu dodajo težo ter kredibilnost. Vse to se odlično sklada tudi s samo idejo, torej s tem, da je zgodba slikana skozi oči angleškega reporterja, ki je, tako kot večina vojnih reporterjev takrat, nastanjen v znamenitem hotelu Holiday Inn, za katerega so srbski ostrostrelci privolili, da nanj ne bodo streljali.

Angleškega reporterja(ki ima ime, se razume — Michael Henderson) igra Stephen Dillane, ki mu na tem blogu ter tudi sicer pogosto pojem hvalo in ki ima to vrlino, da se ne glede na vlogo, z njo stoodstotno poistoveti. Z drugimi besedami; na platnu(ali pa na ekranu) je lik in ne igralec, kar je več, kot bi lahko rekel za … marsikatero “zvezdo”, če hočete. No, nič slabši ni tudi Woody Harrelson, ki igra Hendersonovega nekoliko nastopaškega ameriškega kolega Jimmyja Flynna, ne zaostaja pa niti takrat in še vedno fejst Marisa Tomei, ki je v Sarajevu na neke vrste reševalni misiji, če se ne motim prostovoljni, skratka … tam je, da pomaga žrtvam. Omeniti velja še Emiro Nušević, ki … ne vem kje je, oziroma kaj dela, vem pa, da se je v vlogi bošnjaške deklice Emire odrezala odlično. Nenazadnje pa sta tu še bodoči škrat James Nesbitt(Bofur, ne Bifur) in Goran Višnjić, ki prav tako dostojno odigrata svoji vlogi, prvi kot kamerman, drugi pa kot šofer, prevajalec … deklica za vse, ki sliši na ime Risto. In mogoče še najvažneje; ekipa kot celota deluje. Kar nikakor ni samoumevno, še posebej pri večjezičnih filmih ne. “Še posebej” je tu mogoče vseeno nekoliko odveč. S tem je pač jeba. Če ni kemije, ni nič.

Mogoče par besed o zgodbi, ki se začne … na začetku. No, ena uvodnih sekvenc je streljanje na poroki, kar da gledalcu kratek a jedrnat oris trenutnega stanja v Bosni. Bloki so polni ostrostrelcev in vse, res vse, je na lastno odgovornost. Srbski skrajneži te ne bodo ustrelili zato, ker bi jim bilo to strateškega ali kakršnegakoli pomena … ideja je ena sama in ideja je; širiti strah. Henderson to posname, a zgodbi se, šokantnosti navkljub, doma, v Veliki Britaniji, ne uspe preriniti v ospredje, kar gre verjetno pripisati tudi dejstvu, da je Sarajevo takrat(1992) “samo” štirinajsto najhujše mesto na svetu, iz česar se ponorčuje tudi Ristov kolega, ko reče, da bo, ko bo Sarajevo enkrat na prvem mestu, priredil čelistični koncert. Hendersonu gre mačehovstvo svoje domovine nekoliko v nos, zato se v nadaljevanju osredotoči na sirotišnico, kjer otroci živijo v nemogočih razmerah in kjer deklici Emiri nekoliko lahkomiselno obljubi, da jo bo odpeljal drugam, kar na koncu, če zgodbo strivializiram do skrajnosti, pripelje do posvojitve, film pa se zelo pomenljivo sklene prav z obljubljenim čelističnim koncertom, kar nakazuje na to, da so se po Emirinem odhodu v Veliko Britanijo razmere še močno poslabšale.

In film v končni fazi odlikuje prav ta realističnost, h kateremu poleg fenomenalne igralske zasedbe in dejstva, da so uporabljeni resnični posnetki, precej doprinese tudi dejstvo, da so film snemali v Sarajevu, samo malo po koncu vojne, ko je bilo mesto še povsem v ruševinah. Kul film. Jaz sem navdušen. Priporočam. 😀

LP Pepi

Kar precej spremljam delo … ali pa mogoče podvige Christopherja Leeja in že kaki dve leti nazaj sem ujel informacijo — če se ne motim, je to povedal v enem izmed svojih tradicionalnih novoletnih voščil in pozdravov (oboževalcem) — da se mu je končno uresničila želja in da bo nastopil v filmu Martina Scorseseja, s katerim se sicer že dolgo poznata, a za sodelovanje žal še ni bilo prilike. Takrat sem to idejo označil kot zanimivo in film, o katerem se takrat ni vedelo še tako rekoč nič, razen nekaj osnovnih dejstev; da ga bo režiral Martin Scorsese in da bo film sneman po knjižni predlogi Mladi izumitelj Hugo Cabret, avtorja Briana Selznicka. In takrat sem ta film, kot mi je v navadi, uvrstil na svojo watchlisto na spletnem portalu IMDb, kjer je ostal vse do danes, ko sem si ga končno ogledal … in ga seveda izbrisal s spiska.

Scorsese je dokazal — o tem pričajo številne nominacije za razne prestižne nagrade — da ni specialist samo za gangsterske filme in trilerje, pač pa da lahko gledalca na stol pribije tudi z družinsko dramo. Oziroma drugače. Za hip se bom distanciral od klasičnega predalčkanja. Hugo je zame v prvi vrsti lep film. Lep film v smislu Moje pesmi moje sanje lep. Govorim o filmu z iskrico, primernim za staro in mlado. Za zahtevno in nezahtevno publiko, če hočete.

hugo

In ja … zgodba je sila bogata. Kar se same adaptacije tiče, torej ali je zvesta knjigi ali ne, o tem niti ne bi. Mladega izumitelja Huga Cabreta nisem nikdar prebral, saj gre, kolikor je meni znano, za otroško slikanico, ki je izšla, ko jaz že nisem bil več otrok … leta 2007, če se ne motim. Svojih frocov pa tudi še nimam. No, glede na odobravanje, ki ga je film požel, se je zgodba očitno več kot dobro prevedla na filmsko platno. Štorija je v samem bistvu pravzaprav poklon francoskemu čarodeju in filmskemu pionirju Georgesu Mélièsu, ki mu v filmu glas in stas posodi vedno briljantni(pri čemer spregledamo Poslednjo legijo) Ben Kingsley, ki se mu je nominacija za Oskarja žal spolzela med prsti. Nikakor pa film ni biografija, da ne bo pomote, saj so zgodovinska dejstva nekoliko pomešana s fikcijo in naslov filma ni Georges, pač pa Hugo. Kdo torej je Hugo? Hugo je sirota, ki živi v stenah ajzenpona in skrbi — to opravilo je podedoval po svojem zapitem stricu(Ray Winstone), ki je za fanta skrbel po očetovi smrti — za vzdrževanje urinega mehanizma. Asa Butterfield, ki igra Huga, sicer pa je nastopil tudi v TV seriji o Merlinu, če je kdo kdaj gledal, obvlada. Ne vem, s čim futrajo té otroke, da ne izpadejo tako brezvezni kot v večini slovenskih filmov, res ne, saj mladina čedalje bolje parira starejšim kolegom. Asi družbo dela tudi Chloë Grace Moretz, ki je razturala že v filmu Kick-Ass in ki tokrat igra Isabelle, rejenko Georgesa Mélièsa, ki se spoprijatelji s Hugom. In tudi, če izvzamemo glavne tri akterje, je železniška postaja še vedno polna zanimivih likov. Omenim lahko prodajalca časopisov, gospoda Fricka, ki ima težave s psom gospe Emilie. Ali pa ostarelega prodajalca knjig, gospoda Labissea(njega igra Christopher Lee), ki Hugu podari izvod Robina Hooda. In če naštevamo zanimive modele, ne moremo preko inšpektorja(Sacha Baron Cohen), neke vrste paznika, ki tamkajšnjim sirotejem s pomočjo svojega psa greni življenje.

Hugo Cabret je od očeta(Jude Law) podedoval eno samo stvar. Na pol popravljenega robota na ročno navijanje, z domnevno sposobnostjo pisanja, katerega je oče našel na podstrešju nekega muzeja.  No, za robota se izkaže, da ne zna pisati, ampak namesto tega riše. In tudi nariše. Nariše znamenit prizor iz Mélièsovega filma Potovanje na Luno, kar Huga zbliža z zdaj nič več uspešnim filmarjem, pač pa zagrenjenim lastnikom trgovine z igračami Mélièsom. Lahko bi rekli, da fant ubije dve muhi na en mah, saj s tem, ko do konca popravi robota, popravi tudi Mélièsa(ga reši tiste zagrenjenosti) in mu omogoči vrnitev nazaj … v filmske vode.

OK, rekel sem, da gre za lep film. S tem sem ciljal predvsem na zgodbo. Poleg lepe zgodbe se film baha tudi s čudovito fotografijo. In CGIjem, jebela. Pariz iz začetka dvajsetega stoletja izgleda sila prepričljiv, posnetki od daleč pa so naravnost čarobni. Žal, ampak res žal mi je, da si filma nisem uspel ogledati v kinu, v 3D različici, saj film vsebuje kar nekaj elementov, ki so tam izključno zaradi intenzivnejšega 3Dja(ki ga praviloma ne maram preveč, da se razumemo). Prizor, kjer se raztrešči škatla papirjev, naprimer, je že tak. Pa podivjan vlak, ki  bi si ga lahko razlagali tudi kot poklon filmu Prihod vlaka na La Ciotat, enega prvih filmov sploh ever, pri ogledu katerega se je publika, brez uporabe kakršnekoli 3D tehnologije, dejansko zbala, da bi jih res povozil vlak. Pa ogenj, ki zajame Hugovega očeta. Vse to so 3D bombončki za oči, za katere sem bil, ob ogledu filma na računalniku, prikrajšan.

Film, kot se šika, v glavnem. Priporočam.

LP Pepi

Kot bi nekomu za rojstni dan kupil oboje, mačko in psa. Tako je ravnala ljubljanska univerza, ko nam je poleg frej tedna, za božič naklonila še goro seminarskih. Kljub temu sem se odločil, da bom ta teden posvetil čekiranju raznih filmov in začel sem z dvema, ki se mi sicer že dolgo valjata po raznih mapah na računalniku, dvema, ki sta bila že dolgo v planu.

Začel bom s filmom The Departed. Gre za dve in pol urno kriminalko, ki jo je režiral Martin Scorsese. To je okrog devet tisoč sekund in če predpostavimo, da vsako sekundo sestavlja trideset sličic, to pomeni dvesto sedemdeset tisoč sličic. No, in na vsako vsako izmed teh sličic je Scorsese napisal: “OBVLADAM.” In res. The Departed je kot poper hud triler, ki spremlja dvojno agentstvo dveh mladih policajev, Billyja in Colina, ki sta ju upodobila Leonardo DiCaprio in Matt Damon. Možakarja sta zrcalni sliki drug drugega. Billyja je policija, pod taktirko stotnika Queenana(Martin Sheen), podtaknila irskemu mafijcu Costellu(Jack Nicholson), zlatoustnega Colina pa Costello policajem. Zrcaljenje se ne konča pri glavnih akterjih, pač pa se nadaljuje tudi pri omenjenih šefih, Queenanu in Costellu, vsak izmed katerih ima svojo badass desno roko, prvi narednika Dignama(Mark Wahlberg), drugi pa neizprosnega Frencha(Ray Winstone). Kar se tega tiče, je film zelo uravnotežen in dosleden do obeh strani, kar pri gledalcu pušča nekakšen vtis vsevednosti, vtis, da je vse pod kontrolo. Za preobrate, ki nas posledično seveda vržejo na rit, tako skrbijo liki, ki jih pa nimamo pod kontrolo, liki, ki so nam ušli pod radarjem. In točno za tovrstne bonbončke sem pred časom govoril, da jih manjka, saj sem jih v zadnjih letih zasledil samo v Martinovih knjigah.

Na neki točki v igro vstopi tudi psihologinja Madolyn(Vera Farmiga), ki je v duhu filma ravno tako razdeljena na pol. Scorsese je očitno zrcalo postavil prav nanjo in tako je ravno ona tista meja med obema špicljema, posredno pa tudi med Costellom in Queenanom. To pravim zato, ker punca ne ve natančno kam bi se dala. Najprej jo zapeca duhoviti Colin, kasneje pa še nekoliko bolj jebački Billy.

Skratka, da zaključim; film je akcijski vrtiljak, poln zgoraj omenjenih preobratov, kar gre od mojstra, kot je Scorsese, tudi pričakovati(nenazadnje je zanj dobil tudi Oscarja). Odlično deluje tudi izredno močna, predvsem pa uravnotežena igralska ekipa. Kot mafijec še posebej izstopa Nicholson, kar je itak normalno… če dobro pomislim, mi zdajle na pamet ne pade niti en slab Nicholsonov film, oziroma ne… mi. The Pledge mi je bil totalno brezvezen. Če bi že moral kaj pošimfati, bi pošimfal uvod, saj se mi je ta zdel nekoliko predolg. Ker je film dolg že sam po sebi, bi lahko vsaj pri uvodi malo prišparal. Sicer pa brez besed. Priporočam. Vsem.

______________________________________________________________

Drugi film, ki sem ga v resnici gledal nekaj ur pred prvim, pa je film In Bruges. Opredelil bi ga kot neko hudo fuzijo drame, komedije in akcije(lol… sem mislil, da odkrivam toplo vodo… točno to piše tudi na IMDb :D). Zgodba o dveh morilcih, Kenu(Brendan Gleeson) in Rayu(Colin Farrell), ki ju šefe pošlje v belgijsko mestece Bruges na oddih po napornem delu, kjer je Ray pomotoma ustrelil majhnega pobiča. Ken je možakar v tistih letih, ko ga nekoliko bolj od žive, zanima neživa narava in se mu mesto z bogato zgodovino dopade, medtem ko je Ray nekoliko mlajši in se mu za stare bajte gladko jebe, zato se raje loti raziskovanja žive narave ter uhvati domačinko Chloe(Clémence Poésy). Potem je tu še pritlikavec Jimmy(Jordan Prentice), ki v brugesu ravno snema film. Kar se tiče smešnih momentov v filmu, so nekje pri vrhu vsekakor vse Rayeve interakcije z Jimmyjem, saj ga sprašuje vprašanja tipa: “Razmišljaš o samomoru, ker si pritlikav?” To ga sprašuje na tak način, da gledalec ne more vedeti zares… ali ga zafrkava, ali misli resno. Bodisi prvo, bodisi drugo, Jimmyju gre to blazno na živce.

Vse skupaj se zakomplicira, ko Ken od šefa Harryja(Ralph Fiennes) prejme klic, da mora ubiti svojega partnerja. Če ubiješ otroka, je, kot pravi Harry, to tako hudo, da si zaslužiš samo še smrt. To, da si sekundo pred tem ubil duhovnika, je OK. Ken najde Raya v parku na klopci in v trenutku, ko se mu približa od zadaj, da bi ga ustrelil… Ray izvleče pištolo, da bi se ustrelil sam. Tudi njega namreč razžira krivda za dečkovo smrt. In ja… Ken mu to prepreči, saj že od začetka ni bil preveč navdušen nad tem, da mora ubiti kolega. Ob tem pa nerodno skrije pištolo za hrbet(seveda ne neopaženo), podobno kot bi otrok skril… ne vem… nekaj kar bi pred tem nekomu vzel. Ta prizor je čisti presežek. In kljub temu komičnemu podtonu, ki spremlja cel film, uspe režiserju Martinu McDonaghu zbrati zadosten dramatični moment, da gledalca ob naslednjem prizoru močno stisne. K temu momentu seveda določen delež prispeva tudi legendarni Dubliner Luke Kelly, čigar glas slišimo v komadu, ki spremlja ta prizor.

V naslednjem prizoru se ta dramatični naboj(povsem fizikalno) spet pretvori v komičnega… ko umirajoči Ken Rayu ponudi svojo pištolo, da se bo lahko branil pred pretirano načelnim šefom Harryjem, ki je pred tem seveda priletel v Bruges, da bi sam dokončal tisto, česar Ken ni mogel. Pištola se je med padcem seveda polomila in iz nje štrli vzmet. Na podoben način navduši tudi konec, ko Harry pomotoma ustreli pritlikavca Jimmyja, za katerega misli, da je otrok. Zato seveda na licu mesta stori samomor, saj enostavno ne more mimo svojih načel. No, in ravno to se mi zdi, da je tisto, kar najbolj odlikuje ta film. Ta izvirnost, nekoliko črn humor in to briljantno preklapljanje med različnimi žanri. Ta film definitivno spada na isto polico kot meni odlična Perrier’s Bounty ter letošnji The Guard. Pa ne samo zato, ker v vseh treh nastopa Brandan Gleeson(je pa vsekakor treba priznati, da so mu takšni filmi pisani na kožo), pač pa tudi zato, ker so vsi trije šolski primeri prelivanja črne komedije z resnejšimi žanri. In v tem okviru se lahko Američani samo skrijejo, ker jih otočani gladko šišajo. Suma sumarum je tole zelo pošten filmčič, ogled katerega vam lahko brez slabe vesti prav priporočim.

LP Pepi… u, aja… vesele božično novoletne praznike. Jebela, čist pozabu. Prilagam komad, k ga je Resnik letos igral na Pivu in cvetju. Ja… julija. Klik. 😀

Posledica ogleda trailerja? No, kot vemo, je čas relativen. Leto dni, ki nam še fali do izida filma, naprimer, se je zame raztegnilo na… precej več kot leto dni. Prej sem se mogoče malo bal. Da ne bom ujel podobnih vibracij, kot sem jih ujel pred desetimi leti, ko sem prvič slišal tisto: “You have my sword, you have my bow, AND MY AXE!” Prvič zato, ker pred desetimi leti kot gledalec verjetno nisem bil tako zagaman, drugič zato, ker takrat nisem imel pojma, kdo je to Tolkien in kaj je to LotR ter tretjič zato – ta je najbolj neugodna – ker bi PJ hipotetično lahko kje zamočil.

Zdaj skratka ni več nobene bojazni. Jackson je očitno spet igral na prave karte.
To pravim kljub temu, da še vedno nisem najbolj kontent z izgledom dorfov. Ker se vsaka razprava o škratih konča s “škratje v resnici sploh niso bili taki”, sem pripravljen pristati na to, da sem jaz mogoče nekoliko indoktriniran s strani Gospodarja Prstanov in iger kot je World of Warcraft, kjer je škratovski arhetip majhen, debel, bradat, vedno žejen možic. In zategadelj s tem na tej točki tudi zaključujem svoje negodovanje o novih škratih. Se je pa po drugi strani Martin Freeman izkazal za zelo spodobno mlajšo verzijo Holmovega Bilba.

Ker so pesmi pomemben del Tolkienovih del, je prav, da jih je Jackson, pa čeprav nekoliko prirejene, vključil tudi v filme. Tole je definitivno eden boljših primerov. No in ravno pesem je tisti “swordBowAxe” moment tega trailerja. Ko Thorin začne in ko se mu v en glas pridružijo še ostali – takrat ostane Pepi brez besed(oziroma bi ostal, če bi se med gledanjem s kom pogovarjal). Prav tako je bilo zakon ponovno videti nekatere že znane kraje in like. Šajerska, recimo, je spet kraj, kamor bi se, ob predpostavki, da siol do tja potegne optiko, preselil. Rivendell, tokrat se mi zdi, da celo malce bolj nadrobno. Gandalf in Galadriel, ena na ena, akcija? Tolkien je bil z informacijami o belem svetu(in posledično tudi o njegovih članih – govorim seveda o dogodkih pred Bratovščino Prstana, da ne bo pomote) dokaj skop, kar pomeni, da ima Jackson glede tega roke precej proste. Če je to, da mora film imeti tudi nek ljubezenski podton, kriterij, potem bi PJ znal med Gandalfom in Galadriel splesti neke vezi. Če bo temu tako, predpostavljam in hkrati upam, da bo to ohranil zgolj na neki platonski ravni.

Drgač pa… spopad škratov s trolli, spopad Gandalfa z nečim neidentificiranim, spopad škratov s krožniki… nenormalno zakon bo. Nasploh bo leto 2012 v znamenju dobrih, oziroma težko pričakovanih, če sem nekoliko bolj korekten, filmov(poleg Hobita še Avengers, nov Spider Man, nov MiB, nov Batman… še veliko več jih je). 😀

LP Pepi

Nazadnje sem pisal 12. oktobra. O Hobitu sem nazadnje pisal – u jebela – julija. Kje je že to? Po toliko časa bi se spodobilo napisati nekakšen uvod, torej, da zaradi faksa nisem imel časa ter Iluvatar(preklop; kadar pišem o ASoIaF so Sedmeri, kadar pišem o Srednjem Svetu pa pač Iluvatar) vé, česa bi se še lahko domislil. Glede na to, da sem že v naslovu vrgel tako rekoč vse karte na mizo, bom raje prešel kar k stvari.

Včeraj je luč sveta ogledal še četrti video blog s snemanja filma The Hobbit. Če me spomin ne vara(hja, štirje meseci so le štirje meseci), je PJ na koncu tretjega “zagrozil”, da je bil to morda zadnji. Skratka, ja, izkazalo se je, da temu ni tako. V tem posnetku se Jackson osredotoči bolj na 3D tehnologijo(za tiste, ki ne veste; da, Hobit bo posnet v 3D tehniki). Moji občutki glede tega dejstva bodo pogojeni predvsem s samo realizacijo. Moje mnenje je, da ima 3D način sicer dober potencial, žal pa so moje dosedanje izkušnje s tem precej slabe in vsaka zaporedna omemba znakov “3” in “D” pri meni odpre stare rane, ki so nastale pri ogledu filmov Transformers 3, ta nova Žaga in ta nov Resident Evil.  No, kot kaže so se uporabe treh dimenzij lotili kar resno ter bo le ta zajemala velik del špektakla, ki ga bo film ponujal in bo zategadelj pri nakupu karte potrebno odšteti kak evrič več(ker bolj kot je obsežen 3D, slabšo alternativo mu predstavlja 2D). V samem posnetku se pojavijo razni stari znanci tipa Gandalf, Frodo in Elrond, kar vse štima ter špila tako kot je treba, zmotil pa me je mogoče edinole preveč pinkfloydovski izgled gozda – Mrkolesja, če se ne motim. Že res, da je Hobit zamišljen bolj kot pravljica in je posledično precej bolj barvit(pravljičast, če hočete), ampak moje mnenje je, da bi s takim pristopom znala nastati prevelika vrzel med načinom pripovedi pri trilogiji in načinom pripovedi pri Hobitu. K temu seveda pripomore tudi odštekanost škratov. Jaz vse od Silmarilliona do konca Kraljeve Vrnitve  Srednji Svet jemljem kot celoto in… no, mogoče sem jaz malce konzervativen, ampak od Jacksona sem vseeno pričakoval nekoliko več konsistentnosti.

Sicer imam pa občutek, da bomo po vzoru LotRa priča še enemu filmskemu spektaklu, kar bo po zadnje čase modernih filmih o stripovskih super junakih prav dobrodošel oddih. Ampak kje je še december 2012… do takrat pa upam na še kakšen produkcijski filmčič.

LP Pepi

EDIT: Eh, jaz seveda ne bi bil jaz, če ne bi pozabil priložiti posnetka, ki je bil izhodišče za tole objavo. -.- Evo:

Šestdeseta so bila eno odštekano obdobje. Flower power, rock and roll v povojih – lepi časi. Rock je že v samem štartu predstavljal bum. Raja ga je vzela za svojega, kravatarji pa so se ga bali, saj je po njihovo ljudi hujskal k uporu. In kaj naredi the Man(kot je ljudi na položajih nekoč poimenoval Jack Black v filmu School of Rock), ko mu kaka stvar ne diši preveč? Ferderba jo. In kaj naredijo naši, ko barabe začnejo s procesom ferderbizacije? Ne dajo se. In tako so nastale tako zvane piratske radijske postaje(mimogrede, v drugi svetovni vojni smo imeli tudi mi eno – Kričača). Baje je nekoč obstajala tudi taka na valovih. Torej, če podnaslovim; obstajala je ladja z radijskim oddajnikom, zasidrana nekje v mednarodnih vodah. Ta koncept si sposodi film The Boat That Rocked. Ko rečem “ta koncept”, dejansko mislim SAMO ta koncept. Film namreč ni neka resničnostna zgodba, pač pa… No ja, film je pač fiktivna zgodba, postavljena v resničen čas in prostor – ne vem kaj spet kompliciram.

Pa naj bo tole dovolj zgodovine. Gremo na film, oziroma zakaj sploh pišem to objavo? Namreč… verjetno ni nobena skrivnost, da sem zelo ne fer glede svojih recenzij(če se lahko tako izrazim), saj vedno pišem samo o filmih, ki so me navdušili, pa še to ne o vseh(kar je menda jasno… tako zagaman, da bi mi bilo všeč samo deset filmov, pa spet nisem). Takole razmišljam; povprečen slab film me že tako in tako košta ure in pol življenja. Zakaj hudiča bi mu posvečal še dodatno pozornost?! Tako da, ja, The Boat That Rocked je zame topšit film, ki sem si ga sicer v prvi vrsti ogledal že zaradi fantastične igralske zasedbe, oziroma ladijske posadke, če hočete. Bill Nighy igra ekscentričnega Quentina, multiclass kapitana/menedžerja, ki ima čez pravne zadeve(beri; iskanje lukenj v zakonu). Philip Seymour Hoffman, The Count, vodi skupino DJjev, oziroma, če še naprej vlečem analogijo z ladijsko posadko; The Count je prvi častnik. Potem imamo še večjo polovico dvojice Pegg/Frost, Nicka Frosta, v vlogi DJja Doctor Davea. Kot, da že ti trije ne bi bili dovolj dober razlog za ogled filma, je tu še Rhys Ifans, Gavin Kavanagh, sicer upokojeni DJ in jebač erste klase, ki ga Quentin pripelje nazaj, da bi privabil sponzorje. Nenazadnje pa je tu še Kenneth Branagh, kot karikiran in stereotipiziran minister, ki bi ga prav zlahka zamenjali za našega vrlega Branka Grimsa. Zelo močna igralska zasedba, v glavnem, ki, kar je pravzaprav tudi najpomembneje, nikakor ne razočara.

Da na hitro povzamem vsebino. Film gledamo skozi oči sedemnajstletnega pobiča Carla(Tom Sturridge), ki ga izključijo iz šole. Njegova mama ne ve kaj bi z njim, zato ga pošlje na ladjo zgoraj omenjenih odpuljencev, ki jih vodi njegov boter, Quentin. In čaga se začne. Folk, to je raj na valovih. Tam se pije, žura, na vsake kvatre pa se kar s čolnom pripeljejo še bejbe, torej se tudi seksa(in občasno pokadi kak joint, tako da je sex, drugs and rock n’ roll kar OK oznaka). Njim v obrambo; to je v končni fazi tudi sprejemljivo za program, ker maš zmačkan ponavad ful bl globok glas. Na ladji skratka dogaja. Carl pokasira svoj prvi kuš, spozna svojega fotra… in hudiča, na njej priredijo celo poroko(da zakon potem traja samo sedemnajst ur, je samo nepomemben detajl). Medtem pa vrag seveda ne počiva in nad rockersko ladjo se kmalu zgrnejo vladni oblaki. To v končni fazi privede do tega, da se The Boat That Rocked(Rocked – preteklik :/) potopi, kar pa privede do res epskega prizora, kjer se posadkinemu klicu na pomoč odzovejo vsi fani, ter jim s čolni, kanuji in ribiškimi ladjami pridrvijo na pomoč.

Rečem lahko samo; škoda, da me ni bilo tam, obenem pa, ja, ogled tegale filma je verjetno next best thing. Vsekakor priporočam ogled.

LP Pepi

Gre za film, nad katerim sem bil navdušen že ob ogledu prve prikolice. Že sama ideja, da bo Paul Giamatti igral slabega(v najširšem pomenu besede, torej; hudobnega, nekarizmatičnega, neprizanesljivega… slabega) kralja Johna, se mi je zdela noro dobra. Očitno pa se ni izšlo točno po načrtih. Film je namreč požel precej slabih kritik; kritizirali so ga predvsem tisti, ki so kritizirali tudi Kralja Arthurja iz 2004, ampak evo, jaz pravim, da gre za pošten film, ki si ga bom v prihodnosti definitivno še kdaj ogledal. Sploh, če vzmamem v obzir, da se je produkcija soočala s prenekaterimi fakandami. Proračun, recimo. 25 milijonov dolarjev se sliši veliko, ampak če vzamemo za primerjavo kar že zgoraj zgoraj omenjenega Arthurja, in njegovih 90 milijonov, potem dobimo občutek. Nižanje proračuna za seboj seveda potegne določene stvari. Igralsko ekipo so komplet renovirali. No, ne čisto. James Purefoy in Paul Giamatti sta bila v igri od začetka do konca. Zamenjali pa so, recimo, glavno žensko vlogo, ki je bila najprej namenjena transformerki Megan Fox, potem pa jo je nadomestila Kate Mara. Ampak ajde, to niti ni nujno slabo. Foxova je že kul, in oh in sploh huda, ampak ona spada med dobre avtomobile, ne pa v zgodovinske filme.

Hm… Sem še kaj pozabil, preden se lotim vsebinskega dela? Aha, bodimo pošteni. Film ima tudi nekaj cvetk, ki mu nikakor niso v ponos. Trenutno mi ne gre iz glave dialog med baronom Cornhillom(Derek Jacobi) in Beckettom(Jason Flemyng), enim izmed plačancev barona de Albanyja(Brian Cox). Mimogrede, do tega kdo je kdo še pridem, ampak namesto, da bi pisal …dialog med x in y, enim izmed plačancev z-ja, sem uporabil pač prava imena. No, skratka, dramaturški poden tega filma; Cornhill naznani, da se bo predal kralju, nakar mu Beckett odgovori z: “Ne.” Nakar Cornhill še enkrat naznani, da se bo predal, in mu Beckett z istim tonom to še enkrat prepove. Ne vem, kdo bo rekel, da sem se po nepotrebnem kar v nekaj zapičil, ampak ne morem pomagat – meni to izpade leseno do konca. Sicer so pa kritike padale tudi na račun Giamattijeve igre in njegovega slabo prikritega ameriškega naglasa(John je bil namreč angleški kralj). Glede naglasa težko ugovarjam. Mene sicer ni zmotilo, ker se na to niti nisem osredotočal. Če bi bil malo bolj picajzlast, pa bi to najverjetneje pošimfal tudi jaz. Glede njegove igre pa lahko in moram ugovarjati. Občutek imam namreč, da so nekateri pojem igranje nekarizmatične osebe zamenjali za pojem nekarizmatična igra. Samo par epskih momentov;  ko kralj pade s konja, recimo. Ali pa njegov nagovor upornikom, ki zaradi njegove mimike in kriljenja z rokami, izpade prej histeričen, kot strah vzbujajoč. Meni se je to zdelo dobro.

No, za konec pa še par besed o zgodbi. Note to self; drugič, če jo že moraš, obnove ne piši na koncu, ampak raje na začetku. Gre za zgodovinski film, tako da Ironclad, kakopak, vsebuje par zrn resnice. Angleškim baronom in cerkvenim dostojanstvenikom kraljevo obnašanje na neki točki dopizdi. Baroni v vojni, s pomočjo vitezov Templarjev, porazijo kralja, ki mora za kazen podpisati Magno Carto, Veliko listino Svoboščin, v kateri je zapisano, da so (long story short) svobodni ljudje res svobodni. Če si absolutist, se ti to zdi bedarija, in kralj John tega ne pogoltne. Tu v igro vstopijo danski plačanci, ki v strahu pred papežem podprejo kralja, in tako se začne ponovno zavzemanje gradov, ter pobijanje baronov, ki so iz kralja, ne dolgo nazaj, izsilili podpis. Dvajseterica(še veliko sem rekel) dobrih mož, pod vodstvom barona de Albanyja in Templarja Williama Marshala(Purefoy) se tako znajde zaprtih v grad Rochester, grad strahopetnega barona Cornhilla. Torej dvajset proti tisočim. Angleški 300, če hočete. Vname se boj, ne boj, mesarsko klanje. Na koncu upadejo Francozi, naredijo red, William Marshal ohvati mlado ženo pokojnega Cornhilla in zgodba se sklene.

Skratka, kot že rečeno, meni zelo všečen film. Celo do te mere, da sem si zanj vzel nekaj uric časa, in prevedel podnapise(ki jih, resnici na ljubo, v veliki meri sestavljajo bojni vzkliki). Priporočam ogled.

LP Pepi

…se nam ponovno javlja.

Tokrat ne iz Nove Zelandije, pač pa iz drugega konca sveta, iz Velike Britanije. No, ne glede na to, kje se PJ dejansko nahaja, v videu vseeno prevladujejo utrinki iz Nove Zelandije. Evo jih škrate. V svojih prejšnjih objavah sem dorfe šimfal sto na uro, ampak v končni fazi, ko se enkrat premikajo in vse, niti ne izpadejo tako napačno. Sploh Bombur. Bombur je car. OK, škratje so eno. Druga stvar; Gollumova votlina. Andy Serkis(tokrat poleg Golluma tudi pomočnik režiserja) se je spet čist ufuru. Tretjič; Rivendell. Oziroma Razendel, da bom konsistenten s svojim konstantnim ufuravanjem slovenskih prevodov. Vrnitev Huga Weavinga in Cate Blanchett, torej Elronda in Galadriel. Nasploh mi dajejo ti Jacksonovi prispevki bolj vtis prijateljskega reuniona, kot enga blood sweat and tears snemanja visoko proračunskega filma, kar Hobit definitivno je. Celo John Rhys-Davies obišče “tanve” škrate, med drugim tudi svojega filmskega očeta, Gloina. Na koncu, spet nazaj v Veliki Britaniji, pa še, kot da vse skupaj že itak ni bilo čist preveč zakon, Saruman, torej Christopher Lee. Res… PJ je nam, fanom, s temle posnetkom vrgel eno veliko kost, ob glodanju katere sem si skoraj polomil zobe. Totaln nerdgasm.

LP Pepi

Nič, té dni sem frej, zato mal čekiram razne filme, in tokrat mi je pod roke prišla neka slasher/komedija. Tucker & Dale vs Evil je film o dveh hillbillyjih,  oziroma ne vem, še najlepši slovenski približek besedi hillbilly bi bil kmetavzar, torej recimo raje, da je to film o dveh kmetavzarjih. Pred ogledom filma si nisem prebral nobenega povzetka zgodbe, videl sem samo poster, in posledično mislil, da gre za ameriški odgovor na angleški Shaun of the Dead. Saj vemo kako gre, dva možakarja, en debel in en suh, proti zlu, prvič je bilo smešno, drugič sem se bal, da ne bo več. No, moje slutnje so se izkazale za zmotne. Kaj več od vizualne podobnosti glavnih akterjev, filma namreč nimata skupnega. Pa se za začetek spomnimo, kako deluje sedem osmin vseh slasher filmov; skupina najstnikov se znajde na kaki žurki, bodisi pri komu doma, bodisi nekje v divjini. Nobene zgodbe, samo peščica najstnikov, ki pije in fuka. Na njihovo smolo je v igri še nek serijski morilec, ki začne pobijati enega za drugim, film pa gledalcu postreže z obilico krvi in notranjih organov. Ta koncept film Tucker & Dale vs Evil vzame, in ga obrne na glavo.

OK, en kratek oris zgodbe. Imamo dva možakarja – Tucker(Alan Tudyk) in Dale(Tyler Labine), čisto v redu majstra, ki sta nabavila kočo nekje ob jezeru, potrebno temeljitega popravila. Ravno to jezero pa se izkaže tudi za destinacijo najstnikov, ki so očitno preveč gledali filme tipa Wrong Turn. Ko Tucker in Dale iz vode rešita njihovo kolegico, hudo bejbo Allison(Katrina Bowden), in jo odpeljeta nazaj v kočo, da si opomore, pa se prične sranje. Mularija, da bi “rešila” Allison, napade njuno kočo in BUM, eden pade v drobilec lesa, nekdo se nasadi na kol in celo šerif kasneje konča s preluknjano glavo – vse to ponesreči. Kasneje se izkaže, da je eden izmed najstnikov neuravnovešen(nor!), beseda da besedo in Dale ga v končnem spopadu premaga s kamiličnim čajem. Ja, vem, čudno se sliši. Kot že rečeno, je cel film obrnjen na glavo, pomislite; dva (kao) degeneriranca napade skupina najstnikov, glavnega negativca premagajo s kamiličnim čajem, na koncu pa debelejši izmed protagonistov dobi hudo bejbo.

In točno tega današnjim filmom manjka. Neke svežine in izvirnosti. Eli Craig, režiser in scenarist, je v filmskem fohu sicer še dokaj zelen, ampak zaenkrat lahko rečem samo keep ’em coming! Super film – priporočam ogled.

LP Pepi

Jup, slika se počasi sestavlja.

Fili in Kili

Kili in Fili, najmlajša člana Thorinove odprave. Dean O’Gorman in Aidan Turner. Glede njiju sem precej neizprosen. Kot sem dejal že parkrat; izgledata kot minime od Legolasa in Aragorna.

Bombur, Bofur in Bifur

Vedno zadnji Bombur, njegov brat Bofur, ter njun bratranec Bifur, torej Stephen Hunter, James Nesbitt in William Kircher. Bombur je Obelix – nič več, nič manj. Izgledi vseh treh so pogojno sprejemljivi, čeprav daleč od škratov iz Gospodarja Prstanov.

Balin in Dwalin

Ken Stott in Graham McTavish.

Thorin

Še njihov vodja –  Thorin Hrastovščit. Igra ga Richard Armitage.

Če sem prav štel, imamo sedaj vseh trinajst. Torej, kaj mene moti. Moti me predvsem to, da so se tako zelo oddaljili od škratov iz Gospodarja Prstanov. Neumno bi bilo, če bi trdil, da škratje v resnici izgledajo drugače, ampak kako zaboga lahko, kljub Jacksonovi prisotnosti, pride do takšne spremembe? Bojim se, da so imeli kostumografi tu preveč proste roke. OK, takšno je moje mnenje s stališča fana Gospodar Prstanov franšize. Če vse skupaj pogledam malce bolj objektivno, je stvar drugačna. Pomislimo, kako je ponavadi s škrati v filmih? Če že imamo opravka z njimi, imamo opravka kvečjemu z enim, vedno s tistim pijanim stereotipom, ki mu je samo do pitja, riganja in klanja. Hobit je iz tega stališča precej nenavaden, saj imamo trinajst škratov in… Si predstavljate trinajst škratov, ki tekmujejo kdo glasneje rigne? Ne. Težka. Če to počne eden, je smešno in OK, več pa enostavno ne bi šlo skozi. In očitno so njihove izglede prikrojili njihovim osebnostim; Thorin je leader, Bombur bo imel čez humorne vložke, tamlada dva bosta priganjala… In tako naprej. Iz tega vidika je gut. Druga stvar je pa ta, da je že sama knjiga Hobit pisana precej drugače od LotRa. Precej bolj je podobna pravljici, nekoliko bolj lahkotna in manj resna.

Koncu koncev se jaz glede izgleda škratov(zaenkrat je to vse, kar lahko komentiram) ne sekiram preveč. Ne pozabimo; vse skupaj se odvija pod taktirko Petra Jacksona, ki je svojo odličnost dokazal že s Trilogijo.

Toliko zaenkrat.

LP Pepi