Arhiv

Knjige

Tole rubriko obudim nekje enkrat na pol leta — po mojih izračunih ravno prav, da ne postane preveč generična. Da lahko rečem: “Evo, tega človeka pa tako obrajtam, da sem mu poiskal mesto na blogu,” in da to nekaj velja. Na tej točki, preden začnem, bi izkazal še obžalovanje za cheesy naslov rubrike. Če se té sesirjenosti pred letom nisem zavedal, se je tolikanj bolj zavedam zdaj, ko sem starejši. In modrejši. Ampak pustimo tehnikalije. Škoda časa in prostora, poleg pa ni spoštljivo do avtorja. Ki je to pot pisatelj in ne glasbenik, kot njegova predhodnika. Kar pomeni, da bo tudi ta objava zastavljena nekoliko drugače. Drugače, pa vendar podobno.

Howard Phillips Lovecraft — ime, ki na tem blogu tako ali drugače privre na plano. Občasno. Nazadnje, se mi zdi, sem ga omenil tule. Mojster grozljivk, skratka, ki ga, če že neposredno ne, pa vsaj posredno, pozna malodane vsak misleči človek. V najslabšem primeru po kakšni obskurni pop zlorabi … Cthulhuja, najpogosteje. Ne bom šel v neke biografske detajle (za to priporočam tale dokumentarec), ker le ti niso bistvo teh objav, lahko pa nanizam par dejstev o možakarju. Je začetnik (z njim in za njim pa so ga širili tudi drugi; August Derleth, Clark Ashton Smith, Robert Bloch, če jih naštejem le nekaj) cthulhujevskega mita — mita o pošastnih bogovih in kozmičnih grozotah, ki (bolj ali manj) speči čakajo na svoj čas. Po tem je nekako najbolj čislan, pa čeprav nikakor ne gre zanemariti množine drugih zgodb, ki jih je v okviru svojega kratkega življenja strnil pod svojim peresom. Ljubil je svoj rodni kraj. Providence. Tam se je rodil in tja je prišel umret. Bil je hudičevo samokritičen. Vsled česar mnoga izmed njegovih del nikdar niso bila objavljena (ali pa vsaj do pozno po njegovi smrti ne). Bil je velik oboževalec Edgarja Allana Poeja. To se kaže v njegovih delih. Bil je precej ksenofoba. Tudi to se kaže v njegovih delih.  Možakar z vrlinami in hibami, če skrajšam, ki pa danes velja za enega najboljših piscev grozljivk dvajsetega stoletja. Kar se mene tiče za najboljšega. Toliko.

Če zdaj preidem na razlog za omenjeno titulo. Herbet West–ReanimatorCall of Cthulhu, Dunwich Horror ter Shadow Over Innsmouth, so tiste štiri, na katere človek ob omembi imena Lovecraft najprej pomisli. In jih ne bom posebej obravnaval. Ne. Tu bi se raje spomnil nekaterih manj znanih (če že ne manj znanih, pa vsaj manj razvpitih) štorij, ki so se mi v spomin vtisnile vsaj toliko (nekatere celo bolj) kot zgornja četverica. Nič, najbolje, da kar začnem. S spominjanjem. Tole bo izpadlo zelo antologijsko, ampak tak je plan.

“Searchers after horror haunt strange, far places.”

The Mound; Dopade se mi, če ima štorija rep in glavo. In vsaj še en par taistih okončin. In da prvi rep brez drugega ne bi bil popoln. The Mound se začne z zgodbo o raziskovanju neke sumljive gomile, nekje v Oklahomi. Precej obskurno, vse skupaj, vse do točke, ko se prek zapiskov (Lovecraft pogosto pripoveduje prek dnevnikov in zapiskov), ki jih odkrije protagonist, tudi mi odpravimo v to gomilo — oziroma nje preteklost. Konec, kot rečeno, je dvojen. V smislu, da svoj epilog prejmeta tako protagonist, kot zapiski, ki bi sicer ostali brez. Ena redkih zgodb, kjer Lovecraft predstavi nove rase ter kulture, in gre pri tem tako zelo v detajle (ki so povečini dokaj neprijetni).

The Last Test; Kdaj nori znanstvenik prestopi mejo? Ko se spravi na hišnega ljubljenčka svoje sestre. Ostala grozodejstva še prebavimo, to pa težko. Hecna bitja smo, ampak dejansko; ko nasrka pesek, doktorjev svetovalec s sumljivo nečloveškimi potezami, ki ves čas deluje kot nek negativen vpliv na sposobnega in ambicioznega doktorja, ni več prvi negativec. Vsaj zame. Pa čeprav sem imel občutek, da bi Lovecraft to relacijo rad ohranil.

Medusa’s Coil; Avtorji nas zavoljo šoka radi prepričujejo, da je vse okej. Lovecraft tu konstantno namiguje, da vse pač ni okej. In namigi so dokaj točni, vsled česar se lahko dokaj dobro pripravimo na konec. Figo. Lovecraft nam tu pokaže, kako zelo njegova domišljija prekaša domišljijo povprečnega bralca.

The Man of Stone; Še en najden dnevnik. Nekaj je na teh dnevnikih. Marsikdo bi rekel, da je smrt za pisalno mizo in tri pike na koncu poslednjega zapisa poceni finta, ampak meni se dopade. Mimogrede, Notebook Found in a Deserted House avtorja Roberta Blocha ima sličen stil in je prav tako fenomenalna.

Winged Death; Še ena o preambicioznih znanstvenikih. Tokrat brez smrti hišnih ljubljenčkov.

The Rats in the Walls; Tole je v minimalni meri moč zaslediti tudi v filmski antologiji Necronomicon: Book of Dead. Ampak res v maksimalno minimalni meri. V splošnem je tole ena izmed bolj čislanih Lovecraftovih krajših zgodb.

The Horror in the Museum.

The Colour Out of Space; Ko se kmečka družina udari z … Barvo? Bojda obstaja nekaj filmov, navdihnjenih s strani te zgodbe, a moram reči, da jih še nisem gledal. Razumem pa, zakaj obstajajo.

Pickman’s Model.

The Curse of Yig.

The Haunter of the Dark.

In druge, bi lahko rekel, ampak če bi gradil svojo listo petnajstih najljubših … Recimo, da je to ta lista. In recimo, da je to ta “poklon mojstru”.

Juhej! Knjigi sta prispeli še par dni prej, kot sem se nadejal, poleg tega pa sta tudi špehnati, da se reče. Gre za zbirki zgodb, ne samo mojstra grozljivk, Lovecrafta, pač pa številnih avtorjev, ki so (nekateri bolj, drugi manj) svojo inspiracijo črpali iz lovecraftovskega sveta spečih bogov in kozmičnih grozot. In to za pičle 4 evre!

Ph’nglui mglw’nfah Cthulhu R’lyeh wgah’nagl fhtagn!

LP Pepi

Letos pa bo. Kaj bo? Hja. Bo. Ampak letos res bo. Precej materiala bo za nas, fane fantazijskega žanra. Pa bom šel kar kronološko. Aprila – natančneje 17. aprila, štartajo s težko pričakovano TV serijo A Game of Thrones. Sam projekt spremljam že praktično od začetka in moram reči, da me vse skupaj iz dneva v dan bolj navdušuje(če se nekaj kako leto iz dneva v dan stopnjuje, potem lahko sklepate, da sem ZELO navdušen). Od začetka sem bil, kakopak, skeptičen, saj so filmske adaptacije knjig ponavadi polom(ponavadi, a ne zmeraj – LotR je lahko za zgled vsem). Največkrat je problem to, da je v filmih ogromno pomembnih stvari izpuščenih. Ta problem so HBOjevci rešili že s tem, da ne delajo filma, temveč serijo, ki bo zajemala 10 epizod na knjigo. 10 epizod nanese nekaj čez 10 ur, kar je precej bolj spremljivo od filmskih dveh ur. Žal pa imajo take stvari tudi svojo slabo stran. Budget je načeloma precej bolj omejen, kar pa zna pri tem žanru predstavljati precejšen problem. No, izkazalo se je, da so moji strahovi odveč. Sodeč po trailerjih(ki jih je mimogrede že kaj precej), bo stvar fenomenalna. Ne samo, da so nacastali odlično igralsko ekipo, tudi scena in lokacije so zadetek v polno. Če bo stvar dosegla želen odziv, pa lahko seveda pričakujemo še adaptacije ostalih knjig.

Kar se tiče castinga:

Eddard Stark – Sean Bean; Solidna in pričakovana odločitev. Se mi zdi, da je Beanu(bivšemu Boromirju in Ulricu iz filma Black Death) vloga kar pisana na kožo. Stark je bil pokončen, časten možakar in, sodeč po trailerjih, je Bean to izpeljal odlično. Trenutno mi niti ne pade na pamet noben igralec, ki bi bil primernejši za to vlogo.

Catelyn Stark –  Michelle Fairley; Ona ni bila prva izbira za Catelyn. Pilot so posneli z igralko Jennifer Ehle. Moram priznat, da je slednja bližje temu, kako sem si jaz predstavljal lik Starkove gospé. Jennifer mi je nekako delovala bolj primerna za antipot kraljice Cersei. Michelle Fairley deluje precej bolj materinsko, kar tudi ni slabo.

Otroci so malce starejši kot v knjigah, kar se mi ne zdi sporno. To bo pripomoglo kvečjemu k boljši kvaliteti igre, tako ali tako pa so jih postarali proporciolano, vse za kake 3 leta. Kaj naj rečem? V redu so. Izpostaviti gre mogoče samo mlado igralko Maisie Williams, ki ji je vloga Arye Stark resnično pisana na kožo. Ne vem kje najdejo té froce, ampak tamala resnično obvlada. Se zna zgodit, da bomo o njej še kaj slišali.

Ne bom omenjal vseh igralcev, saj si lahko vse stvari v zvezi s serijo, preberete na winter-is-comming.net . Vsekakor pa velja omeniti še dva igralca, ki sta prav tako odlična izbira za svoja lika. Govora je seveda o Tyrionu(Peter Dinklage) in Mezinčku(Aiden Gillen).

Tu jih je le nekaj in da ne bo kdo mislil – preostali cast ni nič slabši. Jaz sem si pač izbral telih nekaj. Pa naj bo tole dovolj o seriji. Več bom komentiral po ogledu prvega dela. Aja, u. Enega trailerja pač ne smem pozabit. Bomo dal tanajnovejšga:

Druga stvar, ki se jo že nestrpno pričakuje: Prevod knjige A Feast for Crows… Oziroma Vranje Gostije, po naše. Tu pač ne morem ničesar povedati, edino, da gre od Pižame pričakovati dober prevod, kot sta bila to Igra Prestolov in Vihra Mečev. Spopad Kraljev je prevajal Gradišnik in mi ni bil tako všeč. Motila me je prekomerna raba nekaterih nekonvencionalnih in tečnih besed(zakaj d fak morš rečt “purpurno rdeče barve”?!!?). Prevod je datiran 20.5. 2011, ampak sam ne bi dal roke v ogenj. Vihro Mečev smo čakali precej dlje od napovedanega roka.

Tretjič; 22. junija bo Slovenijo obiskal mojster osebno. Tako je, GRRM se bo ustavil na sončni strani alp. Zihr se bo trlo ljudi. 😀

In še zadnja, morda celo najbolj pomembna novica… Niti ne več novica, tako da samo za primer, če kdo še ne ve. Končno imamo en oprijemljiv datum izida za A Dance With the Dragons. Po letih praznih obljub, je Martin le dokončal peti del serije. Knjiga bo v Ameriki in Veliki Britaniji izšla 12. julija. Ma, da je dobra! 😀

No tole je bil en hiter pregled stvari, ki pridejo letos s tega področja. Vbistvu nič novega. Je pa vsaj vse lepo strnjeno na enem mestu, če ne drugega.

LP Pepi

Pod prste mi je prišla tanka knjižica Arthurja Blocha, Murphyjev zakon. Zanimiva zadeva, sploh ker so notri zbrani zakoni, izreki, teorimi različnih avtorjev, med katerimi je verjetno najbolj poznan Murphy. Večina zakonov je precej zabavnih…predvsem zato ker vsaj do določene mere veljajo 😀

Pa da ne bom opisoval knjige same(noja…mogoče lahko povem še, da je štirioglata, rdeče barve z rumenim robom, debela je pa približno 1cm, trdo vezana…) bo najboljše, da jih ene par izpišem:

Ginsbergovi teoremi

1. Ne moreš zmagati

2. Ne moreš igratu neodločeno

3. Niti igre ne moreš prekiniti

 

Freemanov komentar Ginsbergovih teoremov

Večina velikih filozofij, ki skušajo narediti življenje bolj smiselno, ga olajšati, temelji na negaciji katerega od Ginsbergovih teoremov:

1. Kapitalizem temelji na predpostavki, da lahko zmagaš.

2. Socializem temelji na predpostavki, da lahko igraš neodločeno.

3. Misticizem temelji na predpostavki, da lahko igro prekineš.

 

Zakon optimizma in pesimizma

Optimist verjame, da živimo v najboljšem možnem svetu, pesimist se boji, da je to res.

 

O’Toolov komentar Murphyjevega zakona

Murphy je bil optimist.

 

No, pa še velik je tega. Nimam niti kaj veliko za komentirat. Prvi je sila pesimističen, ampak če sprejmeš prvega, je zanimiv tudi drugi. Kar se pa ostalih dveh tiče pa…Takle mamo 😀

LP Pepi