Arhiv

Koncerti

Razmišljam, kako bi začel tale raport. Slik ipak nimam. Oziroma imam. Dve — ki delujeta, kot bi slikal makete iz Lego kock. (Razlog je stara zgodba — fotoaparat na telefonu.) Kaj konkretnejšega je verjetno moč najti na katerem izmed konkretnejših portalov. Imam dva posnetka, ampak na enem se bolj kot karkoli (ali pač kogarkoli) drugega sliši mene, kako izven melodije tolčem besedilo komada The Ferryman (in tako po svojih najboljših močeh asistiram pevcu Paulu Watchornu). Še vedno se namreč nisem privadil, da je, kadar snemam, najbolj fino, če sem tiho. Tako da objavljam en posnetek. Vse, kar imam. Peggy Lettermore. Slika je zanič, dočim zvok je kot se šika (no thanks to me).

Kot je razvidno že iz posnetka, je bilo vzdušje nekoliko bolj umirjeno kot ponavadi. Komorno. Po moje tudi (ali pa predvsem) zaradi lokacije. Križanke so bile le Križanke, dočim Hotel Union je le hotel. Poleg tega pa — baje, jaz ne vem, pravijo — smo Slovenci dokaj zadržan narod. Pa tudi udeležba, se mi zdi, je bila slabša kot ponavadi. To gre verjetno pripisati dejstvu, da ni bilo skorajda nobene reklame. Dobro, jaz zdajle razlagam in razpredam, kot da so bili Legendsi že ne vem kolikokrat v Sloveniji, čeprav to tehnično ne drži. The Dublin Legends so nas včeraj obiskali prvič. In obisk je bil legendaren. Kljub ne najbolj bajni udeležbi in kljub dežju (saj smo bili pod streho, ampak dež v nobenem primeru ne pomaga), so nam sivi gospodje postregli z dvema urama fenomenalnega programa. Ki se nekoliko razlikuje od ustaljenega repertoarja Dublinersov, ampak tako je, kar se mene tiče, prav. Pol članov zasedbe je novih (že dobro leto, če ne celo dve) in z novimi člani so prišle nove moči (dočim nekatere stare so se nekoliko umaknile). Patsyja in njegovo ljudskost je zamenjal njegov banjo profi brat, Paul, legendarnega Johna Sheahana in (prav tako legendarnega) Barneya Mckenno pa bodisi Gerry O’Connor, bodisi Paul Kelly. Tokrat je violino ter banjo vihtel slednji, saj ima prvi polne roke dela z drugo turnejo.

dublinlegends

Ansambel je to pot napovedal Vlado Kreslin, bojda njihov stari znanec. Njegove beltinške angleščine po pravici povedano nisem najbolje razumel, ampak očitno jih je napovedal pravilno, saj so se nedolgo zatem že slišale prve note njihovih dveh tradicionalnih štarterjev, Fermoy Lassies in Sporting Paddy. Seán Cannon nas je nato pozdravil v slovenščini in nakar brez heca; gremo naprej, skladba za skladbo. Zdaj, cele set liste se resnici na ljubo ne spomnim — nekaj je bilo za vsakogar. Balade, poskočnice … Tudi pokloni bivšim članom. Barneyu v čast sta Eamonn in Paul (Kelly) urezala reela Swallow’s Tail in The High Reel, Paul (Watchorn) pa se je Luka Kellyja spomnil z napevoma School Day’s Over in Hand Me Down My Bible. Kar je morda nekoliko nenavaden, a zato nič manj dobrodošel izbor. Pa tudi Paul se odlično vživi in odinterpretira tega skorajda legendarnega (vem, da se nekoliko ponavljam s to legendarnostjo, ampak … for the lack of a better word) Dublinerja. Ušel nam ni niti Seánov skorajda obvezni komad v gaeliščini, čigar naslova se, moram priznati, ne spominjam. Ni bil Cill Cháis. Seán se je pošalil, češ da pesem izhaja nekje iz šestnajstega stoletja in da je tako še starejša kot on. In da vse to ve zgolj zato, ker si je prebral članek na Wikipediji. Po približno eni uri je prišel na vrsto prvi premor. Gospodje so se umaknili v zaodrje, kjer so jih čakali štirje kozarci mrzlega … mleka (kot so se pošalili), jaz pa tja, kjer se še največji heroji userjejo in nato do šanka … Organizatorjem štejem v plus, da s pijačo niso komplicirali in da smo jo lahko brez težav nesli v dvorano (feature, ki ga Križanke nimajo), v minus pa moj minus v denarnici. Hotelske cene.

Polčas numero 2. Ne vem, kakšno mleko so možakarji pili v zaodrju (od dirkalne kobile?), ampak tempo se je v drugi uri samo še stopnjeval. Občutek sem imel, da bi šel narod z veseljem na noge, če se ne bi sekiral, češ: “Potem pa tisti za mano ne bodo nič videli. V hotelu smo. Kaj bodo pa mislili?” Po slovensko, pač. No, saj ne, da sem bil sam kaj boljši. Padlo je tudi nekaj presenečenj (v resnici ne vem, ali v prvi, ali v drugi uri — kar pomeni, da tole morda ni povsem kronološko). Vsaj dva mi zdajle padeta na misel. Najprej; nisem računal, da bom ta večer poslušal Jambalayo (On the Bayou) Hanka Williamsa. Morda ne bi smel biti presenečen, saj imata ameriški country in irski folk nenazadnje iste korenine, ampak sem bil. Sam sem vedno obrajtal obe zvrsti, ampak nekako ločeno (na eni zgoščenki Američane, na drugi Irce). Nekaj je vmes, nekaj ju ločuje. Morda ocean. Zato sem bil (in sem) nad slišanim zelo navdušen. Tak občutek sem imel, kot ga imajo, si predstavljam, arheologi, ko odkrijejo nek manjkajoči člen. Drugo presenečenje večera? Eamonn Campbell, ta tiha gonilna sila ansambla, je pel. Komade, ki jih je nekdaj pel Ronnie Drew. Najprej Dicey Reilly in nato še Seven Drunken Nights. Slednjega je posvetil Draganu Buliću, ki se te dni odpravlja v pokoj, in Andreju Šifrerju, ki je, kot vemo, pred leti napravil slovensko priredbo (Sedem Pijanih Noči) in ki je bil prav tako med občinstvom. Odlični izvedbi obeh komadov. Druga ura se je obrnila še hitreje kot prva in kmalu je prišel na vrsto Whiskey in the Jar, ki že tradicionalno naznanja zaključek koncerta. Dvorana je šla tu (končno) na noge in pela zraven — mimogrede, ponavadi so, če se ne motim, na koncertih igrali prvo, drugo, četrto in šesto kitico, dočim to pot prvo, tretjo, četrto, peto in šesto. Slučajno sem opazil. V podaljških sta sledila še Wild Rover in Molly Malone, nakar so se Legendsi še zares poslovili. In (tudi tokrat) obljubili, da se še vrnejo. Velja izpostaviti, da so se do zdaj še vsakič. Vsi štirje so se nato prestavili v avlo, kjer so se podružili z občinstvom in podpisali nekaj cedejev ter kart — za kar vsa čast tako njim, kot organizatorjem. V Križankah se tega niso šli.

Skratka. Odličen koncert, kapo dol.

Hehe, glede na to, da so tema nekje treh četrtin vseh mojih glasbenih objav Dublinersi, najbrž izgleda, kot da so njihovi koncerti edini, ki se jih udeležujem. No, temu ni tako, pa vendar — tudi ta objava je namenjena njim. Oziroma njihovi najnovejši inkarnaciji. The Dublin Legends. Po zaključku njihove zadnje (jubilejne) turneje (odnosno še nekoliko prej), ki jo je med drugim zaznamovala tudi smrt legendarnega Barneya McKenne, se je sklenil upokojiti tudi zadnji še živeči (skoraj) izvirni Dubliner, John Sheahan. Preostali trije člani (plus Gerry O’Connor/Paul Kelly — včasih en, včasih drug) so sklenili, da lahko pokoj še malo počaka. “Da je zdaj že prepozno, da bi končali,” kot je nekdaj izjavil Barney. Beseda je dala besedo in tako so (pred dobrim letom) nastali The Dublin Legends. Pred kratkim jih je za nedoločen čas zapustil Patsy Watchorn, namesto njega pa se jim je pridružil njegov brat, Paul. Skratka. Legendsi nas bodo (bojda) obiskali 11. septembra, nastopili pa bodo v dvorani Grand Hotela Union (oziroma tako pravi Eventim). Po moje bo dbest; kolikor sem bral razne vtise s koncertov, nova zasedba ne zažiga nič manj od stare. Samo toliko z moje strani (zaenkrat). En tak heads up. V vsakem primeru javim, kako je bilo.


Pisalo se je leto 2013 … Zunaj je padal sneg … Mlad možakar, ki (po navadi) sliši na ime vzdevek Pepi, se je prebudil rano, poleg pa še mamo, in jo mahnil v svet. No, ob devetih zvečer mogoče ni rano, niti nisem prebudil mame, ampak ja; dejansko sem res krenil v svet. Moj svet ne sega bistveno dlje od medvoškega Jedra (ki bi ga lahko brez slabe vesti zapisal tudi z malo začetnico) in s tem v obziru verjetno niti ni čudno, da sem se odpravil prav tja — v Jedro. Razlog? Koncert. Hellcats, Adi Smolar in Mestni postopači — vse za dokaj ugodnih 7 evrov. Na prvi pogled sicer dokaj nenavadna kombinacija, na drugi in tretji pa en fantastičen double bill (Smolar in Postopači tako zelo sovpadajo, da lahko zanje vpeljem novo spremenljivko in se s tem izognem “triple billu”) in porok za res odličen večer.

Bil sem dokaj zgoden, za kar sem bil nagrajen s tem, da sem ujel še Smolarjevo tonsko. Če bi mi kdo rekel, da je to že koncert in ne samo vaja, bi verjel — tako zelo obvlada. Nobenih pizdarij, nobenega kiča … Samo kitara in dobra besedila. Po moje ne pretiravam, če rečem, da je Smolar s svojo lucidnostjo eden najbolj priljubljenih glasbenikov pri nas. Dejansko ne poznam nikogar, ki mu njegova glasba ne bi bila pisana na kožo. Ampak tu ne odkrivamo tople vode. Vse to je namreč precej jasno. No, kakor koli; o Smolarju kakšno besedo še kasneje, saj je bila tonska precej kratka (najbrž v povezavi s prej omenjenima “nobenih pizdarij” in “nobenega kiča”) in se je možakar kaj hitro umaknil puncam iz skupine Hellcats.

Glede slednjih je bilo moje stališče predhodno dokaj neizoblikovano. Zavedal sem se njihovega obstoja, kaj bistveno več od tega pa ne. Po spominu se mi sučejo slike nekega precej oddaljenega koncerta, ampak stvar ni zanesljiva vzlic česar ne obljubim, da sem jih že kdaj prej videl v živo. Kar pa v končni fazi niti ni pomembno. No, mojo pozornost so nekoliko bolj pritegnile pred kratkim, ko sem izvedel, da je njihovo nekdanjo pevko zamenjala Ajda Kovačič — tista Ajda Kovačič iz našega X Factorja. Na tej točki naj omenim, da po navadi (če že gledam te zadeve) nisem kaj prida opredeljen do tekmovalcev in ne dam kaj dosti na to, kdo zmaga in kdo ne. Tokrat je bilo drugače in tokrat sem držal pesti za Ajdo, ki me je navdušila s svojo interpretacijo in karizmo (sploh tisto, ki jo je pokazala na avdiciji — tistega nastopa po moji oceni ni nikdar presegla). Po eni strani škoda, da ni zmagala, po drugi pa tudi prav, saj punca deluje rockerica in je je škoda za šodr, kakršnega bi ji ob zmagi brez dvoma zrihtali naši vrli glasbeni producenti. Dobro, vidim, da mi je rdeča nit ušla nekam v PM … V glavnem: Hellcats. Kaj naj rečem? Bejbe razturajo. Kot rečeno z njihovo glasbo prej nisem bil kaj prida seznanjen, zato je bila peščica znanih priredb, s katerimi so prebile led, (vsaj kar se mene tiče) več kot na mestu.  Potem pa avtorske. Komada Hellcats in Vladar noči sta se mi najbolj vtisnila v spomin. Z izjemo priredb in omenjenega Hellcats, je špil potekal v glavnem v slovenščini, kar se mi, moram reči, silno dopade — si upajo in ne sekajo na prvo žogo (za kar se vse prerada izkaže angleščina), kar je v teh časih vse prej kot samoumevno. Luštne metalke, skratka, in dobra glasba … Celostno zelo dober nastop. In to ob tem, da sta bili Katja in Ajda bojda nekoliko prehlajeni in z vročino. Vsa čast.

Po dobri uri (dopuščam, da je ta podatek napačen — moja časovna orientacija je bila takrat že out) žaganja, se je na oder vrnil Adi Smolar. Mimogrede … Ne vem, morda je ta fora že pase, ampak; vsi smo srečneži, samo Adi Smolar. Okej, samo to sem hotel, gremo dalje. To pot je imel Smolar s seboj še (neformalno) svoj bend, Mestne postopače. Odličen špil, kar se je poznalo tudi po odzivu publike. Na nogah so bili vsi — tudi tisti, ki so med nastopom Hellcats iz tega ali onega razloga obsedeli. Tudi jaz, ki v medvoških koncih veljam za precej razvpitega sedača za šankom. Pesem o rolici papirja, Svinja pijana, Gospa natakarca, Eks za ex ljubico … Če naštejem samo nekaj vsem dobro znanih komadov. Dejansko težko napišem kaj zanimivega, ali pa vsaj boljšega od zlajnanih hvalospevov. Razen mogoče, da ima Smolar jutri rojstni dan (VN, pa to). Zato ne bom. Zato bom raje pogledal, če mi je uspel kak posnetek in ga priložil pod zapis. So pa po Smolarju svojih pet minut (skoraj dobesedno) ujeli tudi Mestni postopači, bivši Leteči potepuhi, ki so nas seveda instantno kupili z Biciklom.

Dober koncertič, v glavnem. Dobri ansambli, dober plac, precej naroda … Ugodne pive, nenazadnje (ki v svoji množini vendarle nanesejo nek znesek … udognosti navkljub). Težko bi si želel še kaj več.  In ja, vem — moje slike so bolj tuga. Podobno velja tudi za videa, ki sledita … Ampak upam, da vseeno zajameta vsaj delček vzdušja.

http://www.youtube.com/watch?v=uAL9aFiBnCA

Že od ponoči razmišljam, kako bi začel s tem zapisom. Zdajle, zadnjo minuto, sem se odločil, da bo ledomilka tema, bolj naključne narave. Zategadelj bom najprej govoril o sami poti na koncert. Pot na koncert je bila v redu. Za referenco; bistveno boljša od povratka domov. Tako, govoril sem.

Mogoče lahko v uvodu — glede na to, da o tem še nisem pisal in da morebitni bralec s tem fenomenom morebiti še ni seznanjem — nekaj besed naklonim tudi Svarunovi noči v splošnem; kaj to je, zakaj to je in kje to je. To je , če se ne motim (govorim namreč iz glave), trenutno edini slovenski (vsakoletni) folk metal koncert, ki je v sklopu mednarodnega Samhainfesta svojo pot začel leta 2010. Zakaj to je? Ugibal bi, je pa dejstvo, da slovenska ljudsko-metalska scena ni zelo široka in da je vzlic tega kak tak festivalčič sem pa tja še kako dobrodošel. Izkaže se celo, da se manko tega podžanra kompenzira z ljudskimi in metalskimi napevi (posebej). Kraj dogajanja sam po sebi niti ni pomemben (sploh zato, ker je stvar že prešla), pa vseeno; koncert se je letos že drugo leto zapored odvil v medvoškemu Jedru … Kar meni, moram reči, nenormalno ustreza. Pa bodi tole dovolj o tehnikalijah, ki jih lahko vsak najde s pomočjo Mat’kurje (ob predpostavki, da izbere opcijo “iskanje po spletu – Google”).

Naj na tej točki prekolnem varilnico piva (da bi vas tisoč os pičilo v koleno!), katere imena se sicer ne spomnim … Se pa zato dobro spomnim piva, ki je bilo, kar se mene tiče, svetovno. Do te mere, da sem do konca koncerta komaj zdržal, kar se bo v nadaljevanju zapisa manifestiralo tudi kot iz stavka v stavek manjša izčrpnost komentarjev na določene ansamble.  Pa če se držim kar voznega reda; večer je otvoril ansambel Noreia, ki je poskrbel, kot so dejali tudi sami, predvsem za tisto folk komponento folk metal večera. Prvo skupino, mogoče prvi dve, sem po pravici nameraval odsedeti in jih poslušati v najboljšem primeru površno, zato je dejstvo, da so me Noreia že s prvimi verzi uvodne skladbe (Star of the County Down) spravili na noge in v prvo vrsto, še toliko bolj zgovorno. Tempo so nato stopnjevali predvsem z instrumentalnimi skladbami, katerih naslovi so mi ušli iz glave … No, vem pa, da je bila vsaj ena od poskočnic jig. In da so v dobre pol ure, ki jim je bila namenjena, zaigrali in zapeli še tradicionalno irsko Some Say the Devil is Dead ter pomorsko Drunken Sailor. Morda se o njih nisem dovolj pozanimal, mogoče sem jih podcenjeval, ampak danes lahko rečem, da so prav Noreia tisti, ki so me v včerajšnjem večeru najbolj pozitivno presenetili.

Štafeto so nato prevzeli folk metalci Vinotoch.  Neka pesem o vodki, vem da je bila, sicer mi pa niso ostali v spominu. Krivda, kot kaže, leži na meni, saj so, sodeč po odzivu publike, svoje delo opravili povsem korektno. Sebi v bran lahko povem le, da to ni moja glasba in da sem se v tem slučaju instinktivno vrnil k prvotnemu planu (ki je bil, kot sem omenil že nekoliko višje, v duhu počasnega štarta in gretja šankovskih stolic). Za njimi so skratka prišli na vrsto domači Brezno (domači pravim zato, ker gre v nekje eni šestini v resnici za medvoški ansambel (MEDVODE, MEDVODE, NOBEN NAM NČ NE MORE!!!!)), ki so, če se ne motim, tudi glavni instigatorji za dogodkom. Mislim, da so bili tudi edini, ki so imeli umetno meglo … Kar je skoraj tako pomembna informacija, kot “pot na Svarunovo noč” z vrha zapisa (jebiga, od nekaj trivie ni bilo še nikogar konec). V nebo in Glasnik sta pesmi, ki sta mi najbolj ostali v spominu. Dober nastop, pa čeprav brez flavtistike, ki si je v prometni nesreči baje poškodovala roko. Celo takole bom rekel; v živo so bistveno boljši kot na studijskih posnetkih, pri čemer častno omembo pobere pevka, ki je iz nastopa v nastop bolj suverena. Mogoče me je zmotilo edinole njihovo terjanje vzklikov “HEJ HEJ HEJ” med vsakim komadom. Zakaj, zato, ker Brezno po moji oceni tega poceni sranja ne preveč sofisticiranega načina komunikacije ne potrebujejo več (med vsakim komadom (k nekaterim ipak paše)) in bi lahko od publike poterjali kaj boljšega … Recimo refren.

Naslednja na vrsti je bila skupina Beer Belly — še eni, ki preigravajo irske tradicionalne viže. Tu pa moram reči, da sem bil sprva nekoliko skeptičen. Bal sem se namreč, da bodo nastopili s priredbami tipa Prebrisan Falot, ki se mi ne dopadejo najbolj. Ne dopadejo, pa ne vem zakaj, ker v bistvu imam rad dobre priredbe z duhovitimi besedili … Očitno sem do irskih narodnih nekoliko zaščitniški. No, izkazalo se je, da so bili strahovi odveč, saj so nastopili jako korektno in avtentično. Zastavili so z Molly Maguires, zaključili pa z Whiskey in the Jar, kar je vse, kar bi si človek, zaljubljen v irsko glasbo, želel … In nam celo predali pozdrave legendarnih The Dubliners, ki so jih pred mesecem srečali na Irskem. Brez kakršnihkoli zadržkov lahko rečem; Beer Belly so z moje strani od zdaj naprej odobreni. Edini tujci, nemški ansambel Winterstorm, so nastopili zadnji. Zelo mi je žal, da njihovega špila nisem intenzivneje spremljal — tega sem se zavedel proti koncu, ko so igrali skladbo Into the Light, ki se mi je jako dopadla. Nič drugega mi ne preostane, kot da se posujem s pepelom in zamujeno (vsaj približno) nadoknadim preko youtube portala.

Toliko o bendih. Če potegnem črto pod celoten event, nimam nobenih pripomb. Ljudi je bilo ogromno, vzdušje odlično, cene zmerne, glasba mi je bila, kot sem že omenil, v večji meri pisana na kožo. Vsa čast organizatorjem, skratka, in že se veselim prihodnjega leta. In če se uzrem nazaj … Še dobro, da nisem zadel tistega sodčka piva. Sem pa žrebal, kar mi je dalo edinstveno šanso posneti publiko … In to objavljam kljub za en drek kvaliteti.

Toliko z moje strani.

LP Pepi

Piše se leto 2012 in ravno dan pred današnjim, se je pri nas, v sklopu svoje rojstnodnevne turneje, ustavil mlad irski ansambel. Takole bi govoril Bog … Ali pa Bradodrev … Ali pa kdor koli tretji, ki je tu že bistveno dlje od mene in ki nima pretiranega smisla za uporabo stavčnih ločil (kar bi nama bilo v tem primeru skupno). V nadaljevanju bom skušal povzeti včerajšnje dogajanje, postreči z nekaj slikami, mogoče videi, ampak ne pričakujte preveč; morali bi biti tam.

50, narod. 50 so jih The Dubliners letos vpihnili in to dejstvo so včeraj predstavili tudi nam, Slovencem.  Jubilejni koncert je bil zastavljen nekoliko drugače kot tisti lansko leto. Bili so stoli, bilo je platno, in na žalost vseh; bil je tudi en Barney McKenna manj. No, Dubsi brez banja ne morejo — tako je dejal John Sheahan — in levo odrsko krilo bi desnega pretehtalo, ako praznega prostora ne bi zapolnil Barneyev najboljši učenec, Gerry O’Connor.

Koncert se je začel s kolažem izsečkov oddaj, v katerih so nastopili. Late Late Show, se mi zdi, da je bil med njimi (tam vem, da so svoj čas kar pogosto gostovali). Tisti pravi uvod — tisti, ki je vsa leta isti (poet za znoret) — pa je bil seveda dvojec instrumetalnih skladb; Fermoy lassies in Sporting Paddy.

Večer je potekal v duhu spomina na preminule člane. John Sheahan, ki je, poleg prve kositrne piščali ter prve violine, nosil tudi funkcijo nekakšnega mojstra ceremonije, je vsakomur izmed umrlih članov posvetil nekaj verzov, zraven pa nam postregel še s kakšno anekdoto. The Dubliners so se tako najprej spomnili svojega zadnjega izvirnega člana, že nekoliko višje omenjenega Barneya McKenno, ki je bil, če jim gre verjeti (jaz ne vidim razloga, da jim ne bi šlo), najboljši igralec banja na svetu, morda celo na Irskem! John se je spomnil njihovega prvega obiska Avstralije in zafrkavanja, češ, kaka huda vročina naj bi tam bila; 100 stopinj v senci. Na kar se je Barney v svojem značilnem slogu odzval: “Potem pa bolje, da se ogibam sence!”

I wish I had someone to love me in Fiddler’s green sta tisti skladbi, s katerima je “Banjo” McKenna najpogosteje ogrel publiko, in kot taki seveda nista mogli manjkati, zato so nam The Dubliners zavrteli kar njuni projekciji. Barneyu smo se v petju seveda pridružili; najprej ansambel, potem pa še mi. Nasploh moram reči, da je bilo vzdušje dobro in odziv publike pozitiven (čeprav težko sodim slednje). Mogoče je bila stvar v primerjavi z lanskim letom nekoliko mirnejša, ampak tak je bil pač duh dogodka … Stoli so bili, ponavljam. Na tej točki moram nujno omeniti še eno glasbeno točko — dve skladbi, se mi zdi — ki sta jo odigrala Eamon Campbell na kitari (in to kitari z ljubljanskim grbom, prosim!) ter Gerry O’Connor na banju. Na živce mi gre, ker sem pozabil naslova. S to točko povezujem besedico “bluegrass”, pa nisem prepričan, če je to to. Bluegrass reel, mogoče? Ne vem, skratka; hudičevo dober nastop. Meni eden boljših v vsem večeru. In pa zadnji pred nekje 20 minutno pavzo, ki je bila ravno dovolj za en pregrešno drag pivak (za dva, če ne bi bilo takih vrst). 5 evrov. Nek se vidi razkoš!

Podobnega poklona kot Barney, so bili deležni tudi Luke Kelly, Ciarán Bourke in Ronnie Drew, kar seveda pomeni uspešnice kot so Monto, Dirty old town, Peggy Lettermore, All for me grog, McAlpine’s fusiliers (note to self; če snemaš, ne poj zraven), Rare old mountain dew, Seven drunken nights in številne druge, da ne naštevam v nedogled. In tudi v teh slučajih so kombinirali; živ nastop s projekcijo. Pri uvodu v pesem McAlpine’s fusiliers se je John ponorčeval iz nekdanjih trenj med Anglijo in Irsko. Sir Robert McAlpine je bil namreč angleški gradbenik, ki je nekje v obdobju pred drugo svetovno vojno na veliko zaposljeval irske priseljence. Ti irski priseljenci so gradili stanovanja, hiše in pube … In s tem delali Anglijo bolj ugodno Ircem. John je nato dodal, da jo še vedno gradijo in da bo čudovita, ko bo enkrat končana (Anglija, namreč). In ja; teh štosov jaz ne povem pol tako dobro.

V drugem polčasu, torej po pavzi, se je vzdušje še spotenciralo za kar krivda delno leži s popitim pivom, delno pa z dejstvom, da je takrat prišel na vrsto večji del njihovih največjih uspešnic. Seán Cannon ni pred The rocky road to Dublin rekel niti besedice. Samo začel je in cele Križanke so bile instantno na nogah. Vse skupaj se je zaključilo z njihovo narodno, Whiskey in the jar, kar je bil tudi vrhunec večera. V nekoliko skrajšani izvedbi, če se ne motim, pa vendar. Če sem rekel, da se je vse skupaj zaključilo z Whiskey in the jar, naj se popravim. The Dubliners so se namreč vrnili na oder kar dvakrat; prvič z Divjim vandravcem, drugič, zadnjič pa z Molly Malone. Koncert je tako trajal skoraj do enajstih, torej lahko rečem, da je bilo vsega skupaj za kaki dve uri in pol … Čiste uživancije.

In pozor! Pravijo, da se prihodnje leto zopet vrnejo. Jaz pa takole pod črto pravim; super koncert. Kdor ni šel, mu je lahko žal.

LP Pepi

P.S.
Da ne bo kdo mislil; kvaliteta slik, niti videov, mi ni baš v ponos.

Ali koncert, ki bi se ga skoraj udeležil.

V Sloveniji so koncertovali … kdaj … 2008, 2009? Takrat enkrat. Kar pomeni, da gre za dokaj staro anekdoto — pa vendar ne prestaro, saj se celotnega debakla še zmeraj spominjam tako v živo (pa sem bil pijan, mind it), kot bi se zgodil včeraj. Evo, zdajle, med pisunjenjem, sem našel celo karto, tako da lahko postrežem še s podrobnejšimi podatki o koncertu, če koga zanima. Kraj dogajanja; Športna dvorana Cerknica. Čas dogajanja; 13. 3. 2009 ob 21. uri. Predskupine; Fatal Smile, Brandon Ashley & The Silverbugs ter Forgotten Eden. Cena; 22EUR. Pa to niti ni pomembno.

Zgodba, če ne celo basen, hudiča, saj je na koncu nauk (+, skrajna vinjenost lahko v nekaterih primerih meji na likantropijo), se je odvila nekako takole. *dramatičen premor* Lordi so mi OK ansambel. Nič baš posebnega, ampak OK. Pa na Evroviziji so zmagali, pa ne vem kaj še. Skratka, “fajn bi blo it”, sem sklenil, in tako so Medvode poslale svoje barve v Cerknico. Za en avto se nas je nabralo, dolga pot pa je (vsaj pri meni) odtehtala ravno en liter cvička. Na tej točki naj povem, da ne kadim … razen, če ni veselje na moji strani. Tedaj je bilo in dejstvu, da je to grda navada, navkljub, sem še pred začetkom koncerta nafehtal eno cigareto. Vzamem vžigalnik, prižgem in kar naenkrat se iz šotora zaslišijo prvi riffi … kar je našo ekipo pač zvabilo v dvorano.

Takrat pa zaplet. Jaz, s čikom v roki, stopim do vhoda, kjer varnostnik pregleduje karte, oziroma zapestnice. V desni imam cigareto, na levi zapestnico, deloma zakrito z rokavom jakne. Pred varnostnikom z desno (s cigareto med prsti) popravim rokav na levi, da bi se karta bolje videla in kaj se zgodi … nič. Varko me spusti v dvorano. Notri, nedaleč od vhoda, stojim še ne pet minut, ko proti meni kar naenkrat zakoraka taisti varnostnik. V tistem proradijo klikeričik. Vzlic svoje neveščosti kajenja začnem ugašati ob steno, kar rezultira v milijardi isker, ki mi, jasno, ne napravijo nobene usluge. V naslednjem trenutku se že zagovarjam pred boss varkotom, ki za to, da so mi v bistvu dovolili vstop s cigareto, noče niti slišati in mi v kombinirani vlogi tožilca, porote ter rablja z rok strga zapestnico. In zaželi lahko noč. KOT DA NE BI BIL V NEKJE BOGU ZA NOGO V CERKNICI IN BI SE LAHKO PREPROSTO SPREHODIL DOMOV! Saj ne, da bi vedel, ampak občutek je primerljiv s tistim, ko moraš kot policaj vrniti značko ter pištolo. Boli. Izobčenje boli.

Faza ranjene zveri (počutil sem se kot Saruman, ki po porazu napade Šajersko) in razplet. Še vedno sem kanil videti koncert in kaj kmalu sem imel vzpostavljeno mrežo pajdašev, ki bi mi pri tem podvigu pomagali. Ko je komunikacija s šefi (preko posrednikov) spodletela, sem se zatekel k šunjanju okrog dvorane in iskanju varnostnih lukenj. Ni jih bilo. Varko je svoj teritorij branil s takšnim žarom, malodane zelotizmom, da me na koncu ne bi spasil niti nakup še ene karte. Konec sem tako pričakal v bližnji oštariji in v uteho mi je edinole, da sam koncert bojda ni bil bog ve kaj.

Nauk? Nauk je zakon in zakon je v tem primeru tudi nauk. V JAVNIH ZAPRTIH PROSTORIH SE NE KADI.

LP Pepi

OK, situacija je taka. V petek sem bil na koncertu skupine Zmelkoow. To vem. Zdajle, v nedeljo zvečer, sem brez posebnega razloga brskal po telefonu in odkril… kaj sem odkril? Da sem si pošiljal naslove komadov, ki so jih igrali. Sicer samo dva(v bistvu dve sporočili, ne dva komada), ampak že dva sta dovoljšen indikator, da sem imel (očitno) v planu pisanje reporta. Zakaj jaz o tem nič ne vem, ne vem. Po sobotnem jutranjem glavobolu sodeč, sem zgleda spil kako pivo (preveč).

Na podlagi dveh mesiđov, ki sem jih tistega usodnega večera prejel od sebe, bom sedaj skušal rekonstruirati tistih zadnjih nekaj ur petkovega dne. Prvo sporočilo se glasi: “Dedek mraz, lotosov cvet.” Drugo pa: “Bit.” Zdaj… gre za naslove pesmi, to ve vsak, ki vsaj bežno pozna Zmelkoow. Telefon mi žal noče povedati ure in minute prejetja sporočil. Za razliko od datuma. Vsaj datum je razviden. In tudi zgovoren, saj sem prvo sporočilo prejel še v petek, medtem ko je drugo prispelo šele v soboto. To lahko seveda pomeni zelo malo. To lahko pomeni, da so prva dva komada odigrali malo pred polnočjo, Bit pa malo čez. Mislim, da temu ni tako. Če me spomin ne vara(če me, vzamem v zakup), so Lotosov cvet in Dedka Mraza dejansko igrali bolj na začetku, torej nekje okrog desete ure, medtem ko je bil Bit res malo čez polnoč, z drugimi besedami proti koncu koncerta, torej takrat, ko je čas za tiste, legendarnejše komade.

Pravkar se poslužujem metod za rekonstrukcijo spomina, ki sem se jih naučil od Michaela Douglasa iz filma Don’t Say a Word. Ajde, v Jedro, na kraj zločina(lol… sploh še nisem povedal, da je bil koncert v mladinskem klubu Jedro… jaki report, tole), se sicer nisem vrnil, zato pa brskam po youtubeu za komadi izhodiščnega benda, ki bi se mi zdeli dovolj blizu tistega, kar sem v petek slišal — prepričan sem namreč, da je vse skupaj zapisano nekje v podzavesti. Tako lahko s približno sedemindevetdesetodstotno gotovostjo trdim, da so Zmelkoow v petek igrali tudi Poredne goste, Batmana ter Yo!, medtem ko sem za skladbo Dekle je po vodo šlo skoraj prepričan, da je niso… urezali(he, he, he). Ljudi je bilo kar precej — med 50 in 100, če rečem od oka? No, precej… bilo jih je toliko, kot jih je bilo glede na bolj lokalno prizorišče, 5 evrsko vstopnino ter dejstvo, da Zmelkoow niso ravno “kr en” bend, pač pričakovati. Dovolj, če že ne precej. Dovolj za tako priložnost.

Kul koncert, skratka, ki je trajal, če se ne motim, nekje dobri dve uri. O kulskosti(?) koncerta verjetno priča tudi blackout… no, o tem bi se dalo razpravljati. Fešta je bila sigurno kul. V GLAVNEM, kot vidite sem v zadnji minuti uspel priskrbeti celo par slik, tako da mi totalne neprofesionalnosti verjetno ne gre očitati. Toliko z moje strani.

LP Pepi

P.S.
Tole sicer nima nobene zveze s koncertom, ampak ko sem že ravno za računalnikom. Za tiste najbolj die-hard GoT fane; 29.1., ob približno štirih zjutraj, bo na WiC naložen(tako pravijo) nov trailer. No, itak se bom pa nekje tekom jutrišnjega dne(bomo videli, kako bo čas dopuščal) tudi sam oglasil.

Ne vem, če sem v preteklosti na tem blogu že kdaj pisal, da sem totalni fan irske glasbe. Irske folk glasbe, da ne bo pomote. Raznih “trših” derivatov ne maram preveč. The Dubliners – John Sheahan, Patsy Watchorn, Seán Cannon, Barney McKenna in Eammon Campbell – so se v Sloveniji nazadnje oglasili pred tremi leti, ravno kak mesec po tem, ko je preminil legendarni pevec(bivši Dubliner, se razume) Ronnie Drew. Fantastičen špil, nekoliko prežet s sentimentalnostjo, zaradi pokojnega člana. Takrat so obljubili, da se vrnejo prihodnje leto, vendar se jim to žal ni izšlo. So se pa sivi mladeniči zato vrnili letos… in to kako. 😀

Barney McKenna

Owrajt. Tri leta nazaj je skupino napovedal Andrej Šifrer. Letos njega ni bilo. Dubse je napovedala starejša rdečelasa gospa, ki je nisem prepoznal. Najprej sem sklepal, da je to neka direktorica Križank, zdaj pa nisem več tako prepričan, saj nas je nagovorila v angleščini(ali pač? šundr je bil). Kakorkoli že, teta se je kmalu umaknila fantom, ki so iz šusa začeli z reelom(ne bom preveč falil, če rečem, da je reel poskočnica, na katero folk pogosto tudi pleše) Fermony Lassies, kar je pravzaprav tudi že v navadi. Potem nas je Seán, za katerega je znano, da ima jezike v malem prstu, pozdravil v slovenščini. Začel je(začeli so, v bistvu, ampak pel je Seán) z dvema svojima komadoma. “Svojima” v malce bolj abstraktnem pomenu, namreč… eh, saj me razumete. Komadoma, ki jih v teh časih pač poje Seán. Hudiča, ne spominjam se, katera dva komada sta to bila. Če me spomin ne vara, je bil eden izmed njiju Rare Old Mountain Dew, roke v ogenj pa ne dam. Skratka, folk se je počasi začel ufuravat in je bil do Patsyjevega Ferrymana ter Rare Old Times že dodobra ufuran. Nato je vajeti prevzel simpatični Barney McKenna, za katerega ima človek občutek, da je v mladosti po Obelixovem vzoru padel v kotel alkohola in je posledično venomer malo nad nivojem. Barney nikoli ni bil najboljši vokalist, ampak če se človeku lahko kaj prizna, se mu lahko to, da poje s faking dušo. Resno. Zapel nam je komad I Wish I Had Someone To Love Me in odšpilal še nekaj reelsov. Če se ne motim, nam je na tej točki predstavil tudi koncept “irskega sola”, kjer dva igrata… solo. OK, do tu sem si kronološko vse še nekako zapomnil. Zapis bo v nadaljevanju malce bolj raztresen, tako da me prosim ne kamenjajte z raznimi: “EJ, ta komad so odšpilal pred unim!”

John in Seán

Nekje na sredini koncerta so nam gospodje namenili petnajst minut odmora za pivak, nakar so nadaljevali z uspešnicami kot so Seven Drunken Nights, South Australia, Black Velvet Band, Rocky Road To Dublin in The Auld Triangle. Vzdušje, se mi zdi, da je bilo izredno pozitivno, kar se je videlo tudi po nasmejanih obrazih Dublinersov. Če me spomin ne vara, publika tri leta nazaj ni bila tako razgreta in ni, tako kot letos, poznala vseh besedil. Res. Al je pa sam fora, da sem takrat stal malenkost bolj zadaj, kjer je praviloma prostor za tiste malo bolj mirne fane.  Ampak po moje štos ni v tem, saj so se letos Križanke dobesedno tresle. Na neki točki so se na odru znašle celo ene simpatične punce iz, predpostavljam, neke slovenske riverdance šole(kar, v resnici, sploh ne vem, če obstaja… zdi se mi, da sem pred začetkom koncerta videl neke letake). V radost gledalcem, predvsem pa najbrž tudi bendu, so punce odplesale na neko poskočno melodijo, za katero so seveda poskrbeli Dublinersi(kdo pa drug, lol?).

Eamonn v akciji

No, žal ima vsaka zgodba tudi svoj konec in nekje ob pol enajstih je Seán naznanil, da bodo “zapeli lahko noč with a song by Metallica”. Jasno smo vsi takoj vedeli koliko je ura in Križanke so šle seveda v luft. Whiskey in the faking Jar. Definitivno vrhunec večera. Letos so jo izvedli brez “pomoči” Vlada Kreslina. 🙂 No ja, izkazalo se je, da to še ni bil tisti pravi “lahko noč” saj so se vrnili še dvakrat. Prvič s pesmijo Wild Rover drugič pa z neuradno himno mesta Dublin; Molly Malone, ki bi jo, po odzivu sodeč, včeraj lahko oklical tudi za himno mesta Ljubljana.

Skratka, Dublinersi so naredili fešto, da se reče. Pokazali so, da nimajo za sabo 49 glasbene kariere zato, ker bi bili slabi. Pokazali so, da jih glasbeni velikani, kot sta Hendrix in Dylan, niso idolizirali, zato, ker bi imeli čuden okus. Podali so odličen zgled mlajšim bendom, z veliko več energije, kako se folk spravi na noge. In… nenazadnje… dovolj dober indikator, da imaš opravka z legendami, je že to, da med njihovim merchandisom, ki ga imajo s sabo, najdeš, pozor, VHS(faking videokaseto… nekdo se je pošalil in rekel, da ima to že instantno zbirateljsko vrednost) iz koncerta izpred desetih let, ko so praznovali štiridesetletnico ustvarjanja. Upam, da se prihodnje leto, ob njihovi petdesetletnici, spet oglasijo.

Foto by Max Petač – kot da to ne bi bilo že itak očitno… glede na to, da se fakr podpiše na vsako sliko posebej. 😀

LP Pepi

Opa! Še ena kratka objava danes. Tokrat čisto resno.

Šestnajstega septembra v Slovenijo pride legendarna irska skupina The Dubliners. Sicer ne bom rekel, da sem presenečen, saj je že nekakšna tradicija, da se oglasijo enkrat na vsake 3 leta, ampak gre pa vsekakor za odlično novico. Leta 2008 sem bil na njihovem koncertu in sem bil resnično navdušen. Še vedno imam karto:

Fantastičen koncert. Tudi letos se ga bom definitivno udeležil.

Pa še, da ne boste rekli, da prodajam bučke(kot sem jih v prejšnji objavi):  http://www.patsy-watchorn.com/live.php Sicer je napisano “krisanke, ljubiljana”, ampak če res pridejo, se jim oprosti. 😀

Za konec pa še en Black Velvet Band

Komaj čakam, obenem pa upam, da ne bo prišlo kakšnih neugodnih sprememb.