Arhiv

Poklon mojstru

Tole rubriko obudim nekje enkrat na pol leta — po mojih izračunih ravno prav, da ne postane preveč generična. Da lahko rečem: “Evo, tega človeka pa tako obrajtam, da sem mu poiskal mesto na blogu,” in da to nekaj velja. Na tej točki, preden začnem, bi izkazal še obžalovanje za cheesy naslov rubrike. Če se té sesirjenosti pred letom nisem zavedal, se je tolikanj bolj zavedam zdaj, ko sem starejši. In modrejši. Ampak pustimo tehnikalije. Škoda časa in prostora, poleg pa ni spoštljivo do avtorja. Ki je to pot pisatelj in ne glasbenik, kot njegova predhodnika. Kar pomeni, da bo tudi ta objava zastavljena nekoliko drugače. Drugače, pa vendar podobno.

Howard Phillips Lovecraft — ime, ki na tem blogu tako ali drugače privre na plano. Občasno. Nazadnje, se mi zdi, sem ga omenil tule. Mojster grozljivk, skratka, ki ga, če že neposredno ne, pa vsaj posredno, pozna malodane vsak misleči človek. V najslabšem primeru po kakšni obskurni pop zlorabi … Cthulhuja, najpogosteje. Ne bom šel v neke biografske detajle (za to priporočam tale dokumentarec), ker le ti niso bistvo teh objav, lahko pa nanizam par dejstev o možakarju. Je začetnik (z njim in za njim pa so ga širili tudi drugi; August Derleth, Clark Ashton Smith, Robert Bloch, če jih naštejem le nekaj) cthulhujevskega mita — mita o pošastnih bogovih in kozmičnih grozotah, ki (bolj ali manj) speči čakajo na svoj čas. Po tem je nekako najbolj čislan, pa čeprav nikakor ne gre zanemariti množine drugih zgodb, ki jih je v okviru svojega kratkega življenja strnil pod svojim peresom. Ljubil je svoj rodni kraj. Providence. Tam se je rodil in tja je prišel umret. Bil je hudičevo samokritičen. Vsled česar mnoga izmed njegovih del nikdar niso bila objavljena (ali pa vsaj do pozno po njegovi smrti ne). Bil je velik oboževalec Edgarja Allana Poeja. To se kaže v njegovih delih. Bil je precej ksenofoba. Tudi to se kaže v njegovih delih.  Možakar z vrlinami in hibami, če skrajšam, ki pa danes velja za enega najboljših piscev grozljivk dvajsetega stoletja. Kar se mene tiče za najboljšega. Toliko.

Če zdaj preidem na razlog za omenjeno titulo. Herbet West–ReanimatorCall of Cthulhu, Dunwich Horror ter Shadow Over Innsmouth, so tiste štiri, na katere človek ob omembi imena Lovecraft najprej pomisli. In jih ne bom posebej obravnaval. Ne. Tu bi se raje spomnil nekaterih manj znanih (če že ne manj znanih, pa vsaj manj razvpitih) štorij, ki so se mi v spomin vtisnile vsaj toliko (nekatere celo bolj) kot zgornja četverica. Nič, najbolje, da kar začnem. S spominjanjem. Tole bo izpadlo zelo antologijsko, ampak tak je plan.

“Searchers after horror haunt strange, far places.”

The Mound; Dopade se mi, če ima štorija rep in glavo. In vsaj še en par taistih okončin. In da prvi rep brez drugega ne bi bil popoln. The Mound se začne z zgodbo o raziskovanju neke sumljive gomile, nekje v Oklahomi. Precej obskurno, vse skupaj, vse do točke, ko se prek zapiskov (Lovecraft pogosto pripoveduje prek dnevnikov in zapiskov), ki jih odkrije protagonist, tudi mi odpravimo v to gomilo — oziroma nje preteklost. Konec, kot rečeno, je dvojen. V smislu, da svoj epilog prejmeta tako protagonist, kot zapiski, ki bi sicer ostali brez. Ena redkih zgodb, kjer Lovecraft predstavi nove rase ter kulture, in gre pri tem tako zelo v detajle (ki so povečini dokaj neprijetni).

The Last Test; Kdaj nori znanstvenik prestopi mejo? Ko se spravi na hišnega ljubljenčka svoje sestre. Ostala grozodejstva še prebavimo, to pa težko. Hecna bitja smo, ampak dejansko; ko nasrka pesek, doktorjev svetovalec s sumljivo nečloveškimi potezami, ki ves čas deluje kot nek negativen vpliv na sposobnega in ambicioznega doktorja, ni več prvi negativec. Vsaj zame. Pa čeprav sem imel občutek, da bi Lovecraft to relacijo rad ohranil.

Medusa’s Coil; Avtorji nas zavoljo šoka radi prepričujejo, da je vse okej. Lovecraft tu konstantno namiguje, da vse pač ni okej. In namigi so dokaj točni, vsled česar se lahko dokaj dobro pripravimo na konec. Figo. Lovecraft nam tu pokaže, kako zelo njegova domišljija prekaša domišljijo povprečnega bralca.

The Man of Stone; Še en najden dnevnik. Nekaj je na teh dnevnikih. Marsikdo bi rekel, da je smrt za pisalno mizo in tri pike na koncu poslednjega zapisa poceni finta, ampak meni se dopade. Mimogrede, Notebook Found in a Deserted House avtorja Roberta Blocha ima sličen stil in je prav tako fenomenalna.

Winged Death; Še ena o preambicioznih znanstvenikih. Tokrat brez smrti hišnih ljubljenčkov.

The Rats in the Walls; Tole je v minimalni meri moč zaslediti tudi v filmski antologiji Necronomicon: Book of Dead. Ampak res v maksimalno minimalni meri. V splošnem je tole ena izmed bolj čislanih Lovecraftovih krajših zgodb.

The Horror in the Museum.

The Colour Out of Space; Ko se kmečka družina udari z … Barvo? Bojda obstaja nekaj filmov, navdihnjenih s strani te zgodbe, a moram reči, da jih še nisem gledal. Razumem pa, zakaj obstajajo.

Pickman’s Model.

The Curse of Yig.

The Haunter of the Dark.

In druge, bi lahko rekel, ampak če bi gradil svojo listo petnajstih najljubših … Recimo, da je to ta lista. In recimo, da je to ta “poklon mojstru”.

Pred časom sem začel začel s “poklon mojstru” objavami in nato pozabil … in se nato, danes, spet spomnil. Še vedno so na tapeti The Dubliners (ki, mimogrede, letos ponovno nastopajo v Križankah in mimogrede; karto že imam!) in tokrat se spomnimo možakarja, ki je v ansambel, poleg petja, kitare, kositrne piščali ter orgljic, prinesel še gaelščino, oziroma bolje rečeno; pesmi v gaelščini. Lahko povem, lahko ne povem — itak piše že v naslovu — to ni nihče drug kot Ciarán Bourke. Kot instrumentalist, v prvi vrsti, mogoče ne vsem tako dobro poznan kot frontmana, Ronnie Drew in Luke Kelly.

Naj tudi tokrat začnem pri koncu. Njegov zadnji javni nastop, preden ga je dotolkla bolezen, ki se je v njegovem primeru manifestirala v obliki možganskih krvavenj ter večih kapi, če se ne motim. Recitacija pesmi Freda Geisa, The Lament for Brendan Behan, od Ciarána, pesem Brendana Behana (odnosno njegovega brata), The Auld Triangle, pa, predvidevam, za Ciarána. Okrog minute kamera pokaže tudi tam prisotne irske muskontarje mlajše generacije, kot sta Bono ter Shane MacGowan.

Drink It Up Men. Ena meni ljubših, ena pijanska, ena “naša”.

Peggy Lettermore (pravilneje; Peigín Leitir Móir) pa je eden izmed komadov, ki se jih praviloma poje v gaelščini. Zabaven komadič o bejbi, ki so jo pecali vsi po spisku; od avtorja besedila, do … vseh po spisku. Obstojajo tudi neki prevodi té pesmi, a prvič, ni je čez original in drugič, niti niso toliko prevodi, kot dejansko priredbe, kjer bolj ali manj ista ostaja samo melodija (ne pa tudi vsebina).

Naj omenim še legendarno točko z naslovom Octopus Jig, ki jo je klapa bojda najbolj obvladala pijana. Zakaj gre; eden brenka na banjo, eden vleče violinski lok, prvi ima čez akorde na violini, drugi na benju. Da bi bila mera polna, vpade tretji, ki drugemu zaupa še pihanje v piščal, medtem, ko ima sam čez pišukine luknje in pa pivo, ki mu ga prinese četrti. Vratolomna pizdarija, v glavnem. 😀

Velik majstor, skratka. Slava mu!

LP Pepi

(((Ravnokar me je spreletelo … kako bi rekel mojstru ženskega spola? Mojstrovka? Mojstrana? Mojstrica? Mogoče narobe razmišljam … gospodarica? Ne, to ni kul … nič … s tem se bom soočal, ko se bom moral. Mojstrica pravzaprav sploh ni tako zelo mimo. Kaj vem.)))

Vedno zamudim. Bodisi je obletnica rojstva, bodisi smrti, vedno zamudim. Že nekaj časa bi rad — če že ne nič drugega — vsaj strnil nekaj (po mojem mnenju) najboljših performansov tega legendarnega Dublinerja, zdaj pa bom, manku kakšne posebne prilike navkljub, to tudi storil.

Če začnem pri koncu; zadnji nastop pred smrtjo. The Night Visiting Song, sicer pesem o nočnih obiskih pri dekletu, ima v tem slučaju povsem drugačen naboj. Slovo.

Še ena balada. Scorn Not His Simplicity je napisal in v originalu izvajal Phil Coulter, posvetil pa jo je svojemu sinu, ki se je rodil z Downovim sindromom.

In če je govora o Kellyu, potlej človek enostavno ne more mimo ponarodele Rocky Road To Dublin. (((Ni tako simpl, kot se sliši.)))

Whiskey In The Jar pa ipak ne potrebuje nobenega dodatnega besedičenja.

Še in še je komadov, ki bi jih lahko prilepil poleg, a naj bodo tile štirje dovolj. Če zaključim z najbolj generičnim penzionerskim stavkom možnim; to je bila muska! Ne pa to hippity-hop sranje, ki ga mladina danes posluša! Za mladino v resnici ne vem (pravzaprav si rad domišljam, da tudi sam še vedno spadam v to kategorijo), ampak to je indeed bila muska (in je in bo). 😀

Tudi; tole “poklon mojstru” kategorijo bom verjetno kar ponotranjil. Bom pa ostal kar se da na površju in kaj globlje od svojih najljubših komadov ne bom šel, zakaj življenjepis in trivia se oba nahajata na wikipediji.

LP Pepi