Za dobro staro vreme: Naša krajevna skupnost

Še vedno sem živ! Mogoče me je (tudi tokrat) iz blogerskega sna prebudila Igra prestolov, oziroma konkretneje — približujoča se Hiša zmajev. Tako kot se pred koncem sveta prebudijo kosti rajnih. Približno. … ampak nič o tem! Tokrat so na tapeti resnejše stvari.

Mogoče za začetek en mini detajl. O meni. V bistvu sem nostalgija-džanki. Ne čisto zabluzen — rad si predstavljam, da lahko neham, kadar hočem — ampak malo pa ja. Blazno rad se spomnim stvari, ki sem jih kot mulc gledal/poslušal/bral/jedel/nosil in jih potem seveda tudi ponovno odkrijem. Če gre. Včasih ne gre. No, in v resnici že dlje časa razmišljam, da bi po dolgem času obrisal prah s tega bloga in začel z enim (bomo videli kako dolgim) ciklom prispevkov o … tem. Z namenom …? Hm. Malo zato, da (še) koga spomnim, malo pa zato, da jaz ne pozabim.

In začel bi z Naša krajevno skupnostjo!! — mogoče mojo najljubšo komično serijo na svetu! Ever. Žalostna zgodba je, da trenutno razpolagam zgolj z desetimi epizodami (kar je nekje polovica vsega), ampak bolje to, kot nič. Oziroma bolje to, kot plačevati huronske vsote denarja RTV arhivi za presnemavo. Vzemite to kot dokaz, da oni moj “lahko neham, kadar hočem”, res drži.

Zdaj … verjetno se spodobi, da zadevo najprej malo predstavim. Tako, vsebinsko. Gre za malo-manj-nadaljevanko in malo-bolj-omnibus serijo, o navadnih, sol-zemlje (a je to pri nas sploh izraz? no, za potrebe tega zapisa je, ker je točno to, kar potrebujem) ljudeh, ki se ukvarjajo z banalnostmi svojega okraja. Te obsegajo, a niso omejene na goljufive trgovce, razlike med ideali starejše in mlajše populacije, birokratske zidove in stanovanjsko problematiko. V bistvu je vse (ali pa vsaj precej vsega) še vedno zelo aktualno, kar je, bi rekel, super za serijo in malo manj super za nas, Slovence.

… ampak tukaj v bistvu nismo toliko zaradi zgodb, kot zaradi vrhunsko spisanih (Aleksander Marodić je bil genij!) in odigranih likov. Ogromno jih je in precej od njih je — upam si reči — kultnih. Šugmanov Frakelj, recimo, je nepozaben. Pa Đoka “matematika, tehnika, gumerabika” Krpan, če izpostavim zgolj dva. … ne, pa zakaj bi izpostavil zgolj dva!? Tu so še Trimček, tajnik Bacek, administratorka Marjeta, šef stanovanjskega sveta Hrovat, natakarica Žoža in predsednik krajevne skupnosti Vinko. Vsi v koži velikih imen slovenskega filma, televizije in gledaliških odrov. Vsi liki so včasih osrednji, v kakšnih epizodah pa zgolj v ozadju, kje za šankom, pri Krpanu, ali pa v gruči ljudi na prizorišču česa tretjega. Če konkretiziram; v eni epizodi se Dare Ulaga krega z Jurijem Součkom, v drugi kegljata in pijeta pivo. To, da nekdo enkrat dela špetir, drugič ga sploh ni in tretjič zgolj opazuje, nekoliko omili karikaturo, kar daje seriji vtis poistovetljivosti in realizma. Dodaten patos dajejo tudi slovenska narečja. Zdi se, kot da si je lahko vsak igralec sam izbral, kako bo govoril. In se pozna! Tako na sproščenosti igralcev, kot na samem dialogu. Za vajo lahko primerjate dolenjščino v Skupnosti (Brane Ivanc in Boris Kralj, recimo, čudovito zavijata — vsak s svojim odtenkom) s tisto v Voyo-seriji Za hribom, ki po kislosti šiša cviček. Isuse. Malo mi je žal, da sem to skropucalo sploh omenil. … .. . Vse skupaj, skratka! Deluje! Deluje kot komedija, deluje kot zrcalo družbi in deluje kot skrbno in z ljubeznijo izklesan kamenček v mozaiku slovenske televizije. Takih ne delajo več.

Uvodna špica, pišuka! Kako tipično, da se nanjo spomnim šele ob koncu zapisa. No, saj odjavna je v bistvu ista pesem. Šifrerjev To se govori gre na Našo krajevno skupnost kot ata na mamo in mogoče en telovadni protip; špica je ravno dovolj dolga za en tak srednje zahteven plank. Če to kdo še dela. Jaz trenutno raje ne, ker še ni dolgo, odkar so mi poflikali pruh.

Ko bil sn še mali pizdun

Najbrž ima vsakdo izmed nas svoj nabor spominov iz otroštva, ki bi jih rad pozabil, pa jih ne more. Tisti s težko preteklostjo itak, ampak tole že zdaj, v začetku, obračam za 180 v drugo smer, zakaj avtor te objave se nad svojim (otroštvom) pač nima za kaj pritoževati. Spominov na vojno torej nimam (ker sem bil star eno leto), oče nas pijan ni pretepal (ker ne pije), nikoli pa (očitno) ne bom pozabil recimo temu stvari, ali dogodkov, ali obnašanj, ki jih uvrščam v kategorijo zakaj sem bil tak idiot. Vem tudi, zakaj. Jih ne bom pozabil. Gledal sem Inside Out. Eden izmed skladiščnikov v moji glavi blazno uživa v cringe momentih. Ali pa kar vsi in to ne samo skladiščniki. Kar bi najbrž pojasnilo tudi, zakaj se sem in tja zalotim med browsanjem cringe sekcije reddita.

Babice in darila
Naj začnem z eno, verjamem, lahko poistovetljivo in kot tako tudi primerno za prebitje ledu. Veščina, ki je nisem nikdar osvojil in še vedno imam sam pri sebi težave s hendlanjem teh situacij. Kako nas babice obdarujejo. Ta velika čokolada (ali v izjemnih primerih kaj drugega) in denar, zabasan nekam za ovitek. Problem je, ker prvič mogoče še ne, ampak potem pa že, ti veš, da je notri denar. Ampak nočeš izpasti, kot da ti gre samo za denar (for what it’s worth naj povem, da mi res ni šlo in mi ne gre). Hočeš, da je v ospredju čokolada. Hočeš nekaj takega: “Vau, čokolada! Želja se mi je izpolnila. Hvala babi, obvladaš.” Nakar šele obrneš in vidiš zataknjen denar: “Pa še denar! Joj, pa zakaj? Saj bi bila čokolada dovolj, res ne bi bilo treba!” To je nekako standardni protokol, po katerem naj bi se človek ravnal. Ni idealen, ampak to imamo in s tem delamo. Hec je, da moraš to vsled svojega predznanja zafejkati, kar je pa za nekoga, ki ni igralec, blazno težko. Itak je pa cel ritual prozoren ko pes in ne zmagaš, četudi si še tako prepričljiv. Kot da vse skupaj že itak ne bi bilo dovolj nerodno, pa se nato v igro vmešajo še starši, ki začnejo babico siliti, naj denar vzame nazaj. To, ali pa tebe, da ji ga vrni. In babica vztraja, da ne. In kar naenkrat si med dvema ognjema, ko ti in tistih 1000 tolarjev niste več pomembni in gre samo še za princip; kdo ima prav in kdo ne. Tu imate denar, mene pa pustite!

Babičina kolegica
Takrat se mi je to vprašanje zdelo dokaj normalno, dočim zdaj, v retrospektivi, pa ne. Ni. Zakaj bi otroka matral s temi stvarmi? Govorim o vprašanju, ki mi ga je vztrajno zastavljala ena babičina soseda in ki gre: “Katero staro mamo imaš raje?” In to seveda v navzočnosti ene od babic (ter poljubnega občestva). Očiten odgovor bi bil: “Obe enako,” ampak jaz tega takrat žal nisem videl. In se mi je stemnilo pred očmi in sem dejal, da imam raje tisto drugo — tisto, ki ni bila navzoča. In smo imeli cel debakel. Mama jezna, ostali zaprepadeni, jaz pa na robu solz. Še vedno sem jezen. Nase, ker sem se pustil sprovocirati in na ono čarovnico, ki me je tako grdo izigrala.

Scanje
Tale je rahlo bolj specifična. Ko sem bil še majhen majhen mulc, nekje štiri leta (ravno takrat nekje, ko se človek na tem področju osamosvoji), sem imel tendenco, da sem uriniral po straniščnemu pokrovu. Ne vem, zakaj, ampak blazno fino in skorajda obvezno se mi je zdelo, da ko zaključim, na pokrovu ostane plast urina. Milimeter do dva milimetra, enakomerno, moje delo je tu opravljeno. In nakar sem jih fasal in se zelo kmalu naučil, da je desko potrebno dvigniti. Mi mirno plavala bi moja barka … Pa sem bil nekaj let nazaj zelo nedvoumno seznanjen z dejstvom, da je potrebno straniščni pokrov po koncu nazaj spustiti. Iz uvidevnosti do nežnejšega spola. Ja faking šit, pa smo spet na začetku. Dviganje pokrova so mi dobesedno vtepli v glavo, nakar ugotovim, da bi lahko samo bolje ciljal.

Game Boy
Ko sem bil star osem let, sem si s prihranki nabavil (rabljen) Game Boy Pocket. Še vedno ga imam in še vedno dela. Nakar je (malo zatem) sošolec dobil naprednejši Game Boy Color — kar se je pokazalo, ko smo šli s šolo na ekskurzijo. Kako, hudiča, ima lahko on, ki mu je to prvi Game Boy, že barvnega, jaz, ki mi je to že druga mašina in zadeve že obvladam, pa črno belega? Halo?! Iz tega je sledilo, da sem si za svoje poslanstvo napravil prepričati sošolce (vključno z novopečenim gameboyašem), da je Pocket v bistvu bolj kul kot Color. Da je fino, ker je malo manjši in celo, da je novejši, pa čeprav v resnici ni bil. In sem bil uspešen. Kar zastrašujoče, pravzaprav, kako zelo. Takrat nismo imeli interneta, takrat se je to dalo. V tistem trenutku sem bil Spin doctor, živ. Oh, ta zavist. Bojim se, da se je nisem nikdar zares znebil (konec koncev sem Slovenec, ne?). Jo pa bolje brzdam.

Zlomljene vilice
S šolo smo enkrat obiskali Vrbo na Gorenjskem in Prešernovo hišo. No, v resnici smo jo obiskovali bolj ali manj vsako leto. Očitno se za Prešernov dan nismo imeli kam dat. Skratka. Vodička (oziroma razkazovalka hiše, oziroma ne vem, kako se reče tem ljudem) nam je med prezentacijo Prešernove robe med drugim pokazala tudi vilice, ki so res še najbolj spominjale na tiste, ki se obče rabijo za žar — kar je izpostavil tudi eden izmed sošolcev in čemur smo se potem vsi krohotali. Vključno z učiteljicami in razkazovalko. Mene je to začelo razžirati. Zakaj se jaz nisem tega spomnil? Tega genialnega štosa? Pa bi se vsi meni smejali. Fak. Kaj naj, kaj naj? Prišel sem do zaključka, da so vilice vseeno dovolj zanimive, da lahko na njihov rovaš razdremo še eno špasno, dasiravno šele minute za tem, ko že niso bile več aktualne. “Zakaj so imeli pa zlomljene vilice?” Smeh je sicer bil, ampak bolj prisiljen in … Auč. Hvala bogu, da se ni kdo, ki šteje, odločil, da ta otrok prepočasi dojema svojo okolico in da navadna šola mogoče ni zanj. Ampak jaz sem bil takrat tako zatopljen v kovanje svojega comedy golda in tako zelo sem si želel vsaj malo soja žarometov, da sem zanemaril vso tako pamet kot logiko. Še dodatno pa me je kasneje, ko smo že hodili, prizemljila učiteljica, ki mi je diskretno, a direktno povedala, da nisem bil duhovit in da lahko kakšno brez slabe vesti prihranim zase. Za kar sem ji v bistvu še danes hvaležen, pa čeprav me ta njen agresiven in to the point pristop (ravno tako še danes) kar malo straši.

Bodi tole dovolj. Kakšno brez slabe vesti prihranjam zase.

Kam so šli?

Nič, najbolje da kar našopam en par primerov bendov, po katerih se mi toži.

Dobro, ajde, zvenim penzionersko, ampak jebela da pogrešam kitaro. Pogrešam dobra besedila. Bojim se, da so vse najlepše pesmi res že napisane. Kje so zgoraj omenjeni Halo, Prizma in Bazar? Kje so Agropop, Don Juan, Randez Vous, California, Monroe Band in drugi? Na youtube. Povozil jih je čas in zdaj so samo še na youtube in na kaki stari kaseti oziroma vinilki. Verjetno je tole kar primerno mesto za zahvalo folku, ki uploada.

Povedal nič pametnega, ampak ravno poslušam in se mi je zdelo primerno. 😀

LP Pepi

TV Poper

Zadnjič Butnskala, danes TV Poper. Pa kje so te časi? Nikoli ne bom pozabil Igorja Malalana, Sergeja Verča, Borisa Kobala, Nataše Ralijan, Borisa Devetaka in drugih, ki so nas zabavali v devetdesetih. Najboljša stvar, kar jih je kadarkoli izpljunila Televizija Slovenija. Tako lepe, neobremenjene satire, kot je bila v zgodnjih devetdesetih, ne bo nikoli več. Tudi Hri-Bar, ki je bila po mojem mnenju najboljša TV oddaja zadnjih desetih let, ni dosegla kvalitete TV Popra. Politična satira v teh časih, ko so politiki že sami po sebi klovni, pač nima več takega pomena kot nekdaj.

Skratka škoda. Sploh zato, ker je trenutno na slovenski sceni res ogromno prostora za kako tovrstno oddajo. Da ne bomo samo žalovali za njimi, raje se spomnimo kakšnih dobrih skečev. 😀

In pa njihovih izvrstnih priredb znanih pesmi.

LP Pepi

Butn, butn, butn!

Da me že pri rosnih dvajsetih takole nostalgija jebe… Kaj bo šele čez 10, 20, 50 let? Ampak res. Zadnje čase se mi poslušajo kšne dobre radijske igre. Ravno zadnjič sem poslal na RTV mail, če bi se dalo kje dobit Pokličite gospo Milo. Vsaj kakšen del, ali dva. Toliko, da malo osvežim spomin. Žal odgovora, v skladu s pričakovanji, še nisem dobil.

No, ampak tale objava ni posvečena Ljerki Belak in detektivki Mili, ampak prvi izmed slovenskih radijskih iger – Butnskali. Gre za eno naših redkih stvari, za katero lahko brez kakršnekoli slabe vesti rečem, da je kultna. Velika hvala majstroma, ki stojita za to mojstrovino, torej Emilu Filipčiču(ki je letos mimogrede prejel tudi nagrado Prešernovega sklada – čestitke!) in Marku Dergancu. Brez njiju namreč danes ne bi imeli likov kot so Valentinčič, Fanči, Eminenca, Marjan… Likov, ki so kasneje postavili tudi temelje Hribarjevemu Radiu Ga-Ga.

Pa bom rekel raje še kakšno na temo vsebine. Po internetu se valja en lep opis filma Butnskala, tako da ga bom kar citiral(v zadnji povedi sem besedo “gledalec” zamenjal s “poslušalcem”):

V deževni noči Ervin Kralj sreča gospoda Profesorja, ki ga vpelje v skupino ljudi, ki se z glavami zaletavajo v skalo. To je svet Butnglavcev, ki se seznanjajo z resnico. Ta pa navadnim očem in ušesom ni dojemljiva. Ta resnica jim odkriva, da se morajo obraniti steklih lisic. Toda prva zmaga je šele začetek… Absurd sledi absurdu, v ozadju pa poslušalec zasluti groteskno parodijo na totalitarne režime.

Tole je precej globalno. Raje se spustimo na raven posameznih epizod:

V prvi epizodi z naslovom Zgodilo se je na terasi, spoznamo študenta, Ervina Kralja(Emil Filipčič), ki tava po temačnih ulicah in se sprašuje razna filozofska vprašanja. Do njega pristopi gospod Profesor(Marko Derganc) in ga povabi na teraso.  Kralj tam spozna zanimivo druščino Butnskalarjev, ki se butajo z glavo v skalo, da bi Videli.  To druščino sestavljajo Profesor, Fanči, Strojinc, Marjan, Ludvig in Valentinčič. Sledi butanje z glavo v skalo. Profesor se je skale lotil z levjim skokom, Valentinčič pa z direktnim(revež je kasneje bruhal).

Druga epizoda, Eminenca, se začne točno tam, kjer se je prva končala. Naša druščina pričakuje Eminenco, njihovega vodjo. Ta nagovori vsakega člana posebaj, celo novinca Kralja, ki mu je pred tem Fanči pobrila glavo(za razliko od filma, kjer File tega očitno ni pustil). Tu Eminenca naslovi ostale, s svojim znamenitim nagovorom: “Vrzi v ogenj vse. Kar imaš. In, ko ne boš imel ničesar več, se vrzi nag v ogenj.” Študentu pa Kralju ponudi Fančijino stanovanje v Medvodah. Naslednji dan Kralj na peronu čaka Fanči, a namesto nje pride ponj njena sestra Mici, ker je imela Fanči nesrečo – “trikratn špiraln zlom”. S prihodom v Medvode, pa se ta dél zaključi.

Tretja epizoda, V nevarnosti, se prične v Fančijinem(in Micijinem) stanovanju v Medvodah. Tam Fanči posvari Kralja, da je bila pravzaprav ravno Mici tista, ki jo je porinila po stopnicah. To po telefonu potrdi tudi Eminenca, ki pove še to, da zloglasni Ferenčak, ki frotira(s frotirkami) stekle lisice, namerava napasti hišo. Kasneje pride še Profesor, ki izdajalko Mici z zvijačo zveže in zapre v klet. Prično se priprave na boj. Ferenčak jih bo s svojimi steklimi lisicami namreč vsesplošno napadel. Po reki, po kopnem in iz zraka.

Zmaga. Butnskalarji premagajo lisice, a ne brez žrtev. Fanči, ki v resnici ni bila izdajalka, se je osvobodila, rešila profesorja in pri tem umrla. Dogajanje se nato prestavi v neko halo, kjer imajo zmagovalci proslavo s kulturno-umetniškim programom in zmagoslavnim nagovorom Eminence.

V naslednji epizodi pa nam ustvarjalca na svoj način predstavita dejstvo, da je oblast veliko lažje pridobiti, kot jo pa potem obdržati. Naslov tega dela je, kot se verjetno spodobi: Oblast. Valentinčič postane novi policijski šef, Fanči general major(ki vsak dan strelja frotiste pred frančinškansko cerkvijo), Eminenca še naprej ostaja eminenca, gospod Profesor pa minister za kulturo. Prvi je v zaporih s pomočjo dveh pribočnikov mučil frotiste, druga jih je kot že rečeno pobijala in snula napad na Grčijo, Rusijo in Ameriko, medtem ko je zadnji uvedel strašno cenzuro. Vse to seveda izzove upor.

Poroka. En lep epilog; Oblast se pod pritiskom ljudstva razpusti. Fanči se poroči z mladim oficirjem, naša druščina pa se na poroki ponovno snide.

Vsekakor priporočam!

LP Pepi