Šok. Totalno nepričakovano. Poleg Lukea Kellyja mi je bil prav Jim McCann najljubši vokalist bivših Dublinersov (konkurenca je huda, zato je to dober podatek). Velik štoser, še večji glasbenik. Možakar je v zadnjem desetletju premagal raka na grlu, posledice zdravljenja pa so bile (med drugim tudi) nepopravljiva škoda na glasilkah, ki ga je pustila brez glasu. Kar je bil zanj, si predstavljam, hud udarec — za nas, poslušalce, je bil prav gotovo. Kljub temu je še naprej sodeloval z Dublinersi; za njih dizajniral razne CD coverje in plakate, nazadnje pa jih je kot kitarist spremil tudi na njihovem poslovilnem koncertu. Kaj naj rečem? Bog mu daj lahko zemljo.
Razmišljam, kako bi začel tale raport. Slik ipak nimam. Oziroma imam. Dve — ki delujeta, kot bi slikal makete iz Lego kock. (Razlog je stara zgodba — fotoaparat na telefonu.) Kaj konkretnejšega je verjetno moč najti na katerem izmed konkretnejših portalov. Imam dva posnetka, ampak na enem se bolj kot karkoli (ali pač kogarkoli) drugega sliši mene, kako izven melodije tolčem besedilo komada The Ferryman (in tako po svojih najboljših močeh asistiram pevcu Paulu Watchornu). Še vedno se namreč nisem privadil, da je, kadar snemam, najbolj fino, če sem tiho. Tako da objavljam en posnetek. Vse, kar imam. Peggy Lettermore. Slika je zanič, dočim zvok je kot se šika (no thanks to me).
Kot je razvidno že iz posnetka, je bilo vzdušje nekoliko bolj umirjeno kot ponavadi. Komorno. Po moje tudi (ali pa predvsem) zaradi lokacije. Križanke so bile le Križanke, dočim Hotel Union je le hotel. Poleg tega pa — baje, jaz ne vem, pravijo — smo Slovenci dokaj zadržan narod. Pa tudi udeležba, se mi zdi, je bila slabša kot ponavadi. To gre verjetno pripisati dejstvu, da ni bilo skorajda nobene reklame. Dobro, jaz zdajle razlagam in razpredam, kot da so bili Legendsi že ne vem kolikokrat v Sloveniji, čeprav to tehnično ne drži. The Dublin Legends so nas včeraj obiskali prvič. In obisk je bil legendaren. Kljub ne najbolj bajni udeležbi in kljub dežju (saj smo bili pod streho, ampak dež v nobenem primeru ne pomaga), so nam sivi gospodje postregli z dvema urama fenomenalnega programa. Ki se nekoliko razlikuje od ustaljenega repertoarja Dublinersov, ampak tako je, kar se mene tiče, prav. Pol članov zasedbe je novih (že dobro leto, če ne celo dve) in z novimi člani so prišle nove moči (dočim nekatere stare so se nekoliko umaknile). Patsyja in njegovo ljudskost je zamenjal njegov banjo profi brat, Paul, legendarnega Johna Sheahana in (prav tako legendarnega) Barneya Mckenno pa bodisi Gerry O’Connor, bodisi Paul Kelly. Tokrat je violino ter banjo vihtel slednji, saj ima prvi polne roke dela z drugo turnejo.
Ansambel je to pot napovedal Vlado Kreslin, bojda njihov stari znanec. Njegove beltinške angleščine po pravici povedano nisem najbolje razumel, ampak očitno jih je napovedal pravilno, saj so se nedolgo zatem že slišale prve note njihovih dveh tradicionalnih štarterjev, Fermoy Lassies in Sporting Paddy. Seán Cannon nas je nato pozdravil v slovenščini in nakar brez heca; gremo naprej, skladba za skladbo. Zdaj, cele set liste se resnici na ljubo ne spomnim — nekaj je bilo za vsakogar. Balade, poskočnice … Tudi pokloni bivšim članom. Barneyu v čast sta Eamonn in Paul (Kelly) urezala reela Swallow’s Tail in The High Reel, Paul (Watchorn) pa se je Luka Kellyja spomnil z napevoma School Day’s Over in Hand Me Down My Bible. Kar je morda nekoliko nenavaden, a zato nič manj dobrodošel izbor. Pa tudi Paul se odlično vživi in odinterpretira tega skorajda legendarnega (vem, da se nekoliko ponavljam s to legendarnostjo, ampak … for the lack of a better word) Dublinerja. Ušel nam ni niti Seánov skorajda obvezni komad v gaeliščini, čigar naslova se, moram priznati, ne spominjam. Ni bil Cill Cháis. Seán se je pošalil, češ da pesem izhaja nekje iz šestnajstega stoletja in da je tako še starejša kot on. In da vse to ve zgolj zato, ker si je prebral članek na Wikipediji. Po približno eni uri je prišel na vrsto prvi premor. Gospodje so se umaknili v zaodrje, kjer so jih čakali štirje kozarci mrzlega … mleka (kot so se pošalili), jaz pa tja, kjer se še največji heroji userjejo in nato do šanka … Organizatorjem štejem v plus, da s pijačo niso komplicirali in da smo jo lahko brez težav nesli v dvorano (feature, ki ga Križanke nimajo), v minus pa moj minus v denarnici. Hotelske cene.
Polčas numero 2. Ne vem, kakšno mleko so možakarji pili v zaodrju (od dirkalne kobile?), ampak tempo se je v drugi uri samo še stopnjeval. Občutek sem imel, da bi šel narod z veseljem na noge, če se ne bi sekiral, češ: “Potem pa tisti za mano ne bodo nič videli. V hotelu smo. Kaj bodo pa mislili?” Po slovensko, pač. No, saj ne, da sem bil sam kaj boljši. Padlo je tudi nekaj presenečenj (v resnici ne vem, ali v prvi, ali v drugi uri — kar pomeni, da tole morda ni povsem kronološko). Vsaj dva mi zdajle padeta na misel. Najprej; nisem računal, da bom ta večer poslušal Jambalayo (On the Bayou) Hanka Williamsa. Morda ne bi smel biti presenečen, saj imata ameriški country in irski folk nenazadnje iste korenine, ampak sem bil. Sam sem vedno obrajtal obe zvrsti, ampak nekako ločeno (na eni zgoščenki Američane, na drugi Irce). Nekaj je vmes, nekaj ju ločuje. Morda ocean. Zato sem bil (in sem) nad slišanim zelo navdušen. Tak občutek sem imel, kot ga imajo, si predstavljam, arheologi, ko odkrijejo nek manjkajoči člen. Drugo presenečenje večera? Eamonn Campbell, ta tiha gonilna sila ansambla, je pel. Komade, ki jih je nekdaj pel Ronnie Drew. Najprej Dicey Reilly in nato še Seven Drunken Nights. Slednjega je posvetil Draganu Buliću, ki se te dni odpravlja v pokoj, in Andreju Šifrerju, ki je, kot vemo, pred leti napravil slovensko priredbo (Sedem Pijanih Noči) in ki je bil prav tako med občinstvom. Odlični izvedbi obeh komadov. Druga ura se je obrnila še hitreje kot prva in kmalu je prišel na vrsto Whiskey in the Jar, ki že tradicionalno naznanja zaključek koncerta. Dvorana je šla tu (končno) na noge in pela zraven — mimogrede, ponavadi so, če se ne motim, na koncertih igrali prvo, drugo, četrto in šesto kitico, dočim to pot prvo, tretjo, četrto, peto in šesto. Slučajno sem opazil. V podaljških sta sledila še Wild Rover in Molly Malone, nakar so se Legendsi še zares poslovili. In (tudi tokrat) obljubili, da se še vrnejo. Velja izpostaviti, da so se do zdaj še vsakič. Vsi štirje so se nato prestavili v avlo, kjer so se podružili z občinstvom in podpisali nekaj cedejev ter kart — za kar vsa čast tako njim, kot organizatorjem. V Križankah se tega niso šli.
Hehe, glede na to, da so tema nekje treh četrtin vseh mojih glasbenih objav Dublinersi, najbrž izgleda, kot da so njihovi koncerti edini, ki se jih udeležujem. No, temu ni tako, pa vendar — tudi ta objava je namenjena njim. Oziroma njihovi najnovejši inkarnaciji. The Dublin Legends. Po zaključku njihove zadnje (jubilejne) turneje (odnosno še nekoliko prej), ki jo je med drugim zaznamovala tudi smrt legendarnega Barneya McKenne, se je sklenil upokojiti tudi zadnji še živeči (skoraj) izvirni Dubliner, John Sheahan. Preostali trije člani (plus Gerry O’Connor/Paul Kelly — včasih en, včasih drug) so sklenili, da lahko pokoj še malo počaka. “Da je zdaj že prepozno, da bi končali,” kot je nekdaj izjavil Barney. Beseda je dala besedo in tako so (pred dobrim letom) nastali The Dublin Legends. Pred kratkim jih je za nedoločen čas zapustil Patsy Watchorn, namesto njega pa se jim je pridružil njegov brat, Paul. Skratka. Legendsi nas bodo (bojda) obiskali 11. septembra, nastopili pa bodo v dvorani Grand Hotela Union (oziroma tako pravi Eventim). Po moje bo dbest; kolikor sem bral razne vtise s koncertov, nova zasedba ne zažiga nič manj od stare. Samo toliko z moje strani (zaenkrat). En tak heads up. V vsakem primeru javim, kako je bilo.
Dear friends,
We are celebrating 50 years on the road this year.
However, our celebrations have been tinged with great sadness with the recent death of our dear friend and colleague, Barney Mc Kenna.
Barney was a founding member of the group, sadly missed by all who knew and loved him. A virtuoso banjo player, a great story teller, he took great pleasure in distorting and twisting the English language with his ›Barneyisms‹. There was never a dull moment when you were with Barney.
50 years on the road is a significant landmark in the band’s career. There are times in life when things reach a natural finishing point. Barney and I had spoken about this, and it was his feeling that we should take a break from touring at the end of this year.
It is with a great sense of nostalgia that I have to tell you that this will be the last Dubliners concert tour of Germany.
I will cherish fond memories of our times in Germany. I will miss the camaraderie, the parties and the late nights shared with so many wonderful people. I would like to thank our promoter Karsten Jahnke and all our loyal fans who have supported us over our long career.
With warm wishes,
John Sheahan.
The Dubliners
Takole je v svojem odprtem pismu govoril John Sheahan, ki se po petdesetih letih odra odpravlja na zaslužen dopust, kot član z najdaljšim stažem pa upokojuje tudi znamko The Dubliners. Kaj naj rečem? Kot fan odločitev seveda obžalujem, obenem pa jo tudi razumem. Iskreno rečeno sem jo po tihem kar slutil … ker sta smrt zadnjega ustanovitelja in petdeset let na poti že sama zase dva ogromna mejnika. V tem slučaju pa še sovpadata. No, dobra novica pa je, da Patsy Watchorn, Sean Cannon, Eamonn Campbell in Gerry O’Connor kanijo nadaljevati svojo pot (ki jo za leto 2013 že gradijo).
Piše se leto 2012 in ravno dan pred današnjim, se je pri nas, v sklopu svoje rojstnodnevne turneje, ustavil mlad irski ansambel. Takole bi govoril Bog … Ali pa Bradodrev … Ali pa kdor koli tretji, ki je tu že bistveno dlje od mene in ki nima pretiranega smisla za uporabo stavčnih ločil (kar bi nama bilo v tem primeru skupno). V nadaljevanju bom skušal povzeti včerajšnje dogajanje, postreči z nekaj slikami, mogoče videi, ampak ne pričakujte preveč; morali bi biti tam.
50, narod. 50 so jih The Dubliners letos vpihnili in to dejstvo so včeraj predstavili tudi nam, Slovencem. Jubilejni koncert je bil zastavljen nekoliko drugače kot tisti lansko leto. Bili so stoli, bilo je platno, in na žalost vseh; bil je tudi en Barney McKenna manj. No, Dubsi brez banja ne morejo — tako je dejal John Sheahan — in levo odrsko krilo bi desnega pretehtalo, ako praznega prostora ne bi zapolnil Barneyev najboljši učenec, Gerry O’Connor.
Koncert se je začel s kolažem izsečkov oddaj, v katerih so nastopili. Late Late Show, se mi zdi, da je bil med njimi (tam vem, da so svoj čas kar pogosto gostovali). Tisti pravi uvod — tisti, ki je vsa leta isti (poet za znoret) — pa je bil seveda dvojec instrumetalnih skladb; Fermoy lassies in Sporting Paddy.
Večer je potekal v duhu spomina na preminule člane. John Sheahan, ki je, poleg prve kositrne piščali ter prve violine, nosil tudi funkcijo nekakšnega mojstra ceremonije, je vsakomur izmed umrlih članov posvetil nekaj verzov, zraven pa nam postregel še s kakšno anekdoto. The Dubliners so se tako najprej spomnili svojega zadnjega izvirnega člana, že nekoliko višje omenjenega Barneya McKenno, ki je bil, če jim gre verjeti (jaz ne vidim razloga, da jim ne bi šlo), najboljši igralec banja na svetu, morda celo na Irskem! John se je spomnil njihovega prvega obiska Avstralije in zafrkavanja, češ, kaka huda vročina naj bi tam bila; 100 stopinj v senci. Na kar se je Barney v svojem značilnem slogu odzval: “Potem pa bolje, da se ogibam sence!”
I wish I had someone to love me in Fiddler’s green sta tisti skladbi, s katerima je “Banjo” McKenna najpogosteje ogrel publiko, in kot taki seveda nista mogli manjkati, zato so nam The Dubliners zavrteli kar njuni projekciji. Barneyu smo se v petju seveda pridružili; najprej ansambel, potem pa še mi. Nasploh moram reči, da je bilo vzdušje dobro in odziv publike pozitiven (čeprav težko sodim slednje). Mogoče je bila stvar v primerjavi z lanskim letom nekoliko mirnejša, ampak tak je bil pač duh dogodka … Stoli so bili, ponavljam. Na tej točki moram nujno omeniti še eno glasbeno točko — dve skladbi, se mi zdi — ki sta jo odigrala Eamon Campbell na kitari (in to kitari z ljubljanskim grbom, prosim!) ter Gerry O’Connor na banju. Na živce mi gre, ker sem pozabil naslova. S to točko povezujem besedico “bluegrass”, pa nisem prepričan, če je to to. Bluegrass reel, mogoče? Ne vem, skratka; hudičevo dober nastop. Meni eden boljših v vsem večeru. In pa zadnji pred nekje 20 minutno pavzo, ki je bila ravno dovolj za en pregrešno drag pivak (za dva, če ne bi bilo takih vrst). 5 evrov. Nek se vidi razkoš!
Podobnega poklona kot Barney, so bili deležni tudi Luke Kelly, Ciarán Bourke in Ronnie Drew, kar seveda pomeni uspešnice kot so Monto, Dirty old town, Peggy Lettermore, All for me grog, McAlpine’s fusiliers (note to self; če snemaš, ne poj zraven), Rare old mountain dew, Seven drunken nights in številne druge, da ne naštevam v nedogled. In tudi v teh slučajih so kombinirali; živ nastop s projekcijo. Pri uvodu v pesem McAlpine’s fusiliers se je John ponorčeval iz nekdanjih trenj med Anglijo in Irsko. Sir Robert McAlpine je bil namreč angleški gradbenik, ki je nekje v obdobju pred drugo svetovno vojno na veliko zaposljeval irske priseljence. Ti irski priseljenci so gradili stanovanja, hiše in pube … In s tem delali Anglijo bolj ugodno Ircem. John je nato dodal, da jo še vedno gradijo in da bo čudovita, ko bo enkrat končana (Anglija, namreč). In ja; teh štosov jaz ne povem pol tako dobro.
V drugem polčasu, torej po pavzi, se je vzdušje še spotenciralo za kar krivda delno leži s popitim pivom, delno pa z dejstvom, da je takrat prišel na vrsto večji del njihovih največjih uspešnic. Seán Cannon ni pred The rocky road to Dublin rekel niti besedice. Samo začel je in cele Križanke so bile instantno na nogah. Vse skupaj se je zaključilo z njihovo narodno, Whiskey in the jar, kar je bil tudi vrhunec večera. V nekoliko skrajšani izvedbi, če se ne motim, pa vendar. Če sem rekel, da se je vse skupaj zaključilo z Whiskey in the jar, naj se popravim. The Dubliners so se namreč vrnili na oder kar dvakrat; prvič z Divjim vandravcem, drugič, zadnjič pa z Molly Malone. Koncert je tako trajal skoraj do enajstih, torej lahko rečem, da je bilo vsega skupaj za kaki dve uri in pol … Čiste uživancije.
In pozor! Pravijo, da se prihodnje leto zopet vrnejo. Jaz pa takole pod črto pravim; super koncert. Kdor ni šel, mu je lahko žal.
LP Pepi
P.S.
Da ne bo kdo mislil; kvaliteta slik, niti videov, mi ni baš v ponos.
Pred časom sem začel začel s “poklon mojstru” objavami in nato pozabil … in se nato, danes, spet spomnil. Še vedno so na tapeti The Dubliners (ki, mimogrede, letos ponovno nastopajo v Križankah in mimogrede; karto že imam!) in tokrat se spomnimo možakarja, ki je v ansambel, poleg petja, kitare, kositrne piščali ter orgljic, prinesel še gaelščino, oziroma bolje rečeno; pesmi v gaelščini. Lahko povem, lahko ne povem — itak piše že v naslovu — to ni nihče drug kot Ciarán Bourke. Kot instrumentalist, v prvi vrsti, mogoče ne vsem tako dobro poznan kot frontmana, Ronnie Drew in Luke Kelly.
Naj tudi tokrat začnem pri koncu. Njegov zadnji javni nastop, preden ga je dotolkla bolezen, ki se je v njegovem primeru manifestirala v obliki možganskih krvavenj ter večih kapi, če se ne motim. Recitacija pesmi Freda Geisa, The Lament for Brendan Behan, od Ciarána, pesem Brendana Behana (odnosno njegovega brata), The Auld Triangle, pa, predvidevam, za Ciarána. Okrog minute kamera pokaže tudi tam prisotne irske muskontarje mlajše generacije, kot sta Bono ter Shane MacGowan.
Drink It Up Men. Ena meni ljubših, ena pijanska, ena “naša”.
Peggy Lettermore (pravilneje; Peigín Leitir Móir) pa je eden izmed komadov, ki se jih praviloma poje v gaelščini. Zabaven komadič o bejbi, ki so jo pecali vsi po spisku; od avtorja besedila, do … vseh po spisku. Obstojajo tudi neki prevodi té pesmi, a prvič, ni je čez original in drugič, niti niso toliko prevodi, kot dejansko priredbe, kjer bolj ali manj ista ostaja samo melodija (ne pa tudi vsebina).
Naj omenim še legendarno točko z naslovom Octopus Jig, ki jo je klapa bojda najbolj obvladala pijana. Zakaj gre; eden brenka na banjo, eden vleče violinski lok, prvi ima čez akorde na violini, drugi na benju. Da bi bila mera polna, vpade tretji, ki drugemu zaupa še pihanje v piščal, medtem, ko ima sam čez pišukine luknje in pa pivo, ki mu ga prinese četrti. Vratolomna pizdarija, v glavnem. 😀
Velik majstor, skratka. Slava mu!
LP Pepi
(((Ravnokar me je spreletelo … kako bi rekel mojstru ženskega spola? Mojstrovka? Mojstrana? Mojstrica? Mogoče narobe razmišljam … gospodarica? Ne, to ni kul … nič … s tem se bom soočal, ko se bom moral. Mojstrica pravzaprav sploh ni tako zelo mimo. Kaj vem.)))
Naslov bi lahko morda pritičal dejstvu, da zadnje čase kot bloger nisem zelo produktiven, oziroma … ne samo, da nisem “zelo produktiven” — produktiven sploh nisem, za kar mi je žal, pametnega izgovora pa iPak nimam. S koncem druge sezone Igre Prestolov se je pričelo izpitno obdobje (jaz se tu rad poslužujem nomenklature “dolga zima”), ki me je bolj ali manj priklenilo za pisalno mizo, kar je za sabo seveda potegnilo tudi to, da se mi té dni pač ne dogaja zelo veliko (razen, če koga zanimajo grafi testiranja, načrtovanje uporabniških vmesnikov, diskretne transformacije in podobna jeba — v tem primeru brez problema spišem kako objavo tudi na to temo).
Pravzaprav … ja. Pravzaprav je tema té objave prav faks, natančneje; predmet produkcija multimedijskih gradiv. Še natančneje; projekt pri tem predmetu. Same zahteve projekta so bile v resnici sila preproste. Združiti multimedijske gradnike (video, tekst, slika, zvok, …) v en končni izdelek. In to sem storil. Ne vem sicer, na čem sem bil, ko sem dobil vizijo “nemega videospota” , ampak … nič ampak — trapasta ideja, ki pa sem jo (še vedno nekoliko pod vtisom Artista) odfural do konca. V glavnem, za žrtev sem si izbral enega svojih najljubših slovenskih komadov Novi Svet (Metalsteel) in se lotil … no, bolj kot videospota, sem se v resnici lotil adaptacije besedila (mednapisi so namreč verzi). Da ne bom dolgovezil (ker opažam (kdor bere, pa verjetno tudi), da sem, kar se besedičenja tiče, čisto iz forme):
Vedno zamudim. Bodisi je obletnica rojstva, bodisi smrti, vedno zamudim. Že nekaj časa bi rad — če že ne nič drugega — vsaj strnil nekaj (po mojem mnenju) najboljših performansov tega legendarnega Dublinerja, zdaj pa bom, manku kakšne posebne prilike navkljub, to tudi storil.
Če začnem pri koncu; zadnji nastop pred smrtjo. The Night Visiting Song, sicer pesem o nočnih obiskih pri dekletu, ima v tem slučaju povsem drugačen naboj. Slovo.
Še ena balada. Scorn Not His Simplicity je napisal in v originalu izvajal Phil Coulter, posvetil pa jo je svojemu sinu, ki se je rodil z Downovim sindromom.
In če je govora o Kellyu, potlej človek enostavno ne more mimo ponarodele Rocky Road To Dublin. (((Ni tako simpl, kot se sliši.)))
Whiskey In The Jar pa ipak ne potrebuje nobenega dodatnega besedičenja.
Še in še je komadov, ki bi jih lahko prilepil poleg, a naj bodo tile štirje dovolj. Če zaključim z najbolj generičnim penzionerskim stavkom možnim; to je bila muska! Ne pa to hippity-hop sranje, ki ga mladina danes posluša! Za mladino v resnici ne vem (pravzaprav si rad domišljam, da tudi sam še vedno spadam v to kategorijo), ampak to je indeed bila muska (in je in bo). 😀
Tudi; tole “poklon mojstru” kategorijo bom verjetno kar ponotranjil. Bom pa ostal kar se da na površju in kaj globlje od svojih najljubših komadov ne bom šel, zakaj življenjepis in trivia se oba nahajata na wikipediji.
Jebemtiš, ne vem, če ni tole prvič, da sem ponosen na TV Medvode, našo lokalno televizijo. Kaj so storili, da si zaslužijo tako hvalo? Storili so Grom. Metal, v resnici splošneje; alter glasbeno oddajo, ki bo v programu ter na youtube portalu enkrat mesečno. Slovenija in seveda nje prestolnica, Medvode, je nekaj podobnega krvavo potrebovala. Stvar zaenkrat deluje nekoliko pionirsko, ampak kakšne doterane pizdarije si v tem kontekstu niti ne bi želel. Vodenje je sproščeno, novice ter reporti sveži in relevantni, tako da, kar se mene tiče, oddaja štima. En tak pošten tribute slovenski metal sceni, ki je, bogovi vedó, where the sun don’t shine, za kar krivda v večji meri leti na zagovedano publiko, ampak to je že del neke druge debate.
In ker me na tej točki preveva lokalpatriotizem, si ne morem kaj, da ne bi iz pljuč izpustil našega bojnega klica;
MEDVODE, MEDVODE, NOBEN NAM NČ NE MORE!!!!!
… ki pa zveni veliko bolje, če si prbasan in v elementu.
Diversi diversa putant 